Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja Spanje v svoji postelji

Spanje v svoji postelji

Pozdravljena ga. Alenka!

Najprej vam moram povedati, da se mi zelo dopadejo vaši odgovori, kar lahko, bom poskusila uporabiti tudi pri svoji vzgoji pa vendar naj vam opišem svojo težavo.
Hčerka bo poleti stara 3 leta. Sama je spala v svoji posteljici do cca. 18 meseca, nato sva šla z partnerjem narazen in od takrat naprej spi z menoj v postelji. Vem, da je to bila napaka, saj je bila že lepo navajena svoje postelje pa vendar. Nato sva se preselili, kupila sem ji malo višjo posteljo z namenom, da bi od prvega dne spala v svoji postelji (v svoji sobi) vendar že ko sem ji ćez dan omenila, da bo spala v svojji postelji, je rekla, da ne bo. Zvečer zato niti nisem poskušala. Sobo sem ji lepo pobarvala, rada se tam tudi igra vendar spati tam ne želi. Resno se tega problema še nisem lotila, ker me po pravici povedano ne moti, da spi z menoj vendar menim, da bo bolje zanjo, da se navadi spati v svoji postelji.
Kako jo po vašem mnenju navaditi spati po tolikem času v svoji sobi oz. naj še počakam?

Pa še nekaj me zanima; je zelo navihana, nabrita, rada se smeje, kar mi je v veselje, samo včasih je tako “zdivjana”, da me nič ne uboga. Tudi rada udari, pa sem ji že večkrat odločno povedala, da tega ne sme delat. Večkrat želi, da jo nosim, ko ji ne ustrežem, trmari, včasih se uleže na tla, kjerkoli sva in ona bi na tleh ostala ne vem koliko časa. Vem samo to, da ko ji enkrat rečem, da je ne bom nosila, moram pri tem ostat in včasih jo moram zato vlečt za roko (seveda ne prehudo), da se sploh premakneva kam, čeprav potem stoka, da jo boli roka. Pa sem poskušala že z hecom, pa “kdo bo prvi”, ulovi me,….
Že vnaprej se vam zahvaljujem za odgovor in vas naprošam še za kopijo vaših prispevkov in sicer:
vzgoja brez kaznovanja (vrste vzgoje)
izbruhi naših malčkov
pasti sodobne vzgoje

Moj mail vam pošljem preko ZS. LP

Pozdravljena Maja!

V mojih očeh je to, da ste deklico vzeli k sebi v posteljo potem ko ste se razšli s partnerjem, najbolj logična in zdrava in sočutna stvar, ki ste jo lahko v tej situaciji naredili. To je bilo dobro za vas in zanjo. Zdaj pa mislite, da je čas, da se navadi spati sama. …In čez čas omenjate, da vas pravzaprav ne moti. Če vas ne moti, zakaj mislite, da bi morala spati sama? Pravite, da bi bilo zanjo bolje. Zakaj? Pri starosti 3 leta tega ne potrebuje. Ko bo to potrebovala, vam bo brez skrbi to povedala.

Tudi če si želite novega partnerja, skupno spanje z otrokom pri tem ni ovira. In da ne bo pomote, to ne pomeni, da imate spolne odnose poleg speče deklice… Pa da ne bomo o podrobnostih. Rada bi vam samo nakazala, da je to, da morajo otroci spati v svoji postelji in sami, en velik mit, ki ne koristi nikomur. Najmanj pa otrokom. Imate povsem zdravo deklico, ki vam zna povedati, kaj potrebuje. Čestitajte si in ne bojte se ji prisluhniti.

Tudi mi spimo skupaj z možem v eni postelji v eni sobi. Kako to, da nimamo vsak svoje sobe? Mar otrok ne potrebuje iste, če ne še večje bližine kot naš partner?

Zdaj pa še besedica o izbruhih. Upam, da ste prebrali moj prispevek. Izbruhi so znak pomanjkanja dobrega odnosa, dobrega kontakta, razumevanja, sodelovanja in dogovarjanja. Torej predvsem se trudite vzpostaviti dober odnos. Izbruhi so tudi odraz vašega notranjega počutja. Torej če ste pod stresom, če imate težave, pa to pred njo nekako skrivate, bo čutila vašo stisko, vaš nemir in bo sama nemirna. Ob takih dnevih ji morate pošteno priznati, da imate skrbi, da jih rešujete, vendar da vam je ta hip težko. Tako jo boste razbremenili. Ne razlagajte ji kot bi razlagali prijateljici, le priznajte na glas.

O udarcih sem nekje že pisala. Trudite se jih ustaviti in preprečiti tako, da ji ustavite roko in samo mirno rečete: kaj je narobe? To je tako pomembno kot to, da ujamete otroka preden steče na prometno cesto. Za otroka in za vas je slabo, če do udarca pride. Preprečite jih! In to je vse, kar se vedenja tiče. Nikar ne mislite, da je vaša naloga, da jo naučite, da ne sme tepsti. To ve. Vaša naloga je, da jo razumete, kaj vam sporoča, da jo slišite in učite, kako naj se izrazi z besedami in ne udarci. Če je zelo razburjena, pa ji najprej pomagajte, da se pomiri, potem pa se pogovarjajte, kaj je narobe. Predvsem si zadajte za cilj, da vi sami ob vsem tem ostanete popolnoma mirni.

Pravite, da hoče, da bi jo nosili. To delajo otroci, ki imajo premalo bližine (ne fizične, premalo dobrega odnosa razumevanja in upoštevanja). Nikar torej ne recite NE. Namesto tega počepnite k njej, jo poglejte v oči in se z njo pogajajte, dogovarjajte. Vzemite jo torej resno. Vzemite pa resno tudi sebe: Ok, te nesem, ampak samo do tiste hiše, potem pa greš malo sama. … Ali pa: Ljubica, tut pod razno ne morem, lej mam dve vrečki, ni šans, da te zdaj nesem. Lahko pa malo počijeva, potem pa ti dam roko. Če je vaš odgovor: ni šans, potem rabi malo časa, da to sprejme.

Bistvo je v tem, da jo vzamete resno, da vzamete resno tudi sebe in da se ne spustite z njo v bitko moči. Bitke moči so nekaj, čemur bi se morali na kilometre izogibati. Lahko dobite bitko, vendar zgubite vojno, zgubite odnos … ne splača se, preveč drago boste plačali vsako vlečenje za roko na silo. Boli seveda boli, boli srce, ne roka. Ne uveljavljajte torej svoje (pre)moči, pogajajte se in dogovarjajte.

Princip: ko enkrat rečem NE, moram pri tem ostati, je prav tako mit, ki naredi veliko škode. Kaj če bi šlo za prijatelja, se tudi nimate pravice premisliti, ko sprevidite, da je bolje nekaj drugega kot to kar ste najprej mislili? Vzgoja ni bitka “kdo bo koga”, vzgoja je odnos. Dober odnos. Otroci niso male pošati, ki nas bodo pramagale, če se jim bomo pustili … Tudi otroci so ljudje. Ko jih razumemo in spoštujemo, tudi oni razumejo in spoštujejo nas.

Alenka O.

Spanje z otrokom v isti postelji je najboljša poteza, ki sva jo s partnerjem naredila po rojstvu otroka. Ni lepšega občutka od tistega, ko se zjutraj zbudim in je prvo, kar zagledam, nasmejan obraz naspanega malčka 🙂 (Glede spolnosti pa … kam pa pridemo brez domišljija? V stanovanju so še drugi prostori :D)

nova
Uredništvo priporoča

Do poroda sem bila 100% prepričana, da bo moj otrok spal v svoji postelji, seveda kar se da hitro v svoji sobi…kako se je hitro spremenilo. Vsa moja v naprej določena načela, so se hitro podrla, ko sem postala mati. Nekatere stvari so pač naravne in samo sebe je potrebno poslušati.

Pozdravljena Maja!

Se bom poslužila kar vašega stila 🙂

Hvala za vaše mnenje, res nisem bila sigurna ali delam pri tem kakšno napako ali ne. Se strinjam z vami in bom počakala, da bo sama izrazla željo po spanju v svoji sobi, sigurno pa ne do 10 leta, kot nekateri, to je pretiravanje za moje pojme..

Kdaj je pravi čas, da se otrok preseli v svojo sobo? Moja formula je: ko enemu izmed udeleženih ni več ok takšna ureditev. Torej odločitev ne more biti vezana na leta, ampak na počutje vseh udeleženih. Pri nas smo selili starejša dva, ko sem bila jaz v tretje noseča. Ni mi bilo več ok, da še dva otroka (poleg moža) ležita poleg mene in smo ju selili, pa čeprav je imela mlajša šele dobro leto in pol in starejši 3 leta. Vsekakor pa je za otroka lažje, če v sobi ni sam, če ima še bratca ali sestrico. In ker sta bila še tako majhna, sem jima postlala na veliki skupni postelji, tako da sem se lahko ulegla zraven njiju in sta brez problema zaspala, potem pa sem se preselila v spalnico.

V mojih očeh je vaša situacija taka, da ste resnično lahko skupaj dokler to obema ustreza. Ko vam ali njej ne bo več ok, je čas za selitev, karkoli bo pač prej. Lahko, da bo prej postalo vam nelagodno, posebej če boste zaživeli skupaj z novim partnerjem. Ni pa nujno. Brez skrbi, če je vajina naveza zdrava si bo prej kot bo stara 10 let zaželela miru lastne sobe in postelje. Vsekakor pa poslušajte tudi sebe in če vam ni ok, potem je čas za selitev. Ni problem torej odločitev sama, ampak kako jo boste izpeljali.

Kaj pa menite o trmi? Ali ni možno, da otrok včasih ali pa dostikrat izsiljuje starše, ko želi nekaj doseči. Ne vem, če je vedno tu kriva starševa volja in počutje. Seveda se da z otrokom včasih razumno pogovoriti in mu razložiti, da nekaj ne more imeti, ne pa vedno.

Otroci nikoli ne izsijujejo. Naj vam odgovori znanost: otroški možgani niso dovolj razviti, da bi bil otrok zmožen naklepnega manipuliranja. Reflektivno mišljenje se razvije šele v puberteti. Otrokovo vedenje je VEDNO simptom in nikoli problem sam po sebi. Torej ni trmastih otrok, le nerazumljeni. Otrok s tem, kar mi označujemo s trmo, opozarja, da je neka njegova potreba nezadovoljena. Otroci ne znajo povedati, kaj potrebujejo, vedno pa da je nekaj narobe. Vedno je to potreba po bližini ali potreba po svobodi in spoštovanju. Ker ne znajo drugače, nas opozorijo s svojim (neprimernim) vedenjem.

V vašem primeru: otrok ne izsiljuje, da bi jo nesli. Opozarja, da ji manjka bližine in varnosti, zato se vas oklepa. In nikar to ne razumite kot: starši so vedno krivi! Nikar. Lahko da se je kaj zgodilo v vrtcu, pa vam ne zna povedati. Niste vi krivi, ste pa odgovorni, da njeno vedenje razumete kot klic na pomoč in ne kot trmo. Začnite raje razmišljati, kaj manjka.

Bližina pomeni najprej jasne meje med jaz in ti. Torej kadar imate vi skrbi in težave, da to ne nek (seveda primeren) način otroku priznate. Tako ga razbremenite odgovornosti za vaše počutje, sicer otroci čutijo vaš nemir, si ga ne znajo razložiti in so sami nemirni in cmeravi.

Potem bližina pomeni tudi sprejemanje vseh čustev. Torej kadar je jezna, žalostna, frustrirana ne mislite, da je vaša naloga, da jo zamotite, preusmerite, ampak le preprečite nezaželeno, ne ustavite pa izražanje čustev. Mislim da imate moje članke, tam so tudi primeri (Za srečnejše otroštvo).

Potem pa najpomembnejše: Te bitke ne boste dobili na cesti pred trgovino, ko se otrok vrže na tla. Ko se vam to zgodi, je pomembno, da jo odneseta obe s čim manj posledic. Poizkusite z vsemi spoštljivimi pristopi in če ne gre, jo odnesite. Vzgoja se zgodi kasneje. Če namreč kasneje ne naredite nič, potem ja, je to permisivna vzgoja, ali razvajanje, če hočete.

Ko pridete torej domov, bodite pozorni na njene občutke. Vzemite si 15 minut samo zanjo. Če jo boste vprašali, kaj je narobe, redko znajo povedati. Čeprav moji otroci mi slej ko prej povedo, kaj jih zares muči. Poizkusite z ugibanjem: Se je v vrtcu zgodilo kaj takega, kar te je vznemirilo, prizadelo, razjezilo … Sem jaz rekla, naredila kaj takega, kar te je prizadelo …. Si bila huda name, ker sem zamudila pote v vrtec, pa si še vedno žalostna? (Če slutite, kaj bi bil lahko problem, kar naravnost vprašajte)…. In potem dovolite čustvom, da se izrazijo. Nič bat, ponavadi ni to nič teatralnega, preprosti JA in en velik občutek, da jo razumete in dolg objem, pa bo dobila kar potrebuje.

In drugi del vzgoje: preden greste naslednjič v trgovino, se z njo dogovorite. Dobra vzgoja je proaktivna in ne reaktivna. Torej:
Katja, danes greva v trgovino!
Jupi, greva!
Ja ampak danes pa nočem, da se sredi ceste kregava. Katja, hočem da hodiš sama, ne bom te nesla.
((((
A je prav? Sva zmenjeni?
(((
Kaj pa če bi ti tudi nesla recimo sladoled v majhni vrečki do avta, jaz pa ta veliko vrečo, pa ti dam roko, pa bova šle peš.
Itd…
A sva zmenjeni?
Ja.
Kaj sva zmenjeni?
Da bom hodila sama.

Pomembno je, da otrok sprejme to kar vi želite. In pomembno je, da to izreče naglas. Kajti to kar izreče je kot zaveza samemu sebi, potem se bo res trudila v to smer. Primer, ki sem vam ga navedla, pa je to, da otroka vklopite v dogajanje in mu daste neko odgovornost. To otroci zelo radi sprejmejo. Mogoče jo moti tudi to, da dirkate skozi trgovino in potem nazaj domov … In ona za vami. Otroci reagirajo z uporom tudi kadar imajo občutek, da so odveč, da jih ni. To je le eden izmed možnih vzrokov njenega vedenja, vi boste sami razvozlali, kaj njeno vedenje sporoča.

In da se razumemo to ni dogovarjanje v smislu: Če boš hodila sama, ti bom kupila sladoled. To bi bilo podkupovanje. To pa nima nič skupnega z dobro vzgojo. Dobra vzgoja je pošten iskren dogovor: jaz hočem to, kako se lahko dogovoriva.

Kaj pa menite o razvajenosti otrok. Kdaj se ga razvadi, na kaj moramo paziti? Je mogoče, da je v mojem primeru hči malo razvajena?
Kadarkoli greva peš na sprehod, greva max. 50 – 300 m in že po desetih korakih iz bloka mi reče, naj jo nosim. Se zmeniva npr. ja, do tiste luči, nato greš sama. In ko jo dam dol, se zgodba po 10 m spet ponovi (ne vsak dan). Pa če imam polne roke, ji lepo povem, ona tudi to vidi, pa vseeno vztraja, da jo nosim. Takrat tudi jaz vztrajam, da je ne bom nosila, ker je res ne morem. Ponudim ji roko, pa noče. Kar se tega tiče, je po moje res dokaj trmasta in upam, da jo bo minilo. Trudim se lepo pogovarjati in dogovarjati z njo, sploh zdaj, ko sem prebrala nekaj vaših postov. Zelo so mi pomagali.

Razvajen otrok je nerazumljen otrok in zato osamljen. Kot vidite se vama to ne dogaja vsak dan. Torej ni vzrok trma, ampak nek notranji nemir, ki vam ga ne zna drugače pokazati. Ko vidite, da se spet kuha: nehajte se pogovarjati o tem ali bo šla peš ali jo boste nosili vi … mirno jo poglejte v oči in recite: kaj je narobe? Vidim, da te nekaj muči. Pridi, da te najprej fejst objamem … pa polupčkam … pa … Poskusite tudi obrniti na štos: o ou! Spet je zmanjkalo bencina, kje lahko natankam! … V bistvu pa se z njo povežete, razelektrite situacijo in deklica bo zopet sodelovala. S tem ji daste tudi malo časa, da sprejme, da bo hodila sama.

Kdaj otroka razvadite? Kadar ga ne razumete in tlačite njegov nemir s hrano, igračami in tem da ugodite vsem njihovim nerazumnim željam … preslišite pa resnično potrebo. Otroka ne razvadite, če ga razumete, če ga jemljete resno in če jemljete resno tudi sebe.

Pa še nekaj o NE-jih. Lahko si premislimo pri odraslih, otroci pa bodo to hitro začeli izkoriščati. Probavajo meje in zato mora starš dobro premisliti, kdaj bo rekel ne in kdaj ja in se potem tega držati. Vsaj to je moje mnenje, pa četudi si kdaj premislim, saj smo vsi “krvavi pod kožo” in ko te otrok nekaj lepo lepo prosi, včasih pač ne moreš vztrajat pri NE, sigurno pa potem sledi nek pogoj npr. “enega še, potem greva v kopalnico”, “5 min. še, potem greva”. In to je to, nato je konec pogajanj pri meni.

Tudi otroci so ljudje. Tudi otroci vztrajajo pri svojih nerazumnih željah le zato, ker jih ne razumemo. Seveda lahko rečete ne …in če otrok ne sodeluje to ni zato, ker ste rekli ne: še enemu bonbončku, eni risanki … ampak ker manjka nekaj drugega. Ugotovite kaj, pa bo sodeloval. Otroci ne preizkušajo meje, ampak opozarjajo, da nekaj manjka. Govorijo v šifrah, ker drugače ne znajo. Saj še mi odrasli sitnarimo, pa včasih niti ne vemo kaj nas muči.

Alenka O.

Pozdravljena.

Moja dveletnica spi sedaj že nekaj časa pri nama oz. pri meni. Zraven zakonske postelje smo ji dali njeno veliko posteljo, na kateri je sicer občasno zaspala, potem pa se je ponoči, ko je rabila mojo bližino, samo skotalila k meni. Zadnje čase pa sploh noče več v svojo posteljo. Moje vprašanje je kako na sočuten in miren način pripraviti otroka, da bo spal v svoji postelji? Meni namreč to skupno spanje jemlje vso energijo. Se ne naspim, kar naprej se butava, ona ni nič pri miru…jaz pa posledično kronično utrujena, čez dan sitna in brez potrpljenja. Nočem pa, da bi se počutila, da jo odrivam stran od sebe. Prejšnji teden sem dve noči spala.kar na kavču, ker nisem več zmogla. Partner je rekel, da sta spala celo noč. Prav tako je celo noč prespala pri starih starših. Ko pa sem jaz zraven nje, je vsako noč os 1x do 2x nekaj. Naj povem, da je sicer precej občutljiv otroček in zelo navezana name. Od nedelje naprej je tudi brez dude. Jo je pregriznila. In ker je bila “pokvarjena” jo je sama vrgla v koš. Torej je sedaj dve noči brez. Zvečer posledično težje zaspi. Še današnji dogodek napišem, da bo jasno, da bi bilo tudo varneje da spi v svoji postelji. Ob 4h zjutraj se je skotalila iz postelje na tla. Jaz sem tko utrujena, da sploh več ne čutim kdaj je ob meni. Ni se nič poškodovala, samo jo je tako pretreslo, da potem ni mogla nazaj zaspat in je kričala “mami mami” celo uro. Potem je bila še kriza, ko sem morala it v službo on jo pustit atiju, ki jo sicer vsak dan pripravi in odpelje v vrtec. Prosim za vaš nasvet, kako reagirat, da se bomo končno vsi odpočili? Hvala in lep dan

Pozdravljeni.

Moja dveletnica spi sedaj že nekaj časa pri nama oz. pri meni. Zraven zakonske postelje smo ji dali njeno veliko posteljo, na kateri je sicer občasno zaspala, potem pa se je ponoči, ko je rabila mojo bližino, samo skotalila k meni. Zadnje čase pa sploh noče več v svojo posteljo. Moje vprašanje je kako na sočuten in miren način pripraviti otroka, da bo spal v svoji postelji? Meni namreč to skupno spanje jemlje vso energijo. Se ne naspim, kar naprej se butava, ona ni nič pri miru…jaz pa posledično kronično utrujena, čez dan sitna in brez potrpljenja. Nočem pa, da bi se počutila, da jo odrivam stran od sebe. Prejšnji teden sem dve noči spala kar na kavču, ker nisem več zmogla. Partner je rekel, da sta spala celo noč. Prav tako je celo noč prespala pri starih starših. Ko pa sem jaz zraven nje, je vsako noč od 1x do 2x nekaj. Naj povem, da je sicer precej občutljiv otroček in zelo navezana name. Od prejšnje nedelje naprej je tudi brez dude. Jo je pregriznila. In ker je bila “pokvarjena” jo je sama vrgla v koš. Zvečer posledično težje zaspi in se je odločila, da kadar jo jaz dajem spat mora bit v določenem položaju in jo moram božat po hrbtu…drugače kriči in vpije v nedogled. Ravno tako to želi kdaj ponoči. Sicer ji govorim da ponoči spimo ampak potem histerično vpije vsaj pol ure. Še dogodek od zadnjič napišem, da bo jasno, da bi bilo tudi varneje da spi v svoji postelji, na katero bi potem pritrdila ograjico. Ob 4h zjutraj se je skotalila iz postelje na tla. Jaz sem tako utrujena, da sploh več ne čutim kdaj je ob meni. Ni se nič poškodovala, samo jo je tako pretreslo, da potem ni mogla nazaj zaspat in je kričala “mami mami” celo uro. Potem je bila še kriza, ko sem morala it v službo in jo pustit atiju, ki jo sicer vsak dan pripravi in odpelje v vrtec. Se tudi dostikrat zgodi, da se ob 4.30 ko sama vstanem, zbudi in potem joka in me kliče, dokler je ati ne uspe spet pomirit. Čez dan je dobrovljček, nasmejana, igriva… Prosim za vaš nasvet, kako reagirat, da se bomo končno vsi odpočili? Hvala in lep dan ☺

Spoštovani,
ne samo, da je deklica navezana na vas. Pogruntala je tudi, da ste šibka v postavljanju meja. 🙂 To ni nič slabega, običajno se vse mame lomimo ob vprašanjih, kako reagirati, da otroka ne bomo odrinile stran oz mu dale takšnega občutka.
Dejstvo je, da je otrokova in naša potreba ta, da smo spočiti. In da se ponoči spi. Če boste deklici postavila meje, da spi v svoji postelji je sigurno ne boste odrinila. Glede na to, da gre možu to dobro od rok, lahko to izvede on. Predlagam vam tako, ker se na ta način lahko izognete trmi in vpitju. Sicer pa je tudi čas, da jo premaknete v sobico, kjer bo spala sama. Potem imata lahko ritual z večernim čohanjem in crkljanjem, nato spanje.
Otroci rabijo občutek, da skrbimo za njih, nič ni narobe, če jim postavimo meje.

Lepo poletje,
Leonida

Leonida Mrgole soavtorica knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo http://najstniki.weebly.com/ http://videolectures.net/pozitivnapsihologija_mrgole_izstekani_najstniki/ Umetnost kreacije odnosov The art of relationship www.vezal.si https://www.facebook.com/izstekani.najstniki https://www.facebook.com/vezal.si www.vezal.si/vezi/ www.vezal.si/hobit/ +386 41811999

New Report

Close