Starševstvo in vzgoja

moja punčka

Default avatar
Naša punčka je stara 4 leta. Že kot dojenček je bila zelo zahtevna. Potrebovala je vso pozornost, spala je zelo zelo malo in že od rojstva je bila zelo radovedna. Razvijala se je zelo hitro, čisto razločno je že govorila pri dveh letih, zelo hitro je znala uporabljati nedoločnik, namenilnik, hitro je shodila, ponoči je bila suha pri dveh letih. Uglavnem meni se je to zdelo vse normalno dokler ni začela pri 2 in 1/2 letih hoditi v vrtec in so mi tudi tam velikokrat rekli da je zelo inteligentna. Pri treh letih pri sistemackem pregledu mi je to tudi psiholog potrdil.
Imava pa en problem, zelo težko se vklopi v družbo, če se grdo obnašajo, če kričijo, slabše govorijo ali, če je razmetano. V vrtcu se navadi na vzgojiteljico in če nje ni potem noče v skupino. Nima problemov z samim navezovanjem stikov z vrstniki, vzgojitelji pravijo v vrtcu, da jo imajo otroci zelo radi in, da jim zelo pomaga in tudi oni pravijo da je zelo inteligentna in, da malo izstopa od drugih. Ne vem kaj naj naredim, kako se naj z njo pogovorim in ji razložim, da ne bo vedno vse pospravljeno, da bodo kdaj drugi otroci tudi glasni ( ker če jo kaj moti, glasnost, grdo obnašanje vrstnikov, si zatiska ušesa).
Ker si stvari dobro zapomni in zelo dobro zna uporabljati možganče mi včasih tudi kaj prelepo razloži in ker moram biti z njo zelo potrpežljiva mi včasih zmanjkuje živcev in se komaj zadržujem.
Da me ne boste narobe razumeli, zelo sem ponosna na njo, a včasih si želim, da bi bila čisto normalen otrok, ki včasih ne razume posledic nekega dejanje, ne pa da mi vedno razloži, a ne mami če pa naredimo to tako in tako, potem se pa zgodi to.

Otroci so naš zakad, a včasi ne vem kako naj delam s tem zakladom.
Default avatar
Uh žabica mala, kot bi opisavala našega 2,5-letnika. Brihten, da se kar kadi, pa naj ne izpade kot da se hvalim, ker mi je ta njegova brihta včasih v veliko breme, pa tudi iz plenic še ni. Tudi govori kot dež, logično povezuje stvari, zna opisat celo nekaj svojih in tudi že naših čustvenih stanj, skratka v primerjavi z vrstniki je zelo zrel. Na nekaterih področjih pa tudi takole "izstopa". Če kaj ni, kot bi op njegovem moralo biti, naredi celo dramo, ne joka, ampak tuli, brca, maha z rokami, ni da ni, komaj ga krotim takrat. To pomeni, če v vrtcu ni "prava" vzgojiteljica, če igrača ni pod pravim kotom, če se vrstniki grdo obnašajo itd. Vsak dan vsaj enkrat nam takole dvigne adrenalin, kar pa je izjemno izčrpavajoče, sploh ker je že prej zelo malo spal in nas dodobra izmučil. Malo upam, da bo minilo z odraščanjem, vseeno pa upam, da ima kdo (še) kak nasvet za takele malo bolj "zahtevne" otroke. Preizkusili smo že vse živo, ampak pri tem otroku moramo iznajdevati vedno nove pristope, tako da ideje niso odveč.
Default avatar
Pri nas bi bilo najbrž tudi podobno, če ne bi imela naša punčka (podobne starosti) še dveh mlajših bratcev (in zdaj bo dobila še sestrico :)). Res verjamem, da je bolje, če je več otrok pri hiši, so dosti manj zahtevni. No, vsak se pač odloči po svoje....
Default avatar
Sončnica je napisal/a:
Sicer nisem med občutljivimi, ampak takele pripombe me pa zabolijo in tudi razkurijo. Trudiva se namreč že več kot leto in pol... Toliko o tem, "odloči se vsak". Polagam na srce vam in vsem drugim, da preden napišete tak komentar, raje prej stokrat premislite. Odločitev je tu samo del koraka, drugi del pa žal ni odvisen od nas. Podobno ljudje pare brez otrok popolnoma brez takta sprašujejo, ja kdaj pa že bo kaj. Kot da bi bilo to odvisno le od njiju. In se sploh ne zavedajo, koliko bolečine je morda za neizgovorjenim ali izmišljenim odgovorom na tako vprašanje.

Vendar hkrati tudi iskrena hvala za nasvet - potrjuje mi tisto, kar čutim tudi sama. Da bi se dete umirilo, če bi ne bilo veččisto povsod v središču pozornosti. In sem seveda še toliko bolj žalostna, ker sorojenca kar ni in ni. Želela pa bi si še dva poleg prvega, pa nisem več v rosnih letih. Zato moja oziroma najina stiska ni prav majhna in komentarjev kot je zgoraj prav zares ne potrebujem.
Default avatar
"Še en tak žabon", se iskreno in iz dna srca opravičujem, ker tisto moj post je bil re čisto nepremišljen! V bistvu sploh ni opravičila za to, kar sem napisala, zares sploh nisem pomislila na... groza... če bi lahko, bi vzela tiste besede nazaj! Včasih pa res vidim samo sebe...
Še enkrat se opravičujem vse, ki sem jih s tem prizadela!!!