Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja Samotarček, introvertiran otrok

Samotarček, introvertiran otrok

Zanima me, ali kdo priporoča kakšen dober članek, knjigo, spletno stran, kjer bi lahko kaj več prebrala o takih otrocih. Naj prosim kdo napiše še svojo osebno izkušnjo, če jo ima.

Naš fantek je doma lepo komunikativen, ni goflja, ampak komunicira ne dosti manj kot njegova gofljasta brata. Se igra z drugimi (smo velika družina), dobiva pozornost staršev, očka jim vsak dan veliko bere, mamica dela na domu, nikoli ga nismo kaznovali ali z njim verbalno manipulirali, pogovor in igra z otroci imata pri nas prednost pred televizijo in gospodinjskimi opravili. Otrok ni zavrt ali t. i. “neviden otrok”, kot pravi Jesper Juul, ni nesrečen, le več kot drugi se zamoti sam, težje ga je motivirati za nekaj, kar drugi želimo od njega, raje dela po svoje. Skrbi nas šola, kjer se težje vklopi oz. ni tako odziven kot kakšen bolj navzven usmerjen otrok. Z učiteljicama ne govori veliko, čeprav ga k temu spodbujamo. Drži se ob strani. V vrtcu je že dobil prijatelje (hodil je tri leta) in je bil že lepo zgovoren, aktiven, zdaj v razredu pa je zgodba spet na začetku, kar učiteljici nekako moti, radi bi, da bi mu šlo hitreje, da bi se bolj odprl, da bi deloval bolj živahno, veselo. Ampak vsi otroci pač niso taki.

Z možem veva, da tukaj ne moreva več kot vlagati svoj čas, pogovor, ga pohvaliti, ko naredi dobro in vlaga veliko truda, to delata tudi učiteljici. Na silo ne gre nič. Ne samo, ker je trmast in ne prenaša ukazovanja, ampak ker to pač ni način, da se otrok odpre. Meje v družini sprejema, ni problematičen, upošteva pravila, zna tudi prek lastnih frustracij, redko joka ali izsiljuje ali kaj podobnega. Vseeno pa bi si rada še kaj prebrala o takih otrocih, ki so bolj introvertirani, bolj samotarčki, imajo morda zavore do neznanih ljudi, novih situacij – ne da jih je strah, ne da iščejo mamico – nasprotno, naš tega nikoli ni rabil, v vrtcu na primer ni nikoli jokal, sprejel je okolje takoj, le ni bil razpoložen, motiviran, držal se je vstran, kar lahko tudi dolgo traja.

Do takih otrok sistem (šola) ni zelo prijazen. V vrtcu je pač vseeno, v šoli ne.

Psihologinja na zdravniškem pregledu pri petih letih nam je (v pričo otroka, ne vem, če je to zelo fajn) neprijazno rekla (tedaj sploh ni hotel govoriti z njo), da mora delati, kar mu drugi rečejo, ker bo kmalu šola, ne pa to, kar sam hoče. Kar je res, ampak kot bi hotela zbujati občutke krivde pri nama z možem, češ da delamo narobe. To se mi je zdelo neprofesionalno..

Učnih težav v šoli za enkrat ni nobenih, otrok je razgledan, naloge naredi pravilno, če hoče, se zelo potrudi, večkrat je pohvaljen, le to je problem, da se mu kdaj nič ne da in na vprašanje, zakaj se ne potrudi, pač reče, da ne ve. In to je to. Šele doma razloži situacijo. Ne pove niti, če ga kdo kaj obtoži. Pove šele doma, da ni bil kriv in argumentira. Učiteljici sta drugače vredu, prijazni, ni videti, da se ne bi mogel ujeti z njima, pozna ju že malo od prej.

Z vašim otrokom je vse v najlepšem redu. Na jetra mi gredo moderne norme, ko se pričakuje, da bi vsi morali na silo biti blazno odprti in socialni. Zna biti, da bo vaš otrok zrasel v nekaj res posebnega, da bo zelo pameten in razgledan. Želim mu samo, da zaradi svoje introveretiranosti ne bi imel težav, ker se ljudje že zdaj vedejo, kot da je s tem nekaj narobe. Fuj!

Se povsem strinjam.

nova
Uredništvo priporoča

Naš skoraj 5-letnik (5 let bo imel novembra) je zelo doma zelo aktiven in živahen otrok. Veliko pomaga predvsem očku pri raznih delih okrog in v hiši. Rad kolesari, plava, …. V vrtcu je bolj miren in raje opazuje kot pa se izpostavlja, sicer pa naredi vse kar mu reče vzgojiteljica. Ko je sam z enim otrokom je vse v redu, ko jih pride več pa se kar umakne. Zadnjič je bil povabljen na rojstni dan. Tja je prišel prvi in bil nekaj časa sam s slavljencem, ko so prišli še ostali otroci pa se je kar umaknil in hotel domov. Se me oklepal in skoraj jokal. Potem sem ga dobre pol ure prepričevala naj ostane in se sama vklopila v igro z ostalimi otroki. Takrat je tudi sam počasi počasi pristopil. Zelo je trmast. Vpisali smo ga v plavalani tečaj (na njegovo željo), ko smo pa prišli do bazena se ni hotel vključiti v skupino in je začel jokati in kričati, se me oklepati, … in tako smo odšli domov, ker ni imelo smisla tam vztrajati. Tudi ko gremo včasih na igrala on čaka, da ni nobenega otroka na igralih, šele takrat gre on. Vedno ko gremo kam rabi nekaj časa, da se privadi. Doma pa je čisto drug otrok. Vse si upa, nori,…. Ne vem kako naj se obnašamo?

Draga cicibanček. Čisto enako bi lahko jaz napisala, samo da nismo šli na plavalni tečaj. Vse ostalo je popolnoma popolnoma enako pri nas! Ne vem koliko je takih otrok ampak starši o njih ne govorimo. Preglasijo nas starši, ki svoje otroke hvalijo kako so njihovi otroci družabni, delajo 1000 dejavnosti in so sploh in oh…. Upam si trditi, da so naši otroci bolj inteligentni od vrstnikov !!!! Vse morajo stokrat preveriti preden v neko stvar verjamejo in zelo težko jih “prineseš naokoli”. Kako naj se do njega obnašate? Ne vem kaj bodo rekli psihologi, sama vam pravim, da pomaga samo ljubezen, potrpljenje, ljubezen, potrpljenje, ljubezen, potrpljenje,… Odpovejte plavalni tečaj brez slabe vesti, namesto tega si privoščite kak izletek skupaj z vašim čudovitim malčkom. Noče biti na rojstnem dnevu? Pa kaj pojdite domov, je vredno “mučiti otroka zaradi enega rojstnega dneva? Še veliko jih bo. Noče na igrala ko so tam drugi? Prav, se bomo dogovorili za ure igranja, ko bo najprej vaš, potem pa naš… da se slučajno ne bosta srečala. :-))Naši malčki pač nočejo biti v centru pozornosti, oni tega ne potrebujejo. Imejte veliko res veliko potrpljenja, ljubezni, dobrih živcev in razumevanja. Težko ne? Kaj čmo taki so ti naši malčki in mi jih imamo radi take kot so!

Draga InaM. Kaj naj vam rečem drugega kot to da vas razumem. Izkušnje s šolo pri takih otrocih še nimam, iz vašega pisanja pa lahko vidim kaj nas čaka. Borite se za vašega otroka. Tudi sama sem bila nekoč podobna kot je vaš in sedaj moj (ter veliko drugih) otrok. In danes? Končala sem medicinsko fakulteto in če komu povem, da sem bila nekoč tih otrok se mi vsi smejijo (taka klepetulja sem) :-))) Veliko poguma vam želim.

Ja, dragi mamici, brez panike. Moj primerek je sedaj star 18 let, pa še vedno bolj kot ne samotar. Ko mu paše, zgovoren (tudi doma), ko mu pa ne paše, pa ves dan ne bo spregovoril dveh stavkov. S prijatelji se druži, ko odgovarja njemu – kar je zelo redko – itak se pa vse zmenijo po računalniku:). V šoli pa – ja, vseh 8 let sem poslušala, da imajo občutek, da je le fizično prisoten, vendar je bilo to konec koncev kar O.K., vsaj ni bilo problemov (vedenjskih namreč), nikdar ni izstopal – ne v plus, ne v minus, pa kaj? Smo vedno hitro razčistili, da tak pač je in naj ga ne silijo v nekaj, kar odklanja – hvala bogu, se vedno imeli tudi drugačne otroke, s katerimi so se morali veliko ukvarjati, da so jih ukrotili:).

Otrokoma nič ne manjka, se dobro počutita v svoji koži, kaj je najpomembnejše, vidve pa na dovolita, da drugi vplivajo na vaju.

P.S. pa verjemita, da tisti starši, ki zelo na glas razlagajo, kako so njihovi otroci oh in sploh…velikokrat zelooooooooo močno pretiravajo (ker bi oni želeli, da bi bili otroci taki, pa niso).

Drage InaM, cicibanček in zelena anakonda. Tu sem še jaz s 5-letnikom (pravkar dopolnil), ki se pridružujem skupini otrok ter bi se lahko poleg samotarčki, introventirančki imenovali tudi pazljivčki oz. previdneži. Moj bi za previdnost lahko dobil zlato medaljo. Pri svojih 5-ih letih še ni imel podrsanega kolena. Pa sploh ga ne držimo doma med štirimi stenami. Hodimo na sprehode, v naravo, na nogometno igrišče, na igrala, na plažo ipd. vse z namenom zabave, druženja… Ampak ko pleza po igralih je (vem, da ne smem ga primerjati z drugimi) v primerjavi z vrstniki počasen, saj mora za vsak korak skrbno pretehtati kako ga bo izvedel. In tak je že od rojstva. Cicibanček, mi smo imeli čisto enake izkušnje kot ti, tako glede praznovanja RD kot glede plavalnega tečaja. Tudi moj se v vrtcu ne izpostavlja, izbira mirnejše igralne kotičke, ampak najraje se igra sam v svojem svetu, s svojimi namišljenimi prijateljčki s katerimi se pogovarja… Tudi moj je trmast in naredi neko stvar po svoje. Čeprav je v vtrcu z vrstniki in se izven vrtca tudi družimo s prijatelji, s katerimi je moj otrok zadovoljen in se dobro počuti, je kljub temu najraje v družbi mame in tatija, kje se počuti varnega. Je komunikativen otrok, zelo vljuden, prijazen, ko mu kupim nekaj, kar mu je všeč, mi vedno reče: “Hvala mama, da si mi kupila Rorija”. Raje ima manj agresivne igrače in risanke kot pa npr. Spidermane, Gormite, Ninje ipd. In še vedno se rad igra s plišastimi igračami.
S., dala si nam pogum za naprej. Prav tako zelena anakonda, ko si napisala da si sama bila podobna. Tudi jaz sem bila introvertiran otrok, danes pa sem komunikativna oseba, zabavna in uspešna v službi.
Upam le, da bodo naši otročki zrasli v prijetne, zdrave in pametne osebe. Če jih bomo usmerjali v pravo smer in če se ne bomo ozirali na moderne norme, ki vladajo v današnjem okolju, sem prepričana, da nam bo uspelo.
Vso srečo vsem nam.

Moj sin je prvošolec. Rojen je konec novembra 2004, pa smo se na podlagi psihološkega testa odločili, da šolanja ne bi odložili, vendar se sedaj sprašujemo, ali smo se odločili prav.

Njegov karakter delno ustreza opisom otrok, ki jih opisujete ostali.

Velik problem za vse nas je, njegovo vsakodnevno jokanje pred odhodom v šolo, pa tudi kasneje med poukom. Vidimo, da je v stiski (že zvečer v postelji se ubada in včasih joka, ker mora jutri ponovno v šolo). Njegova glavna skrb je, ali in kdaj bomo prišli po njega in ob kateri uri. Ko se pogovarjamo o tem, nam pove, da ga je strah, ker nikogar ne pozna in boji se, da ne bomo prišli po njega (glede slednjega nima s strani družine nobene negativen izkušnje, vedno se držimo ure; res pa je, da je imel takšno izkušnjo v vrtcu, ko mu je vzgojiteljica enkrat rekla, če bo jokal, ne bo prišla babica po njega). Je otrok, ki težko pristopi k drugemu otroku, potrebuje vzpodbudo in pomoč pri prvem kontaktu. Je bolj miren v okolju, ki ga ne pozna, sicer pa doma in v poznanem okolju popolnoma normalno funkcionira. Moti ga tudi glasno govorjenje, glasna glasba, ipd.. Je zelo čustven in nežna duša (npr. če vidi kužka, ki teče po parku, takoj vpraša, ali ima ta kužek mamico oz. ga skrbi, če ni mogoče sam).

Ne vemo, kako mu naj pomagamo, saj se nam zdi, da se zaradi tega sploh ne more skoncentrirati na to, kaj počnejo v šoli, ampak samo čaka, da bo šel domov.
Sedanji urnik imamo takšnen, da pride v podaljšano bivanje okrog 7.30 ure, pouk pa se mu prične ob 8.30. Po zaključku pouka -12.15 imajo kosilo, nato pa ostane še malce v popoldanskem podaljšanem bivanje, nekje do 13.30. Opažamo, da je to za njega nekako predolgo. Res je, da drugi otroci ostajajo večinoma še dalj časa, ko pač pridejo po njih starši (okrog 15.ure). Po našega otroka hodi babica in takšen ritem smo imeli tudi v vrtcu (po kosilu je šel domov). Otrok nekako ne more sprejeti, da je to šola, ki terja malce več prisotnosti. Tudi psiholog je svetoval, da bi bilo dobro, da ostane še v času podaljšanega bivanja, ker je to priložnost za bolj sproščeno druženje z otroki in da bo tako več priložnosti za navezovanje stikov. Načrtovali smo tudi, da bi se vključil v kakšno prostovoljno dejavnosti (tudi sam je izrazil željo, da bi šel k angleščini, ki jo že malce zna), vendar se vse dejavnosti pričnejo po 14. uri.

Ali se ubada še kdo s takšnim problemov oz. kaj menite o našem primeru?

Draga cicibanček in previdnež, pa vedve opisujeta mojega otroka! 🙂 Razen da ima 4 leta in ne 5 je vse ostalo enako. :-))))) Meni so taki otroci super,zelo so zanimivi in res moraš biti “brihten”, da jih v kaj prepričaš, da ne govorim če kdaj kaj rečeš drugače kot je bilo res. Ajme… :-))))

Ja previdnež “moderne” norme nam delajo preglavice ampak mi se ne damo! Ma naši otroci bodo zrasli v super odrasle, pa se tu dobimo čez 20 let in si povemo (najbrž) podobne zgodbe.

Verjamem da v šoli ni lahko z našimi introvertirančki ampak korajžno se borite z njimi in za njih! Niste same, veliko nas je, naši otroci niso moderni, so pa fantastični.

Pozdravljeni vsi, ki imamo krasne otroke, ki so pa vendar zelo, včasih kar pretirano pazljivi in boječi.

Ja, veliko nas je, ki prebiramo članke, pa o tem ne pišemo… Vendar me je danes moj mali 5 letnik, drugo leto gre v šolo, kar precej spet pritisk dvignil, ko ni hotel iti po stopnicah, ker je videl svojo staro mamo, z razlogom,d a se boji. Naj povem, da je bilo uvajanje v vrtec pri 2,5 letih eno grozno trpljenje za njega in zame, sploh k smo imeli doma še dojenčico, kateri sem se hotela posvetiti. Spal pa do sedaj ko sta stara 5 in 3,5 let itak nsimo nikoli celo noč. Pa tudi po dnevi nikol več kot dve uri.
Pa še to, oba otroka sta si po karakterju tako različna, sin strašno rezerviran, pazljiv, previden pri navezovanju novih stikov, tudi..ker je enkrat padel s kolesom, mora biti zdaj zelo pri volji, da se bo spet peljal. Medtem, ko sestrica čist kontra, vse probat, nobenih problemov pri navezovanju stikov. Zato o njej niti ne bom razpredala.

Pri rezerviranih otrocih človek res več ne ve, kaj in česa naj se posluži (naj povem, da se v vrtcu sedaj krasno počuti), ko pride do take situacije. Manjka nam verjetno zanja s področja psihologije. -:( Nekako skušam biti potrpežljiva, ga pozitivno usmerjat, pa pri svojih odločitvah vztrajat. Npr. je velik športnik, zato se nam je zdelo pomembno, da ga vpišemo v športno dejavnost preko društva. Težava… ker se je tako bal novih ljudi, izzivov, sem bila parkrat na začetku zraven. Groza….ni se odlimal od mene, pa čeprav sem tekala z njim. Pol sem se pa zmenila s trenerjem, da pride pred ostalimi otroci in da bo mami šla, sem pa dosegljiva na telefon. Mali me skor ni pogrešal (baje je mal pogledoval proti vratom). Pri 4-letih je bilo sicer vedno, če sem ga prišla iskat mal prej v trenutku nehal s telovadbo in prišel k meni, sedaj pa me sploh ne vidi.

Ta iskušnja, ki sem jo sama doživljala grozno, mi daje vsak dan vzpodbudo, da se splača vztrajat. Letos ga imam namen vpisat v pevski zbor, ki ga vodi vzgojiteljica, ki jo obožuje, verjamem, da bo spet pestro pri nastopih,ampak bomo vztrajali, da mu poskušam se otresti namišljenega strahu, ki tiči v njem.

Vsem veliko mirnih živcev.

Introvertirani otroci so v veliki vecini izjemno custvene, obcutljive in ranljive dušice. Živijo svoj (izjemno bogat) notranji svet in tako jim tudi ustreza. Posedujejo veliko domišljije, skoraj vsi imajo tudi veliko smisla za umetnost in ogromnega ustvarjalnega duha. Predvsem pa izjemno življensko moc, le da se ta pac izraža na drugacne nacine kot nam to prodajajo po televiziji ali kot so nas ucili v šoli. In nic drugace ni, ko takšni otroci odrastejo. Vem, ker sem sam eden izmed teh odraslih introvertov 🙂 In dragi starši… s introvertiranostjo ni popolnoma nic narobe! Vaš otrok je zaradi tega kvecjemu še bolj dragocen ter nadarjen 🙂

Je pa res, da zna bit otroku kar naporno živet s tem, saj se v današnjem navzven orientiranem, potrošniško usmerjenem svetu,za bolj uspešne smatrajo izjemno komunikativni, socialno priljubljeni, ali na IQ testih uspešni otroci.

Najbolje za otroka bo (hkrati tudi najbolj mirno za vas), da ga sprejmete takšnega kot je, skušate prepoznati kaj ga veseli, na katerih podrocjih je nadarjen in ga v razvoj le teh z obcutkom usmerjate.
NIKAKOR mu nikoli ne vsiljujte svojih lastnih idealov, oz. projekcij tipa: kakšen naj bi bil “moj otrok”, zato da boste vi zadovoljni z njegovo podobo in da bo uspešen v oceh drugih. Ne skušajte spreminjati njegove notranje naravnanosti, saj je zelo malo možnosti, da vam bo to tudi resnicno uspelo ker je notranja naravnanost nevodljiva.
Veliko vecja verjetnost je, da se bo otrok navzven resda trudil zadovoljiti vašim željam (all for love) in to mu bo najbrž tudi uspevalo. Navznoter bo pa strašansko trpel, saj bo sam cutil da v tem kar pocne ni nikoli dovolj dober in da igra ter se maskira, njegova prava narava pa da ni dobra in da je nezaželjena.
Zraven tega pa so v njegovem okolju (v šoli, na TV, med vrstniki, razlicne reklame itd.) vedno informacije ki mu sporocajo, da boš cenjen in da te bodo imeli radi samo ce boš tak in tak in tak….. Vsi pa vemo kaj nam prodajajo preko medijev. Iluzijo. Zgodi se, da se že zaradi, recimo temu pritiskov socialnega okolja izven maticne družine, intovertiran otrok skuša temu prilagodit z maskiranjem in zatiranjem svojega notranjega bogastva ter svojih talentov ter skuša bit podoben tistim ki so navzven nekje pri vrhu družbeno zaželjenih vrednot. Redkokdo še danes v šoli zna prepoznati potencial v ranljivosti, obcutljivosti, empaticnosti, domišljiji, socutju in spontanosti. Najbolj cenjen pri ucitelju je tisti, ki dosega najboljše rezultate pri testih in je na poti zlatega odličnjaka, med sošolci pa najbolj drzni osebki, najbolje obleceni, “najlepši”, tisti z najuspešnejšimi starši, z najvec facebook prijatelji in še in še….

Tega pritiska ne potrebuje še doma.

Morda nikoli ne bo vedno v središcu pozornosti, zgovoren in zabaven fant kakor sosedov Miha, ali pa po najnovejši modi oblecena in s krdelom fantov obkrožena najstnica, katere prijateljice si želijo biti vse ostale puncare. Verjemite, introvertirani otroci si tega v resnici niti ne želijo.
Globoko v sebi vedo in cutijo (ceprav se tega ne zavedajo na razumski ravni saj so še premajhni), da je življenje veliko vec od plehkih pogovorov na zabavah, množice “prijateljev”, blišca in slave ter pehanja za bogastvom in uspehom na družbeni lestvici.

Sprejmite ga takega kot je saj otrok ni vaša last, da bi z njim lovili svoje sanje. Je oseba ki pripada samemu sebi, drugacna od vseh ostalih, s svojo potjo. Zaupana je bila vam v skrb, da ji pomagate v razvoju in jo usmerjate kadar sama tega ne zna. Za uspešno usmerjanje, pa je sprejemanje same narave te drobcene osebe temeljno pravilo.

BEAUTIFUL ZELO LEPO, DOBRO IN PAMETNO POVEDANO- SPLOH ZADNJI ODSTAVEK TKO ČUSTVENO!

http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/tiha-moc-v-glasnem-svetu.html

fantastičen članek za tihe.:)

Edini problem pri introvertih je, če jih kot majhne vzgajajo, da je nekaj z njimi narobe. Samozavestni introverti izgledajo čisto normalni in privlačni in čeprav ne govorijo ves čas, jaz sploh ne opazim, da so introverti. Saj ni problem, če si tiho in poslušaš, problem je če si tiho in se počutiš, da moraš nekaj reči, če ne bojo vsi mislili, da bohvekaj. To je tisto kar imaš napisano na čelu, da se v tistem trnutku počutiš kot majhne kupček .. recimo zemfa. In potem, ko končno rečeš, je prisiljeno in tudi zveni prisiljeno in je spet narobe. Sama sem bila introvert kot otrok in kot mladostnica nesamozavestna. Sedaj nisem več. Se pravi introvert sem še, nisem pa več nesamozavestna. Sedaj imam občutek kot, da se končno izplača imeti moj karakter.

Ta članek je bil pred leti objavljen v The Guardian. Zdaj tam ni več dostopen, je pa tukaj: http://www.cshift.net/2012/03/16/why-the-world-needs-introverts/

Pozdravljene…..

Kot bi opisovale mojega otroka, ki je že za vse ljudi strašno čuden ker je toliko različen od ostalih.
V vrtcu smo jokali celih 5 let, šole se je izjemno veselil in pride prvi dan…..jok. Drugi teden je minil krasno, začel je uživati dokler spet ne pride v tretjem tednu kriza….v pogovoru mi pove da ga otroci zaničujejo da slabo govori, ker obiskujeva logopeda ima težave s sičniki in šumniki in so se na to obesili….ter da se nihče noče z njim igrat in potem gre pač barvat. Jaz kot izjemno ranljiva seveda nisem spala celo noč. Groza me je.
Skratka se že dolgo borim s tem, da otrok še na roj.dan k najboljšemu sosedu noče brez mene ampak ste mi vlile pogum, da ni edini in z njim ni nič narobe….
Skrbi me le šola in ta jok ter stiska ki jo doživlja….

OJla, Katijka!
Ali še kaj prideš pogledat na to temo?
Moja je tud taka, zelo zelo podobna in tudi jaz ne morem včasih spat, ko se vživljam v njene občutke. Tudi moja večinoma riše in barva, ko jo pridem iskat, največkrat sama sedi za mizo in ustvarja, ustvarja. Ali se je tvoj fantek sedaj kaj spremenil? Je kaj bolje?
Menda, da je do sedaj niso imeli ravno na piki, ta petek pa mi je začela pripovedovat kako je- da mora punce spraševati, če jih lahko gleda, kako se igrajo.
Nekatere ji ne dovolijo, ko imajo nekakšne klube.
Poleg tega verjetno od učiteljev nimam pričakovati nikakršne pomoči, ena je menda nekoč celo izjavila, da ji gredo mirni otroci na živce.

Pozdravljena.

Če prav razumem, vi z njim nimate težav in tudi on sam s sabo tudi ne. Težave vidite v okolici in vas skrbi. Upam, da prav razumem. Česa vas je strah? To bi se jaz na vašem mestu najprej vprašala. Poleg terapevtskega dela že dvajset let delam v šoli. V vseh teh letih sem bila priča odraščanju velikega števila otrok, veliko različnih temperametov, različnih značajev, osebnostih.. Predvsem pa razvoja in naučila sem se, da je včasih modro strpno počakati, zdržati, ne delati prevelike panike in počakati, da tudi narava naredi svoje. Vmes se odzivamo sočutno po svojih najboljših močeh in otroka sprejemamo in potrjujemo, smo čustveno prisotni in se nanj odzivamo. Iz prebranega sem razbrala, da to počnete. Vseeno vam v branje priporočam knjigo Celostni razvoj otroških možganov.
Ne ustvarjajte zgodbic iz strahu. Veste, ko gledam prvošolčke in jih potem vidim kot devetošolce, lahko rečem, da nek osnovni temperament ostaja.
Pri veliko starših v zadnjem času pogrešam sproščenost. Toliko je vprašanj o osebnosti, razvoju in podobno. Lepo je, da smo postali bolj ozaveščeni in bolj sočutni, kot so bile generacije pred nami. Ampak včasih je pa tudi potrebno reči, moj otrok je pač tak tip. In če bo vam s tem ok, bo njemu in tudi vsem okoli njega.
Lep pozdrav.

Andreja Vukmir Brenčič, spec. ZDT [email protected] 031 582 404 www.pogled.si

Pozdravljeni!

Tudi mi imamo doma tihega otroka. Star je 4 leta, doma komunikativen, poje, govori, družaben v krogu družine, bratrancev….. v vrtcu se dobro počuti, čeprav vzg. povejo, da se raje igra sam ali z 2-3 tudi bolj umirjenimi otroki, od bolj živih otrok se umakne. V novem okolju pa nekako “odpove”. No, tudi v vrtcu, če imajo kak obisk, se večinoma potegne nazaj, ne sodeluje, se ne približa osebi Ko gremo kam na obisk, kjer ne pozna ljudi, ne spregovori tudi po 1 uro. In to se včasih že vnaprej odloči, ker nama pove, da ne bo takoj začel govoriti. Ne kakšne dejavnosti ne hodi, niti ne želi (ker bi moral biti sam) in ga ne silimo. Vprašali smo, odgovor je bil še vedno ne, vprašamo na vsake pol leta 🙂 Ker se počasi bliža šola, me zanima kako so se vaši otroci znašli v šoli, novo okolje, ljudje, ritem…. Pri nas je bila že menjava skupine v vrtcu kar prelomnica. Jokal sicer ni, ampak je rabil kar nekaj časa, da se je sprostil, čeprav doma pa ni nikoli pojamral.

Pozdravljena.
Otroci se različno vklapljajo v šolsko okolje. Je pa redko, da bi bilo zelo hudo. Pa še to se z veliko razumevanja in tankočutnostjo počasi, počasi preseže. Če se je navadil vrtca, se bo brez skrbi tudi šole. Mogoče bo potreboval več razumevanja, tolaženja, umirjanja, ampak bo vse ok. Se boste pogovorila z učiteljico, ki bo na to pripravljena in ga bo malo potolažila.

Andreja Vukmir Brenčič, spec. ZDT [email protected] 031 582 404 www.pogled.si

New Report

Close