sedemletnik jemlje stvari, ki niso njegove
Imam tri otroke, srednji je star 7 let. Že v vrtcu nekje pri starosti med 4 in 5 let, je prvič prinesel domov neko kocko, ki jo je moral ob moji prisotnosti naslednji dan vrniti vzgojiteljici.S sinom smo se pogovorili, mu povedali, da to ni prav. To se je v vrtcu še nekajkrat dogodilo. Vedno, kadar sem zvedela zato, je stvar moral vrniti.
Letos v 2. razredu, se je že tretjič zgodilo, da sošolcu vzame kakšno manjšo stvar (bombico, radirko…nikoli nič velikega in vrednega v finančnem smislu). Vedno se z otrokom pogovorimo, mu povemo,da se to ne dela, da se stvari drugim ne jemljejo. Kako bi se on počutil, če bi mu nekdo vzel kakšno njegovo stvar. Da naj pove, če si neko stvar zelo želi, in se bomo pogovorili, če mu jo lahko kupimo, ker to so vedno malenkosti. Ampak zasipavati s takšnimi stvarmi, ga pa tudi ne želim.Stvar mora naslednji dan vrniti in se opravičiti. Prvič je šel zraven tudi mož, da je res to storil.
Ne vem zakaj to dela. Sem mu tudi povedala, da me s tem dejanjem zelo razočara in prizadene. Da sta zame kraja in laž, dve najslabši stvari, ki jih človek dela. Vedno mu tudi povem, da ga imam zelo rada, da mu ne bom nič naredila (v smislu, da bi ga udarila). Ker ponavadi, ko kaj najdem v njegovi torbici, se prične izgovarjati, da mu je nekdo dal…in podobno, pa jokat…in pol se čist zaplete. Jaz se pa počutim, kot nek detektiv, ki ga zaslišuje. Samo sem vedno neomajna, ker me ta stvar res jezi in moti.Ampak vedno na koncu prideva do priznanja, da je stvar vzel. Včasih še sam ne ve zakaj. Pravi, da se mu je zdela tako fajn in da bi jo on tudi imel. Pa mu povem, da bodo vedno obstajale stvari, ki se mu bodo zdele fajne in zanimive, pa vseh ne bo mogel imeti. In zaradi tega ne sme nekomu nekaj vzeti. Povem mu, da ima tudi on stvari, ki so drugim všeč, pa mu jih ne jemljejo.
Skratka ne vem kaj naj še naredim? Sicer je sin zelo priden (tako v šoli kot doma), sočuten, za moje mnenje ni razvajen, sodeluje pri gospodinjskih opravilih, ne presedi cel dan pred računalnikom in TV, se z njim pogovarjamo, mu povemo,da ga imamo radi, pohvalimo…pa seveda tudi kregamo, menim tudi, da mu meje postavljamo. Je pa po naravi precej koleričen, kar se pokaže v izbruhu dretja…ampak je že precej bolje. Sicer nikoli on ne začenja nagajat, ampak če ga pa nekdo provocira in mu nagaja, pa ponavadi preburno odreagira. Se trudimo na tem in mislim, da nam gre dobro. Se o tem veliko pogovarjava. Da je pač lahko jezen, ampak na primeren in sprejemljiv način, da drugih ne prizadene, jih ne tepe (tega ne dela več), in se poskuša čimanj dret (to mu pa še ne rata vedno). Ne vem sicer, če ima to kakšno vezo, z jemanjem stvari. Je pa po drugi strani zelo čustven. Za vse ga skrbi, je vedno pripravljen pomagat, če se mu kaj zdi nepošteno se prične jokat….
Starejši otrok je hči, ki počasi prihaja v puberteto. Je zelo pridna, nimamo problemov z njo, razen seveda občasnega ugovarjanja, neposlušnosti….ampak vse v mejah normale. Če jo primerjam s sedemletnim sinom, je pa precej bolj flegmatična in manj čustvena (ker on je res zelo čustven, kot jaz). Najmlajši je star 1,5 leta in je velik dobrovoljček, priden in zadovoljen otrok.
Otrok ne tepemo, le zavpijemo, če slabo slišijo. Hočem povedat, da jih ne kregamo vedno na prijazen način.
Skratka na vse tri sem zelo ponosna, so moj smisel v življenju, jih imam nadvse rada, se veliko ukvarjam z njimi, pogovarjam, si vzamem čas za njih.
Le to jemanje vseh teg zame osebno brezveznih stvari, me skrbi. Kaj lahko še ukrenem? Sem razmišljala, da bi prosila učiteljico, če bi se enkrat v sklopu pouka, pogovarjali na to temo, da se stvari drugim pač ne jemljejo, brez njihovega privoljenja.
Hvala za nasvete!