Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja Ekstremna trma in histerija

Ekstremna trma in histerija

Pozdravljeni.

Z ženo pogosto ne najdeva (več) načina,
kako odreagirati in ukrepati pri najinem drugem otroku, ki je sedaj star 2 ½ leti,
ko dobi napad trme in histerije. O sami otroški trmi ter ukrepanju/reagiranju nanjo,
je bilo napisanega kar nekaj in res, kar nekaj situacij sva s pomočjo teh rešila,
vendar v primeru najinega malčka, ki je res ekstrem glede izpadov trme in izbruhov histerije, enostavno ne najdeva prave rešitve.
Kot eden od primerov; pripeljemo se domov in malček se začne ‘dreti’ še preden izstopi iz avta, da bo on odprl vhodna vrata stanovanja,
ter neto ves histeričen teče do vhodnih vrat in v primeru, da starejši sin ali žena slučajno pred njim vstopi,
začne histerično joka in se dreti, ter zapirati vrata in jih ponovno samo odpira, pri čemer se še vedno histerično dere tej joka
in tudi, ko mu npr. v tem primeru na lep miren način probamo dopovedati, da ja, da je sedaj on odprl vrat,
ampak da ne more vedno samo on odpreti vrat, se histerija in trma ne poleže.
2x mogoče 3x sva to situacijo z ženo rešila tako, da smo se še pred prihodom domov zmenili,
kdo bo tokrat odprl vrata in kdo npr. prižgal luč, vendar je kljub temu prišlo do histerije in izpada trme.

Za namig oziroma nasvet, se vam v naprej zahvaljujem.

Bob

Tudi mi imamo podoben problem, a je naš drugi otrok star že 4 leta. Izjemno trmast je, prav terorizira nas vse skupaj.Isto vedenje, kot ga vi opisujete traja že kako leto in ni videti, da bo prešlo, kakor nas nekateri tolažijo. Tudi mi izgubljamo potrpljenje in se pridružujemo prošnji za pomoč.

Pozdravljeni

Tudi pri nas doma je čisto ista situacija. Mlajši sin je star 4 leta. Dogodki z vrati, lučmi se dogajajo vsak dan… In če ni kaj po njegovem pa
trma in jok, da je groza….

Pa če se kam udari moram parkrat popihati na mesto udarca. Ampak točno na tisto mesto in dovolj močno. Če ne popiham dobro moram še 1X.

Pa še to, nikakor ne dovoli očetu da ga sezuje, napravi ali obriše nosek ali pelje na wc, vse mora narediti mamica.

Se mi je že zgodilo, da če ga je oče pobral ko se je spotaknil ali padel, da je tekel nazaj na isto mesto kjer je padel in tako čakal name (mamico), da ga pridem pobrat in popihat in potolažit…

Res pa je, da sem večino časa sama, oče je veliko odsoten.

Vsi mi pravijo, da me totalno terorizira in da sem sama kriva, ker mu vse to pustim.

Tako da se tudi jaz pridružujem kakšnemu dobremu nasvetu, kako rešiti probleme.

LP

nova
Uredništvo priporoča

Pri nas sicer nimamo tako ekstremnih izpadov kakor pri vas, se pa tudi kdaj pa kdaj zgodijo podobne stvari.
Stara je dobre 3 in pol.
Jaz ji v večini primerov najprej na lep način povem, kaj in kako. seveda me v tistem stanju ne posluša, potem jo pa enostavno ignoriram oz. jo na lep način pospremim do njene sobe in mora počakati v njej dokler se ne pomiri. Včasih se pomiri kmalu, včasih pa tudi ne. Res pa je, da njenega joka sploh ”ne slišim” oz. se čisto skuliram.

Ko je drame konec se pogovorim o stvari in se o tem ne pogovarjam več.

Jaz mislim, da ji ne smem dovoliti tisto zaradi česar se začne trmarit, ker se bo potem drla za vsako figo, če bo videla, da na tak način doseže vse.

Veliko uspeha pri premagovanju trme.

Dragi Bob in drugi starši!

Otroci se rodijo staršem in mi imamo nalogo, da ta mala bitja opremimo za življenje. Tako kot cvetlični grmiček, ki raste, mi pa ga kot vrtnarji zalivamo, gnojimo, zaščitimo pred mrazom ali škodljivci, pa seveda tudi obrezujemo in populimo plevel.

V naši družini so trije otroci, stari 10, 7 let in 9 mesecev. Iz bolj ali manj prijetnih vzgojnih izkušenj, literature in pogovorov z drugimi starši, sva se naučila najpomembnejših pravil, ki so se v vzgoji izkazala kot resnično učinkovita:

1. V družini mora biti jasno, kdo je kdo. Jasno mora biti, da otroci niso glavni v družini in da niso središče sveta. Ker če je tako, potem oni prevzamejo glavno besedo, ali po domače – komando – in otroci vodijo starše. Seveda potem otroci ukazujejo, izsiljujejo, starši pa trpijo, saj čutijo, da je nekaj hudo narobe.

2. Otroci potrebujejo meje. Ta stavek je zelo popularen, vendar le redki starši zares vedo, kaj pomeni. Le redki starši otroku zares in pravilno postavijo meje. Ker je staršem težko, ko naletijo na upor otroka. Starši se ne zavedajo, da otroci hrepenijo po mejah in s svojo trmo PROSIJO: POSTAVI MI MEJO! Če je starši ne postavijo pravi čas, otrok poskuša to doseči vedno znova in na vedno bolj dramatičen način.
Mnogi starši imamo izkušnjo, da si otrok dobesedno oddahne, ko mu odločno, nedvoumno in dosledno postavimo mejo (kot bi hotel reči: »Končno si mi dal to, kar potrebujem!«). Otroku se razjasni obraz in njegovo vedenje se umiri. Seveda pride kmalu nov test za starše: takrat je pomembno, da otrok zares dobi jasno in trdno postavljeno mejo, sicer bo zbegan in bo narejene več škode kot koristi.

3. In najpomembnejše: vzgajati moramo z ljubeznijo in odločnostjo. Danes smo starši preveč osredotočeni na ljubezen (zalivanje, gnojenje…), pozabimo pa, da je ljubezen tudi, če otroku odločno povemo, kar mu gre, oz. mu damo posledico, če njegovo vedenje ni primerno (obrezovanje grmička, puljenje plevela).
Sodobni starši smo čisto premalo in na čisto napačen način »odločni«. Največkrat mislimo, da smo odločni, ko nam »pregorijo varovalke«, ko otroku nismo kos in ne vemo več, kaj bi. To je rešilni obroč za našo nemoč, kar otrok čuti in nas seveda ne jemlje resno. Odločni moramo biti že zelo na začetku situacije, za katero slutimo, da ne bo šla v pravo smer (npr. enkrat povemo prijazno, naslednjič pa odločno in neizprosno, vendar z mirom v srcu).
Predvsem pa nikar otroka ne prosimo, naj se lepo obnaša!

Po najinem mnenju je dolžnost staršev, da pravilno vzgojimo otroka. Žal v sodobnem svetu, v vsej poplavi informacij, ne vemo več, kaj je prav in kaj ni. Midva kar naprej ugotavljava, da je za otroke najprimernejša, morda bi jo poimenovala »zdrava kmečka vzgoja«. Preprosta, jasna in učinkovita.

Pomislimo, da iz majhnega zraste veliko. Pomislimo, kakšen bo otrok, ki pri 4 letih tako izsiljuje, pri štirinajstih? Tudi, če se bo vmes njegovo vedenje navidezno umirilo, bo v svoji duši opremljen z informacijo: jaz sem glavni, jaz sem najboljši, drugi nimajo pojma; svoji okolici ne morem zaupati, ker mi ne more dati tistega, kar potrebujem; svet je tukaj zaradi mene. Pomislimo, kaj bo s takšnim mladostnikom v realnem svetu, ko na nekem področju ne bo najboljši in ko mu bo svet pokazal, da se ne vrti zaradi njega…

Starši, uživajmo v vzgoji in pomagajmo si med seboj! Če so vas najine besede nagovorile, se z veseljem še javiva! Srečno!

Tudi meni so znani taki izpadi trme!

Bob in “Poznam situacijo” – kot da bi jaz pisala. Zanimivo da so to vedenja, ki se pri zelo trmastih otrocih očitno izražajo na zelo podoben način.

Z Mihaelom in Ireno se strinjam, vednar je treba povdariti, da je vsak otrok drugačen, s svojimi karakternimi značilnostmi in se drugače obnaša v določeni situaciji kot kateri drug oz. drugače odreagira na vzgojne prijeme. Zato moramo starši v npr. eni vzgojni metodi ubrati svojo nianso, če me razumete. Enkrat sem nekje prebrala ko je neka mama rekla, da ona pa ne verjame v kazen in ko se otrok trma ga samo objame, ker to otrok potrebuje in vse je lepo in prav. To pri mojem sinu tudi slučajno ne deluje. Če ga želim takrat objeti in pomiriti, se še bolj histerično začne dreti in me celo hoče tepsti. Pa mu vedno odločno rečem, da mene ne bo tepel in da ga tudi jaz ne tepem in se umaknem stran ali njega umaknem. Pa to traja že ene par mesecev in še ni popustilo. Druga mama spet pravi, ma jaz bi ga tako nazaj vžgala, da me nikoli več ne bi udaril. Prav, jaz imam pač druge prijeme, čeprav terjajo več živcev.

Imam hčerko staro 4,5 in sina 3 leta. Pri nas je veliko ljubezni, ni pa nobenega popuščanja, doslednosti se držimo, ko je enkrat ne, je ne. Enako mož vzgaja, sva enotna pri vzgoji. Pa so ti izpadi ravno tako. Predvsem pri sinu, ki včasih s svojo svojeglavostjo res pripelje, da bi eksplodiral.

Opazila sem da pomaga, če mu res čisto umirjeno prigovarjam, ampak res umirjeno, ne samo navidez, v meni pa ogenj….tako, da sem v sebi umirjena in mu tako tudi povem, da mu nekako ne pokažem, da me iztiri in hkrati tudi vztrajam pri svojem. Pa ne samo v eni situaciji, ampak v vseh! Potem tudi on lažje sprejme določeno omejitev in besedo ne in se prej umiri oz. sprijazni. Celo če sem mu nekaj mirno prigovarjala, ni prišlo do trme, ker drugače bi!

Vsekakor sem prepričana, da je doslednost zelo pomembna, prav tako meje, te zadnje so pravzaprav odločilne, kakšen bo otrok, ko bo odrastel, kako se bo spopadal z življenskimi situacijami. In zato si tudi takrat, ko bi že najraje popustila in ne spremenila v da, rečem, ne moram vztrajati, saj to je naložba v prihodnost in moje otroke – pozitivna naložba seveda!

V eni drugi temi ena mama opisuje podobno težavo in da tašča otroku vse dovoli….vsi ji svetujejo, da zato pa ima polurne izpade trme. Mirno lahko rečem, da pri nas nikoli ne popuščamo, pa imamo ravno tako zelo pogoste in tudi enourne izpade trme. Torej?

No toliko iz moje strani, saj bi lahko še veliko napisala, pa me zdaj malo čas baše, upam, da ste uspeli izluščiti tisto kar sem želela povedati.

Vse dobro!
Leomana

Tudi naši punci imasta podobne napade trme. Večja pogosto ne želi vstopiti v stanovanje to rešim na dva preprosta načina:

1.Primem jo in odnesem (kričečo, brcajočo) v sanovanje , jo sezujem, slečem ji mirno povem, da s naj umiri in kaj bomo počeli sedaj (ponavdi izberem njej ljubo dejavnost-plastelin za 20 minut), če se še na prej uprira sledi premor v sobi. Ko se umiri sama pride ven in se na pridruži v dnevnem prostoru, če želi se malo pogovorimo (če ne vstopi, kriči, potem pač ne more risat, pomagat mamici…pa tudi nas in sosede glasno kričanje moti;…)

2. Preprosto zaprem vrata pred njenim nosom in jo pustim na hodniku bloka. Pri tem seveda zmerom opazujem in poslušam kaj dela. Tudi s sosedo sem zmenjena, da malo pokuka. Ponavadi se prej kot v pol minute umiri, potrka in pride domov.

Otrok je najbrž presrečen da prihaja domov,hoče vam povedati kako vas je pogrešal, bil jezen na vas ker ste ga pustili v vrtcu (čeprav mu je tam všeč) in tega ne zna primerno izreziti, napetost ga požene v napad trme.

mihael&irena – se podpišem

in dodam rešitev-snemite vrata, ki so sporna tudi za vaju ali pa se končno odločite, da vrata odpirata samo vidva in pika

srečno Bodi, kar si, ostalih je tako že preveč!

zelo lepo napisano,
1. V družini mora biti jasno kdo je kdo
2 meje
3.ljubezen in odločnost.

Samo priti do tega je pekel.

Mene pa zanima kako priti do tega?

Ker sama, več ne vem, kaj je prav pri moji štiriletnici in kaj ne?
Kaj delam prav, kaj narobe?

Pozdravljeni!
Midva imava enega otroka, sina starega 4,5 leta. Prvi napadi trme so trajali v zelo hudi obliki v starosti 2 do 3,5 let. To so bili napadi,kjer je en napad trajal dobro uro ali še več, med trajanjem ni bil sposoben šlišati nikogar, tako da prigovarjanje in miritev ni bila možna. Vmes se je čisto vedno polulal, ker je bil v nekem transu. Rešiti se ga ni dalo drugače, kot da sva ga poskušala čimbolj ignorirati in sva počakala,da je minilo. Ponavadi je bil po koncu napada še brez glasu. Zdaj je star 4,5 leta in so napadi še hujši. Ponavljajo se enako kot prej skoraj vsak dan in trajajo eno uro. Zgodijo se iz čisto preprostih vzrokov. Nekaj si zamisli in to zahteva z besedo “hočem”. Če mu ne ugodiš, je takoj napad. Takrat samo ponavlja in ponavlja svojo zahtevo. Kriči, brca in poskuša ugrizniti ali udariti koga ali kakšno stvar. v sobo ga ne moreva zapreti, da bi se tam pomiril, ker neprestano hodi za nama. Tako, da tudi tokrat počakava, da napad po eni uri mine sam od sebe in se nato pogovorimo o njem oziroma o obnašanju. Sicer posluša in se strinja, da bo naslednjič bolješe, ampak to je le štiri letni otrok. Midava drugače vzgajava tako, da mu ne dava vedno za prav in da se zaveda, da imava glavno besedo. Pri določenih situacijah lahko odloča, drugače pa ne, ko veva, da preizkuša meje. Imava pa še problem, ker živiva skupaj s mojimi starši, ki nama kar naprej rušijo najine uspehe. Ampak to bi že bila lahko druga zgodba. Sva pa prebrala veliko knjig na to temo in bila celo pri pedagoginji v vrtcu, vendar sva ugotovila iz vsega tega, da eni otroci so malo bolj eni pa pač malo manj trmasti. To je pač del odraščanja. Tudi pedagoginja nama je rekla, da je vse to čisto normalno in da bo minilo. Midva pa morava odreagirati čimbolj mirno in to je to.
Vsem želim veliko potrpljenja in dobro voljo pri premagovanju zelo težkih situacij, ki jih zelo dobro poznava.

Pozdravljeni vsi!
Kako znano mi je vse skupaj, ko prebiram vaša doživetja. Sem mama treh otrok. Moj drugorojeni otrok je sedaj že polnoleten, vendar so mi še v spominu vsi napadi trme. Napisala ne bom nićesar novega. Vendar sem danes ponosna nanj in nase oz. naju, da sva uspela v vzgoji. Zgoraj je opisano, da otrok potrebuje meje. Točno tako. Potrebuje jih neprestano. Njena trma se je pričela pri 3 letih in je trajala do približno 7 leta. Poskusili smo vse. Jo postavili v njeno sobo, dokler se ne umiri, …Vsakič pa sva ji povedala, da jo imava neskončno rada. Vendar imava rada tudi prvorojenko in seveda naju. Nisva popuščala pri njenih zahtevah – hočem, da se igraš z mano – počakaj, da pospravim, ali pa spijem kavo, … šele potem se ti posvetim.
Skratka, da ne bom dolgovezila. Ne popuščajte mu, postavite mu meje in se jih seveda držite. Prva meja naj bo mehkejša in ko pride do rdeče cone, mora vedeti, kdo je zmagovalec. na primer – pri odhodu v posteljo lahko 1x,2x popustite za nekaj minut, vendar ko se vi odločite, da je čas za v posteljo, potem ni dileme.
Ko bodo starejši, boste večkrat slišali, da so vam hvaležni, ker ste jih vzgajali z ljubeznijo, ne pa s popuščanjem. In povem vam, ga ni lepšega kot slišati – mami, oči, hvala, da sta mi kdaj rekla ne.
Veste, zdajle se še mečejo po tleh ali cepetajo, ko so v puberteti pa je treba reči ne za mnoge drugačne stvari – kdaj se gre na žur in seveda pride z njega, …

Žeim vam veliko ljubezni in strpnosti. Verjemite mi, da se obnese.

sem mama dveh otrok.ko je bil sin star 7 let smo dobili sestrico in se je drl,da je noče itd. ko ima izpad,ga dava v sobo in zapreva vrata.ko se umiri se pogovoriva z njim.to pomaga.

Ko sem prebrala vaše sporočilo sem med branjem imela občutek kot da berem o svoji hčerki, stara je 3,3 leta,njena trma pa je nekaj nenormalnega, včasih že ne vem več kaj narediti in kako ukrepati. Vsaka malenkost ki ji ni všeč, izbruh trme in to lahko traja in traja, se je zgodilo da se je drla tudi po uro in pol skupaj. Bi pa poleg vaših značilnosti otroka navedla še en najin ogromen ogromen problem:

-imava hude težave pri oblačenju, ne bom tega ne bom unga, pa ne te hlače in to majico bom(ki je v tistem trenutku ravno oprana in je mokra), pa ne te nogavice in spodnje hlačke, mislim ni da ni, mislim da če se bo to nadaljevalo bomo kmalu nagi okol skakal…

Prosim vas, če ima še kateri izmed vas tak problem pri oblačenju vašega otroka, naj mi prosim da kakšen učinkovit ukrep, kako učinkovito ukrepati.

P.S. npr. zvečer ji ponudim 2 opciji za naslednji dan za v vrtec, da si izbere kaj bo oblekla, zjutraj je pa spet vse narobe.Res ne vem več kaj in kako naprej…

Lp, obupana…

Nisem prebrala vsega le preletela sem.
Pred kratkim se brala knjigo o vzgoji….
Na trmo in izpade besa naj otrok nebi imel vpliva – to se mu dogaja v možgnih.
Ker še nima dokončno razvitih možganov in se še ni naučil obvladovat vseh dražljajev, ki mu jih možgani pošiljajo. Ne more drugače odreagirat kot z besom in trmo.

Primer v knjigi: Otrok vedno sedi v avtosedežu na istem mestu, to so mu možgani shranili…. če pride do spremembe se počuti ogroženega in mu v možganih povezave ne delujejo pravilno.. odreagira z jokom, brsanjem, kričanjem…. Tudi pomiriti se neve samo tako.

Sicer piše tudi, da otroka moraš že od majhnega uči se spoprijemat s temi čustvi ampak mogoče bo pa pomagalo če sedaj začnete.

En primer:
Otroka dvignite in močno stisnite k sebi.Tako mu pod prisilo možgani preklopijo povezave – objem sporoča telesu nekaj lepega.
Kot je Bob omenil – situacijo je rešil v naprej z dogovorom –
Otroka vedno v naprej pripravite kaj sledi …. z umirjenim in normalnim glasom mu razložite še preden boste kaj srorili kaj bo…

Kot najslabši primer je da otroka pustite kričati in besneti – saj se tako ne bo naučil kako mora možganom pomagat da začnejo pošiljat drugačne dražljaje ampak se bo vedno ko bo v stresni situaciji odzval tako, da možgani pobesnijo.

Vem, da je napisano malce čudno a sem že vsebino pozabila. Če kdo želi naslov knjige pa jo sporočim. Splača se jo prelistat.

Moj primer: otrok se kopa z očetom in igračko, ko vstopim in povem, da je konec ker je ura za spanje – jok, krik in bes…
Če pa vstopim in začnem – igrata se, kako lepo, jutri se bomo spet, malo še povozi ladjico joodloži in gremo – ne panike.

Oboje mi vzame isto – 5 minut da otroka pomirim ali pa 5 minut da ga počasi pripravim na konec igre.

Pozabila sem dodat, da tudi pri nas so izpadi a se jih počasi učimo izogibat.

Jaz sem tako ravnala, kot piše Malierk, pa se je zelo dobro obneslo.

Primer z vrati, ki ga navaja Bob, bi jaz rešila tako: že pred izbruhom trme bi ga vprašala: ali boš danes ti odprl vrata? In bi mu to dovolila. Zakaj pa ne bi otrok odprl vrat, če mu je to v tako veselje in s tem nikogar ne prizadene? Vem, da je Bob navedel le primer, a ta banalni primer jaz razumem tako, da mora ta otrok vedno vse narediti tako, kot drugi rečejo. Ekstremna trma je potem logično nadaljevanje.Tudi otroku je treba pustiti, da dela po svoji volji, dokler s tem ne škoduje sebi ali drugim. Potem ga pač ustaviš, za kar obstaja veliko načinov. Včasih zaleže lepa beseda, včasih je pa treba biti oster.

Tako je moje mnenje, ki ga sicer nikomur ne vsiljujem. Sem morala to napisati, ker sem tule na MON-u pogosto ozmerjana zaradi svojih stališč, ki so nekoliko iz prejšnjega stoletja. Moje mnenje je, da se da otroka prav lepo vzgojiti tudi brez pretirane strogosti, ki je zaščitni znak sodobnih staršev. S tem lahko sebi in otroku prihraniš marsikatero mučno situacijo.

Problem rešimo takole: en dan otroka oponašamo in se obnašamo točno tako kkot se on. Samo pogum je treba imeti in se vreči tudi po tleh, če je treba.

Živjo vsem,

ravno prebiram vaše primere. Tudi mi imamo 2,5 letnico, ki ima občasne, zadnje čase pogostejše napade trme. Malierik je zelo zanimivo opisala vidik, s katerim moram reči, da se v bistvu strinjam, ker tudi sama opažam, da je tako – gre za nek impulz, nekontrolirano vedenje. Če lahko, bi res prosila za naslov knjige, ki si jo brala. Se pa sprašujem, ko berem besede, da nekdo posluša uro in pol dretja in trme, kako je zmožen z mirom v sebi govoriti? Jaz se razburim, če se moj otrok 15 minut ali dlje neusmiljeno dre, kot da ga dajem iz kože. Predvsem zato, ker se sliši, da je otrok izgubil nadzor nad seboj in mi s tem pošilja signal, da je nekaj narobe. Tega nekako ne morem mirno sprejeti.

Glede vseh izjav o postavljanju mej, pa bi rada nekaj povedala. Na žalost v tej ponavljajoči in zelo moderni frazi vidim le dresuro otrok in ne ljubeznjivo vzgajanje. S tem se otroka vkalupira, da je takšen, kot bi bil nam in ostalemu svetu všeč. Ob tem pa se neusmiljeno potlači njegovo osebnost in mogoče tudi njegove potenciale. Mislim, da je prav, da otroka vodimo in usmerjamo in da ko nas izziva (v smislu besede preizkuša meje), da vidi v nas človeški odziv, torej človeka, ne vodeno lutkovno gledališče. Jaz svoji hčerki ne skrivam svojih čustev in je ne prisilim v to, da gre spat ob 20:30, ker mislim, da je prav, da zaspi, ko se počuti zaspano in da poje toliko kolikor se čuti lačno. Samo v razmislek: Ste se kdaj vprašali koliko stvari ste v življenju resnično začutili kot vaše želje in za koliko teh ste mislili, da so vaše, pa ob dobrem razmisleku lahko ugotovite, da so želje vaših staršev ali drugih ljudi, ki so imeli vpliv na vas? Prisiljevanje v neko mišljenje nas vodi v to, da ne znamo več ločevati med svojimi občutji in med vsiljenimi. Zato je pomembno, da dovolimo našim otrokom, da izražajo tudi svoja občutja in želje, če so seveda sprejemljive iz vidika njegove varnosti. Nekatere ženske so me prepričevale, da bi morala nujno uvesti ritual pred spanjem in jo navadti na uro tako, da bi jo vsakič po minuto dlje pustila jokati v sobi, dokler ne bi zaspala. No, jaz nimam dresurnega psa doma in to zame ni način. Pa nisem angelček, tudi jaz sem včasih preveč vzkipljiva do nje in reagiram pretirano, priznam. Raje bom poskušala doseči, da bo šla več ven, da se bo utrudila ob dejavnostih in da bo iz utrujenosti šla brez prisile v posteljo.

Pri trmi sem ji sicer manj kos, ker sem mislila, da moram to ignorirati in ji niti slučajno ne smem ustreči, ker potem bo to še hujše, pa sem spoznala, da ravno to delam narobe – ravno objem potrebuje, ne ignoranco, zapiranje v sobo, preganjanje na kavč v osamo. Slednje koristi le v primeru, če ona zavestno dela nekaj narobe, kar pa pri nas očitno ne drži za trmo. Upam, da bo to učinkovito pomagalo.

Tako kot najbrž vsak starš, si želim, da bi bila najina hči srečna in da bi imela lepo življenje. Ni moj cilj, da sem jaz super mama, ker tak cilj bi bil zelo sebično dejanje, poskušam se učiti in biti boljša, čeprav kdaj tudi sama kaj narobe naredim.

Na smeh mi gre, ko srečam kakšno neznano mamico približno enako starega otroka, ki hitro začne primerjati svojega otroka z mojim. Vsak otrok je individualna osebnost, zato te primerjave niso nobeno merilo, rezultat je samo vnovično obremenjevanje z nepomembimi stvarmi. Še ko sva bile v porodnišnici, sem neprestano poslušala, koliko ml bi morala moja punčka popit, pa so me s tem čisto zapsihirali. In je trajalo skoraj eno leto, da sem spoznala, da ona pač poje manj.
Nezavedno sem ji silila hrano, ko je obrnila glavo proč, sem rekla: “Daj no, samo še eno žličko!” Ona pa se je čedalje bolj pričenjala upirati in iz tega je rastel vedno večji problem. Ko sem to ugotovila, je bilo vseh najinih težav s hranjenjem konec in sedaj se le še bežno spomnem, kako me je to skrbelo, ona pa na moje veselje zdaj celo uživa pri hranjenju in mi sama pravi kaj bi rada jedla.

Upam, da bo komu koristilo povedano in da boste prisluhnili svojim otrokom.

Pozdravljeni…

Ste me spodbudili, da sem našla svoj članek o trmi in izbruhih. Sem ga prilepila na vrh foruma. Knjiga po kateri sprašujete mislim da je Eksploziven otrok (Greene) … lahko pa tudi da se motim. Nekaj o možganih in vzgoji tudi v knjigi Znanost o vzgoji (Sutherland) … Čeprav moram povedati, da se sama ne strinjam z vsem, kar je v tej knjigi: raziskave razvoja možganov in vpliva vzgoje na otroka jasno pokaže eno … avtorica pa potem svetuje ravno to, kar prej dokaže da je škodljivo …

Knjigo eksploziven otrok pa sem dala stran. Enostavno mi ni blizu pogled na vzgojo, ki najprej otroka označi za motenega, potem pa se začne vzgoja … Da otrok na izbruhe bese nima vpliva … a vi ga pa imate, ko se jezite? Se lahko ustavite, ko se vam utrga? Ustavite se, ko vas nekdo resnično sliši (ne pa tudi usliši) in vzame resno, ustavite se, ko izbruhate svojo prizadetost in bolečino … Otroci so povsem enaki. Tudi otroci so ljudje. Nič ni narobe z njihovimi možgani.

Če sem nastrojena se opravičujem … zmoti me to nerazumevanje otrok. In ker jih ne razumemo, jih označimo za motene in drugačne in potrebne posebnega tretmana … Kot da so polljudje in so morajo status človek šele s pridnostjo izboriti. In ljudje temu resnično verjamemo in tako vzgajamo svoje otroke …

Izbira je seveda vaša … preden pa si izdelate svoj pogled, pa preberite še moj prispevek.

Alenka O.

Pozdrav,

upam, da tega niste razbrali iz mojih besed, Alenka O. Meni se je zdel zanimiv pogled na to, da je to pač nekontrolirano dejanje (izbruh jeze, trme) in nikakor ni bilo rečeno, da tega ne počnemo tudi odrasli. Prebiranje nekaterih postov mi je dalo misliti, da otroka ne moreš kar prisliti, da ne trmari, ker si veliko ljudi interpretira, da je to namerno dejanje iz čistega koristoljubja. Vsak mora najti nek notranji mir, tudi otrok, ki smo mu v zgled predvsem odrasli. Vsekakor pa bom prebrala tudi vaš članek.

New Report

Close