Pravkar sem brala temo “obnašanju otrok na igrišču” na starševškem čveku.

Naj povem, da imam tudi jaz dva fanta v starosti 5 in 2 let. Včasih sta prava razgrajača, še posebej ko sta skupaj zmeraj kakšno “ušpičita”. Pogosto jih opozarjam, dobita tudi kakšno čez rit, pa se zmeraj vse ponavlja. Moram povedati, da je s takšnimi majhnimi zelo naporno, še posebej ker sta dva, jaz sem včasih čist brez energije. Ta starejši otrok še nekako ugoba, mlajši je dosti manj ubogljiv, saj potem, ko ga opozoriš še rajši naredi kakšno neumnost in dela to prav nalašč.
Npr.: sedaj se bojim iti z njim na morje, na kakšno plažo s kamenčki, da komu ne prileti kakšen v glavo (bili smo že na dopustu, vendar na plaži, kjer smo bili sami in so ti kamni kar leteli in leteli).

V zadnjem času pa so se pojavile tudi obtožbe s strani tasta in tašče glede na obnašanje naših otrok oz. da smo midva z možem kriva za takšno obnašanje oz. da jih moramo prevzgojit. To me je zelo prizadelo. Naj povem, da drugače z njimi ni drugih problemov, razen tega, da sta zelo živahna in polna polna energije, včasih tudi ljubosumna eden na drugega.

Drage vzgojiteljice in tiste, ki že poznate te probleme dajte mi kakšen dober nasvet.

LP

Žal te moj odgovor ne bo razveselil. Seveda so starši krivi za nevzgojenost svojih otrok. Vedno!

Z možem se morata pač resneje lotiti vzgoje – bolj preudarno, z manj živčnosti in več potrpežljivosti.

Otroke je treba VEDNO in DOSLEDNO kaznovati za nezaželeno obnašanje in tudi nagrajevati za zaželeno. To pa ne pomeni udarcev po riti, kadar gre čez vse meje, temveč sprotno reagiranje – z besedo NE, TEGA SE NE SME ter sankcioniranjem, če otrok prepovedi ne spoštuje (odhod iz igrišča, odvzem igrače, risanke ipd. – pač odvisno od starosti otroka in kaj naredi narobe).

Če so starši dosledni, potem otrok slejkoprej uvidi, da si s takim obnašanjem dela škodo in preneha. Če pa starši niso dosledni, pa otroka zmedejo, saj ne razume, zakaj je enkrat nekaj dovoljeno, drugič pa ne. Poleg tega hitro pogrunta, kdaj starši niso dosledni (v trgovini, na obiskih, ob večerih, če se začne metati po tleh ali na ves glas dreti ipd.) in začne manipulirati z njimi.

Recimo na morju, ko je otrok metal kamenčke, bi ga morali prijeti za roke in mu strogo, a mirno, reči NE, tega ne smeš, ker lahko koga zadaneš. Če bi otrok to ponovil, bi mu ponovila in dodala, da greste naslednjič domov. In če bi to storil še tretjič, bi ga enostavno popokala in odnesla domov. Ko bi se upiral, bi mu pač mirno razložila, da zaradi njegovega metanja kamenčkov več ne morete biti na plaži in da upaš, da naslednjič tega ne bo več počel. Verjetno bi se vsa zgodba še parkrat ponovila, a zagotovo bi fant po nekajkratnih poskusih dojel, da se mu metanje kamenčkov pač ne izplača.

Vem, da to zahteva veliko živcev, a če pristopiš do tega problema s stališča, da otrok tega ne dela zato, da bi tebe spravljal v živce ali ker bi bil po naravi neubogljiv, pač pa je to normalna faza v otroškem razvoju, katere cilj je, da otrok spozna meje v življenju in jih začne spoštovati (česar pa ga morajo naučiti starši), potem ti bo morda lažje.

Ja je vaša krivda…bi pa zelo rada slišala vaše mnenje, kaj vi mislite kdo je kriv za nevzgojenost vaših otrok…glede na vprašanje, ki ste ga zastavili bi mi bilo res zanimivo brati vaše mnenje…recimo, da vas jaz vprašam enako…

Se podpisem pod **katko**. Obnasanje vasih otrok je popolnoma vasa odgovornost. Ce vas ne ubogata in meceta kamne, morate pac zapustiti plazo vsakic, ko to naredita. ce boste to izvajali dosledno, se jima bo petic ze posvetilo. Da se bojite z njima iti na morje, je smesno in samo pomeni, da imata v bistvu komando onadva, ne pa vidva z mozem. In to ze pri teh letih.
Mislim, da imata tast in tasca prav v smislu, da je otroka treba vzgajati vsak dan in dosledno sankcionirati njuno slabo in dobro obnasanje.

Spoštovani!

Napisala bom samo nekaj misli, čeprav bi o tem lahko govorili zelo dolgo. In odgovor na vaše vprašanje; seveda, tudi starši smo krivi za vedenje naših otrok. Ko so otroci mlajši bolj, ko pa odraščajo, pa tudi še drugi.
Otrok se rodi z določeno količino energije, agresije, ki mu omogoči, da sploh preživi. Zanj je ta agresija življenjsko pomembna, kričanje, jok, cepetanje, udarci…, s tem prikliče pozornost nase in sporoča, da potrebuje pomoč.
Sčasoma je treba to agresijo socializirati, spraviti v neke okvire in norme, ki veljajo v okolju, kjer živi. Torej, da se vede tako, kot je v navadi v tem okolju. Petletnik ve, da če vrže kamen, to zaboli. Otrok mora spoznati pravila; ne mečemo kamnov v ljudi!
Otrok mora osvojiti pravila in jih upoštevati, da bo lahko živel v tem okolju. Starši so prvi, ki učijo otroka pravila. Potem so še vrtec, šola, vrstniki…
Začetna agresivnost, ki otroku omogoči preživetje se mora spremeniti v konstruktivno agresivnost, v okviru pravil. In to je vloga staršev. In potem tudi drugih; sorojencev, vrstnikov…
Otrok mora vedeti in poznati pravila; ne smemo metati kamnov, ne divjajmo po stanovanju, ne udarimo drugega…, tega starši ne dovolimo. In to moramo starši zahtevati od otrok, da to upoštevajo.

Pišite še!
pozdravček
Dragica

Sama ne bom “svetovala” ampak vprašala s podvprašanjem.

Imam dva fanta 5 in 2. Smo bili na morju in je bilo približno OK. Naj potolažim ww.de da je tudi pri nas težko. Z možem sva za vse sama, nikjer nobenega ki bi nama omogočil kakšno uro zase in sva všasih čisto skurjena. Običajno je to zvečer, ko cel dan letava za otroci. Zraven pa še polnovredno skuhat, pospravit, itd… Ja seveda je jasno, da ko si skurjen si bolj popustljiv. Res so starši krivi za vzgojo svojih otrok (prevzamem krivdo) in dostikrat kiksnem, me je prav sram in če bi vedla da bo tako težko ne vem če bi se to zavestno šla, ampak dajte povedat kako naj vse zmorem oziroma zmoreva. Hodit v službo, imeti približen red doma, otroke vzgojene, čas zase, kuhat polnovredno, zanimiv sex…. pa še kaj.

Naj povem za ilustracijo kako zgleda kakšnen bolj naporen dan: zjutraj se ne obleči, mali se takoj sleče, ta veliki se oblači 1 uro. Potem bi eden jedel takoj, drugi pa sploh ne bi jedel. Gremo ven, na njihovo željo. Ugotovita, da je zelo vroče in bi želela domov, seveda sta žejna in želita piti. Obrazložim, da nimam nič seboj in da če smo še šli ven gremo vsaj do igrišča. Mukoma pridemo do cilja. Domov ne bi šel nobeden. Mali ne bi dal roke- zraven prometne ceste, zato se kar uleže na tla. Ta velik s kolesom dirka naprej in tulim za njim da naj se ustavi. Tik pred zdajci se sicer ustavi.

SKuham kosilo, sta lačna, ampak se skoz spakujeta drug drugemu. Seveda pade kosilo po tleh. Čistim jaz, ker ta malemu bi bilo ful zabavno če bi čistol on. Da ne omenim, da se zraven tristo na uro tudi kregata kdo je kriv, čigav je avtomobilček, kdo bo prvi v WCju… En bi v levo, drugi v desno, pa večno vprašanje ta velikega zakaj je vedno po moje (pa sploh ni), pa rjovenje da jih moram poslušat, odgovarjat, tekmovanje kdo bo z menjo govoril mož, mali ta velik, pa tekanje za žogo v stanovanju, pa loputanje z vrati, pa lulanje v rože, pa ……še in še. Se skoz mlatita, pa jih učim, da se to ne sme in da boli in kako bi zgledalo če bi se namesto dogovarjali tepli. Pa je pol ure ok pa od začetka. Kazni imam takojšnje, vzamem igračo, ločim otroka, jih pošljem v sobo, če se meče mali po tleh grem domov, skratka vem kaj narediti, ne vem pa kako postopati, če je takih dogodkov v dnevu malo morje.

Dokler imam energije vse poštimam in ukrepam, tako da sta zlata, če pa meni mal fali se to vidi tudi na otrocih. Zato moje vprašanje kaj naredite da ste vedno fit in uporabljate iste vzgojne prijeme z isto energijo in so rezultati vidni. Ali se lahko tolažim, da bo z leti lažje?

pozdrav

Tinca

Otroci na različne načine zahtevajo pozornost, s tuljenjem, nagajanjem, metanjem predmetov, grizenjem… Takrat, ko s temi dejavnostmi prikličejo našo pozornost in se odzovemo kot rakete, so nas uspeli izzvati.

Lahko bi pa naredili drugače, ko bi bili lepo nasmejani, igrivi, zatopljeni v najljubšo igro, bi morali mi pokazati pozornost, jim dati navdušenje in jih pohvaliti.Ob teženju (če ni kaj nevarnega), pa ignorirati.

…samo sem dolgo rabila, da sem to dojela:)

Spoštovani!

Kako dobro ste to povedali, mamica! In največkrat se da rešiti tako otrokovo vedenje s humorjem, dobro voljo, presenečenji, smehom…
Vem pa, da starši nismo vedno v dobro koži, da smo samo ljudje in zato s svojimi reakcijami velikokrat prilijemo olja na ogenj:) Zato je dobro vedno malo šteti prej:)

Pišite še!
pozdravček
Dragica

Vse lepo in prav.Atudi starši smo večkrat lahko brez moči.
Imam 4 otroke vsi so fantje.Lahko rečem da smo povprečna družina.Z tremi otroci nimam večjih težav.A naša še ne razrešena težava je naš drugorojenec,ki je star 7 let .Zna biti zelo dober in pozoren kadar ga to piči,tudi v času ko je pri volji mi največ pomaga.A proble je njegova trma,vpitje ,zmerjanje…. vse to se dogaja že 7 let in že kot dojenček se ni kaj dosti smejal bil je zelo jokast otrok.Pediatrinja me je tolažila da bo čas prinesel svoje a se to ni uresničilo.Sedaj gre v drugi razred noče se naučiti črk,nemara pomoči,nima zicledra po domače.In ko ga prosim da se bi preko igre učila me zmerja.Skratka dela vse kontra kot se mu reče.Tako da sem že obupala kaj delam narobe saj vse vzgajava enako.

Prosim za nasvet

lp