Je res za k psihologu?
Ne vem, še vedno sem čist preč.
Doma imamo skoraj triletnico, ki je bila pred kratkim teden dni s starimi starši na morju. Kako je bila pridna, je niso mogli prehvalt. Res nikoli ne komplicira, ne trmari, ni težav s spanjem, hrano…, je pa zelo nežna, pa tudi občutljiva.
Je pa v zadnjem času (mesec ali dva) postala zelo sramežljiva do “prišlekov” – ljudi, ki jih ne videva oz. jih vidi prvič. Če jo ogovarjajo, ne odgovori. Če nekdo sili vanjo je tiho, se stiska k meni ali atiju. Se pa včasih zgodi, da če jo nekdo vpraša nekaj “mimogrede”, da ne vrta vanjo, mu odgovori in potem kot da bi dobila zaupanje, se z njim normalno pogovarja (je prava klepetulja).
Enako je tudi pri otrocih; že od malega je niso zanimali vrstniki in mlajši, vedno pa se je rada igrala s starejšimi in te naravnost obožuje. Tudi, če je kakšnega otroka spoznala samo enkrat, ga vedno omenja (tudi pol leta po tem).
Doma je zelo živahna (ves čas skače, poje, se igra), ko pa nekdo pride na obisk, pa kar otrpne.
Sama sem bila prepričana, da je pač obdobje, ki pri nekaterih otrocih traja dlje, pri nekaterih pa zelo kratek čas, pa tudi intenziteta je pri posameznih otrocih različna. Vse do zadnjič…
No tast in tašča sta jo z morja pripeljala in bila čisto ogorčena nad njenim vedenjem, če so dobili obisk. Potem so me začeli prepričevat, da je z našo pikico nekaj narobe (ker so bili skupaj tudi s parom, ki so imeli punčko enako staro in je pač tista čist “normalna” in sta se šele po dobri uri z našo lahko igrali…. – ker pa so hrvatje, so se ves čas pogovarjali hrvaško). No, potem pa je tast rekel, da bi bilo našo nujno peljat k psihologu. Moje razlage, zakaj pač je tako niso upoštevali, češ da nimam prav… Rekli so tudi, da so enkrat naredili tudi test. Zalivali so rože. Naša punčka je bila zelo zagnana, ves čas tudi čvekala, potem pa je prišla lastnica hiše, stara gospa in jo ogovorila. Naša je obstala sredi trave kot okopana in sta jo pustila stati 15 minut. Ker se po 15 min še ni premaknila pa sta jo šla le iskat. Moje mnenje, da ker pač je v “obdobju” in to ni naradela iz trme ampak iz strahu, bi jo morala vzpodbuditi, da bi šla zraven, ne pa jo pustiti samo, verjetno prestrašeno, se jima je zdelo naravnost “blesavo”. No, mogoče sem pa preveč zaščitniška.
Bi jo morala res peljat h kakšnemu strokovnjaku?
Hvala za odgovore.
P.S. Upam, da nisem bila predolga, Mimi
Sicer imam sama že odrasle otroke, pa vendar Vam dajem nasvet.
Kolikor je njen strah do tujcev res velik, se najprej obrnite na
svojo otroško zdravnico. Boste videli kaj vam bo svetolala.
Lahko vam samo povem, da to da otroka peljete k psihologu ni nič
takega. Sama imam sina, ki je danes študent, pa sem ga 4, 5-letnega
enkrat tedensko vozila k psihologiji – sicer zaradi drugačanih težav.
Nič mi ob tem ni bilo nerodno pred okolico in menim, da sem delala
prav. Strokovnjaki so zato, da pomagajo.
Morda pa se je deklici kaj zgodilo, da ima naenkrat takšen odnos
do tujcev?
Nisem ne psihologinja in ne vzgojiteljica, pa vendar: doma imam zelo podobnega otroka podobne starosti in priznam, da nisem niti pomislila na to, da bi bilo z njim kaj narobe. Pač potrebuje čas – da se privadi na okolje, na nove ljudi, na nove šume, nove barve, nove vonjave – in potem je vse v super. Ljudje smo pač različni – tudi moj mož je v neznani družbi na začetku precej zadržan, potem pa se mu čisto “obrne”. Mislim, da je pri otrocih v teh letih pomembno predvsem to, da ima občutek VARNOSTI – in tega mu dajemo mi. Če pridemo na obisk in mi on skoči najprej v naročje, ga z veseljem vzamem, pustim, da gleda otroke, se aklimatizira, ga prav nič ne silim in včasih prej, včasih kasneje bo zlezel na tla in se jim pridružil. Tudi na igrišču se raje ogne peskovniku, kjer je veliko otrok – zato pa rad hodi v vrtec, kjer se počuti “kot doma”. Seveda greš lahko k psihologu, mislim, da oni prav radi vidijo, da pride še kdo izven rednih pregledov, psihologi res niso noben bavbav, vendar bo po mojem tudi čisto dovolj, če boš zaupala svoji presoji, nasvete starih staršev pa vzela ljubeče na znanje, vendar jih jemala malce z rezervo.
Jaz pa mislim, da pretiravajo. Moji starši so bili prepričani, da bom imela težave v šoli … ker nisem hotela odgovarjat na vprašanja sosed in znancev, ker mi je bilo še pozdraviti nerodno, ker… No – pa je z mano vse OK, težav v šoli pa nikoli.
Pravzaprav sta imela edine težave zato, ker sem bila kot najstnica preveč rada med ljudmi in skoraj nisem zdržala doma:))))
Obisk psihologa seveda ni noben bav-bav, a vseeno mislim, da to, da ne komunicira takoj z vsakim, za karerega si mi mislimo, da bi morala, res ni kak hud problem. Počasi, pa bo.
Veš, kaj sem pravkar premišljevala: po mojem vsi pričakujejo od otrok čisto preveč spontane komunikacije. Le zakaj vsi ljudje mislijo, da se morajo z majhnim otrokom takoj začeti pogovarjati, ga nagovarjati, trepljati po laseh, ga spraševati, kako mu je ime itd. Ko mi pridemo v trgovino, nas tudi trgovka ne začne spraševati, koliko smo stari in kako se počutimo v službi:))
Jasno, da smo se z leti naučili neke osnovne komunikacije, ampak ta ne zadeva nujno naše intimnosti. Pri otrocih pa naj bi bilo kar vse “javna last”. Tudi če mi pridemo v večjo družbo, v kateri ne poznamo nikogar, se malo bolj stisnemo k partnerju ali se začnemo pogovarjati s prijateljico in šele potem, ko nas kdo komu predstavi, ko se malce vživimo, steče pravi pogovor, ampak še zdaleč se ne spoznamo z vsemi. Zakaj pa naj bi se potem otroci morali igrati kar z vsakim otrokom, ki ga kje srečajo? Naj imajo tudi oni izbiro…
(sem zdajle prebrala za sabo, mislim, da bom kmalu zrela za vpis v kakšno organizacijo, ki se zavzema za “zaščito pravic otrok”:))
Moja prva hčerka je bila takšne narave. Zelo se je bala tujih ljudi, ker je bila skoraj do 4. let v varstvu pri moji mami in ker v okolici ni bilo otrok, je sovrstniki niso zanimali in se z njimi ni hotela igrati. Kamorkoli smo šli, se je stiskala k meni, v vrtcu se ni hotela “cartati” pri vzgojiteljici, tako kot drugi otroci, ni hotela nastopati, najraje se je igrala sama. In rezultat prvega leta v vrtcu je bil predlog vzgojiteljice, naj jo peljemo k pedopsihiatru. Za to, da sama sebi potrdim, da z mojim otrokom ni nič narobe, sva res šle in pedospihiatrinja mi je potrdila, da je moja hčerka popolnoma normalna, da je sicer čisto tehnični tip otroka, ki zelo malo govori, ki slabo komunicira, ampak je pa zato dosti bolj spretna z rokami.
Skratka kakor hitro otrok ni tak, kot ostali, kakor hitro “štrli” izven povprečja, je z njim nekaj narobe-to je mnenje naših šolskih delavcev, v tvojem primeru mnenje starih staršev, ki bi se radi z vnukinjo verjetno malo postavili pred prijatelji, a glej ga zlomka, punca se jim ne pusti.
Zaradi sebe jo lahko pelješ k psihiatru, a povedal ti bo samo to, da imaš zlatega otroka.
No za razliko od prve hčerke, je pa mlajši sine popolnoma drugačen-ne boji se nikogar, povsod bi ostal, z vsakim bi se odpeljal, najbolj je vesel, če so okrog njega otroci,…
Tako kot smo odrasli različne osebnosti, tako se med seboj razlikujejo tudi otroci.
No, naj ti še povem tole, da naša sedaj skoraj devetletnica še vedno otrpne, če mora v skupino ljudi (tudi otrok), ki jih ne pozna. Raje se temu izogne, kot da bi se s tem soočila. Pa je ne silim, saj ima še čas, da se tega navadi.
LP, meti
Pozdravljena!
Naj te potolažim. Moja nečakinja je bila še hujša kot tvoja hčera – v vrtcu ni kaj dosti komunicirala z otroki ali vzgojiteljicami (bila je pretežno v kotu, sama), do ne vem katerega leta se je bala celo dedka, s sorodniki je začela komunicirati šele po uri ali dveh v istem prostoru, pri zdravniku ni hotela odpreti ust ipd. Tudi njeni starši so bili zaskrbljeni, vozili so jo k psihologu; ta je izdal mnenje, da mala ni zrela za šolo (rojena je konec koledarskega leta), tako da so jo vpisali leto pozneje, kot bi jo morali. Doma je bilo ravno nasprotno – čebljala kot dež, nenehno.
Tik pred šolo se je “stanje” nekoliko izboljšalo. Letos septembra gre že v 3. razred (devetletke), spričevalo je bilo odlično (same pohvale), je zrela, odgovorna, prijazna, samostojna. Je pač malo pozneje socialno dozorela.
Brez skrbi, tvoja hčera je torej čisto normalna. Če želiš, jo pelji k psihologu, da boš pomirjena (če to rabiš), ni pa po mojem za to nobene potrebe.
Vso srečo!
živa
Imam sina starega 2,5 let,ki je normalen, živahen, zgovoren… Ko pa pridejo gostje, ko koga srečamo, ko ga kdo ogovori ali gremo na obisk, si izbere enega sledečih scenarijev:
– prične se prav trapasto vesti, se spakuje, zvija, pokaže vse neumnosti , kar jih zna… (npr. ko sreča “sošolca” iz vrtca z mamico),
– “mami gor” nato visi 10-15 minut v mojem naročju in se tiho razgleduje, se skriva k meni… Po uvajalnem času pa začne raziskovati, čez eno uro je že tako domač, da ga komaj krotiš… (obisk)
– otrpne in ne reče ne bev ne mev, se dela kot da ni nikogar… (ko ga kdo ogovori na cesti).
Spet drugič pa že kar na začetku čveka kot raztrgan dohtar, sprašuje, nonstop “zakaj pa…”, …
Mislim, da gre za obdobje in da se tvoja deklica pač ne počuti varno, če jo ogovori neznanec, njene mamice ni nikjer, stari starši pa očitno nimajo kaj dosti pojma, kako ji dati občutek varnosti! Stavim, da bi ob tvoji prisotnosti reagirala podobno kot moj – malo v naročje in opazovat, potem bi se pa sprostila, če bi le bila tisti dan pri volji!
Pa za božjo voljo, nekateri res vcepljajo staršem občutek, da ne znajo vzgajat in da je vse katastrofa (Psiholog? A za odraslega pa psihiater, če se mu kakšen dan ne ljubi govorit z neznanci?!)
Ej, punce zlate ste. Pa saj sem vedno pravila otroci so unikatni, vendar pa ko te nekdo napade, da nimaš pojma, pa da otrokovo vedenje ni normalno, se pač ustrašiš – otroku pa itak želimo le najboljše. Pa ne da bi se bala psihologov, vendar nisem bila prepričana, da ga res rabi.
No čez kakšen mesec bomo pa itak imeli posvetovalnico, tako da panike ne bom delala, pa bomo videli kaj bodo tam rekli.
Hvala za vaše odgovore, sem pomirjena.
Pa lep dan, Mimi
Spoštovani!
Opravičujem se za pozen odgovor, verjamem pa, da ste marsikaj uporabnega že našli v odgovorih mamic.
Deklica verjetno rabi še veliko vaše podpore in več časa, vaše pomoči, tudi neposredne pri vpostavljanju stikov. Ko se pojavi taka situacija, ji pomagajte, da jo skupaj premagata. Bodite tudi fizično skupaj z njo, imejte telesni stik, jo upoštevajte v pogovoru. Enako naj ravnajo tudi drugi odrasli, ki so v njenem življenju. Potrebno je utrditi vedenje deklice v takih priložnostih.
Ko se bo deklica počutila varno, bodo te težave manj izrazite.
Kdaj otrok potrebuje psihologa ali pa kakšnega drugega strokovnjaka, boste presodili vi, starši. Drugi odrasli seveda lahko povedo svoja opažanja o vedenju otroka, ne pa tudi razpravljajo o normalnosti, ker očitno nimajo pojma o tem.
Najslabše pa so primerjave enega otroka z drugim. Vsak otrok je individum, s svojimi dispozicijami, v svojem okolju in lastno aktivnostjo.
In nikoli se o takih zadevah, ki se dotikajo otroka, ne pogovarjajte pred otrokom.
Vaše sklepanje na koncu pisma je na mestu. “Testiranje” starih staršev pa ni na mestu, ker so deklico spravili v stisko.
Upam, da sem zadela bistvo.
Pišite še!
pozdravček
Dragica
Jaz pa mislim, da je sicer res, da so nekateri otroci sramežljivi in neradi odgovarjajo na vprašanja neznancev, kar je čisto normalno. Drugo pa je, če deklica od strahu, ko vidi neznano osebo, kar otrpne (kot pravite). To se mi pa ne zdi več povsem nedolžno in je možno, da ima kakšne travmatske izkušnje. Če je tako, bi tudi jaz svetovala pogovor pri psihologu – saj škoditi ne more.
Pozdravljeni!
Strinjam se z gospo, ki je napisala, da od otrok pricakujemo kar prevec komunikativnosti. Prijazen in zaupljiv naj bi bil do kogarkoli, ki pride v blizino, do vsakega tujca, ki pride do njega? Lepo vas prosim, kdo pa si to zeli? Ce delamo muhe iz slona in ga v tem smislu celo karamo in prevzgajamo, lahko otroku tudi preprecimo, da bi se sam naucil presojati ljudi in ga ucimo, da mora slepo zaupati vsakomur, ki pride v njegovo blizino. Mislim, da nima smisla otroka siliti, da naj bo zaupljiv in prijazen do oseb, ki jih sploh ne pozna. (A vi zaupate vsakomur, ki ga spoznate?) Mislim, da je veliko bolj pametno tako, kot ravna tvoja hci. Potrebuje pac nekaj casa, da cloveka spozna, ko pa ugotovi, da mu lahko zaupa, ni nikakrsnih ovir vec. Mislim, da je zato kvecjemu inteligentna in ne primer za psihologa.
No tudi pri nas imamo podobnega triletnika. Namerno gleda stran, če ga kdo ogovori, večkrat reče, da bo nalašč gledal stran, niti ne trzne. Če smo pa nekaj časa skupaj, pa ne bodo drezali vanj, se pa sprosti, normalno pogovarja, igra…tudi pri sovrstnikih je podobno. Pol leta nazaj z nepoznanimi otroki ni navezoval stika, je bil sam sebi zadosten, oz. starši, starejši otroci, mislim, da se je šele sedaj nekoliko sprostil in je postal bolj družaben. Tako da – ne skrbi. Tudi jaz sem se nekaj časa obremnjevala s primerjavami, sedaj se pa ne več.LP in zaupaj svoji presoji.
Ah naša punčka je tudi take sorte. Vesela, živahna ampak sramežljiva pred tujci in tudi pred sorodniki, če jih dlje časa ne vidi ali če jih je preveč na kupu. Rabi tist svoj čas in konec.
Jaz se zaradi tega prav nič ne sekeram, bolj mi grejo na živce ljudje ki rinejo vanjo na vsak način
Primerjati nima smisla, Moja otroka sta dvojčka pa sta si povsem različna. :-))
včasih mi gre na kozlanje, kako nasilni so odrasli ljudje do malih otrok.
mislim v smislu, da pod krinko prijaznosti, kar naprej rinejo vanje, v njihov osebni prostor, pa lubčkanje, pa božanje, pa kar naprej bi otroci morali nekaj po njihovo, kot da so cirkuški klovni………
po tem, kar si napisala, pa se mi zdi, da njena stara starša nimata dovolj empatije in ne znata najbolje ravnat s takim otrokom. neka kvazi testiranja iz njunih glav, pa primerjanja z drugimi, imam občutek, da jo imata za igračko in se z njo postavljata……….., ko pa ne ustreza njunim pričakovanjem, sta pa užaljena.
otroka pa je treba imeti zgolj rad in spoštovat njegove potrebe in želje…….
ker praviš, da je tvoja deklica občutljiva in nežna, ji pač nekaj ne odgovarja in potem taka reakcija, na katero pa sta stara starša neprimerno reagirala.
tudi je vprašanje, če so za tako malega otroka tedenske odsotnosti od staršev, (imam občutek, da hodi z njimi kar pogosto), res dobra izbira. še posebej, ker se punčka ne počuti dobro.
pa se postavi v njeno kožo, kako bi se ti počutila?
Oh, popolnoma se strinjam z ojstrico3.
Groza od groze kako nekateri odrasli silijo v otroke, pa še s “kvazi” prijaznostjo. Otrok sam po sebi čuti in ve kdaj je vzpostavljen odnos pristen in kdaj ne.
Moj sin je zelo občutljiv na tujce-oz. na osebe ki jih on prvič vidi, spozna, ali vidi po daljšem času. Zdaj je star že 4,5 let in je še vedno zelo subtilen-takoj prepozna kdaj resnično človeka zanima kako se on počuti in kdaj ne,…Ko začuti pristnost odgovarja, sicer zadržano,…ko začuti samo igro, pa nebo dal čisto nič iz sebe ali se bo pa na vse grlo zadrl-kao pusti me pri miru. Se pa vedno pogovoriva o tem dretju, in ga vedno skušam prej pripravit na situacijo,da ne pride do takega izbruha.
Mimi N resnično mislim da imaš zlato hči, pa toliko manj zlate stare starše, ki so popolnoma brez posluha svoje vnukinje. Naj prebereta kakšno knjigo Godija Kellerja ali Sai baba govori o vzgoji, ali kompetenten otrok. To ju bo rešilo, sama dva ne rabita obiska pri psihologu ali psihiatru.