Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja triletnica naju bo čisto uničila

triletnica naju bo čisto uničila

Pozdravljeni,

imamo triletnico, ki je zadnja dva, tri mesece čisto nemogoča. Tako zelo naporna je za naju z možem, da sva oba čisto brez energije, drug z drugim praktično ne govoriva več, razen o tem, kako organizirati zadeve in kako odreagirati na hčerine štose. Vsak dan nekajkrat se mi zdi, da tega ne morem več, vpliva tudi na najin zakon.

Naj opišem problem. Hčerka je izrazito jokava in precej negativno gleda na stvari. Če kaj ni tako, kot si je zamislila, bruhne v jok, pri čemer gre lahko za malenkosti (npr. najprej ji obujem levi čevelj, namesto desnega, ali ji dam napačen šal…). Joka zelo krčevito in zlepa ne preneha, medtem pa je nikakor ne uspemo premakniti. Kar je slabo zlasti, če se nam kam mudi (služba…). Zadnje čase se nikoli ne zgodi, da bi ji jaz npr. rekla “Obuj se, greva ven”, pa bi se obula, najmanj 10x moram ponoviti, prositi, groziti, obljubljati, metati na finto… In tako pri vsaki stvari – meni se meša od ponavljanja istega in čakanja, vse poteka tako počasi.

Z možem reagirava različno, skladno z najinima karakterjema: mož izbruhne, včasih jo tudi udari, zakriči nanjo…, jaz sem ostro proti tepežu, kričati tudi nočem kot je moja mama, ampak ne zmorem več pregovarjati, oživljati copat, motivirati, vzpodbujati, se iti odmor za vsako ampak čisto vsako željo, ki jo imam. S trmarjenjem me tako sprovocira, da začnem čisto nesorazmerno kričati, nato pa se seveda zapre vase in je za nekaj časa konec, jaz pa se počutim ponižano, ker me je pripravila do vedenja, ki se mi gnusi. V bistvu (kakor mi je to težko priznati) mož bistveno več in z manj travmami doseže, če hčerko udari, saj se sicer zjoka, ampak bistveno manj časa in bistveno manj besno in kljubovalno, kot pri pregovarjanju ipd. In hčerka se moža ne boji, nasprotno, v bistvu je nanj bolj navezana kot name (sta si tudi zelo podobna).

Za celotno sliko je seveda treba vedeti, da imamo dojenčka, starega pol leta (za katerega sicer večinoma ne vemo, da je tu, tako je miren), ampak dojenčka hčera obožuje, z nobenim direktnim znakom (zaenkrat) še ne daje vedeti, da se bori za pozornost. Jokavo in kljubovalno vedenje je bilo navzoče že pred dojenčkom in se ni okrepilo z rojstvom, ampak šele nekaj mesecev kasneje, tako da mislim, da ne bo le ljubosumje (ki ga premagujemo z vsemi znanimi in tu naštetimi metodami).

Mož pravi, da gre za jokav karakter, saj nenazadnje hčera ne zna reči z normalnim glasom “Sok mi daj, prosim”, ampak to vedno reče s tožečim glasom, kot bi ji odrekali sok že dve leti ali pa ji grozili, da ji bomo odrezali nogo.

Poskušala sem z metodami Pantleyeve (Z otrokom lahko sodelujete), ampak niso posebej uspešne, da ne omenjam težav s časom in energijo na moji strani, možu pa se tako zdijo neumne.

Prosim prosim, pomagajte mi, zdi se mi, da bom kar ušla od doma.
Lp
M.

Spoštovani!

Obdobje okoli tretjega leta starosti je res kar težavno. Otrok se dejansko odpravlja na pot samostojnosti, preverja svoje moči, samozavest.
Pomembno je, da mu omogočimo čim več samostojnosti. Po eni strani želi vse opraviti sam, da bi se dokazal sebi in drugim, po drugi strani pa še hoče pomoč, preizkuša svoje okolje…

Otroku moramo dati možnost, da čim več opravi samostojno in ga k temu spodbujati. Triletnik si lahko vzame sok tudi sam, mogoče ga pripravite v tako posodo, da bo lažje nalivala. Oborožite se z potrpežljivostjo, da boste več brisali in pospravljali za njo, vendar boste čez čas razbremenjeni, ko bo več postorila sama zase.

Ker ste napisali pismo in razmišljate o tem, ste najbrž tudi pripravljeni na spremembe. Poskusite čas organizirati tako, oz. deklici pravočasno povejte, kaj naj naredi. Ni treba preveč besed! Jasna navodila, tako kot najbrž naredi očka. Če si bo obula čevlja narobe (to lahko dela že sama!), jo opozorite enkrat. Če se ne bo preobula bo itak kmalu ugotovila, da ne more dobro hoditi.

Mogoče bi se z možem pogovorila in bi vi prevzeli malo njegovega stila vzgoje in obratno; mislim predvsem na jasna navodila otroku, ne toliko fizične pomoči, manj prošenj, razpravljanja z otrokom…

Bodite pozorno na neverbalna sporočila, ki jih boste dajali otroku. Če zahtevate, da se sama obuje, se naj sama obuje. Vi veste, da je čas, da se tega nauči in konec! Nič nemogočega ne zahtevate od nje!

Moje izkušnje so tudi take, da bolj je npr.: oče razburjen, hitro reagira, nezadovoljen, bolj so mame potrpežljive, mehke, poskušajo varovati otroka. Ni vam treba vsega potrpeti, jasno povejte otroku in ne popuščajte. Ko ste napisali, da je na očka bolj navezana kot na vas, ste sami ugotovili, da potrebuje meje, ve, kaj lahko pričakuje, kaj se bo zgodilo…Se počuti bolj varno.

Težavno obdobje razvoja je eden od vzrokov takega vedenja deklice. Gotovo pa tudi nekaj zaradi spremenjene situacije v družini, torej dojenčka. Vključujte jo v delo z njim!

Prosila bi vas, glede na to, da verjetno ne poznam metode Pantleyeve (ali pa pod kakšnim drugim imenom) in bi zanimalo še druge starše, če bi nam jih lahko na kratko opisali.

Pišite še!
pozdravček
Dragica

*********************** Vrtec Pod Gradom Praprotnikova ul.2 1000 Ljubljana tel.:01-2412-600 fax.:01-2412-611 <mailto:[email protected]> <http://www.vrtec-podgradom.org>

Pozdravljeni,
hvala za odgovor, ampak moram reči, da je vaše nasvete težko udejaniti pri naši triletnici ali pa jih jaz ne znam, saj brez ponavljanja prošnje / zahteve, ne pridem nikamor.

naj opišem današnje jutro, ki mi je čisto uničilo dan: pri oblačenju oblačil, ki sem jih sicer jaz izbrala, mečka. Seveda se zna sama obleči, ampak obleče se do žab, hlač pa noče obleči. rečem, da bo šla pa v vrtec brez hlač, s čimer se strinja. povem ji, da jo bo zeblo, da naj preizkusi mraz na balkonu. Gre na balkon in se tam cmeri. Ne pride noter, dokler je mož lepo ne prosi, nakar ji On sme obleči hlače. Druge (ki smo jih k sreči našli suhe na radiatorju, v nasprotnem primeru so bile suhe le prve).

Obuti si hoče nepodložene gumijaste škornje. Povemo ji, da jo bo zeblo, vztraja. Po nekajkratnem pregovarjanju ji povemo, da je v vrtec ne bo prišla iskat babi, kot je bilo dogovorjeno, ampak oče, saj ne bo mogla v mrzlih škornjih hoditi dlje, kot do doma. Hitro se strinja s preobuvanjem, ampak ne v ponujene, ampak druge zimske čevlje. Na vrhu stopnic se obira, grem naprej. na poti v vrtec hoče nesti nahrbtnik, seveda ji ustrežem (skrajšam naramnice), čez 5 metrov mi hoče nahrbtnik vrniti, pravim, naj ga pusti tam. odidem. Ne premakne se, ko končno urediva z nahrbtnikom (Prosila me je, naj ga nesem jaz), se spomni, da jo zebe v roke (rokavic doma ni hotela), ne premakne se z mesta, joka. Grem naprej, ne pride za menoj. Konča se v joku in z mojim tuljenjem ter obljubo, da je v vrtec ne pride iskat babi. To pomeni, da bom brez varstva, torej kaznovana jaz.

Razen tega, da bi spravila gumijaste škornje tako, da ne bi bili skušnjava ter imela suhe dvoje hlače (izbira), kaj lahko naredim drugače? Muči me, da sem pod časovnim pritiskom, kar nujno pomeni, da po enkratni prošnji ne morem v nedogled čakati, da se sama obuje, obleče, pride… Pri časovni vojni ona zmaga (dlje zavlačuje).

O Elizabeth Pantley pa zvečer, ko bosta otroka v postelji.

Lp
M.

nova
Uredništvo priporoča

Kot je že gospa Dragica omenila so triletniki res naporni. In čeprav je to samo faza, ki prej ali slej mine, se meni zdi ključnega pomena, kako kot starši to fazo prebrodimo.
Pri nas smo bili na začetku totalno šokirani in zmedeni, saj nanjo nismo bili pripravljeni. Se spomnim, kako se je do tedaj priden in poslušen otrok eno uro drl, ker sem jo dala v avto skozi napačna vrata.
Potem pa so se razno razni štosi kar vrstili, od barve slamic (smo končali s 6), do oblačenja, igranja, skratka en sam jok, tečnarjenje in izsiljevanje. Kar koli si naredil, otrok je bil še vedno nezadovoljen in tečen.
Potem sva se z možem vzela skupaj in postavila pravila ter izdelala strategijo kako ob raznih štosih reagirati. Predvsem brez razpravljanja v nedogled. Sicer smo ji še vedno pustili izbiro, ampak smo jo omejili na dve, največ tri stvari. Zavestno sva se odločila, da na otroka ne bova niti kričala, niti ga tepla, ampak z njim se tudi ne bova pregovarjala v nedogled. Vedno jasna navodila, kaj od njega pričakujemo, če se nič ne zgodi, navodilo ponovimo in dodamo jasno posledico, ki sledi iz neupoštevanja navodila, če se še vedno nič ne zgodi, se zgodi napovedana posledica in to takoj, ne šele npr. zvečer.
Pa še konkretno, oblačenje je pri nas prvo zgledalo takole, otrok se zmišljuje pa ne bi tega, ne bi onega, pa prvo nogavice, potem majco, pa ne to, ampak drugo … Potem pa takole: oblačila dam na posteljo (vsako po dvoje) in rečem, prosim, če si izbereš kaj boš oblekla. Če je ni všeč in protestira, rečem še enkrat, prosim če izbereš kaj boš oblekla, drugače bom izbrala jaz. Če še vedno ni reakcije, jo oblečem, pa čeprav na silo in pustim, da tuli zraven. Itak samo izsiljuje. Po ene parih takih seansah, se je zadeva umirila in z oblačenjem ni bilo več težav. Pri čevljih enako, s tem, da smo tudi že šli v copatah v avto in v vrtec, ter čevlje vzeli s seboj. Sicer še vedno od časa do časa ”preveri”, ali pravila še vedno veljajo. Tudi zadeva s sokom mi je poznana, še predobro. Pri nas smo se enostavno odločili, da je potrebno reči prijazno, na tečnobo in na cmerjenje ne reagiramo. PIKA! Otrok je sicer večkrat tulil, ker željene stvari ni dobil, ampak počasi mu je potegnilo. Njene prošnje so še zdaj včasih bolj cmerave, pa samo rečem, da si lahko zadevo vzame sama, ali pa prijazno prosi zanjo. Res je naporno in velikokrat moramo žrtvovati svoje lastno udobje, oz. užitke, da dokažemo otroku, da mislimo resno. Pri nas smo zaradi neprimernega vedenja parkrat odšli z obiska, nekajkrat pustili na pol poln voziček v trgovini, enkrat smo tudi sredi kosila odšli iz restavracije. Ampak moram se pohvaliti, da sta se nam vztrajnost in doslednost bogato obrestovali. Naša zdaj 5 letnica je v vseh pogledih prijazen in uboglijv otrok, z njo lahko gremo kamorkoli in smo 100% prepričani, da nam ne bo naredila ”štale”, oziroma, če bo že začela, vem, da jo bom lahko ustavila, ker vem, da naju bo ubogala.

Najprej hvala Silvy – malo si me potolažila. Upam samo, da imam dovolj energije, da bom kaj spremenila (premakniti moram tri osebe: sebe, hčero in še moža, ki misli, da je to pač faza in bo minila in da pretiravam).

Obljubila sem nekaj o nasvetih Elisabeth Pantley (Američanka, mama 4 otrok), no, to bo čisto po spominu, saj nobene njene knjige nimam sedaj doma. Ideja je taka, da naj bi obstajale alternative kričanju, pretepanju in siceršnjemu trdemu kaznovanju, pa bi otrok vseeno ubogal. Nekaj takih metod naj bi bilo:
– oživitev predmetov (otrok noče obuti copat, mi oživimo copatek, ki skače, leze, se gre kužka…, potem gre laže)
– siceršnja uporaba humorja (otrok pade, mi pa namesto zaskrbljenosti ali jeze, rečemo kakšno šaljivo)
– izbira (dve ali tri možnosti se da otroku, da izbere)
– štetje (obleci se, štejem do tri, če ne boš oblečen, bom…)
– motivacijska slikanica (predvsem za spanje jo izdelamo iz fotografij aktivnosti pred spanjem, jo večjrat gledamo in s tem otroka na nek način “sprogramiramo”)
– odmor (si ga vzamemo ali ga zapovemo otroku, ko je “v elementu”)
– itd ( druge že znane reči kot priprava oblačil za v vrtec prejšnji večer, pospravljanje s pomočjo starša: kdo bo prej ali jaz eno ti eno kocko, pomoč starejšega otroka pri dojenčku, odvračanje pozornosti, predvidevanje kočljivih situacij in izogibanje le-tem,…)

Saj veliko je kar uporabnega in ustreza zdravemu razumu in nasvetom, ki jih dobi človek od strokovnjakov sicer. Ampak pri meni žal zadeva ne funkcionira, saj je treba neko malo mero energije vložiti v to, da namesto tuljenja in direktne konfrontacije, jaz pa sem trenutno čisto na koncu. Če bi me kdo gledal, kako ponorim zaradi neumnosti in malenkosti, bi mislil, da sem zmešana, ampak stvari se nalagajo in jaz razen bazičnih dveh možnosti: prosjačenja in groženj nisem sposobna odreagirati. Pa se trudim (oživljanje copat je moja specialnost, tudi štejem kdaj, slikanico bova izdelali kmalu, odmore imamo…)!

Lep dan vsem in se priporočam še za kakšno mnenje, tolažbo, nasvet ali kritiko 🙁

M.

Spoštovani!

Vem, da ste utrujeni in uničeni od vsakodnevnih borb in da jih že vnaprej s strahom pričakujete.
Rada bi vam povedala, da se trudite preveč, da vlagate preveč in namesto, da bi bi vi imeli od tega kakšno zadoščenje, dobite samo še večje nezadovoljstvo.

Ne razlagajte na široko, zakaj je treba nekaj narediti. Tisto deklica itak presliši. Povejte in zahtevajte v kratkih stavkih! Obleci se. Obuj se! Gremo! Ne bom te čakala.

Ne pripovedujte zraven zahtev zgodbic, to je za otroka igra. Zanima ga, kaj se bo zgodilo in vleče svoje dalje. Se igra z vami. Preizkuša, kaj boste naredili. Ali boste res naredili, kar ste zagrozili? Zanima jo, kaj boste naredili, če jo bo zeblo…Itd.

Deklica vas neskončno prizkuša! Postavite ji meje, pravila. Ko vas gleda s tistimi solznimi, milimi učki pomislite na to, da vas v resnici prosi, da ji poveste, do kod lahko gre s svojimi zahtevami! Preizkušala vas bo tako dolgo, dokler ji boste dovolili vi.

Zelo sem vesela pisma mamice silvy! Hvala vam!

Spomnila sem se na svojega sina, ki je imel tako obdobje okrog petega leta. Ker ga nisem mogla niti hotela nositi, ko se je njemu zazdelo, da bi bilo treba, je poležaval na pločniku sredi Stare Ljubljane, kričal, se mi obešal na noge, mlatil okoli sebe. Rekla sem mu, da ga ne bom nesla in ko se bo nehal valjat, bova šla naprej. In sem čakala. In čakala. In čakala…Včasih se je odločil prej včasih kasneje. Potem je poizkušal vedno bolj redko, nazadnje samo spraševal…

Otroku popustite samo enkrat; takoj si bo zapomnil. Kar pa prosite stokrat, prepričujete, zahtevate pa bo osvojil po stotih ponavljanjih. Malo karikiram, pa ni daleč od resnice.

Zberite moči in pomislite tudi malo na sebe!

Pišite še!
pozdravček
Dragica

*********************** Vrtec Pod Gradom Praprotnikova ul.2 1000 Ljubljana tel.:01-2412-600 fax.:01-2412-611 <mailto:[email protected]> <http://www.vrtec-podgradom.org>

Pozdravljene, mamice!

Nimam nobenega nasveta, se pa oglašam zato, da se vam najlepše zahvalim za načeto temo in ideje, kako prebroditi neskončno sitnarjenje in trmarjenje in ker vidim, da nisem sama, ko imam včasih občutek, da bom zdaj zdaj eksplodirala ali pa ušla. Imam tri otroke, dvojčka, ki sta stara skoraj tri leta in punčko, ki je stara eno leto in pol. Do zdaj je nekako šlo, zdaj pa imam občutek, da izgubljam kontrolo in da me niti malo ne upoštevajo, mislim pa, da delam enako “napako” kot vi, ker se preveč pogajam in preveč na široko razlagam, zakaj nekaj mora biti tako in nič drugače. Je pa včasih težko biti dosleden pri enem otroku, če se zraven dereta druga dva.

Hvala in veliko sreče!

Pozdravljena!

Morda samo nekaj paberkov, imamo tudi doma skoraj-triletnika, sem tudi predelala Pantleyjevo, upoštevala vse mogoče nasvete in največji problem pri vseh “kreativnih” metodah je po mojem ta, da nekega lepega dne preprosto ne vžgejo več. Če so bila govoreča oblačila še včeraj čisti uspeh, jim danes sledi samo še cmerav obraz. Če je včeraj še delovala izbira med dvema oblačiloma, bo danes preprosto rekel: nobenih hlač nočem! In podobno. Tudi ob štetju naš mali recimo popolnoma znori. Ne, ne štet, ne štet! In potem pride trenutek, ko se počutiš povsem nemočnega.

Pa vendarle lahko rečem, da je danes precej bolje kot je bilo pred dvema mesecema. Ne vem, ali je že malo prerasel najhujšo fazo, ali ima samo malo bolj pozitivno obdobje, ali pa… ne vem, lahko ti le povem, kaj trenutno pri nas “vžge” (kar seveda lahko pomeni, da jutri že ne bo več:-((

– jutranjo počasnost in zavlačevanje pri oblačenju (gre predvsem za takrat, ko že odhajamo, bunde etc.) v zadnjem času najbolje rešujemo s sistemom “kdo bo prvi” – ti ali oči? Zelo rad “tekmuje” z očijem, jaz mu sicer pri oblačenju zelo pomagam (bržkone preveč), ampak smo en-dva-tri nared.

– zelo pomaga tudi “pogovor po telefonu” – rečem ciiin, vzamem v roke njegov telefonček in začnem govoriti: Ja, dober dan, ja, seveda, takoj se bomo oblekli, že oblačimo hlače… ja, …. je zelo priden, seveda je priden, … in tako naprej, med tem ga mirno oblačim, mali se reži.

– včasih po telefonu pokliče tudi najin avto, in potem gre pogovor takole: “Joj, ne, punto, pa ne še oditi! – in se zarotniško obrnem k sinu, da hoče Punto kar sam na pot, da že dela brr brrr brrr – in sva spet en-dva-tri gotova.

– spuščam se v čim manj debat glede njegovih ne-jev. Recimo:
Mali: “Ne bi šel danes v vrtec.” (pa je sicer zelo ok, se dobro počuti, ampak pridejo dnevi (recimo danes, ponedeljek, ko zjutraj reče, da ne bi šel, da bi bil doma).
Jaz: – če mu začnem na dolgo prigovarjati, zakaj je fino, da bo šel v vrtec, ne bom dosegla ničesar razen pravega navala sitnobe. Zato rečem raje: “Veš kaj, ljubček, jaz te čisto razumem, ampak danes gremo vsi v vrtec in v šolo in v službo, ne gre drugače. Joooooj, miška, kaj pa ti delaš na tleh? Si padla? Si se kaj udarila? – vglavnem, v istem stavku štartam z drugo temo in sploh ne načenjam več “delikatnih” pogovorov.

To še vse spada pod “kreativnost”. Hkrati pa v zadnjem času pričakujem od njega vendarle tudi precej več nekakšne “odgovornosti” – in se ne grem kreativnosti v nedogled, nikakor. Če začne tečnariti glede tega, kateri kozarček bi imel ali katere hlače bi oblekel in če mu niso dobre ne prve, ne druge, ga enkrat opozorim, čisto na kratko, potem pa ga pustim napol golega v sobi. In demonstrativno grem, mu rečem, da se bom vrnila, ko se bo umiril. On tuli, da ne bo nag. In potem se vrnem in je čisto “krotek”. In tako glede vsega. Če sitnari, ga prvič opozorim, nato pa pustim tam, kjer je, in odidem. Ali pa ga pošljem v drugo sobo, odvisno pač od situacije. Ampak obvezno je nekaj trenutkov sam s sabo. Verjetno naš mali tudi ni strašno trmaste sorte, ker se kisa zelo kratek čas. Ampak zdaj velikokrat pomaga že to, da rečem, čisto mirno: bi se šel malo umirit v svojo sobo? In potem včasih reče: Ne, bom kar tu jokal (in ga seveda pustim jokati), drugič pa: Ne, sem se že umiril. In je zadeva urejena. V zadnjem času prihaja do kakršnihkoli “izpadov” največ enkrat na dan, kar se mi zdi že lep uspeh:-)) Včasih se mi zdi, da preprosto potrebuje en ventil, da se izprazni, in da je potem za vse nas življenje veliko lažje.

Aja, morda le še tole: odhod v vrtec in iz vrtca pa ima nekako “poseben status”. Če sva recimo načeloma zmenjena, da ga na sprehodih nikoli ne nesem, to za tisto kratko pot od avta do vrtca ne velja. Vem, da je takrat še posebej občutljiv, da mora – kljub temu, da je že velik fant:-)) – vendarle preklopiti v nek drug svet – in se potem iz njega tudi odklopiti – in da to ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled. Zato mu jaz to karseda olajšam, ga zagotovo tudi razvajam, pa kaj hočem:-)) Konkretno to pomeni, da v avtu zjutraj ponavadi prepevava, da pade včasih kaka kinder čokoladica, da ga, če mi reče, naj ga nesem, brez pregovarjanja vzamem v naročje (ima pa res le dobrih dvanajst kil), da toleriram tudi kakšno muhico in sitnobico itd. In da včasih v vrtec ali iz njega tudi odskakljava kot zajčka ali miški:-)) Tako da bi jaz tvojo situacijo iz drugega mejla – pa to zagotovo ni vzgojno, ampak kot rečeno, na poti v vrtec si dovolim precej več “izkoriščanja” – rešila tako, da bi verjetno brez besed prijela tisti nahrbtnik, ki ga mali ne bi več hotel nositi, rokavice pa tako in tako vzamem vedno s seboj, ne glede na to, kakšne zamisli ima on.

Uh, sem se razpisala. Je že tako, da nam tale vzgoja marsikdaj pošteno daje vetra. In hudič je v tem, da nikoli ne moreš reči: “Zdaj pa res znam!” – ker te vedno preseneti nekaj drugega:-))

Skušam vas razumeti v kakšni stiski ste. Tudi jaz sem pred nekaj dnevi postavila vprašanje, ker nisem vedela kako naprej. Pri nas so obdobja ko je stvar v mejah in so obdobja, ko je naša pet letnica nemogoča. Kako hudo je ko se počutiš tako nemočnega, a verjetno imajo gospe pred mano kar prav, da si sami dopuščamo do kje bomo pustili, da nas mulci prinašajo okrog. A to je v vsakdanjem življenju težko, še posebej če si kot starš tak po naravi, da še sam nimaš vsega na mestu. Morda bi se splačalo organizirati kake delanice, kjer bi se izkustveno učil, kako delati z otrokom in predvsem, da bi se bolj zavedali sami sebe in kaj lahko spremenimo, da bo v družini šlo boljše in lepše in predvsem manj stresno.
Držim pesti za vas in zase. Niste sami, verjemite…

Tudi pri nas imamo podobno situacijo, saj imamo 2 leti in 4 mesece starega fantka in 4 tedne staro dojenčico.
Tudi naš malček ima kar veliko idej, kako spraviti svoje starše ob živce. Je pa tako, da se pri njem zelo izmenjujejo obdobja, ko je zelo vredu in obdobja, ko je nekaj dni zelo težki.
Po takem težkem obdobju lahko opazimo, da je na določenem področju naredil razvojni preskok, zato malo lažje razumemo, zakaj je bil tako nemogoč.
Lahko vas potolažim še s tem, da sem diplomirana pedagoginja in mi kljub temu velikokrat zmanjka idej, kaj storiti, čeprav sem prebrala že veliko teorije o vzgoji otrok, pa tudi prakse imam že kar nekaj.
Sem pa tudi ugotovila da današnji starši (tudi sama) z otroki delamo preveč v rokavicah, da ja ne bi naredili česa narobe. In zelo težko rečemo NE in postavljamo meje. Tako se zgodi, da naša življenja niso več naša, ampak jih čisto usmerjajo naši mali nadebudneži.
Predvsem mame postanemo sužnje naših malih izkoriščevalcev.

Ravno ob prebiranju vaših prispevkov, sem tudi sama ugotovila, da moram spremeniti vzgojo pri svojem malčku, ker drugače ne bo šlo več naprej.
Tako sem včeraj začela z bolj odločnim in zahtevajočim in nič več samo prosečim pristopom. In moram priznati, da sem veliko bolj uspešna kot prej.

Pa še to glede kakšnih delavnic za starše. Če boste želele in če mi bo uspelo dobiti prostor, se lahko dogovorimo in jih skupaj organiziramo.
Sem pa iz Ljubljane.

lp, pika

Spet se oglašam. Meni bi očitno kakšna delavnica za starše zelo ustrezala (sem tudi iz Lj.)!

Čisto enostavna situacija: triletnici dam na izbiro oblačila, izbere, se obleče (sama – hura!). Pri zajtrku se polije. Ali:
a) pustim, da gre mokra in umazana v vrtec
b)dam novo izbiro med dvema majicama
c) prinesem drugo majico iz izbire
č) prinesem čisto tretjo majico

Sama sem izbrala b, ampak je potem kar letala po stanovanju v spodnji majici in je ni hotela obleči. Po nekajminutnem pregovarjanju ji po predhodnem opozorilu oblečem na silo izbrano majico, pri čemer se upira in hoče nazaj umazano in mokro majico. Začne tuliti, upre se še pri vsem ostalem in spet imamo pokvarjeno jutro. Kje sem pogrešila?

In drugo vprašanje: umivanje zob. Otroci bi radi vse sami, pri zobozdravniku pa pravijo, da do šole otrok ne more dovolj sam umiti zob. Mi prakticiramo tako, da malo umijem jaz, malo potem ona (lahko dobi še enkrat pasto, lahko celo pogoltne vodo za izpiranje). Kaj če se čisto upre, da bo sama? Dobro, enkrat ni nobenkrat, ampak kaj če hoče vedno sama? Tu gre za nevarnost za zdravje, ne? Torej vztrajam in se skregam ali pa oživljam krtačko?

Pa še glede oblačenja: v knjigi Barbare Coloroso sem prebrala, da je otroku dala napis “oblekel sem se sam”. To je seveda nenavadno in niti ne vem, kam naj ga dam, ampak kako trpi moj čut za estetiko, ko se dekle obleče v stvari, ki ne gredo skupaj! Nerodno mi je tudi pred vzgojiteljicami, drugimi starši… Kako naj otrok tudi dobi okus za barve…, če ga ne korigiram? Pa tudi če rečem, da je otrok nekaj sam izbral in oblekel, dobim servirano nazaj, da tako majhnemu pač ne moreš dati izbire. Saj vem, kaj jih briga, ampak vendarle. Če je otrok grozno oblečen to vseeno nekaj pove o mami, ne?

lp
(ne)praktična m.

Če bo punčka zajtrkovala v pižami, torej preden se obleče v oblačila za vrtec, težav z umazanimi oblačili za vrtec ne bo več. Priporočam vrstni red – 1. zajtrk, 2. umivanje, 3. oblačenje.
Do prejšnjega tedna je bilo pri nas super, zdaj pa se naš triletnik noče več zjutraj umit .. tako da od njega zahtevam najprej umivanje, če hoče dobit zajtrk. Nisem navdušena nad tem vrstnim redom, ampak edino to trenutno vžge.

Glede umivanja sem tudi jaz v dilemi – mu pustiti popolno samostojnost ali sodelovati, da bodo zobje res čisti. Ker imamo še eno nadebudnico in ne morem oba kontrolirati, posebno v jutranji stiski s časom, je vsak dan drugačen. Enkrat mu pustim, da to sam opravi, drugič še sama malo pokontroliram. Mislim pa, da je veliko bolje postopoma pustiti vedno večjo samostojnost in pri tem tvegati tudi kakšen piškav zob.

Glede tega, kaj drugi mislijo o otrocih, lepo vas prosim .. s tem se res ni treba obremenjevati. Saj otroci niso naše izložbe, s katerimi bi se postavljali .. So svoje osebnosti in če jim to omogočimo, lahko čestitamo najprej sebi za svoj pogum in tudi otroku.
Ker se otrok uči z zgledom, bo tudi preko vašega oblačenja (kombinacij barv) pridobival občutek skladnosti barv in čut za estetiko. Lahko pa se učita o tem tudi tako, da skupaj oblačita punčke.
Verjetno je še prezgodaj pričakovati od hčerke smisel za barvne kombinacije – po mojem je zdaj v prvi fazi eksperimentiranja.

lep pozdrav

Prvič: Triletni otrok ni dodelana osebnost, pač pa je še nezrela osebica, ki je ne moreš obravnavati kot enakovrednega partnerja, ki si bo po načelih demokracije izbiral, kaj naj je, obleče, ali naj si umije zobe ali ne ipd.. Otrok potrebuje odgovorno odraslo osebo, ki ga bo vodila skozi življenje. Če odločitve prepuščate njemu, ga bo to samo zmedlo, saj se še ne zna pravilno odločati. Ko je otrok zadosti zrel, mu postopoma prepuščamo odločitve tako, da lahko izbira. Dokler ga to samo zmede, ga tudi spravlja v slabo voljo, saj ne ve, kako naj se odloči, da bo prav. V začetku prejšnjega stoletja so razni psihologi v Ameriki začeli s pojavom, ki se mu pravi permisivna vzgoja (vsedopuščajoča vzgoja). Ta pojav se je predvsem v osemdesetih, devetdesetih letih 20. stol. razširil tudi pri nas. Otroku naj bi prepuščali odločitve, mu dopuščali izbire in z njim ravnali kot z enakovrednim odraslim človekom, mu bili prijatelji, ne starši. Taka vzgoja je napačna, vse napredne pedagoške in psihološke smeri v svetu, so skupaj z nezadovoljnimi in zaskrbljenimi starši prišli do zaključka, da je otroku potrebno postavljati meje, pa ne zaradi dobrega počutja staršev, pač pa zaradi dobrega počutja otroka.

Že sami ste ugotovili, da deklica posluša moža bolj kot vas, čeprav jo udari. Ne podpiram moževega ravnanja, toda otrok pri možu kljub temu čuti, da je bolj dosleden , da se z njim ne da v nedogled razpravljati, zato to manjkrat poskuša kot pri vas.

Drugič: Otrok vidi, da vas s svojim vedenjem spravlja ob pamet, da lahko doseže (če poskuša dovolj dolgo) vse, kar hoče. Lahko vas spravi iz tira in to s pridom tudi počne. Vendar ne mislite, da je otrok zato srečen in zadovoljen, ravno obratno, postaja nemogoč in cmerav otrok, ki v sebi prav gotovo trpi.

Tretjič: Otroku ne ponujajte nobenih izbir dokler ne vidite, da je izbirati sposoben. Ne prosijačite in ne oživljajte predmetov. Primer :Recite ji, da greste na sprehod, če se bo hitro oblekla in prednjo postavite oblačilo. Vnaprej ji povejte, da se boste imeli lepo in da greste npr. na sladoled. Povejte ji tudi, da ne boste šli ven, v kolikor se ne bo oblekla pravočasno. Če se pravočasno ne obleče (dajte ji možnost, medtem se tudi vi oblecite in obujte), ji z mirnim glasom povejte, da pač ne greste nikamor, da vam je žal in da boste mogoče šli jutri, če se bo takrat uspela pravočasno obleči. Tudi vi se slecite in sezujte. Seveda bo nastopilo tečnarjenje in jok, vendar v nobenem primeru ne smete popustiti , še manj pa se razjeziti. Otrok mora občutiti, da vam je sicer žal, da pa se ne boste premislili. Če ne bo nehala, odidite iz prostora in se ukvarjajte z običajnimi stvarmi. Otrok ne sme dobiti občutka, da jo kaznujete, pač pa da je taka vaša odločitev pač nujna posledica tega, da se ni pravočasno oblekla. Po doslednem ravnanju v vseh podobnih primerih, ki so sicer kratkoročno naporni, vendar prinašajo dolgoročno zadovoljstvo staršev in predvsem otrok, vam mora uspeti.

Še nekaj: Tudi če se z možem ne strinjata o vzgoji, naj otrok ne vidi, da se kregata zaradi nje.

Lep pozdrav. Sama imam tri otroke.

Sama imam že skoraj odrasla otroka, torej otroka, ki sta odraščala v tistem obdobju, ko je bila družinska demokracija še v povojih. Kljub temu, da sva bila z možem stroga, dosledna, včasih je padla tudi kakšna po ritki (nikjer drugje, da se razumemo; nisem lasala, vlekla za ušesa, kot so to počeli z nami), pa še to le simbolično, tako da je otrok vedel, “da gre za res”, sta otroka danes krasni samostojni osebnosti, brez kakršnih koli psiholoških traum iz otroštva.

Ko pa gledam tule, kaj pišete, kako ste sužnji svojih otrok, kako niste kos njihovim muham, si ne morem kaj, da ne bi pomislila, kam vas bo vse to pripeljalo. Če otroci že sedaj, pri 3, 4 letih tako pometajo z vami, se bojim, da jih boste morda morali pri njihovih 15-tih letih celo prositi, če vas spustijo v vaše lastno stanovanje.

Vse čvekanje psihologov, ki sem ga že sama zasledila v obdobju odraščanja mojih otrok, kako je potrebno otroka pustiti, da se razvija in se ga ne sme omejevati, je eno samo navadno čvekanje in delanje škode otroku. Ja, za božjo voljo, saj otrok pri 3 letih nima pameti, saj še ne pozna zakonov narave, zakonov fizike, …., saj še nima življenskih izkušenj, kako naj bi po tem vedel, kaj je prav in kaj ne. Zato smo tu mi starši, da ga naučimo tudi reda, tudi discipline, tudi pokoravanja normam kdo je avtoriteta in kdo ne. Ali si zamišljate, kaj bo, ko bodo otroci, ki niso sposobni priznati avtoritete, prišli v šolo, v službo? Saj jih ne bo nihče maral!!! Ali si to želite za vaše otroke? Upam, da jih imate toliko radi, da jim tega ne želite, zato jim že na začetku pokažite, da ste vi prva avtoriteta, ki so jo spoznali v svojem življenju, pa tudi če je za to potrebna kakšna po ritki. Verjemite mi, imeli vas bodo raje, kakor pa če jim pustite, da vam zrastejo čez glavo, kajti v prvem primeru se bodo počutili varne, v drugem pa ne. In to je najhuje za otroka, da zgubi občutek varnosti!

Kakor koli že, upam da vam bo uspelo vzgojiti čudovite odrasle osebnosti, zato vam želim ob njihovem odraščanju veliko, veliko veselja.

DZ, lahko dodam samo tole: neka psihologinja nama je z možem dejala nekaj v smislu – raje naredita to napako, da otroka udarita po riti, kot da mu popuščata – ker to je šele napaka.

naj vas ne bo sram pred drugimi ljudmi. to je največja napaka, ki jo lahko naredite – kajti otrok bo potem takoj ugotovil, da je to način, kako vas lahko spravi v kot – bo naredil sceno v javnosti, bo začel kričati na ves glas sredi ulice …

Z možem imata v bistvu enak pogled na vzgojo, oba vesta, datako ne gre naprej, le način, kako to vzpostaviti ni enak, glede tega se ne smeta kregati pred otrokom. Morda lahko možu pokažeš načine, kako drugače reagirati – kajti kričanje in ena po riti, pa če pozabimo, da to ni pravi način, predvsem – ne delujejo! razen če hočeta, da bo otrok ubogal, ker se boji kazni in ne zato, ker ve, da je tako prav. Pantleyeva ima svoje svetle točke in kakšne stvari dejansko delujejo, a le ena stvar v eni situaciji, nikakor pa ne povprek.
Mi smo se še pred enim leto zjutraj igrali, da želijo oblačila pobegniti v vrtec kar brez sina, pa smo jih lovili po stanovanju, med režanjem sem ga hitro oblekla (zdaj je star 5 let, trme smo imeli od 9. meseca pa tja do 4. leta, pa še zdaj nas kdaj obiščejo) Kako leto se že oblači sam. Vprašala sem ga namreč, kaj bi si želel, da bi bilo zjutraj, da bi se potem brez težav sam oblekel – pa je odgovoril, da bi rad vsako jutro gledal 10 minut risanko. Zdaj imamo tako – zbudimo se 10 minut prej, se na kavču pokrije, popije kozarec mleka in 10 minut gleda risanko, potem pa se brez težav obleče. Ker je nekajkrat hotel prekrišiti dogovor, smo ukinili risanko. Potem je ugotovil, da je od njegovega obnašanja odvisno, ali bo pozitivna posledica ali ne.

Glede jokajočega obnašanja bi svetovala eno:
– ko spregovori, kot praviš s svojih jokajočim glasom, je to način, za katerega ve, da bo deloval. Zato jo le opomnite: “Ko tako govoriš z mano, te čisto nič ne razumem. Ko mi boš povedala, kaj želiš, z normalnim glasom, te bom lahko slišala”
Se zna zgoditi, da bo nekaj časa še poskušala, potem pa ji bo kliknilo. In če bo še kdaj zavila na jok, samo opozorite: Z normalnim glasom, prosim …

Silvy je super opisala, kako delovati!

Mi imamo 3 predale (in to v največ možnostih deluje):
1. niti pod razno, pa če se postaviš na trepalnice: roka na cesti, privezovanje v avtomobilu itd. – torej stvari, ki odločajo o varnosti in zdravju in o katerih NE DEBATIRAMO

2. če se znaš pomeniti na nomalen način, potem lahko podebatiramo:
smo pripravljeni na kompromis, pod pogojem, da se obnaša normalno, torej nobenega cepetanja, teženja, joka itd. Če začne nabirati, mu rečem, da če bo začel težiti, je debata zaključena. Običajno se zdaj že ustavi in se poskuša zmeniti z mano. Poslušava ga, on mora poslušati naju in sklepamo dogovore in kompromise. Če se ne ustavi in začne težiti, je debata zaključena.

3. kar češ … to je predalček, v katerem so stvari, za katere se ne misliva z možem sploh obremenjevati (kaj bo imel oblečeno, obuto, katero pravljico bi zvečer …)

največ stvari in situacij je v 2. predalu, najmanj pa v 1. in v 3.

trm je mnogo manj, odkar ima občutek, da lahko kontrolira situacije v zvezi s seboj. POgoj je, da posluša argumente in da komunicira normalno. Midva mu vračava isto – spoštljivo poslušanje in pripravljenost na dogovore. Pri tem sem mnenja, da ni otrok nikoli premajhen, da bi razumel, le način komuniciranja se spreminja, meje morajo biti postavljene od začetka. In potem nas ne sme biti groza, ker so vedno znova “napadene”, ker je v tem vsa poanta – ko postaviš meje, jih moraš vedno znova braniti … (in to kar močno :)))
T.

Oprostite, ampak vaše pismo me je mičkeno spravilo v smeh. kot da bi gledala in poslušala eno drugo zgodbo!
Moram povedati, da sem bila v nekaterih stvareh pri svojih 4 otrocih malo bolj stroga in dosledna, verjetno zato, ker bi se mi drugače sigurno zmešalo.
Moj kolega iz službe je včaasih videl, kako je moral otrok sam pospraviti kocke, ki jih je razmetal, ali pa kako je moral pobrati s tal kruh in ga spoštljivo dati nazaj v košaro, če ga je nalašč metal, ali pa kako je moral- dobro ali slabo- sam pomesti za seboj, itd. itd. Ali pa, kako ni bilo gledanja Televizije, pa še česa….saj se vsega niti ne spomnim več.
In njegov stalni rek je bil: pri nas bo pa vse drugače! jaz bom pa imel otroke rad in lahko bodo delali, kar bodo hoteli.
No, res se mu je rodil sin, ki mu je dodobra zagrenil življenje, ker mu je dovolil ma prav vse, kar je otroku padlo na pamet ! Danes, ko sta dva, deček in deklica, imata toliko igrač, da jih še v kakšni blagovnici človek ne vidi toliko na kupu. Vendar sta otroka dejansko tako neznosna, da me vsakič, ko pridem na obisk, dobesedno zasrbijo dlani, da bi ju fajn po riti!
največji šok pa sem doživela kakšne 3 tedne nazaj, ko mi je mati sama rekla, da enostavno svoje otroke sovraži, ker so taki kot so.
Še dane,s ko je fantku skoraj 6 let, hodi z njim spat, stoji ob njem, da se polula, pokaka, da poje, skratka, otrok postane zelo agresiven, če svoje “sužnje” nima v bližini.
Da o tem, da otrok udari svoja starša, raje ne govorim……
Nisem strokovnjak, vendar istočasno vem, da so starši tisti, ki so v družini “gospodarji”–in NE otroci.
Kako to doseči brez živčnih zlomov in brez tepeža, ali katerega drugega nasilja?
Nekaj je treba vedeti:
odločitve, da se “nekaj” spremeni, ne smemo odlašati na jutri , ampak je potrebno začeti spreminjati – najprej sebe- danes……
S.

Spet sem tu in spet bom potarnala, ampak najprej se bom zahvalila vsem za nasvete. Dobro je slišati, da imajo nekateri več uspeha pri disciplini, ampak jaz se očitno bolj težko učim vzgajanja. Določene stvari pa se mi kot vzgojna metoda upirajo.

Stephanie, čeprav upam, da še nismo tako daleč kakor pri tvojem sodelavcu (načeloma nama vsi razlagajo, kako pridno deklico imava, očitno težavnost prihrani za naju), si vendarle zadela v eni stvari: tudi sama sem se zaklela, da ne bom udarila svojega otroka. Moja mama me je udarila mogoče trikrat v življenju, pa še danes boli, predvsem ponižanje. Pravi, da če b vedela, kako me bo to mučilo, me tudi teh 3x ne bi.

Ampak k problemu: naša punca že od starosti meseca ali dveh spi celo noč v svoji posteljici, od 6m tudi sobi. Mogoče petkrat sedoslej zgodilo, da se je ponoči zbudila in hotela k nama, večinoma, če je bila bolna. Sedaj pa se je že dve noči zbudila in zatrmarila sredi noči, da jo je strah, da hoče luč (to zvečer ima, pa jo potem ugasnemo), pa v najino posteljo. Ker v isti sobici spi dojenček, je to z glasnim jokom problem, pa z lučjo tudi, res nočem, da se zbudi. Dojenček se tudi zbuja dva ali trikrat ponoči, tako da sem čisto izmučena. Kako reagirati ponoči, da se ne razbudim, da ostane punca v svoji postelji in ne zbudi dojenčka? Jaz vedno znova pristanem v pregovarjanju in grožnjah, da bom ugasnila luč in bo v temi, ampak pomaga šele, ko to isto, ampak samo enkrat, pove mož. Kaj delam narobe??

lp vsem
m.

Mermiona,

tvoja triletnica me popolnoma spominja na mojo. Le pri moji se je trma začela še prej. Vrhunec je dosegla okli njenega 2 do 2,5 leta (ravno takrat smo se preselili k tašči) in mislim da je to bila posledica spremembe v našem življenju (pri vas pa dojenček).

Strinjam se z vsemi odgovori – DOSLEDNOST, MEJE.

Želim povedati samo še to, da pri moji punčki pomaga da ji zadevo vizualiziram. Naprimer napišem/narišem na list. Odločila si se da ne boš …(nekaj nujnega), zato ne bo …(ukrep,kazen). In ko vidi stvar napisano takoj naredi tisto nujno.

Pred odhodom v vrtec in takoj ko začne govoriti da ne gre… rečem naj si izbere eno knjigico, da še nikamor ne gremo, da se bomo še crkljali in potem ko preberemo zgodbico po njenem okusu, potem je zadovoljna in se brez pregovarjanja oblečemo (včasih sama, včasih jo jaz), popijemo čajček in gremo. V avtu pojemo in poslušamo priljubljen kaseto. Pred vrtcem se spustimo po toboganu in gremo noter. – OBRED

Saj tako huda trma mine, imej jo rada, in imej se rada.

LP Natasa

Za razumevanje moje male in ravnanje z njo sta meni najbolj pomagali dve knjigi: Kako se pogovarjamo z otroci in kako jih poslušamo in Indigo otroci.

ja, priznati moram, da je bilo tole s strahom tudi moj problem. Ne vem, če sem ga rešila 2vzgojno”, vendar je zelo pomagalo.
V Iki / v Avstriji/ so pred 15 leti prodajali nekakšne brljivke, take “lučke”, ki jih vtakneš v vtičnico, mogoče veš, o čem govorim.
Ta lučka je zelo pomagala, sa je bilo v sobi zmeraj mičkeno svetlo in otrok ni mogel reči, da je okoli njega tema.
Ker so se težave s s trahom pred temo pojavljale pri vseh 4 otrocih, mislim, da mora biti nekaj v otroški podzavesti, da ga je strah tega, drugače si ne znam razlagati.
Pri hčerki (tretja po vrsti) sem potem napisala pravljico o Strahcu, mogoče ti jo lahko pošljem, po svoje je zanimiva in zelo resnična.

Strah je nekaj groznega še pri odraslih, kaj šele pri otrocih, zato bi ti res svetovala, da bodi v tem primeru mičkeno popustljiva.

No, včeraj sem pozabila napisati, da sem še nekaj prakticirala tako pri otrocih kot pri možu /saj so si včasih mičken podobni, ane?/:
kadar so bili sitni in neznosni, sem jih objela, pa rekla:”Oh, tudi jaz te imam rada!”
In če so me začudeno gledali, sem dodala:”Nisem vedela, da se v otroškem (moškem) jeziku ljubezen izraža na TAK način.”

New Report

Close