Med.Over.Net

Starševstvo in vzgoja

živ,agresiven,hiperaktiven otrok

Default avatar

jasmina

Mi lahko kdo razloži kaj pomeni:
- "živ" otrok
- agresiven otrok
- hiperaktiven otrok
oz. razliko med njimi, njihov odnos do sovrstnikov, kako jih prepoznamo mi kot starši. Naj bo to za otroke, ki obiskujejo vrtec prosim.
Default avatar

DragicaK

Spoštovani!

Pa poskusimo na kratko in upam jedrnato.

"Živ" otrok pravzaprav ni nek termin, ki bi opisal neke simptome in vam ga tudi jaz ne znam definirati. Za vsakega pomeni nekaj drugega, kot na primer otrok, ki je živahen, vedoželjen, ga je povsod polno, hitro se loti nečesa in opusti, dinamičen, radoveden, pogosto bister...
Lahko deluje pozitivno lahko tudi utrujajoče, zahtevno...

Agresivnost je lahko konstruktivna in destruktivna. Gre pa za nesocializiran del življenjske energije in je treba postopoma privzgojiti nadzor. Otroku postopno postavljemo omejitve, s katerimi začnemo dovolj zgodaj, učimo ga nadzorovati to energijo.

Hiperaktivnost pomeni, da gre ponavadi za cerebralno disfunkcijo (torej organskega izvora), kjer ni zavestne kontrole. Torej se otrok ne more zadržati pred neko aktivnostjo.

Upam, da bodo še bolj konkretno o tem pisali starši.

pozdravček
Dragica
***********************
Vrtec Pod Gradom
Praprotnikova ul.2
1000 Ljubljana
tel.:01-2412-600
fax.:01-2412-611
<mailto:[email protected]>
<http://www.vrtec-podgradom.org>
Default avatar

M in M

HIPERAKTIVEN:
otrok stežka nadzira svoje vedenje
- nenehen nemir in neutrudna živahnost
- nezmožnost za mirno sedenje, tudi za krajši čas
- tekanje in plezanje ob neprimernem času in na neprimernih krajih
- nenehno govorjenje
- zelo glasna igra
- nenehna pripravljenost za akcijo
Ti simptomi so pri hiperaktivnem otroku nenehno prisotni in se pokažejo že okoli drugega leta starosti. Zanesljiva diagnoza pa se lahko postavi takrat, ko gre otrok v šolo. Diagnozo postavi psiholog na podlagi testov, opazovanja in pogovora s staršema

ŽIV:
otrok, ki je "živ" potrebuje veliko gibanja, vendar se ob dejavnosti, ki ga motivira umiri in se le-tej posveča dalj časa oz. dokler je ne konča.

AGRESIVEN:
Ponavadi se za agresivne otroke označi tiste, ki so napadalni do sebe in drugih. Premalo pa se zavedamo, da (tudi) agresija pomaga otroku razviti občutek lastne uspešnosti. Preko agresije otrok ureja lastne občutke jeze, naša naloga pa je, da otroku pomagamo pri OBVLADOVANJU te njegove agresije.
***********************
Vrtec Pod Gradom
Praprotnikova ul.2
1000 Ljubljana
tel.:01-2412-600
fax.:01-2412-611
[email protected]
Default avatar

mamasin

mi lahko nekdo svetuje: moj otrok je star 2 leti je zelo ziv, nonstop je v gibanju skratka nima obstanka nikjer, hitro se navelica, sodeluje ampak nedolgo, govoriti zna samo dolocene besede, igra se bolj za sebe in je zelo obcutljiv?????
Default avatar

AlenkaO.

Draga Mamasin!

Kadar so majhni otroci nemirni, nimajo obstanka, so občutljivi je to odraz njihovega notranjega počutja. Njihovo notranje počutje pa je odraz tega, kar živijo. Za kaj več pa bi potrebovala, da se malo bolj razpišete in bolj konkretno opišete situacije, ki vas najbolj vznemirjajo.

Alenka O.
www.vzgojasrca.si
Spletna stran za starše, ki zaupajo v
sočutno vzgojo, ki ljubeče vzgaja in ne razvaja.
Default avatar

timko

Pozdravljeni,
tudi mi imamo nekako podobno situacijo. Sin, ki se bliža 4. letu starosti se jim v vrtcu zdi, da je preveč nemiren, da nima obstanka, da ne sodeluje pri aktivnostih, ki jih imajo znotraj programa (risanje, poslušanje pravljic). Sin namesto teh aktivnostih raje dela kaj drugega kot so predvidene zadolžitve. Vzgojiteljica mi pravi tudi, da je zelo dominanten in zelo dober povezovalec.

Prosim svetujte mi, kaj narediti.
Andreja
Default avatar

LiLu

Lahko samo "po kmečko" malo pokomentiram tole situacijo? ... Ker meni se zdi, da se zelo predalčka otroke v vzgojno-izobraževalnih ustanovah in mi gre to malo na živce. Meni se zdi logično, da so otroci med sabo različni in da pač ne morejo vsi vrtičkarji dolgo mirovati. Jaz, na primer, si našega 19-mesečnika sploh ne predstavljam v vrtcu; najbrž bi se mu zmešalo, ker hoče biti nonstop zunaj na zraku, v stanovanju ne zdrži niti sekunde.

Se mi zdi, da jo v vseh teh ustanovah najbolje odnesemo umirjene, konformistične punce. Če otroka ne morejo spraviti v nek kalup, ga takoj označijo za problematičnega. Pa saj imamo tudi v drugih okoljih (npr. v odrasli dobi v službi) med sabo zelo različne osebe.

Poleg tega ljudje zelo radi iz muhe delamo slona. V redu, otroka je treba pripraviti na to, da se bo vključil v družbo, da bo v njej uspešen, vendarle se z nekaterimi otrokovimi lastnostmi preveč obremenjujemo, saj bodo te lastnosti lahko že čez par let čisto izzvenele. Poznam otroke iz svojega ožjega sorodstva, ki so bili pravi mali vragci, potem pa so proti koncu OŠ, kot bi odsekal, postali popolnoma umirjeni najstniki.
Default avatar

AlenkaO.

Pozdravljena Andreja!

Mislim da sem malce spregledala vaše vprašanje. Popravljam napako. Hkrati pa bi želela pokomentirati tudi odgovor Lilu.

Če otroka vzgajate "dobro" (dovolj povezanosti, spoštovanja in razumevanja), potem ga boste pripravili na življenje v tem "velikem grdem svetu", ne bo se zrušil, znal bo plavati, sodelovati in poskrbeti zase. Otroci, ki so dobro vzgojeni, načeloma dobro uspevajo v vrtcu.

Če je otrok v vrtcu nemiren, ne sodeluje in nima obstanka, potem ni dovolj pripravljen na "veliki svet". Potrebuje več dobre vzgoje. To je naloga staršev IN vrtca (če otrok hodi v vrtec). Vaš otrok torej potrebuje, da malo razmislite o svojih pristopih. Mogoče preberete kakšno knjigo bolj praktične narave, se naučite predvsem bolje razumeti, kaj otrok potrebuje, kako mu pomagati, ko doživlja močna čustva in kako postavljati meje na spoštljiv način. Poleg tega pa potrebuje tudi, da povsem jasno vprašate vzgojiteljice, kaj naredijo, kadar se otrok tako vede in kako ga one vzgajajo. Če ga samo "tožarijo" vam, potem pozabljajo, da tudi one vzgajajo.

Mogoče preverite tudi moj komentar tejle mamici. Mogoče se najdete v njenih dilemah. http://med.over.net/forum5/read.php?25,6873778 .. in mojem svarilu pred permisivno vzgojo.

Lilu, ker sem tudi jaz del našega vzgojno-izobraževalnega sistema, naj povem, da tudi sama doživljam, da otroke predalčka. Diagnosticira, namesto vzgaja. Zraven pa je popolnoma gluh za otrokove resnične potrebe in kadar nastopijo težave, za to vedno obstaja neka nalepka, ki jo otroku z veseljem podelijo: agresiven, hiperaktiven, manipulativen ... Vedno je kriv otrok (in slaba vzgoja staršev). O razumevanju in potrebnem ukrepanju (torej o odgovornosti odraslih) pa ne duha ne sluha. Kot da s(m)o v šolstvu že popolnoma opustili vzgojo, kot da to nima nič veze z nami.

Alenka O.
www.vzgojasrca.si
Spletna stran za starše, ki zaupajo v
sočutno vzgojo, ki ljubeče vzgaja in ne razvaja.
Default avatar

D.P.

Vzgoja je in bo vedno aktualna tema.

Kot oče in... vedno bolj spoznavam, da popolnoma drži, kar je začelo vedno več znanstvenikov
( dr. Lipton, dr. Amen, prof. Ivančič T. ...) povdarjati in sicer, da je človek človek ravno zaradi prisotnosti duhovne dimenzije, ki je prav tako kot telo ali psiha lahko bolana.
Vse preveč ljudje pozabljamo in tako posledično zanemarjamo, duhovno dimenzijo, zaradi katere je pri ljudeh najmanj 70 % prisotnih bolezni.
Bolj kot so te tri dimenzije v človeku v harmoniji - v so skladju bolj je človek zdrav, uspešen v tem kar postaja.
("Pozdravljeni,
tudi mi imamo nekako podobno situacijo. Sin, ki se bliža 4. letu starosti se jim v vrtcu zdi, da je preveč nemiren, da nima obstanka, da ne sodeluje pri aktivnostih, ki jih imajo znotraj programa (risanje, poslušanje pravljic). Sin namesto teh aktivnostih raje dela kaj drugega kot so predvidene zadolžitve. Vzgojiteljica mi pravi tudi, da je zelo dominanten in zelo dober povezovalec.

Prosim svetujte mi, kaj narediti.
Andreja ")

Sam odkrivam, da je vedno potrebno pri sebi ohranjati ravnovesje, da lahko okusim notranji mir, ljubezen,... šele nato imam kaj (vsebina) posredovati človeku ob meni. Partnerju, sodelavcu, otroku...ČLOVEKU.
Torej omogočiti sebi in s tem dati možnost drugemu, da se naužije dotika miru, ljubezni...
Če je le možno vidim, da je dobro, če sva z ženo čimbolj usklajena, enotna pri vzgoji, da otrok ni ispostavljen razdvojenosti. Kot zakonca, starša tvoriva tako na nek način eno enost, kjer je v tej enosti prav tako potrebo ravnovesje, mir, ljubezen kot pri posamezniku, da lahko kot por to tudi posredujeva otrokom in ljudem, ki jih srečujeva. Torej ne sme nama biti prioriteta vzgoja, ampak ohranjanje ravnovesja v meni, v nama in šele tako posledično dobra vzgoja. Ne gre za iskanje popolnosti, ker živimo v prostoru in času a v tem ni popolnosti, gre za zavedanje kdo je človek (ne kaj je človek), kam gre človek, od kod je človek, kakšen je smisel bivanja človeka.
Torej duhovna dimenzija je prisotna, kako jo zdraviti, kako jo voditi v harmoniji s telesno dimenzijo in psihično?
1. Pogledati kaj sploh je duh. dimenzija
(Organi duh. duše: oseba, življenje, intteligenca, srce, svobodna volja, karakter, religioznost, duhovna domišljija, razum, modrost, moralnost,vera zaupanje, buječnost, spolnost, ...)
Torej če ispostavim eno izmed bolezni na duh. področju: MRŽNJA!
Če je mož agresiven, a dokler ga žena mrzi, preklinja... sodeluje pri njegovi agresivnosti, To velja tudi obratno -> če ga žena razume, mu oprosti, je sočutna z njim, sama se spreminja (kar še ne pomeni da mora tolerirati nasilje) , takrat se spreminja tudi mož. V tem zadnjem primeru poti je možno posredovati tisto kar je dobro, v prvem primeru se otroku lahko posreduje nemir, zaprtost, samomorilnost, agresija, ...
Na nek način smo vsi ljudje potrebni moralne terapije, to omogoča metoda HAGIOTERAPIJA, ki jo razvija prof. Tomislav Ivančič v Zagrebu.

Vse dobro želim.
D.P.
Človek, spomni se kdo v svojem bistvu si, da bi lahko živel sebe.

ČLOVEK, LEPO JE, DA OBSTAJAŠ!
Default avatar

AlenkaO.

Pozdravljeni!

Drži, človek ima tri dimenzije in to ga dela človeškega. Drži pa tudi, da so si nekako hierarhično razporejene: ko potrebujete hrano, ne morete razpravljati o čustvih in o duhovnosti. Ko pozdravite čustvene rane, lahko odprete duha za duhovnost.

Opozorila bi namreč rada na problem, ki je zelo razširjen. Namreč to, da ljudje mislijo, da bodo pozdravili svoje čustvene primanjkljaje z duhovnostjo, pa to ne gre. Čustveno nezrel človek, ki se usmeri v duhovnost postane pravzaprav ravnodušen do vsega in hrepeni po neranljivosti. Taki ljudje niso zmožni pristnih stikov. Čustvenih ran ne morete pozdraviti z duhovnostjo. Je pa vera in duhovnost lahko velika opora na poti skozi bolečo osebno preobrazbo, nikakor pa ne nadomestilo zanjo.

Alenka O.
www.vzgojasrca.si
Spletna stran za starše, ki zaupajo v
sočutno vzgojo, ki ljubeče vzgaja in ne razvaja.
Default avatar

yaya

Pozdravljeni!
Imamo 4 letnega sina, ki ima zadnjih par mesecev oziroma odkar je dobil sestrico (stara je 7 mesecev) močne izbruhe jeze, agresije,...in to vedno, ko ni po njegovo. Naj povem, da tepež pri nas ne obstaja. Nikoli ga še nisva udarila. Najhuje kar ga doleti, ko ima izbruh jeze je to, da povzdigneva glas ali pa ga odločno primeva za roko ali pa da ga odnesevo v njegovo sobo in mu rečeva, da pride ven, ko se pomiri. To ponavljava toliko časa, dokler se res ne umiri. Seveda se vedno po vsakem izbruhu pogovorimo. Pogosto se dogaja, da na igrišču otrokom rad nagaja in seveda po 3 opozorilih ga mož potem odnese domov. Temu sledi neizmerno kričanje in dretje. Poleg tega, kadar ni kaj po njegovo naju z možem še tepe. Takrat ga primem za roko in mu rečem, da ne dovolim da me tepe, ker me to boli in to se ne dela. Ko to ponovi zopet sledi odmor. Ne vem, če smo na pravi poti in če pravilno ukrepamo. Jesper Jull meni, da je ta metoda učinkovita na kratek rok in da otroku ruši njegovo pozitivno samopodobo vendar jaz več ne vem kako vzgajati. Včasih sem že res na robu obupa. Kako reagirati kadar kljub opozorilom, da se grdo vede ne neha in kako reagirati, ko nas tepe? Še huje je to njegovo kričanje, ki para ušesa in naša mala dojenčica je vsa iz sebe kadar on tako kriči. Tudi vrtca ne mara. Imamo prave jutranje travme z odhodom v vrtec. Pravi, da so vsi otroci grdi, da ga tepejo in porivajo in da se noče z njimi igrati. Dostikrat si izmisli, da ga je nekdo tepel, udaril,...Najbolj je srečen, ko se igra mož z njim ali pa jaz. Samo par otrok je takšnih s katerimi se zelo rad igra.
Prejšnji teden je sploh bil do mene zelo nesramen. Vedno mi je govoril, da jaz nič ne vem in vsakič, ko je padel, ali mu kaj ni bilo všeč je prišel do mene in me udaril. Poskušam se mu posvečati, kar se da veliko in tudi skupaj marsikaj počneva a očitno ni dovolj. O njegovih občutkih se poskušava pogovarjati. Zdaj že ve, kdaj je jezen in kdaj žalosten.
Mi lahko kaj svetujete?
Default avatar

D.P.

Znanost napreduje tudi na področju človeka v svoji biti. Bit človeka je duhovna duša, ki je prežeta v vsak najmanjši delček telesa, psihe. Vsaka služi svojemu namenu, uzakonjenju – vsaka ima svojo nalogo, poslanstvo. V preučevanjih žal nisem zasledil hierarhičnosti med njimi. (Hierarhičnost razumem, da je katera bolj pomembna ali veljavna od druge dimenzije).
Dr. Tomislav Ivančič znanstveno o tem spregovori, med drugim tudi v naslednjih učbenikih: DIJAGNOZA DUŠE I HAGIOTERAPIJA, DUHOVNO POMOĆI ČOVJEKU.
Hagioasistent, ki dela po metodi hagioterapije, (ki je zdravljenje, raziskovanje duhovne dimenzije pri človeku), pri svojem delu ne posega na področje psihologije, psihoterapije – je ne negira, ampak pacientu povdarja kot metodo , ki jo je potrebno upoštevati, saj pokriva svoje področje človekove psihe. Kadar pacient uživa zdravila, ki mu jih je predpisal zdravnik, jih mora jemati še naprej. Pri hagioterapiji ne gre za »spodrivanje« znanosti o psihologiji človeka, ampak za dopolnilo.
Zanimiv je primer dr. Liptona, ki potrjuje, kako so določeni pacienti s poškodbami možgan, imeli diagnozo – depresija. Z zdravili so jim lahko le lajšali simptome, do regeneracije možgan pa ni prišlo. Torej pri določeni stopnji se je »zataknilo«. Vključevanje človekove spreobrnitve k uporabi dobrih besed, k iskanju dobrega kjer koli se je znašel, torej k hagioterapevtskemu načinu življenja, je prišlo do regeneracije možgan.
Ga. Alenka, zelo je pomembno, da ste podali opozorilo. Tudi sam opažam, kako se zlorablja pojem duhovnost, kako se zlorablja duhovna pomoč človeku. Večkrat vidim v ozadju vsega tega dobičkonosnost in žal še večje trpljenje ljudi. Kot vidim zapisan stavek: »Čustveno nezrel človek, ki se usmeri v duhovnost postane pravzaprav ravnodušen do vsega in hrepeni po neranljivosti.«
Tukaj je vprašanje, kakšna je ta duhovnost? S takšno »duhovnostjo« kot jo omenjate je res nemogoče biti realen, tukaj in sedaj.
Različne oblike duhovnih praks, verovanj je prisotnih, kar je dejstvo, žal mi je le, da se dopušča toliko zlorab ravno pri ljudeh , ki so ranjeni in potrebujejo, poštenost, ljubezen, pravičnost.
Sam duhovnosti ne enačim z religijo. Vidim jo najprej kot uzakonjen člen v okolju, v naravi v kateri živimo, ne glede na spol, raso, prepričanje, vero…
Hagioterapija odkriva to področje, ta področja, zato ji z dobrimi rezultati uspeva pronicati k boljši družbi, boljšim ljudem, …
Vse dobro želim. D.P
Človek, spomni se kdo v svojem bistvu si, da bi lahko živel sebe.

ČLOVEK, LEPO JE, DA OBSTAJAŠ!
Default avatar

AlenkaO.

Pozdravljena Yaya!

Skrili ste se nekam med ostale poste, vendar nisem pozabila na vaše vprašanje. Sami ste že takoj v začetku nakazali, da je otrokovo vedenje verjetno nekako povezano s prihodom sestrice. O tem sem že nekje pisala, bom skušala najti.

Ko otroci postanejo starejši bratci in sestrice in odreagirajo z grdim vedenjem, je težava lahko v premalo naše pozornosti ali pa to, da starejšega (nehote) odrivamo stran od dojenčka.

…preberite ta moj odgovor o bratcih in sestricah http://med.over.net/forum5/read.php?25,1144315 (zadnji odgovor) in tule http://med.over.net/forum5/read.php?11,6718222. Otroci so radi Veliki bratci in sestrice. Dodelite mu vlogo svojega pomočnika.

Mogoče je pa problem tudi vrtec: kako to, da je v vrtcu, če ste vi doma? Če bi si to želel in tja hodil z veseljem, seveda nikar to ne ukinjajte, vendar je odklanjanje vrtca v vašem primeru lahko tudi zakamuflirana želja, da bi bil doma, s sestrico in vami. Vsekakor preverite.

Zdaj pa grdo vedenje. Grdo vedenje je VEDNO simptom in nikoli problem sam po sebi. Tudi o tem sem že nekajkrat pisala, bom tudi to našla.

http://med.over.net/forum5/read.php?25,6794167

Na tem linku najdite predvsem moj odgovor Robidi, to je popolna in široka razlaga o tem, zakaj so otroci agresivni in kaj potrebujejo. Celotna vaša zgodba se namreč vrti okoli kontrole otrokovega vedenje, manjka pa razumevanje. Ko razmišljam o agresivnih otrokih, se vedno spomnim, da imamo kontrolo le nad samim seboj, nad drugimi pa ne. Z drugimi gradimo odnose, vzpostavljamo dialog in sodelujemo. Če jih kontroliramo, to pomeni le težave. Manjka razumevenje. Ko ga boste razumeli in mu dali to kar potrebuje in mu manjka, vama bo sledil in vaju bo ubogal … in ne takrat, ko ga bosta s tehnikami kontrole vedenja uspela ukrotiti. Zato vaju tudi tepe. Pravzaprav vama govori, da mu s svojo vzgojo povzročata bolečino. Odkrijte, kaj delate narobe in spremenite svoj pristop.

Ja mislim da Juul res nekje omenja tudi odmor kot možnost. Ne rabite vzgajati na ta način. To je avtoritarna vzgoja. Juul je zelo dober teoretik, praksa pa je včasih mogoče malo šibkejša. Nakazal je, da je ta tehnika škodljiva, ni pa podal alternative. Zato so meni bližje nasveti, ki jih najdem na spletnih straneh ameriških avtorjev. Evo mojih najljubših pet:

http://www.naturalchild.org/
http://www.naturalparenting.com.au/
http://www.handinhandparenting.org/articles
http://www.awareparenting.com/articles.htm
http://www.gordontraining.com/free-reso ... resources/

In še o tem da vas tepe. To morate vedno preprečiti, ustaviti roko, ko gre proti vam. Potem pa mirno nagovoriti čustva: Kaj se dogaja? Zakaj si tako hud? … Seveda najprej počakajte, da izbruh mine, potem pa se pogovorite.

Osnovna formula je vedno: seveda ustavite grdo vedenje, vendar naredite res le to: ustavite vedenje (brez pridig, kaznovanja, kritike in najedanja, kako se to ne sme …) potem pa nagovorite resnični problem in dovolite da izraža čustva.

Alenka O.
www.vzgojasrca.si
Spletna stran za starše, ki zaupajo v
sočutno vzgojo, ki ljubeče vzgaja in ne razvaja.
Default avatar

zakaj pa?

AlenkaO. je napisal/a:
Ali lahko tole malo pojasnite? Ker vrtci niso ravno nekaj, kar bi človek z veseljem plačeval, če je otrok doma, plačevati ga ma moraš, če ne želiš, da boš z naslednjim letom, ko greš nazaj na šiht, ostal brez njega. Vrtec skratka ni nekaj, kar bi "vzel", če nisi na porodniški, in "zavrnil" v času porodniške, zato da bo otrok doma s tabo in dojenčkom.
Default avatar

yaya

Še odgovor glede vrtca. V vrtec hodi, ker ko je doma pričakuje, da se bom z njim igrala cel dan. Hoče, da sestrica potem cel dan spi, da bi se jaz lahko z njim igrala. Ni mu všeč ko joče itd. Enostavno preveč naporno je, če sem sama z obema cel dan doma. Seveda enostavno ni mogoče, da bi se cel posvečala samo njemu, ker z dojenčkom je veliko dela (previjanje, 3x uspavanje ki lahko traja kar veliko časa, priprava hrane, itd.). Mislim, da ni fer do dojenčice, da bi jo zapostavljala. Je pa kar živahen in radoveden fantek in potrebuje veliko gibanja, da porabi vso energijo, ki jo premore. Popoldne, ko je pa mož doma, je pa situacija drugačna. Takrat se pa lahko z njim veliko ukvarjam.
Default avatar

AlenkaO.

Pozdravljeni!

Najprej v pojasnilo prvi mamici: politike vrtca ne poznam, ker sama nimam otrok v vrtcu, zato mogoče moje vprašanje zveni komu čudno. Drži, danes je z vrtcem tako, da ni tako preprosto kar izpustiti mesto iz rok. Dejansko ne poznam, kako stvari tečejo, ali res nimaš potem z dvema kakšnih prednosti.

Kljub vsemu pa, če moraš plačevati tudi v primeru, če imaš otroka eno leto doma, kaj ni bolje, da je otrok doma, oz. da je v vrtcu toliko kot sam želi in če to odklanja, kaj ni bolje, da iščete vsaj delen kompromis? Jaz bi naredila takole: otrok bi bil doma prvi mesec, ko je ponavadi doma tudi očka. Potem pa bi se z otrokom dogovorila, ali želi nazaj v vrtec ali si želi biti v vrtcu le do spanja, ali želi v vrtcu tudi spati.

In zdaj draga Yaya: če otrok hodi v vrtec zato ker je vam prenaporno imeti oba doma, potem otroka odrivate stran. Sporočate mu, da je prenaporen, da bi tudi zanj skrbela in otrok »sodeluje«: je naporen.

Imate dve možnosti: proglasite otroka za problematičnega in ga skušate prevzgojiti. Cena, ki jo boste za to plačali je zelo velika. Če ima otrok močnejši karakter, boste imeli vedno večje vedenjske težave z njim. Tudi če jih nekako uspete s trdo roko zatreti, vam bo v puberteti pa res ušel z vajeti. Predvsem mu bodo z zelo nizkim samospoštovanjem (ki mu ga s tem vzgajate) vrata v odvisnosti na široko odprta.

Druga možnost pa je, da prevzamete odgovornost za nastale težave in spremenite svoj odnos do sina. To ne pomeni, da se morate igrati z njim cel dan, da on ukazuje, kaj se sme in kaj ne ... To je permisivna vzgoja. Vso starševsko moč prepuščate otroku in dovoljujete, da on "diktira tempo". V resnici pa je vzdušje v družini in porazdelitev vašega časa popolnoma vaša odgovornost. Če to prepustite otroku, ste v hudih težavah. O permisivnosti tudi tule: http://med.over.net/forum5/read.php?25,6873778

Dobra novica je, da vaš otrok niti ne potrebuje, da pustite vrtec in ga imate ves čas doma. Potrebuje pa, da ga prepričate, da bi bilo to vam popolnoma ok, da ni on prenaporen in mora zato v vrtec. Torej, da ga imate nekaj časa doma, da se otrok prepriča, da je lahko tudi doma in potem mu bo postalo dolgčas in bo sam hotel v vrtec, pri starosti 4 leta zelo verjetno.

In ko pride in hoče, da se igrate z njim, mu mirno pokažite, da zdaj pa previjate dojenčico in da lahko pride zraven in kaj pomaga. In potem mu to res dovolite. Vsekakor ustavljajte nasilje in agresijo, ne prekinjajte pa odnosa s sestrico! Otroci tam po starosti 3 leta ne doživljajo več novega člana kot rivala, ampak postanejo do njega zelo zaščitniški (če jih ne odrivate stran, sicer postanejo agresivni). Ko je bil naš najmlajši dojenček, je starejši (3 leta je starejši) postal pravi veliki brat. Kadar je dojenček jokal, je ponavadi tekel po igračko in ga skušal zamotiti in dejansko ga je vedno uspel nasmejati. Ko smo šli na sprehod, je pomagal voziti voziček in kadar sem dojenčka uspavala, se je vedno mirno igral v svoji sobi. Vse to zato, ker ni bil nikoli odrinjen stran.

Naj vam povem še zgodbo, ki me je ganila do solz. Nekoč je mali bratec velikega tako pocukal za lase (v igri), da je velikega dejansko zelo zabolelo. Stekel je stran in zajokal, ko pa se je potolažil, pa se je vrnil k dojenčku, se mu nasmehnil in rekel: Je že dobro…. Kot bi mu hotel pokazati, da ni nič hud nanj in preveriti ali dojenček to ve. ... Popolnoma jasno mu je bilo, da je dojenček in da še ne ve, da cukanje boli. Ganilo me je do solz, ker sama ne zmorem vedno takega sočutja, kot ga je tisti hip zmogel moj 4 letnik.

Ne predstavljam si, kako bi sicer preživela svojo tretjo porodniško brez ta velikih dveh. Kadar je otroček spal, sem počivala, onadva pa sta se igrala poleg mene. Kadar sem imela delo z dojenčkom, sta mi "pomagala". Predvsem pa sta ga vedno zabavala in nasmejala. Ko je znal sedeti, sem ga posadila k njima med kocke in nikoli mu ni bilo dolgčas. Uspavala sem vedno vse tri skupaj, dojenček ni hotel nikoli prej zaspati, kot bi čakal, da smo se vsi skupaj ulegli. Prav tako v bani čofotajo vsi trije skupaj. Zdaj, ko ima mali leto in pol, teka za njima, se igra z njima v peskovniku, vozita ga v prikolici ... saj ga imata kdaj tudi poln kufer, ker jima kaj podre in poruši in takrat vpijeta: Mamiiii, daj ga straaaaan! Ampak tega je tako malo, predvsem pa ne odtehta povezanosti in občutka sprejetosti, ki ga s tem vsi trije dobijo. Tudi tašča vse tri varuje brez problemov.

Vse je stvar tega, kako dobro znate poskrbeti zase, kako znate v vsakdanjih trenutkih ustvarjati mir in prijetno vzdušje in kako znate slišati to, kar otroci v resnici potrebujejo. Naše razdajanje prav gotovo ne. Potrebujejo pa naše razumevanje in sprejemanje. In ko mi razumemo njih, tudi oni razumejo in spoštujejo nas in naše potrebe. Poizkusite, presenečeni boste.

Preberite tudi odgovor tejle mamici: http://med.over.net/forum5/read.php?25,6743535

Alenka O.
www.vzgojasrca.si
Spletna stran za starše, ki zaupajo v
sočutno vzgojo, ki ljubeče vzgaja in ne razvaja.
Default avatar

yaya

Alenka, imate popolnoma prav. Točno tako je vse kot ste napisala. Je pa tudi res, kar je napisala mamica glede vrtca. Vrtec je treba plačevati ne glede na to, ali otrok hodi v vrtec ali ne, v nasprotnem primeru lahko izgubimo mesto v vrtcu. Ampak razumem vašo poanto.
Ker nimam avta žal ne morem jaz hoditi po otroka tako, da opcijo, da bi ga prej hodila iskat odpade. Mogoče bi lahko sklenila nek kompromis in se zmenila, da bi vsak četrtek in petek bil doma. Mislite, da bi to bilo smiselno?
Default avatar

AlenkaO.

Draga Yaya!

Pomembno je, da se zavedate svoje odgovornosti in da pred njo ne bežite. Povsem ok je, če ne želite vrtca povsem črtati. Vendar pa se od tu naprej pogovarjajte in pogajajte s svojim sinom. Vprašajte njega, kaj bi on rad. Če torej nimate avta, mu ne morete ponuditi, da pride prej domov, lahko pa mu ponudite, da kak dan ostane doma. Mogoče bi pa zdaj bil rad doma kakšen teden ali dva, potem ga bo pa spet zamikal vrtec. In če vam kar sapo jemlje, ker ne veste kako boste to zvozila, potem ne recite: A bi bil ti rad kar doma ... potem recite: A bi bil ti rad jutri doma? In tako se sproti pogajajte in dogovarjajte tako, da bo tudi vam prav. Ali pa zdaj predlagajte tako kot ste tu napisali, da bi bil vsak teden kak dan doma... potem se pa itak kmalu vračate v službo, kajne.

Pomembno je, da vi skrbite zase, da ne greste preko svojih meja .... In da sinu pokažete, da ni odveč. Problem ni vrtec, problem je odnos. Problem torej ni to, da gre otrok v vrtec, ampak v tem, da gre v vrtec zato, ker je vam too much imeti doma oba.

Ko bo otrok namreč ostal doma (tudi če samo kak dan na teden), to še ne bo rešilo problema, to bo šele ustvarilo pogoje, da se problem lahko reši. Zdaj pa je zelo pomembno kako boste reagirali ko ... ko bo hotel in sitnaril, da se igrate samo z njim, ko bo rekel, da sovraži svojo sestrico, ko bo kričal in tulil in bo naporen ... Preberite še kakšen moj odgovor. O čustvih in kako pomagati otroku spopasti se z njimi zelo dobro govorita knjigi (ki sem jih verjetno že neštetokrat priporočila: Adele Faber: Kako se z otroki pogovarjamo in kako jih poslušamo in Bluestein: Vzgoja brez stresa)

Ko boste pri sebi sprejeli, da je vseeno, če do konca porodniške ostane doma in to tudi mislili ... potem se bo tudi otrokovo vedenje spremenilo. In skoraj prepričana sem, da ko se bo naužil vaše (in dojenčkove) bližine in sprejemanja, mu bo postalo dolgčas in bo hotel sam nazaj v vrtec.

In predvsem ne pozabite skrbeti zase. Lotite se tega s takim tempom, kot je vam še sprejemljivo. In če vam kaj ne gre, se mirno še obrnite name po kakšen nasvet ali pa oporo. Tudi vam mora biti v otrokovi družbi prijetno. In nujno tu pa tam skočite na kakšen odklop sami, brez obeh otrok! Ko pride mož domov in se spočije, ju on prevzame oba, to je vaš čas, ki ga vi porabite, da nafilate svoje baterije. Vzemite si to, kar rabite. Pa če je to vsak dan, potem pa vsak dan eno uro odklopa.

Alenka O.
www.vzgojasrca.si
Spletna stran za starše, ki zaupajo v
sočutno vzgojo, ki ljubeče vzgaja in ne razvaja.
Default avatar

yaya

Hvala vam še enkrat. Definitivno ste zadela bistvo mojega problema. Zaradi strahu, da se ne bom mogla dovolj (zaradi pomanjkanja časa) posvečati sinu ga pošljem v vrtec. Ta strah ustvarja neko mejo med nama. Tega se zdaj dobro zavedam. Moram priznati, da me je včasih tudi strah njegovih silovitih izbruhov. Pa saj ne počne nič tako groznega. No, kriči pa res tako na glas, da me bolijo ušesa in dojenčica je čisto iz sebe. Včasih se zgodi, da začne metati predmete po svoji sobi kadar ni po njegovo. Saj sem vedla, da je težava v meni, vendar si nisem upala priznati, da je najverjetneje problem ravno v tem, da me je strah biti z obema sama doma. Pa nisem lene sorte, da se mi ne da malo "pomatrati" ampak enostavno sem v nekaterih stvareh preveč perfekcionist. Zdaj pa na delo :-).
Default avatar

yaya

Še to bi rada povedala. Zanimivo je tudi to, da je imel prvo krizo takoj, ko se je dojenčica rodila, ki je trajala približno 2 meseca. Potem se je situacija umirila. Zdaj po skoraj 4 mesecih, ko sem mislila, da je to za nami, se je pa zopet začela druga kriza, ki je povezana s prihodom sestrice.