Lep pozdrav!
Imam 3 letnega sina in imam nekaj vprašanj kar se tiče lulanja in sramežlivosti. Lani maja (rojen feb.) sem mu vzela plenico vstran in je rabil manj kot 1 teden da je ugotovil za kaj gre in je proti mojemu pričakovanju hitro postal suh razen tu in tam kakšna nesreča za katero pa ni bil nikoli kregan ali kaj podobnega. Augusta je bil na operaciji in ko se zbudil je rekel luli. Vendar se je vse končalo septembra z vstopom v vrtec. In takrat sem mu po nekaj dnevih vztrajanja brez plenice dala plenico nazaj ker je bil tudi odhod v vrtec zjutraj lažji, tako zame kot tudi zanj. Ko se je navadil na vrtec sem nekaj dni znova poskusila, da je šel brez vendar se je polulal in ko je bil moker sploh ni povedal, da se je polaulal in seveda so ga preoblakle pač takrat ko so videle da je moker. In sem si rekla boljše, da ima plenico kot da se prehladi, mehur, ledvice… Do prvih počitnic ko je ostal doma 14 dni je torej imel plenico.Ko je ostal doma mu plenice nisem dala razen za spanje ponoči. In hitro se je vse uredilo. Zopet je prišel dan ko smo odšli v vrtec tokrat sem bila trdno prepričana, da mu ne bom dala plenice. In mu je še danes ne dam. Vendar vsak dan nosim domov iz vrtca polulane hlače. Pred spanjem pa mu tako in tako dajo plenico tako, da ima gor plenico ko pridem po njega. Jaz mu jo dam seveda dol. Popoldan doma pa kr pridno hodi na WC. Seveda se dogajajo tudi nesreče, ki pajih je kak dan več, včasih manj včasih jih pa sploh ni. Kakat gre lepo na WC.

A mislite, da je to z lulanjem povezano z njegovo sramežljivostjo. Jaz mislim, da je njemu v vrtecu vzgojiteljicam nerodno povedat da ga luli ali pa da bi sam šel. Danes recimo smo bili v vrtecu popoldan in smo imeli delavnice na katerih smo izdelovali maske. Vsi otroci so dali maske in klobučke na sebe in se veselo sprehajali med nami, sin je sicer pomagal pri izdelavi vendar niti slučajno da bi dal to on na sebe.Pa polulal se je v roku 45 min. 2 krat.
Sin rad gre v vtrec in doma veliko govori kaj so delali, jedli… je vesel in razigran kot pač so 3 letniki.
Vzgojiteljica mi pove tudi, da ga sicer zanima veliko stvari vendar bolj v smislu opazovalca in poslušalca, ko pa je potrebno sodelovati ( ples,igrice…) se on umakne in od daleč opazuje.
Prosim za kakšen nasvet in vaše mnenje. Mene sicer ne moti, da je takšen kot je vendar bi mu rada nekako pomagala, da se bo skozi življenje lažje prebijal in da ne bi imel v sebi nekakih zavor, ki jih sedaj mislim da, ima.

Zahvaljujem se za vaš čas, ki ste ga posvestli temu pismu in se vam prav lepo zahvaljujem za vaše nasvete in informacije! Simona

Pozdravljena!

S pozornostjo sem prebrala vaš prispevek. Nimam vtisa, da je karkoli narobe z vašim otrokom. Kot starš iščete prave situacije v katerih boste otroku omogočili, da zavestneje zaznava kdaj je čas za opravljanje potrebe. Vztrajni ste in otrok dosega rezultate na tem področju. Škoda, da vaši vztrajnosti ne sledijo v tolikšni meri tudi vzgojiteljice. Glede tega bi predlagala, da se z njimi pogovorite, jim natančno poveste kakšne rezultate ste doslej dosegli in jih prijazno zaprosite za pomoč. V vrtcu na njegovem obešalniku naj vedno visi njegova torbica z rezervnimi oblačili.Če je to res nujno, naj mu dajajo plenice v času spanja, čeprav menim, da bi vi in one lahko tudi to ukinili. Otrok vam je že jasno pokazal, da zaznava kdaj je čas. Doslej pa ga je malo zmedlo morda to, da je že bil brez, pa je zopet dobil plenice …. Plenice so opravičljive le do takrat, dokler se ne prepričamo, da otrok s svojo reakcijo pokaže, da je mehurček ali črevesje polno in da bo začel izločati. Takrat je čas, da se plenice umakne, sicer občutek plenic na ritki otroku sporoča, da to lahko opravi kar tako – v plenice.

Glede sramežljivosti: nisem prepričana, da gre za sramežljivost. Otrok v tem obdobju začne bolj ozaveščati obstoj lastnega bitja. To kaže tudi tako, da na večino vprašanj odgovarja z NE ali SAM BOM… to naredil. Maske v tem obdobju niso najboljša zabava za otroka, razen če ugotovi, da s tem pridobi veliko pozornost odraslih. Vaš sin ne potrebuje očitno toliko pozornosti ali pa ne na ta način. Kaže, da je bolj senzibilen otrok, ki želi sam presojati v kolikšni meri bo aktiven v svoji družbi. Če doživi zahteve okolja v premočni meri, se upre, njegova pozornost se usmeri na odmikanje, ker čuti reakcije okolja kot agresijo, in takrat ne zazna pravočasno kdaj ga tišči, zato se polula. Morda njegove reakcije na okolje – je bolj zadržan, opazovalec, temeljijo na njegovem temperamentu, ki še ni povsem jasen, saj se šele postopoma pojavlja. Zdi se mi, da ni prav od otroka pričakovati, da reagira tako kotmi menimo, da bi bilo prav. Na ta način mu sporočamo, da ne sprejemamo njegovo bitje takšno kot je, temveč, da se mora spremeniti. Kako pa naj potem odrašča v osebnost, ki naj bi bila samozavestna, se imela rada takšna kot je?
Verjamem, da otroku želite dobro in da ga sprejemate s z vso ljubeznijo, ki jo čutite. Zato je tudi pomembno, da podpirate njegove odločitve v kolikšni meri je pripravljen se angažirati kot drugi otroci ali pač se bo angažiral manj kot drugi. Ko bo bolj samozavesten, ko bo jasneje vedel in čutil kaj ga veseli, kaj ga zanima in v kolikšni meri, bo to tudi pokazal svojim ravnanjem. Prav je tudi, da vzgojiteljice ne silijo vanj, da mu je ponujena možnost vendar tudi, da se sprejme njegova odločitev glede angažmana. In kakorkoli se bo odločil, je pomembno, da je to sprejeto kot “prav si se odločil” ali – tako je zate prav, to sprejmem.

Upam, da vam bo ta odgovor kaj pomagal. Prav lep pozdrav, Paula