VLOGA OČETA V VZGOJI OTROKA
LEP POZDRAV VSEM OČETOM !
KJE STE OČETJE? V VSEH FORUMIH GLAVNO BESEDO IMAJO MAME, RAZEN SVETLIH PRIMEROV POSAMEZNIKOV. ALI VAŠE ZMANJŠANO SODELOVANJE POMENI, DA NIMATE VPRAŠANJ?
PREPRIČANA SEM, DA TEMU NI TAKO. RESNICA JE, DA MAMICE VČASIH PREVEČ ZASKRBLJENO REAGIRAJO NA JOK PRI OTROKU, ALI SO MALCE PREVEČ ZAŠČITNIŠKE. BI SE VI STRINJALI S TO TRDITVIJO ?
KAKO VI DOŽIVLJATE NPR. SPANJE OTROKA V ZAKONSKI POSTELJI ?
ALI OTROK HITREJE REAGIRA NA VAŠE USMERJANJE ALI NA MATERINO?
KAKO VI PREŽIVLJATE ČAS S SVOJIM OTROKOM?
Prav lep pozdrav, Paula
Pozdravljena!
Seveda se lahko oglasite. Morda bi bilo zanimivo, da nam posredujete vaše videnje vloge očeta v vzgoji: kako si vi predstavljate sodelovanje v vzgoji, kakšne težave srečujete v prizadevanjih za uresničitev le tega in podobno.
Moški v svoji naravi niso ravni pristaši dolgega diskutiranja o določeni temi. Rajši se neposredno angažirajo v konkretnem dejanju. Predvidevam pa, da se bo kljub temu morda odkrila različna stališča in pogledi na posamezne vzgojne situacije. V tem se bomo lahko vsi marsikaj naučili videti tudi iz drugega zornega kota.
Želim si, da se ta forum ne sprevrže v napadanje in kritiziranje temveč pričakujem konstruktivne prispevke, ki bodo izražali spoštovanje do pravice drugačnega mnenja o posameznih aspektih določene teme.
Vnaprej se vsakega prispevka. Prav lep pozdrav, Paula
Hay, no sedajle je ura trinajst in ni ne duha ne sluha o očetih. Kako značilno, bi jaz rekla.
Res je, jaz osebno imam res slabe izkušnje s vlogo očeta pri najinih otrocih, kljub temu pa mislim, da moj ni osamljen pri tem – žal.
Pri vsej stvari mislim tako: Čisto odvisno je od vzgoje – kako vzgajamo naše fante. Včasih, ko so bili naši možje fantje, so jih večinoma učili, da je njihova naloga služiti denar, skrbeti za družino, stanovanje ali hišo, potem pa se je končalo. Ženske pa naj bi skrbele za dom in otroke. V načelu je takrat to veljalo, kaj pa danes, ko tudi ženske skrbimo za finance, urejamo družino in delamo tudi tisto, kar naj bi bila domena moških?
Razmerje se je torej porušilo, žal pa moški ostajajo večinoma na isti stopnji. Seveda so izjeme in tem se poklonim. Sem pa prepričana, da bi morali tudi možje posvečati več pozornosti predvsem psihološkim aspektom pri vzgoji otrok. Torej, da bi si prav tako vzeli dragoceni čas za otroke, jih poslušali, se pogovarjali, igrali – brez, da bi gledali na uro, kdaj bo šel otrok v posteljo, da se bo lahko posvetil ali ženi, ali prijateljem ali….
jaz lahko povem kaj moji otroci pogrešajo pri svojem očetu, ki jih ima resnici na ljubo strašno rad, žal pa jim tega ne zna pokazati. Tudi vem zakaj je tako. Tako je bil vzgojen, ali pa preprosto takšen je.
V sedanjem času otroke učimo, da lahko pokažejo čustva, ljubezen ali žalost, včasih pa se to naj ne bi! Tako so možje zadrti, nepotrpežljivi, ne znajo prisluhniti otrokom in si ne vzamejo dovolj časa zanje. Morali bi biti tankočutni in senzibilni. Matere čutimo veselje, žalost, skrbi in sploh vse kar se dogaja našim otrokom, med očeti je le malo takšnih. Ne smem trditi, da so vse matere takšne, je pa to njihova naravna vloga.
Povrhu pa skušajo očetje uveljavljati avtoriteto, žal premnogokrat tudi fizično silo, če jih otroci ne ubogajo. (K sreči moj tega zadnjega ne počne), hoče pa biti nekakšna avtoriteta družini.
Moji otroci ga zelo neradi upoštevajo in ubogajo in po svoje jih razumem. Vsi po vrsti zelo pogrešajo toplino in nežnost, predvsem pa več pozornosti in časa z njegove strani. Temu se ne morejo privaditi in velikokrat izrečejo tudi očitke na njegov račun.
Da torej povzamem.
Naše fante je potrebno vzgajati v duhu ljubezni in prisrčnih odnosov. Le tako bodo kot očetje tudi znali dati otrokom tisto, kar tako želijo, ne samo od mame, predvsem od očetov! Pa lepo pozdravljeni!
Pri nas je tako, da se z našim 16 mesečnikom ukvarjava oba. Res je, da jaz veliko več časa, saj sem še vedno doma. Če sva doma oba z možem, se ponavadi igramo skupaj, oz. se z možem izmenjujemo, odvisno pač od tega, kaj je potrebno narediti (skuhati, pospraviti,…).
Vzgajava dokaj podobno, z razliko, da je mož malo ostrejši, oz. včasih bolj uporablja argument moči (povzdigne glas,…, ne pretepa!), jaz pa bolj prepričujem in prosim, redkokdaj zahtevam.
Med možem in sinom včasih nastopi pravo merjenje moči, ko mož nekaj zahteva, naš malček pa tega ne bi. Je pa mož precej vztrajen in potrpežljiv, tako da se vse skupaj kar dobro izide.
Na jok reagira enako hitro kot jaz.
O spanju v skupni postelji ga bom vprašala. Zanekrat se ne pritožuje. Se mu zdi, da je za vse tako najbolje.
Če smo vsi trije skupaj, naš malček bolj uboga mene, saj sva veliko veliko več časa skupaj in imava svoj sistem sodelovanja. Je pa mož sam ugotovil, da ga bolj uboga, ko mene ni zraven.
Mogoče je pri najini vzgoji popmembno tudi to, da sem jaz pedagoginja in zato mož mogoče bolj zaupa mojim prijemom in se bolj ravna po mojem stilu vzgajanja, ki pa ni nujno boljši.
Včasih imava tudi različne poglede in jih poskušava uskladiti. Enkrat popusti eden, drugič drugi.
lp, pikaštrunf
Pozdravljen!
Hvala za vaš prispevek. Vaša trditev se mi zdi resnično zelo zanimiva. Nisem pa povsem prepričana, kaj je feminističnega zastavljeno na tem forumu? Bila bi vam zelo hvaležna, če bi si lahko vzeli toliko časa in obrazložili vašo trditev.
Morda lahko kaj spremenimo? Imate kakšen konkreten predlog? Kaj pogrešate?
Vnaprej hvala za vaš trud. Prav lep pozdrav, Paula
Na forumih, ki so namenjeni staršem, večinoma prebiram sporočila z namenom, da zvem kaj koristnega. V same razprave se je moškim pa res malo težko vključiti, saj so – hote ali ne – precej “seksistične”. Ravno danes sem videl naslov sporočila, ki se je glasil približno takole: “Kaj menite Primož in ostale” …
Poleg tega smo moški očitno res bolj racionalni in usmerjeni k dejanjem.
Sam pri vzgoji naše 1,5 leta stare hčerke sicer precej sodelujem, pa tudi nobeno opravilo mi ni tuje, vključno s previjanjem.
Glede skupnega spanja in golote ste pa lepo povedali in ni kaj bistvenega dodati. Pri nas je tako: hčerka od malega spi sama v svoji sobi, najina postelja je nekakšen “tabu”, čeprav sva jo včasih tudi vzela k sebi, vendar nikoli za čez noč; pred njo sem pogosto gol, le ne pustim ji, da se me dotika preveč intimno, saj menim, da je treba ohraniti fizično distanco.
S soprogo si delo z otrokom (pričakujeva že drugega) deliva precej enakopravno.
Toliko, pa naj se oglasi še kdo od dedcev …
Pozdravljen!
Hvala za vaš prispevek. Imate prav, tudi jaz sem večkrat že zasledila tovrstne naslove v stilu “Primož in ostale”. Menim, da je to predvem zaradi tega, ker Primož kot ustanovitelj vseh teh forumov sledi vsemu kar se dogaja in se po potrebi vključuje vsepovsod. Tako je postala navada, da se obiskovalke forumov obračajo nanj.
Drugo dejstvo je, da sodeč po podpisih na prispevkih, je res večina obiskovalcev forumov med starši ženskega spola. Delno je to zagotovo zaradi tega, ker se ženske rade pogovarjamo predvsem o temah, pri katerih smo čustveno angažirane.
Ne bi se pa strinjala, da so razprave seksistične. Zame ta pojem mned ostalim pomeni, da vsebinsko razprave teče v stilu zaničevanja in drugačnega negiranja misli, čustev in dejanj predstavnikov moškega spola. Takšen vtis pri prebiranju nekaterih razprav, nisem dobila. Včasih moramo vsi biti nekoliko bolj pozorni, saj nehote marsikaj posplošujemo in na temelju le nekaj primerov, označimo celotno zadevo z določeno etiketo.
Zelo sem vesela vašega prispevka, saj kaže, da ta forum ne obiskujejo izključno le ženske. Predvidevam pa, da se ne bo razvila velika debata. To pa zato, ker je forum nastavljen tako, da je vprašanje v prvu vrsti namenjeno določenemu strokovnjaku, potem pa šele komentarjem drugih udeležencev. Takšne diskusije imajo večjo možnost razvoja v npr. forumu starši-staršem, kjer je v prvi vrsti izmenjava mnenj med obiskovalci.
Hvala za vaš prispevek. Morda bo spodbudil še kakšnega moškega – bilo bi zanimivo prebrati o izkušnjah in mnenjih čim večjega števila različnih ljudi.
Lep in uspešen dan vam želim, Paula
Sam sem vam ravno pred počitnicami hotel zastaviti eno vprašanje, pa sem ga nato prestavil za čas po počitnicah.
Od leta 2000 živim sam z deklicama, starima 13 in 9 let. Z materjo sta imeli stike vsak drugi vikend, pred pol leta pa ju je začela hoditi iskat le vsak četrti vikend. Starejša se je tega navadila in je z njo OK. Mlajša pa ima probleme. Prva dva meseca je še nekako šlo, sedaj pa je vse težje. Ko se vrne od nje ve, da je ne bo videla cel mesec. Niti po telefonu ju ne pokliče, tako da je tamala res v nekakšni krizi zaradi pomanjkanja stikov z mamo. V šoli je popustila, zapira se vase, prej vedno nasmejana je postala živčna in žalostna.
Ali mi lahko kaj svetujete, kako naj mamo prepričam na pogostejše stike (na CSD imava podpisano pogodbo za stike na dva tedna, ki se je ne drži), oziroma kako naj hčeri pomagam prebroditi krizo.
Hvala in lep pozdrav,
A
vprašujem se, ali ni vloga očeta odvisna tudi od razmerij moči v družini- tako s psihičnega pogleda ali v dobesednem smislu, ki nista nujno v enakem sorazmerju, temveč obratno zastavljena. Njuna pasivna ali aktivna dejavnost, umska, stik z naravo, intelektualno delo. Pri svojih sem se zavedla, da so v precej “obratnem” sorazmerju. Morda je tudi to razlog za mojo zmedo pri navezovanju nanju ion iskanju lastne identitete. Določena neravnotežja sicer poskušata v zadnjem času uglasiti, vendar me vse skupaj včasih nekoliko zbega. Moj ritem delovanja se mi zdi tako včasih neenakomerno porazsdeljen. (tudi bioritem, vpliv brata/ ž+m principa v družini).
Morda koga moj pogled zanima, vesela bom vaših misli.
lp,
pa lepe dni.
xenea
Lepo pozdravljen!
Hvala za vaše zaupanje, a nisem prepričana, da vam bo moj odgovor kaj pomagal.
Predvidevam, da vaše življenje ni enostavno. Skrbi vas počutje mlajše hčere, ki je sedaj v prav občutljivem obdobju, ko spreminja svoj odnos do sveta. Je na začetku pubertete. To pa soupada z zmanjševanjem možnosti, da srečuje mamo, saj imata stike redkejše kot je bilo dogovorjeno. To je prav žalostno, saj nikogar ne moremo prisiliti, da izkazuje svoj interes ali čustva, če jih nima. Podpisani dogovori pri tem ne morejo pomagati. Če bi vi od mame zaradi podpisa zahtevali , da obiskuje otroke, in se pri tem obrnili za pomoč na CSD, bi kvečjem lahko dosegli prav nasprotno. Mama bi se čutila prisiljena delati nekaj, kar ne želi ali ne zmore, to pa otroci zelo dobro zaznajo in jim to celo poveča duševno bolečino. Ponavadi ti pisni dogovori služijo predvsem v situacijah, kadar en bivši zakonski partner tako mora zagotoviti, da lahko videva otroke, saj se drugi partner temu upira. Pri vas Pa je ravno obratno.
Predlagam, da sedete skupaj z mamo in ji poskušate opisati kako je njena hčerka žalostna, kako to vpliva na njen učni uspeh, kako kaže svojo nervozo. Pri tem je pomembno, da oba sprejmete dejstvo, da otrok sedaj ima težave delno zaradi vstopa v pubertetsko obdobje, delno pa zaradi ločenosti od mame, ki jo v svojem žćivljenju nima toliko, koliko jo potrebuje. Morda bo mama izkazala več pripravljenosti za srečanja z otroki, kdo ve? Velja se potruditi, saj nimate kaj izgubiti le vaš otrok lahko profitira.
Ne glede na to, ali boste to storili in kakšen bo rezultat, je pomembno, da vaš otrok začuti, da ste mu vi vedno na razpolago in da ga imate radi. Ne drezajte v deklico preveč – ponudite ji pogovor če želi, pustite jo, da sameva v sobi, če to potrebuje, toda bodite v stanovanju, da vas lahko najde takrat, ko vas bo potrebovala morda le zaradi nekega vprašanja. Ne govorite proti mami in njeni odsotnosti, temveč recite npr. tudi meni je žal, da je ni – morda bo prišla drugič, če je sedaj zadržana in podobno. Verjetno ne poznate pravega razloga zakaj mama tako ravna. Morda pa ima res tehten razlog, ki pa vam ga noče zaupati?
Poskušajte zaposliti vašo hči v hišnih opravilih tako, da skupaj z vami kaj počne npr. eden naj pomiva, drugi naj istočasno briše posodo in ob tem poklepetajta o nečem, o čemer bo deklica pripravljena govoriti. Toda ne pozabite, da deklič potrebuje tudi prosti čas, starosti ustrezno zabavo in seveda čas za učenje. Je pa zdravo, da dnevno ima svoje manjše obveznosti v gospodinjstvu kakor tudi starejša hči.
Upam, da vam bo odgovor kaj pomagal, vsaj tako, da vam pomaga najti boljše ideje za rešitve.
Prav lep pozdrav, Paula
Ja jaz tudi pomagam ženi vse ,sicer jaz raje večjega sina 7 let spravljam spat, žena pa mlajšega 6 mesecev , ga pa tudi previjem . Sem sicer bolj strog (ne pa nasilen) kod žena ampak tako je eden od staršev more biti strožji. V najini postelji pa čez noč ne spi noben od otrok Pride pa zjutraj starejši k meni spaaaat. Postelja je prostor kje sva z ženo lahko sama in se pogovorima o zadevah v miru itd.. Pri vzgoji pa se trudiva oba , saj mi je žena enkrat rekla ,da se ona moških iger nezna naj jaz poskrbim za to ,saj veste malo boksanja pa to. Ker je naš večji malo preveč nežna duša. Se pa vidi da otroci potrebujejo oba starša. Če pa moja vzgoja koristi bomo pa videli kasneje ko bo odrasto no oba otroka.
Imam samo jaz občutek, da sta Paula in K.L. ista oseba.
Poišči si pomoč.
Očetje se z otroci nikoli ne bodo ukvarjali na ženski način, ker niso ženske.
Še nekaj podatkov za mame, ki imajo “narjaje na svetu svoje otroke.” 🙂
• 90% of homeless and runaway children are from fatherless homes.
• 85% of all children who show behavior disorders come from fatherless homes.
• 71% of all high school dropouts come from fatherless homes.
• 63% of youth suicides are from fatherless homes.
Pri nas je pa tako..
Z ženo delava včasih tako, da se po cel teden ne vidiva. Ona dela samo eno smeno, jaz dve, ampak vsak teden drugače. Tako, da takrat, ko je žena dopoldan, jaz pa popoldan, imam tamalo prek.
Spati probava čim dlje, ker zelo rad dolgo spim, na srečo hčerka dolgo spi, edino cerkev jo kdaj zmoti ob 7h. Zjutraj ji dam takoj eno uro BabyTV, da pride k sebi, pa tudi jaz, ker če se ne zbudim sam od sebe, sem neprespan, potem greva na igrala, dokler na soncu ne začnejo preveč na ogenj dajat.
Se skupaj igrava, greva skupaj na sprehode, ko me včasih med sprehodom ne uboga in skače kar nekam po tuji zemlji – gre na parcelo ene hiše in tam hoče “preganjat” živalice, takrat jo vržem na ramena – da se razume, mi sedi na ramenih oz. za glavo.
Ko sva oba z ženo doma, pa se včasih skupaj igramo, ali pa en kaj dela, drugi se paigra z njo. Risanke pa čez dangleda samo takoj zjutraj, ko se zbudi slabo urico, pa preden gre spat kako uro prej, med tem časom, ko ona risanke gleda, imava z ženo tudi kaj časa zase ali pa vsak zase. Drugače pa rad tudi sam kdaj z njo kako risanko pogledam in zraven komentiram kaj se pojavlja za čudo itd. Spat pa hodi zadnje ob 9h, oz. takrat po navadi že spi.
Spi v svoji postelci, ki je zraven najine.
Glede hčerke.. Kolikor opažam, me ima hčerka rajši, kot mamo, saj sem manj strog do nje, če tudi ji vsega ne dovolim, ve pa, da ko rečem NE, je ne in takrat neha s tistim, kar pač počne. Če jo jaz dam spat, se par minutk joče in kliče “ati,ati, atiiii!”. če jo mama da spat, pa lahko traja celo večnost, da zaspi, ker ve, da bo mamica za vsak drek pritekla k njej jo umirjat. 🙂 Včasih ji privoščim “luksuz” in greva skupaj spat. Se pravi, greva v mojo posteljo, tam en cajt skače po meni in po postelji, potem se umiri, in ko si začne mencat oči in zehat, jo pograbim in dam spat.
Hčerka mame ne uboga tako, kot mene, če tudi ima oba zelo rada, saj ko mame ni doma, jo rada išče in kliče, isto je obratno.
Največja muka mi je pa hčerki hrano pripravljat. Ne zato, da bi bil len, pač pa zato, ker ne znam kuhati. 😛 Se trudim, ampak dostikrat zaserjem in na koncu hrana še meni ni dobra, kaj še le hčerki. Zato po navadi od čokolina živiva, pa kakšnega sadja, sira, salamice, frutekov itd 🙂