Spoštovani,
šele danes sem odkrila vašo stran, pa bi vas kar takoj prosila za par odgovorov.
Sin je star 2 leti. Zaenkrat je še edinec in zato ima res vso našo pozornost. Zadnje čase pa se je začelo dogajti, da ko ga nekdo ogovori, da začne kar nekaj trmariti in z roko zamahovati priti temu človeku. Mogoče bom bolj nazorna, če povem primer. Z možem in sinom stanujemo v prvem nadstropju, moji starši pa v pritličju. In ko sva danes zjutraj s sinom šla k mojim staršem so ga oni lepo ogovorili, on pa je začel zamahovati proti njima, začel govoriti: ne mama, bejž stran; meni pa, mami pejva domov. Moram reči, da mu moji starši nudijo vse in še preveč oziroma ga preveč razvajajo in res ne vem zakaj tako reagira. Naj povem, da se je popoldne zgodilo isto, ko sva šla k moževim staršem. Je to le prehodno obdobje, ali razvajenost, ali kaj drugega. Prosim za nasvet.
Bi pa prosila še za en nasvet. Iz vaših odgovorov sem razbrala, da ni dobro, če otroka primerjamo z drugim otrokom.
S sinom sva ravno danes na sprehodu srečala še eno dveletnico z babico. Deklica je takoj skočila k sinu in se ga začela dotikati. Takoj je povedala kako ji je ime in bila je nasplošno zelo prijetna. Naš pa ni hotel niti ust odpreti, le gledal jo je kot deveto čudo in pokazal, da želi oditi. Zvečer, ko sem ga dajala spat, pa mi je začel govoriti o Pii. Je bilo narobe, ko sem mu rekla, da bi moral tudi on, tako kot Pia, biti prijazen, povedati kako mu je ime,…?

Hvala za nasvete.

Pozdravljena!

Hvala za vaš prispevek. V njem ste omenili nekaj zelo bistvenega: “ima vso našo pozornost”.

Zelo dobro je in potrebno, da je otrok deležen naše celotne pozornosti. Prav je tudi to, da mu s svojim zgledom kažemo kako je potrebno ravnati v posameznih situacijah. Vsebinsko torej, to ni nič narobe. Pomembno pa je, na kakšen način to izkazujemo.
Kadar otrok iz naših postopkov zazna, da reagiramo na vsako njegovo željo, interes, da v trenutku njemu damo popolno prioriteto v odnosu na vse ostalo, to razume tako, da svet – vse in vsi, obstaja zaradi njega. Otrokovo bitje je po naravi egocentrično, saj se šele postopoma začenja zavedati svojega obstoja. Vse, kar se mu dogaja, povezuje s seboj npr. mama je za to, da me hrani, dedek je za to, da gre z menoj na igrišče, sonček je za to, da me greje, luža je za to, da lahko čofotam z nogicami, muca je za to, da jo božam… Omenjeno tovrstno egocentričnost bi naj otrok prevladoval postopoma in sorazmerno večanju sposobnosti ozaveščanja, da obstajajo tudi drugi ljudje, ki tudi imajo določene potrebe, interese, da sonček sveti tudi za njih…. V primerih, ko cela družina vzgaja otroka v smislu edinega centra njihove pozornosti, otrok seveda temu ustrezno tudi ravna z ljudmi, saj mu sporočamo, da je “kralj” – on je tisti, ki s svojim ravnanjem pokaže kaj hoče ali kaj želi in to v polni meri upoštevamo. Kmalu otrok postane “mali egoistični diktator”, s katerim je težko živeti. Takšno otrokovo ravnanje ni izraz lastnosti njegovega bitja, to je le posledica neustrezne vzgoje. Uvajati naknadno spremembe je težek proces, saj otrok temu nasprotuje in se dogajajo konflikti.

V primerih, če se želimo temu izogniti, je potrebno že pred to starostjo ozaveščeno usmerjati svoje postopke in s tem počasi omogočati otroku spoznavanje bistva – človek je socialno bitje. Kako to storiti?
1. Npr. v situacijah, ko dveletno otrok reče: “daj mi žogo”, ponovimo za njim: “Prosim, daj mi žogo”. To storimo v nekoliko tovrstnih situacijah, potem pa zahtevamo (čez nekaj dni takšnega ponavljanja), da tudi sam reče prosim, sicer mu žoge ne damo.
2. V istih situacijah, ko otrok izrazi potrebo po naši intervenciji, ne izpustimo takoj vse iz rok in skočimo, da bi mu takoj udovoljili. Lahko rečemo: “Ja, trenutek počakaj, takoj bom.” Nadaljujemo z našim trenutnim delom še 15 sekund do 1 minute, potem pa izpolnimo otrokovo željo. Tako mu nežno damo na znanje, da obstaja tudi kaj drugega ne le njegov trenutni interes. Istočasno pa otroku privzgajamo krepost potrpežljivosti.

Nekaj besed o otrokovih reakcijah pri srečevanju drugih ljudi:
Ko zamahne z roko, kot ste opisali, nežno vendar odločno malo odrinemo njegovo roko ob komentarju: “Tako ne pozdravljamo babice! Dobro jutro, babica”. Na ta način mu pokažemo kako je prav. Ne moramo inzistirati pri tej starosti, da za nama ponovi pozdravljanje, ne dovolimo mu pa, da se čez pol minute, ko se premisli, stiska pri babici in hoče npr. od nje bonbonček, če je pred tem ne pozdravi tako, kot smo mu pokazali. Pri takšnih in podobnih reakcijah ni potrebno nič pojasnjevati. Otrok sploh ne reagira na pojasnila, saj jih ne razume z svojim mišljenjem. Predšolski otrok do cca 5 leta, razume svet skozi dejanja in posledice, torej iskustveno ne z razumom. Odvečno pa je pričakovati, da bo otrok ob spoznavanju z drugim otrokom ravnal vljudnostno kot odrasli. nekateri otroci to počno (kot npr. tista deklica) ker že ima dovolj izkušenj v takšnih situacijah in to zagotovo ustreza njenim značilnostim osebnosti ali trenutnemu razpoloženju. Pričakovanje njenih staršev v tej situaciji za njo ni bilo moteče. Vaš sinko, pa kaže, da podzavestno zazna vaša pričakovanja v smislu kaj naj bi storil, in se na to odziva z nasprotno reakcijo. V tem primeru ste videli, da vas je gledal v čudu in se želel kar umakniti. Zadosti bi bilo, da takrat preuzamete inicijativo: objamete svojega sinka in pokažete kako je prav, ne silite pa ga, da to stori tudi sam. Večernji ali naknadni pogovori in navodila kaj je v prejšnji situaciji bilo prav, kaj pa ne, nimajo nobenega smisla. Otrok namreč lahko dojame zadeve le v situacijah kadar se le te dogajajo. Otroški spomin v tej starosti je izrazito situacijsko-doživljajski, ne pa mentalni. Torej naše vodenje otroka v ravnanju v posameznih situacijah naj bi bilo časovno v situaciji in
in izključno z dejanji, torej ne naknadno in ne verbalno.

Glede na to, da se vaš otrok bliža času, ko bo kmalu zavestno spoznal, da obstaja na tem svetu kot bitje in bo sebe začel imenovati z Jaz, je možno, da so situacije, v katerih je posamezno pričakovanje neposredno usmerjeno na njegovo bitje razlog, da takšne situacije “odriva”. Njegovo bitje se čuti neposredno nagovorjeno, ta občutek pa mu je še tuj, zato se temu izmika. Ravno zaradi tega sem predlagala, da ni potrebno inzistirati, da se pravilno odzove, potrebno pa je venomer kazati zgled, kako je to treba sprejeti. Otrok bo svojim ravnanjem pokazal kdaj je to pripravljen sprejeti.

Prav lep pozdrav, Paula

No, da skrajšam moje videnje omenjenega problema.

Tudi jaz imam hčer staro 3 leta in se obnaša podobno, kot ” sin od ene mamice” in tudi nad nami stanuje ( kar je še huje) hčerina prababica in na kratko se v tej zadevi gre za ” razvajenost” in nič drugega, kar je že Paula opisala, da bo potrebno počasi zadevo premikati v pravo smer in se začeti posvečati tudi drugim življensko pomembnim zadevam in ne samo našim edincem..

lp