Ga.Paulina

Kdaj je primerno povedati otroku, da je njegov oče naredil samomor.
Namreč od prijateljice mož ga je naredil ko je bil otrok star 2 meseca. Sedaj je ta fantek star 12 let in do sedaj tega še ni zvedel.Menim,da je sedaj ravno v najbolj občutljivih letih,da se mu to pove. Torej kaj vi menite
– kdaj mu povedati in
kakšne težave se lahko pričakuje

Pozdravljena!

Hvala za vaš prispevek. Nanj lahko odgovorim le v načelu, saj ne poznam družinskih razmer in ničesar ne vem o otroku in njegovem dosedanjemu življenju. Tudi ne vem kdaj je otrok izvedel za očetovo smrt in kaj mu je ob tej priliki rečeno. Torej, za konkretnejši nasvet bi potrebovala daljši pogovor z otrokovo mamo.

V načelu pa naslednje: zastavlja se mi vprašanje, zakaj bi za otroka v teh letih bilo potrebno, da izve kako je njegov starš zapustil ta naš svet?
Otrok v tej starosti ima sam s seboj tako veliko opravka, saj se v njegovem razvoju dogajajo pomembne spremembe s katerimi se otrok mora boriti: jih zaznati, ustvariti odnost do tega, se učiti sprejemati spremenjenega (mutiranje glasu, prebujanje seksualnosti, drugačno dojemanje prijateljev in ljudi iz okolice in td.) Približno v tem obdobju se dogajajo tudi občasna razmišljanja o smislu življenja, otroci občasno padajo v določena razpoloženja ko tudi ideje o samomoru niso zanje tako oddaljene… Prav v tem času pojasnjevati otroku, da je nekdo, ki je njegov biološki oče, se odločil narediti konec svojemu življenju, ni najboljša rešitev. Otrok sedaj potrebuje razloge ZA ŽIVLJENJE ne pa obratno.
Morda bi prej kazalo mu ponuditi možnost da v okolju ali svetu spoznava biografije ljudi, ki so se v borbi skozi hude težave prebili in uresničili kaj dobrega za svet in zase. Branje teh biografij je izjemna spodbuda za mladostnike, je zanimacija, ki otroku pozornost usmeri na pozitivne uspehe posameznikov, jih pelje V ŽIVLJENJE, jim daje navdih za prebujanje notranjih moči za NAČRTOVANJE, RAZISKOVANJE IN USTVARJANJE ŽIVLJENJA.

Za mladega odraslega človeka, ki je že do določene mere ustvaril temelj bodočega življenja, je veliko lažje sprejeti tovrstna dejstva in jih razumeti na pravilen način. Vsaka preuranjenost, če ni eksplicitno nijna in potrebna, ima lahko zelo močne posledice.

Upam, da bo odgovor zadovoljiv. Če pa mamo omenjenega otroka zanima kaj več, naj me pokliče.

Prav lep pozdrav, Paula

Meni se je pa ob tem vprašanju pojavilo drugo vprašanje, s katerim sem bila soočena sama (čeprav ne o smrti, ampak posvojitvi): kako ste lahko prepričani, da otrok tega še ne ve. Slovenija je tako mala, mesta tudi, vasi še manjše, sosedje včasih rečejo kar ne bi smeli, otroci pa prenesejo naprej. Če bo otrok to izvedel iz zlobnih jezikov drugih, mu bo veliko hujše, kot če bi z neko logično razlago to izvedel od svojih bližnjih.

Pozdravljena!

Hvala za vaš prispevek, saj me je opomnil, da sem v svojem odgovoru spregledala takšno možnost.
Popolnoma se strinjam z vami, da je zelo pomembno, da otrok družinske pomembne dogodke izve od člana družine. Pri otroku, o katerem je bila beseda v prvem prispevku, pa res ne vemo v kakšnem okolju živi niti koliko okolje sploh ve za ta podatek. Kljub vsemu, je potrebno zelo dobro pretehtati na kakšen način in v kolikšni meri je potrebno otroku povedati detalje očetove smrti. Iz pripevka pa tudi ni bilo jasno, koliko otrok sploh že ve o tem dogajanju npr. ali sploh ve, da njegov sedanji oče ni njegov biološki oče.

Takšne situacije so zelo kočljive in pravi pristop tako pomembnem vprašanju pomeni, vnaprej vse dejavnike dobro premisliti, sprejeti pravo odločitev in je po najboljših močeh z vso odgovornostjo tudi izpeljati.

Še enkrat hvala, da ste dopolnili odgovor z novim zornim.
Prav lep pozdrav, Paula