Pozdravljeni!

V enem izmed zadnjih prispevkov je bilo omenjeno popuščanje v vzgoji. Glede tega vprašanja sem doslej v svoji praksi slišala mnogo različnih mnenj in vprašanj:

Vedno je treba popuščati, saj sicer obstaja nevarnost da bi dušili otrokovo individualnost!
Nikoli popuščati, saj se otrok potem hitro prelevi v majhnega “diktatorja”, in se mu nič več ne da dopovedati!

Popuščati občasno in iskati dobre rešitve, toda po katerih kriterijih se opredeljevati kdaj popustiti kdaj pa ne?
Kako otrok dojame popuščanje ali doslednost v zahtevi?
Kako iskati kompromise?

Kaj vi menite o tem, kaj vas je naučil vaš otrok?

Prav lep pozdrav, Paula

V vzgoji ni popuscanja.
Je pa vzgoja brez prisile.

To je nacin, ki otroku dopusca lastno osebnost, vendar mu na racun tega
postavi tudi pravila in omejitve, ki jih imamo vsi in ga uci le-te razumeti
in sprejemati.
Zadeva je seveda naporna (pogovor, razlage, utemeljevanje) in precej
bolj zahtevna od ostalih dveh skrajnosti, kot sta restriktivna vzgoja (ko
samo ukazujemo in pricakujemo brezpogojno uboganje brez razumevanja)
in permisivna vzgoja (ko otroku pustimo in dovolimo vse, mu ne postavljamo
pravil)
Jaz sem se naucila, da je kazen potrebna, a ne kot represivno sredstvo,
ampak kot razumevanje posledic svojih dejanj.
Kadar je le mogoce, naj bo kazen ta, da otroku ne omilimo ali olajsamo
neprijetnih posledic neprimernega ravnanja, ravno tako priporocam, da se
te dolocijo (kadar je mogoce) vnaprej (“ce ne bos pospravil igrac, ne moremo
na izlet”), zelo vazna pa je striktna doslednost.
Dogovorite se o situaciji, potem pa se TEGA DRZITE.
Popuscanje priporocam pri pozitivnih receh…

Zdravo!
Sem mama 10 letne hcerke in nasa vzgoja je najprej bila precej stroga – potem pa sem ugotovila, da (vsaj jaz) zgubljam obcutek za to kaj se dejansko dogaja z otrokom. Po temeljitem razmisleku sem ugotovila, da zato, ker zelim imeti popoln (ja, prav ste rpebrale) nadzor nad svojim otrokom in njegovim razvojem. ker pa je eden izmed mojih ciljev, da se decva razvije v samostojno in odgovorno osebo, sem se znasla v protislovju. zato sem sem zavestno odlocila, da bom zacela popuscati. Ker nisem imela nobene pametne predstave o tem kako in kdaj – sem svoji intuiciji prepustila prosto pot. Komibinirano z idejo, da se bomo dogovarjali in pogovarjali, sem prisla do tocke, ko popuscam takra:
ko so specficne situacije (prazniki, vikendi, bolezen,….)
takrat, ko opazim, da se otrok zelo zelo trudi, pa ji kdaj kaksna stvar ne gre od rok
takrat, ko jo zelim malce razvajti…
…rezultati so za sedaj zelo pozitivni. Nas otrok je odgovoren (za svoja leta) in samostojen. Komunikativen in odprt. Tako, da imam obcutek, da smo na pravi poti.
Pa lep dan.
N.

Spoštovani. Vaši nasvet in pogledi na vzgojo so zelo blizu mojemu razmišljanju in “vas” rada berem. Pravzaprav sem malo presenečena, da vas še niso “odkrile” mame iz foruma starši staršem in vam poslale več “vprašanj” s katerimi se dnevno “spopadajo”.
Tale vaša tema je zelo zanimiva. Odgovor? Mislim, da pravila ni. Popuščanje pri vzgoji – odvisno kaj pod tem pojmujemo- je odvisno od vseh udeleženih in od vsake situacije posebej. In iz vsake se starši in otroci lahko naučimo nekaj novega in to uporabimo pri naslednjem “pogajanju”. V določenih situacijah se izkaže popuščanje kot primerno, v drugih pa popolnoma zgrešeno. Ampak rekla bi, da z zdravo pametjo starši kmalu vidimo koliko in kje lahko včasih popustimo, otroci pa tudi hitro ugotovijo do katere meje lahko gredo in s katerimi argumenti nas lahko v kaj prepričajo. Mene osebno čudi koliko malih dikatorjev je naokrog. In od kod so se vzeli. Vprašanje je, če “so le posledica” popuščanja pri vzgoji. Verjetno je zadaj še kaj več. Popolno podrejanje, izpolnjevanje podrejanje in zadovoljevanje vseh otrokovih zahtev… Ali pa želja po tem, da so straši otrokovi prijatelji. Otroci imajo svoje prijatelje, mi pa smo njihovi roditelji in jih moramo, dokler ne postanejo samostojni, voditi in usmerjati ter prevzeti odgovornost odločanja kaj in kdaj je za njih primerno in pravilno. Vendar pa vsak na vzgojo gleda po svoje in pri tem uporablja svoje vzgojne prijeme. Važno je samo, da otrokom ne dajemo navzkrižnih znamenj, tudi pri popuščanju, saj jih to samo zmede. Tudi pri popuščanju smo lahko dosledni…

Poslušala sem predavanje, na katerem so strogo zagovarjali, da se mora starejše, predvsem pa starše brezpogojno ubogati. Kmalu sem se našla in pomislila, joj, saj mene pa moj otrok ne uboga vedno. Potem sem razmišljala o predavanju in prišla do zaključka. Pri vzgoji ni recepta, predvsem je odvisno kakšnega otroka želiš vzgojiti. Sama vsekakor nočem vzgojiti totalno poslušnega in grozno ubogljivega človeka. V tem svetu s takimi ljudmi samo še manipulirajo. Zato velikokrat svojemu otroku dam možnost da izbira sam. Tudi kar se tiče doslednosti, se strinjam, da je potrebno biti dosleden, vendar če v trenutko zahtevamo neko “neumnost” ki je brez pomena, se mi zdi smiselno, da jo priznamo, se opravičimo in skupaj z otrokom poiščemo skupno rešitev.

LEP POZDRAV,
pri nas že 20 let popuščamo, da je kaj. Vedno so tu kompromisi v smislu malo ti malo jaz, pa je za vse v redu.
Ravno zaradi tega tudi nimam težav kadar je pa resnično potrebna odločnost. Moji trije se takrat ne upirajo. Ampak res je to zelo redko. Sicer smo vedno pripravljeni na dogovor.
Seveda, dopuščam možnost, da vsi otroci niso enaki in se pri kom to ne obnese. Tam pa mislim, da je potrebna tudi taktika, če nočeš, da se otrok odvrne od vas. Nikakor ne zahtevati nekaj, kar otrok ne razume in ne dojema posledic. Najprej se je potrebno pogovoriti in mu razložiti stvari, tako jih lažje ubogajo.
Lep dan vsem!

LP Paula!

Ja, tudi jaz sem občasno na med-over-net in večinoma na teh starševsko-učiteljskih zadevah, pa sem Vas danes prvič našla in oh, kako sem vesela! Tako kot zgoraj nekdo pravi, prav zdravilno je prebrat nekaj Vašega in na ta način preverit/potrdit svoja razmišljanja! Hvala Vam.

In zdaj takole. Meni se zdi, da nas otroci nekako “sami peljejo” že od vsega začetka. Ko nekaj počnemo, ker smo prepričani, da je to OK, gre sprva največkrat gladko in super (drugače bi “metodo” takoj ukinili oz. je ne bi privzeli /pa ne mislim le “metode” iz kakih nasvetov in podukov, ampak na sploh, tudi za ti. lastne vzgibe to velja/. Potem nekako nenadoma nastopi obdobje, ko nekaj, kar je bilo utečeno, ne deluje več.

Tako so nam sami povedali, ko niso več marali kašic, ampak so želeli “glodat”, ko so začeli sami vezat čevlje…

Konkretno pravzaprav nikoli ne vem, kaj so te stvari, ampak jih vedno močno začutim, prav prizadane me, ko začne zdaj že 9 letni sin nenadoma komplicirati in jamrati, se upirati za vsako najmanjšo stvar, praviloma izven konteksta samega dogajanja…. Takrat nekaj časa vedno rabim, da dojamem, da vztrajanje nikamor ne pelje, da nekaj počnem narobe. Da je dosegel nek prag odraščanja, ki ga sama nisem zaznala in da je napočil čas, da ta prag sprejmem in se prilagodim. Takrat potem ponavadi popuščam v največjih trivialnostih, ne vztrajam na primer več, da obleče flis pod jakno “da se ne bi prehladil”, kadar meni, da je dovolj oblečen, ne vztrajam s spremstvom do vrat športne dvorane kjer trenira, ko izrazi željo, da ga pustim na zadnjem ovinku, ampak “popustim”, spremstvo zaključim tam, kjer želi, čez čas sem “zadržana” in ne utegnem, zdaj hodi na treninge sam. Sam oceni čas, ki je za to potreben in zdi se mi, da prav uživa v tej poti (15 min), da “raste” na njej….

No, v tem smislu “popuščam”. Ko začutim, da so določeni vzorci za kateregakoli mojih otrok izjemnega pomena, se poskušam prilagodit. Rada bi bila del njunih življenj čim dlje in čim kvalitetnejši del, zato to počnem, se trudim.

Sem pa živa groza pri vprašanju pospravljanja, tam vztrajam. Zahtevam vsaj “grobo pospravljeni look” otroške sobe. In določeno pomoč v gospodinjstvu…. no, ja, to šele načrtujem.

Se še oglasim. Hvala za vprašanje in lep dan!