NAj vam opišem našo družinico:
Z možem se lepo razumeva, šestletna hčerka živi v vzpodbudnem okolju, zelo veliko se ukvarjava z njo (edinka), lahko rečem, da ni razvajena. V družbi z otroci (znanimi in tudi neznanimi) se hčerka dobro znajde, v šoli je priljubljena. Res ji ničesar ne manjka, ne čustveno, niti materialno. Je zelo prijazna, nežna in čuteča deklica.
Dozdeva pa se mi, da je premalo samozavestna. Prosim, ne razumite me narobe, nikakor ne želim prepotentnega super otroka. To pišem zato, ker tudi jaz nisem samozavestna, vedno se mi zdi, da vsi drugi počno stvari bolje od mene (velikokrat se izkaže, da to ni tako ampak me ne izuči). Vedno, ko bo nastopila neka nova situacija, se bom prepričevala, da tega nisem sposobna narediti in podobno. Zato se bojim, da bo to hčerka povzela po meni. Po eni strani se zaveda, da je bistra, po drugi strani pa ni prepričana vase. Veste, zdi se mi, da je samozavest pomembna v življenju. Ko tako pogledam nazaj, vem, da bi določene stvari v življenju veliko lažje rešila, če bi imela le malo več vere vase. Ne vem, kako naj pri tem pomagam hčerki.
Večkrat razmišljam o tem, kakšen otrok sem bila tudi sama. Paničarila sem, če šolske snovi nisem povsem obvladala, vedno se mi je zdelo, da česa ne znam. Moji starši od mene nikoli niso zahtevali popolnega znanja, lepih ocen…Niso me silili k učenju, prej nasprotno, če mi kaj ni šlo, sem vedno dobila tolažbo in objem, nikoli graje. Tako ravnam s hčerko jaz. POhvalim vsak njen trud, vzpodbujam jo, če ji kaj ne gre,…Kaj delam narobe? A je tu kriva moja nesamozavest?
Skrbi me, da bo hčerka natanko takšna, kot sem jaz. Ali bi se morala tudi jaz zato spremeniti? Zdi se mi, da ona moje nesamozavesti ne more opaziti, marsikdo ne ve tega o meni. Ponavadi imajo ljudje okoli mene mnenje, da mi uspe vse, česar se lotim. Meni pa se zdi, da če lahko nekaj storim jaz, potem to lahko uspe vsem ostalim.
…Joj, sem zatežila.
Zelo sem zadovoljna, da imam tako zlato hčerkico, rada bi pa ji dala nekaj, česar jaz nimam in zaradi česar bo malo lažje (vsaj včasih) hodila skozi življenje. Mogoče mi lahko svetujete, kako naj pristopim k temu?

Pozdravljena!

zelo natančno sem prebrala vaš prispevek. Opazila sem, da pri opisovanju vaše hčerke sicer omenjate, da je nesamozavestne, toda niste ničesar napisali p tem, na temelju česa ste sploh prišli do takšne trditve. Prav nasprotno: vaša hči je priljubljena, se dobro znajde… in td. Veliko več opisujete vaše stanje samozavesti in vašo skrb, da hčerka ne bi imela takšne občutke kot vi.

Temperament je tisti del človeške osebnosti, ki do dolečene mere opredeljuje način – torej, kako kaj doživljamo, delamo, kako mislimo in podobno. Vsak človek ima vsa 4 temperamenta v sebi kot možnost. Večina ljudi se poslužuje se najpogosteje kombinacije dveh temperamentov, ostala dva sta v manjši meri prisotna. So pa tudi ljudje, pri katerih je v največji meri izražen en temperament, ali pa kombinacija treh.
Sodeč po vašem opisu zaznav lastnih občutkov, bi rekla, da je pri vas v znatni meri prisoten melanholični del temperamenta. Za melanholike pa je značilno, da so zelo dobro misleci (veliko razmišljajo o vsaki posamezni zadevi), zelo so natančni pri delu, imajo veliko sposobnost empatije do drugih ljudi in venomer se čutijo poklicane, da pomagajo drugim (tako izpolnjujejo svoje življenjsko poslanstvo) in ne nazadnje, zanje je vse zelo teško ker nikoli niso povsem sigurni ali so prav neredili, ali je odločitev prava – morda obstaja boljša rešitev, tudi ko je kaj že narejeno imajo pomisleke – bilo bi boljše to isto narediti drugače. To so le nekatere in ne vse značilnosti pri melanholikih z aspekta teorije. vso zadevo pa je potrebno gledati bolj življenjsko, saj se te iste značilnosti pri vsakemu kažejo drugače in različno na različnih področjih.
Temperament kot lastnost ne moremo spreminjati, lahko pa se naučimo ga prepoznavati, ter ga uporabljati kot neke vrste orodja v situacijah ko je to za posameznika najbolj ustrezno in potrebno. Če se to ne naučimo, potem nismo mi gospodarji nad lastnim temperamentom temveč je temperament tisti, ki gospodari nad osebnostjo.

Res je, da otrok v marsičemu posnema starša, toda ravno v tem obdobju – začetek šolskega obdobja za otroka, je čas, ko otrokov temperament prihaja čedalje bolj do izraza neodvisno od tega katere temperamente imajo starši. V določenih lastnostih je otrok podoben svojim staršev, v drugih pa ne. Otrok pa je tisti, ki se nezavedno odloča kaj bo posnemal, saj posnema le tisto kar na kakršenkoli način potrebuje, da bi uresničeval svojo lastno življenjsko pot. Težave, ki jih vi čutite lahko otrok sicer zaznava, ni pa rečeno, da jih bo usrkal vase in enako čutil. V tem smislu je potrebno, da objektivno opazujete svojega otroka in presojate ali tudi ona zares, dejansko, ima težave s samozavestjo. Poleg tega samozavest ne smemo enačiti z značilnostjo določenega temperamenta. To so dve lastnosti oz. sposobnosti oz. stanja duše, ki pripadajo različnim področjem človeka (eno je stanje mišljenja, eno stanje delovanja) oboje pa zaznavamo najbolj očitno v čutenju.

V kratkem bom organizirala enodnevni ali dvodnevni seminar na temo “Moj temperament – gospodar ali sluga”. Sporočite mi vaš email ali tel. številko, če ste zainteresirani, da vam bom lahko poslala obvestilo z prijavnico.

Lep dan vam želim, Paula