Lep pozdrav!

Zanima me sledeče: imam zelo živahno 18-mesečno punčko, ki je sicer zelo nežna, ampak zadnje čase ima majhne izpade agresivnosti. Največkrat, ko ji kaj ne pustim, me iz jeze kar udari. Včasih me pa ugrizne ali udari kar tako, za hec. V takih primerih sploh ne vem, kako je prav, da odreagiram. Ponavadi jo odločno odmaknem od sebe in ji rečem, da ne sm tepsti, da je to grdo. Potem pade v jok, se stisne k meni, in ji ponovno, čimbolj prijazno skušam razložit, da je to napačno in da je veliko lepše, če se božamo in lupčkamo. A je to pravilni pristop? Bi jo morala drugače opozorit?
Sicer je pa precej nesamostojna, ves čas hoče, da se igram z njo. Zelo je navezana name in je najbolj srečna, če je ves čas pri meni v naročju. Ko sva sami, je najhujše. Če je pa sama z možem, pa sploh ni težav. Veliko bolj je samostojna in nezahtevna. Sploh ne vem, kako naj jo pripravim, da se bo vsaj 15 min. sama igrala. Ne me narobe razumet, jaz imam svojo malo zvezdico najraje na svetu in mi sploh ni težko z njo, ampak imam včasih občutek, da je vedno hujše!

Hvala za vaš odgovor in lep dan!

t

Pozdravljena!

Vaša zvezdica, tako kot ste jo opisali, je v eni izmed razvojnih obdobjih, ko raziskuje meje in se počasi začne zavedati, da lahko na določene načine vpliva na okolje in ljudi.
Grizenje, tepež: z našim ravnanjem, ko otrok kaj takega počne, pokažemo kaj je sprejemljivo kaj pa ne. Prve del opisa vaše reakcije sledi vašemu stališču: odločnost, odmik, besede to ne počnemo… Otrk z reakcijo takoj pokaže, da se čuti odrinjenega in zato hoče takoj nazaj k vam. Vaša vztarnost v takših situacijah ji bo pokazala, da menite resno in da ste dosledni v svojem stališču. Za otroka je tudi zelo dobro, da doživi nasednje>: ko je situacija mimo – pokazali ste z odmikov kaj ni prav, – da življenje teče naprej in se lahko skupaj družita vse dokler ne bo ponovno kaj takega storila. V razmislek vam dajem edinole to, ali menite da naknadne razlage in pojasnjevanje otroku kaj pomagata?
namreč otrok se uči izključno skozi lastne, doživljene izkušnje. Lahko mu stokrat nekaj poijasnimo npr. sveča je vroča zaradi ogenjčka,….., vendar vse dokler ne bo sam poskušal uloviti plamen, te izkušnje ne bo imel in bo interes za odenj pri otroku prisoten. To vsi starši doživljamo neštetokrat, zato mnogi rečejo: da vsa pojasnila gredo otroku skozi uho noter, skozi drugo pa ven.
Vi svoji zvszdici dajete izkušenjsko možnost na katero ona takoj reagira. Morda je to dovolj. Premilite. če se situacija ponavlja, zdržite v odmiku 1 – 2 minute dlje. Zagotovo bo prenehala z neželjenim ravnanjem.

Glede igre: če se otrok pri enem staršu zmore samostojno nekaj časa zabavati, pri drugem pa ne, je ponavadi razlog ne v otroku temveč v odraslemnu. Opazujte kako se vaš mož odloča koliko bo in kdaj bil na razpolago svojemu otroku za igro ali kaj drugega. Pogosto se zgodi, da so moški v svojih odločitvah vztrajnejši. Ženske, še posebej mame, nezavesno večkrat rečemo za nekja ne, potem pa vidimo žalost otroka, ali celo začne otrok jokati, pa se premislimo in popustimo. Tako otroku sporočamo, da nas lahko premisli – z drugimi besedami nas ima”v vajetih” na nek način. Če tudi tako želite otroku izražati svojo ljubezen, prav, toda pri tem imejte v mislih, da se zahteve otroka s starostjo zvišujejo in večajo.
Morda bi vam bilo lažje, da otroka postopoma navadite, da mama ne more prav svak trenutek biti na raspolago svojemu otroku. Ko se obrne na vas, recite: Ja, kmalu se ti bom pridružila, in vztrajajte še naslednjo minuto v svojem opravilu. Morda se pa bo otrok v tem času začel ukvarjati s čem drugim. Ali pa mu vi dajte idejo kaj lahko počne dokler vi ne dokončate svoje delo. Seveda takšen odziv straša ni na mestu, če otrok priteče v joku ker se je ustrašil, ali ga kaj boli in podobno.
Upam, dfa vam bo odgovor kaj pomagal. Oglasite se še kaj z novimi izkušnjami.
Pozdravček, Paula

moje mnenje je, da vaš mož zna postavljati meje do sebe, vaš otrok se tega uči in postavlja svoje meje, vi pa tega ne znate. Otroku morate postaviti meje, sicer boste pristali v vlogi žrtve, otrok pa bo to izkoriščal, pa še srečen ne bo. Verjemite, da punčka rabi vaše meje, mora se tega naučiti, ker jih je življenje polno. Če vam bo laže: Razvajenk ljudje ne marajo.