Paula pozdravljena! Dve ločeni temi:

– Zanima me, ali poznate predavanja Thomasa Kllerja “Starši in otroci” in kakšno je vaše mnenje o njih?

– Kaj menite o načinu vzgoje otrok, ki se imenuje “Attachment Parenting”?

Prijazen pozdrav!

Karmen

Kakšen pa je ta način vzgajanja (attachment parenting)?

Attachment Parenting ali “navezano starševstvo” (ni dober prevod, a primernejšega izraza ne najdem)

Termin »navezano starševstvo« (Attachment Parenting) opisuje spoštljiv odnos k družini usmerjenem starševstvu. Glavni cilj in namen »navezanega starševstva« je v tem, da se v družini vzpostavijo trdni temelji zaupanja in zdravi odnosi med otroci in starši. Navezano starševstvo ni dogma, doktrina ali slepo sledenje osnovnim starševskim pravilom. Vsak otrok je drugačen in vzpostavljanje »naveze« med starši in otroci je vedno novo in novo doživetje. Osnovna »načela« navezanega starševstva (za majhne otroke, seveda) so: nosite otroka ali ga imejte v svoji neposredni bližini, dojite na otrokovo željo, odstavite otroka od prsi ko sta oba za to, spite skupaj z otroci v družinski postelji ali v istem prostoru. Tako boste lahko takoj zadovoljili otrokove potrebe po fizičnem dotiku in ga pravilno tudi čustveno negovali, da bo otrok zrasel v samostojno in zadovoljno bitje. Predvsem pa: prisluhnite svojemu otroku.

Več informacij:

Karmen, najlepša hvala za odgovor. Zanimalo me je predvsem zato, ker sem pedagoginja in ker imam 15 – mesečnega malčka.
Moram priznati, da mi je ideja oz. način vzgoje na tak način zelo blizu. In mislim, da če bi več staršev vzgajalo na tak način, bi bilo v šolah veliko manj problematičnih otrok.
Vsekakor pa takšna vzgoja zahteva več starševskega udejstvovanja, kar je za nekatere najverjetneje prenaporno. Ljudje smo si pač različni in imamo različne predispozicije za vzgojo otrok. Zato, na žalost, takšna vzgoja ni najprimernejša za vse starše.
Delajmo na tem, vzgajajmo, starše in otroke v smer, da bi jih bilo čim več.

lp, storžek

Lepo pozdravljena!

Na to vprašanje odgovarjam zdaj že tretič, upam uspešnejše v pošiljanju kot doslej.

VZGOJA JE UMETNOST. V čem? V iskanju med tistim, kar otrok ima v sebi in je še nerazkrito ter med tistim kar naj bi bil impulz oz. vpliv odzunaj , ki ga bo vodil k vse večji samostojnosti. menim, da je vloga staršev in drugih odraslih ustvarjati pogoje v katerih otrok lahko razvije vse svoje sposobnosti, talente, interese in drugo najoptimalnejše za nj in na za njega specifičen način. ne le to, temveč za ta proces potrebuje tudi določen čas in vsa prehitevanja so nesmiselna in zagotovo škodljiva.

Otrok še ne pozna svojih zmogljivosti in je popolnoma predan celotnemu okolju. Svoje samostalnosti ne bo razvijal tako dolgo, dokler bo imel možnost biti na določen način in do določene mere odvisen od okolja. Npr. zakaj bi spal sam, če lahko pri starših? Zakaj bi sam jedel z žlico, če to zanj dela mama ali babica? Zkaj naj bi bil pozoren in se v pravem času naučil biti suh, če ima plenice in drugi skrbijo, da je v suhem?…..
Isto velja za hrano: zakaj bi sam se izpostavljal “delu” prebavljanja zunanje hrane, če ima možnost skozi materino mleko dobivati že deloma predelano snov četudi z njo dobiva tudi genski zapis materinega telesa in ne svojega?
Mnogi ne vedo, da so mlečni zobje zgrajeni iz snovi materinega telesa. Ko pa otrok osposobi delovanje lastnega metabolizma oz. presnove, je sposoben sam proizvajati snovi iz katerih se ustvarijo njegovi lastni zobje. In tej imajo korenine in so njegovi stalni zobje. Ali ni v telesu skrita neskončna modrost, ki jo je potrebno le odkriti pa bo tudi za nas logična in sprejemljiva?

Čakati, da nam otrok odkloni dojenje ali zaželi sam spati v postelji ali drugi sobi je svetovano s strani mnogih strokovnjakov. Na ta način odrasli ne prevzemajo nobene odgovornosti, temveč je otrok ta, ki nosi celotno breme odločitve. Torej s stališča odgovornosti je takšna odločitev najlažja. To pa istočasno omogoča doživetje lastnega starševstva kot nekaj kar je argument, da otroka imamo radi, da se zanj žrtvujemo, saj ga moramo dojiti do drugega ali celo več let, nimamo intimitete v lastni postelji…in td.Materino mleko ni edino sredstvo, ki otroku omogoča čustveno stabilnost in dobrorazvit imunološki sistem.

Moje mnenje o konkretnih situacija: postopoma odstaviti otroka od prsi med 9 in 12 mesecem; od rojstva naj bi otrok spal izključno v svoji posteljici ali košari (razen izjem ko ga crkljamo) poleg postelje staršev. Od cca 5-6 meseca dalje naj bi otrok spal v drugem prostoru, če to družina premore.

Menim, da je vse to treba izvajati v skladu z individualnimi potrebami otroka, zato sem tako opredelila časovna obdobja ( od – do). Na ta način otrok dobi zadostno podporo staršev v vseh pogledih, istočasno pa ta ne presega meje in omogoča otroku, da se postopoma in v pravem času razvija v svobodnejšo osebnost.

Upam, da nisem bila preobširna in dolgočasna. Zanimajo me vaša mnenja in izkušnje za katere se vnaprej zahvaljujem.
Prav lep pozdrav, Paula

Draga Paula,
najprej naj vam povem, da zelo cenim vaša prizadevanja in toplo pozdravljam tale forum. Prepričana sem, da ne boste imeli lahkega dela 🙂 In zagotovo niste preobširni ali dolgočasni, o teh stvareh se da redko kaj pametnega povedati le v nekaj kratkih stavkih.

Zdaj pa k najini debati:
iz vašega odgovora čutim izrazito eno “smer” – antropofilozofsko. Ali se morda motim?

Sem mati treh majhnih otrok, najstarejši ima sedem let. Nimam pedagoške ali psihološke izobrazbe, se pa za vzgojo zelo zanimam, veliko preberem in se učim, seveda, tudi na lastnih napakah. Ne trdim, da je AP edini pravilne način vzgoje, mi je pa zagotovo najbližje. Res je, tak način terja angažiranje staršev – toda mar ni tako tudi prav? In v tem absolutno ne vidim nobenega »žrtvovanja«. Če bi imela občutek, da se žrtvujem, bi zagotovo ubrala druge poti. Prepričana pa sem, da tisti starši, ki se otrokom posvečajo (ne pa nujno z njimi »ukvarjajo«) in ki otrokom pustijo, da sami dosežejo določene mejnike ko je čas za to, so prav gotovo uspešnejši pri vzgoji otrok kot tisti, ki vzgojo svojih otrok prepuščajo naključjem, svoji dobri volji ali celo tujcem, ulici ali šoli.

Res je, vzgoja je umetnost in žal nas vzgoje nihče ne uči. Vse noseče mamice vedo, kaj morajo (materialnega) pripraviti za dojenčka, tečajev za starše o vzgoji pa je še vedno premalo ali pa so zelo ozko usmerjeni (določena šola psihologije ali pa so izrazito dogmatično obarvani). O vprašanjih vzgoje tako starši že pred rojstvom nimamo kaj dosti izdelanih meril ali se prepuščamo toku (bomo že, ko pridemo do tja).

Razumevanje AP ni tako enostavno in enostransko. AP starši otroku nikakor ne nadomeščamo delo ali smo starši njegov podaljšek ali deklice za vse. Bistvo je, da smo v otrokovi bližini, da ga ne silimo, ne prehitevamo, seveda pa je popolnoma razumljivo, da ga po potrebi spodbujamo, usmerjamo (absolutno pa ne vodimo!) in mu seveda tudi postavljamo meje. Ki so- jasno, od družine do družine različne.

Strinjam se, da otrok potrebuje zunanje impulze, zato jasno – skrbimo starši, drugi ljudje in tudi okolica. Otrok se v prvih letih uči s posnemanjem in poskušanjem, najboljše kar lahko storimo starši je, da smo mu zgled, temu pravim vzgajanje z lastnim zgledom, kar je včasih res težko. Osebno pa se ne strinjam s tem, da je otroku potrebno postavljati natančne okvirje (pri šestih mesecih naj bi moral sedeti, do enega leta bi moral shoditi, itd…), otroci so zelo različni, nekateri spretnosti osvajajo prej, nekateri kasneje.

Skupno spanje s starši ima dolgo človeško zgodovino. Pravzaprav je to bil eden od osnov preživetja. Res je, danes tega ne potrebujemo več, toda zakaj je največ primerov smrti v zibki prav tam, kjer otroci spijo ločeno od staršev? Šele v zadnjih petdesetih letih in v naši »visoki« kulturi (izjeme so Japonci) skupno spanje otrok in staršev ni sprejemljivo. In intimiteta v postelji? Ali je intima zakoncev res omejena samo na posteljo? Zagotovo ne.

Zakaj je materino mleko predelana snov? Materino mleko je bela kri, tvori se iz materine krvi in je namenjeno otroku za hranjenje, odžejanje in uteho. Je nekaj najbolj naravnega, kar lahko ponudimo človeškemu mladiči, sesalcu. Po devetih, dvanajstih mesecih nima več imunološke funkcije? Predvidevam, da s tem predpostavljate, da mora biti otrokov imunski sistem izpostavljen dražilom, da se gradi? Saj je izpostavljen, tako ali drugače. In mnogokrat izzvan. Toda materina protitelesa v mleku, hormoni in encimi pravzaprav bolj spodbujajo otrokov imunski sistem k boju z vdiralci, ne pa da imajo primarno funkcijo “krinke” ali pomoči. Otrokov imunski sistem se vzpostavlja tja do sedmega leta, najbolj pa je ranljiv prvih treh letih. Človeški organizem, kakršen se je izoblikoval skozi evolucijo, se v zagotavljanju konteksta, kakršen je potreben za njegov fizični, kognitivni in emocionalni razvoj, zanaša prav na dojenje. Podatki, ki so jih dale raziskave primatov, kažejo, da so človeški mladiči ustrojeni tako, da potrebujejo vse koristi, ki jih prinašata materino mleko in dojenje, najmanj do poltretjega leta in do, kot kaže, zgornje meje 7. leta starosti (menjava zob, izgubljanje potrebe po oralni fiksaciji). Načela naravne selekcije so dajala prednost tistim mladičem, ki so bili opremljeni z močno genetsko vtisnjeno kodo, ki jih je programirala tako, da je bilo pričakovati, da se bodo dojili več let, in jim je ves ta čas zagotavljala močan sesalni refleks. In nenazadnje – Svetovna zdravstvena organizacija in Unicef prav zaradi številnih zdravstvenih in psiholoških prednosti priporočata dojenje najmanj do drugega leta ali še dalj. Se pa strinjam, da materino mleko ni edino sredstvo, ki otroku omogoča čustveno stabilnost. To je logično in samoumevno, popolnoma jasno (tudi iz moje izkušnje, saj so se moji trije otroci zelo različno dolgo dojili, a odstavljali sami). Toda, poudarjam pa tudi, da dojenje ni samo akt hranjenja. Je tudi to, da se otrok stisne k materi, jo vonja, čuti njeno toploto in povezanost (faza simbioze). Otrok je tako varen in ve, da lahko kadarkoli iz materinega naročja odide SAM raziskovat zanimivi svet okoli sebe. S primerjavo:enoletnik pleza na tobogan in njegova mama vpije “Neeeeeeeeee Nejc, pazi, da ne boš padel!”; ali AP mama, ki stoji zraven tobogana, pusti da otrok pleza, a je na preži, da ga bo pravi čas ujela (če je res nevarno) ali celo dopustila, da pade (če res ni nevarno) in se bo tako sam učil iz lastne izkušnje? In nato tipičen scenarij ob padcu “a sem ti rekla mulc da boš padel, na zdaj pa imaš, prav ti je” ali “padel si, boli te, potrebuješ tolažbo?” Vmes je seveda cel kup variacij, to sta le dve skrajnosti.

Ne strinjam se, da s tem ko otroku prepustimo določene odločitve, odrasli ne prevzemamo odgovornosti. S svoj odločitvijo smo prevzeli odgovornost, da pustimo otroku, da sam pove, čuti, spozna kdaj je zrel za določen razvojno korak. Ali otrok, ki je suh iz pleničk pri enem letu kaj profitira psihološko ali fizično v primerjavi z otrokom, ki je suh pri dveh ali treh letih? Ali je otrok sposoben biti sam suh pri enem letu? Da, a to je naravno značilno za primitivne kulture, kjer matere otroke nosijo vseskozi ob sebi v rutah in ko začutijo, da se otrok napenja, ga enostavno podržijo stran od sebe. Otroci se tako najbolj naravno in enostavno naučijo, kaj iztrebljanje in čemu služi. V naši kulturi pa bi bilo to, da mati z otrokom kar naprej teka na stranišče kadar bo on to potreboval – verjetno že žrtvovanje? Nekatere matere pri 6. mesecih posedajo na kahlice in otroke tako trenirajo izločanje. Ali je to naravno in prilagojeno otrokovemu razvoju? Zagotovo ne. Ali so za to kaj prej suhi? Raziskave so pokazale, da ne. Ali pa to, da majhnega dojenčka pustimo jokati? Tipičen slovenski mit: ker je jok dober za pljuča ali ker otroka ne smemo razvaditi? Ali imajo otroci, ki so kot dojenčki veliko jokali zato kaj bolj razvita pljuča od tistih, ki niso? Ali so bolj ali manj razvajeni? Zagotovo ne. Je pa med njimi ena razlika: prvi ne bodo zaupali več v starše, drugi pa bodo vedeli, kam in kdaj se obrniti po pomoč. Razlika je vidna predvsem kasneje, ko otrok odrašča in se osamosvaja, ločuje do družine.

Draga Paula, vi pravite: “… da otroka imamo radi, da se zanj žrtvujemo, saj ga moramo dojiti do drugega ali celo več let, …” Zakaj vidite v dojenju otroka akt žrtvovanja? Moramo? Sama ne čutim tako, čisto nič ne moram – meni je popolnoma naravno in samoumevno dojiti otroka. Prav tako najino dojenje ne moti ne moža, ne sorojencev, ne prijateljev in okolice tudi ne. Ali se žrtvujem morda zato, ker ne morem npr. v kino? Saj grem tudi v kino – tisti večer se otrok pač ne doji ampak zaspi v varstvu babice. Brez problemov. Ali je žrtvovanje morda zaradi čustvene obvezanosti? Intimnosti? Celo primitivnih čustev (kanibalistična oralna agresija)? Še več, morda erotizaciji dojk? Prikrajšanosti? Egocentričnosti? Občutki krivde? Prečenje po neki določeni tezi določenega skrajnega časa za separacijo in individualizacijo? Ali lahko prosim to bolj natančno razložite?

Zakaj postavljene meje kdaj bi otrok moral? Pri AP ne pomeni, da dojimo ali skupaj spimo v nedogled. In da starši tako morajo. Sploh ne. AP bi morda bolje prevedla, kot da smo uglašeni z otrokom, tega pa žal veliko ljudi ne zmore. Vsekakor pa je prav tudi, da se upošteva tudi želje in potrebe mame ali očeta, vedno je možno najti kakšno srednjo, za vse sprejemljivo pot. Zato pravimo tudi, da naj dojenje traja tako dolgo, dokler družini tako ustreza, stroge meje sploh niso postavljene. In zanimivo, večina otrok se samih odstavi med prvim in tretjim letom.

Moji otroci so vedno začeli jesti sami, s svojo žlico in pri družinskem obedu, nikoli jih nismo posebej pitali. Ampak ko so bili oni sami pripravljeni na to, okoli 6. meseca. Prav tako je bilo s spanjem: prvi je spal v posteljici, poleg zakonske. Druga se je ponoči prebudila in iz posteljice preselila v zakonsko posteljo (včasih je spala tudi do jutra), tretji je spal vedno pri nama z možem. Vsi trije pa so odšli spat v svojo veliko posteljo, v otroško sobo takrat, ko so se oni sami tako odločili (okoli drugega leta).

Draga Storžek,
res je, da ta način vzgoje ni primeren za vse starše. Žal pa imam občutek, da veliko ljudi pojmuje vzgojo močno napačno: da je to le starševsko “orodje” s katerim otroka na nek način kaznujemo ali discipliniramo, če so nekaj naredili narobe. Vzgoja pa je nekaj popolnoma drugega. Otroke vzgajamo VES ČAS, s svojimi dejanji, svojimi reakcijami ob določenih problemih, svojim pristopom do drugih ljudi,… Otroci pa so tisti, ki nas opazujejo, presojajo in se od nas učijo. Če smo otrokom vzgled in jih s tem učimo kako bodo nekoč lahko pravilno ravnali, je takšna vzgoja vredna vsake trohice energije. Vsak otrok mora biti deležen starševskega udejstvovanja. Ne pa le s tem, da se oče ali mati udeležita govorilnih ur in rečeta »ja naš pa doma že ni tak« Kaj znano?

Mislim, da se obe strinjava, da je AP vzgoja najboljša za otroka.
Tudi sama vzgajam na tak način: še vedno dojim, otrok spi pri nama v postelji, nikoli ga nisem pustila jokati, čeprav je to pomenilo biti aktiven 24 ur na dan, v nič ga ne silimo, mu pa omogočimo, da je aktiven in raziskovalen, omejitev ima zelo malo, vendar se tistih držimo, saj so pomembne za njegovo in našo varnost.

Meni je najboljši rek o vzgoji, da je v bistvu vzgoja posredna in ne direktna, to je to vzgajanje z vzgledom. To je 100% “vzgoja”. Otrok se uči od staršev od rojstva naprej in če smo dobri starši, ne idealni, bo tudi otrok odrastel v pozitivno osebnost.

Ampak, na žalost vsi otroci ne dobijo dobrih staršev, ki so otroku pozitivni vzgled, zato otroci ne odrastejo v pozitivne osebnosti, ampak v odrasle ljudi, ki imajo težave s seboj in s svojimi otroki.
Zato sem napisala, da bi bilo predvsem potrebno delati na vzgoji staršev, saj bi tako prekinili začaran krog slabe vzgoje, ki se v nekaterih družinah prenaša iz roda v rod.

Zanima me predvsem v čem vidite prednost, da otrok že od 5-6 meseca spi v svoji sobi? Meni se zdi to absolutno prehitro.
Otrok bo imel še veliko časa, da bo postal samostojen, zakaj bi ga morali začeti trenirati že v prvem letu življenja.
Jaz svojemu 15 mesečniku omogočim, da je popolnoma samostojen na področjih, ki jih obvlada in kjer ne potrebuje pomoči. Če me prosi za pomoč, jo seveda dobi.
Še vedno spi pri nama v postelji, saj je za vse tako najbolj praktično (odpade pogosto nočno vstajanje, ko se zbudi). V prvem mesecu smo sicer pozkusili s spanjem v zibki, vendar se je zelo hitro zbudil (po 5 minutah), zato je prvi mesec, tudi čez dan spal samo pri meni. Čez čas nam je počasi uspevalo, da smo daljšali intervale samostojnega spanja. Nekje pri 4 mesecih nam je uspelo, da je vsa dnevna spanja prespal sam.
Zakaj bi delali na silo in prehitevali otrokov razvoj?
Mislim, da mu moramo slediti in ga usmerjati, ne pa porivati.
Res sem “žrtvovala!” eno leto svojega življenja, da sem se popolnoma posvetila otroku (to pomeni, da sem bila z njim 24 ur na dan, razen zelo redkih izjem). Ampak danes se mi to že obrestuje. Naš malček ima zelo rad ljudi, tudi neznance. Osemmesečne bojazni pri nas sploh nismo čutili, saj je bil navajen, da je mami blizu. Če kam grem, nikoli ne joka. Zelo je radoveden in učljiv,… .
Držim se načela, da je potrebno postaviti dobre temelje, če želimo zgraditi čvrsto hišo.
Sem tudi pedagoginja, zato vem, da je teorij o vzgoji zelo veliko, sami pa moramo poiskati in izbrati tisto, ki se nam zdi najprimernejša. Seveda pa nimamo nobenega zagotovila, da je naša teorija za našega otroka najboljša.
Zato misli, da je najboljše, da vzgajamo s pozitivnim zgledom, postavimo določene omejitve, usmerjajmo in predvsem dajmo otroku veliko ljubezni in občutka, da ga imamo radi.

Pozdravljena!

Zahvaljujem se za vaš prispevek. V njem ste izrazili nekaj zelo pomembnih misli v zvezi z vzgojo. Mnoge od teh so mi blizu, predvsem pa zadnji stavek.
Moje stališče je naslednje: vse kar se dogaja med starši in otroki, katerikoli stil vzgoje se uporablja… vse je za nekaj dobro. Vi ste ravnali tako kot se vam je zdelo prav. Raziskovali ste kaj je za vašega otroka dobro, bili ste pripravljeni se “žrtvovati” na prav takšen način in do te mere, in rezultati so takšni, kot ste jih opisali. Tudi napake, ki jih naredimo in jih šele naknadno spoznamo kot napake, imajo svoj smisel in so potrebne. Iz njih se lahko kaj novega naučimo in je to možnost, da spremenimo nekaj na bolje, na višji nivo.
Seveda nobeden izmed staršev nima zagotovila, da je njegova vzgoja najbolj pripmerna za otroka in njegove potrebe. Kar naredimo, ne moremo izbrisati in o posledicah morebitnega drugačnega ravnanja lahko le naknadno ugibamo, ne moremo pa popravljati ali kakorkoli preverjati.

Pri argumentiranju zakaj naj bi otrok spal s starši v postelji, ste podali argument, da potem ni potrebno vstajati, ko se otrok zbudi v toku noči. Prepričana sem, da imate še druge argumente, saj ne verjamem, da to počnete izključno zaradi tega, ker je vam lažji. To je razlog, ki upošteva vaše potrebe. Otrok pa s tem dobiva nekaj drugega, vi najboljše veste kaj.
Resnično ne presojam pri nobenemu ali dela prav ali pa ne najbolje. Pomembno je le, da si prizadevamo v vzgoji natančno ozavestiti , kaj počnemo zaradi sebe, kaj pa zaradi otroka. Vse teorije imajo v sebi nekaj dobrega. Starši izberemo tisto, kar je najbližje našim vrednotam, ki smo jih izbrali.
Spanje v drugem prostoru omogoča otroku določen intimitet, mir, njegov kotiček, ki je izpolnjen z njegovo osebnostjo, njegovimi vonjavami, njegovi čutnimi vtisi (otroško sobo opremimo in ukrasimo vsebinsko otroku primerno), v tem prostoru se dogaja ritual previjanja in uspavanja, prebujanja – skratka vse diši na njega. Mi mu torej omogočamo zunanje prostorske pogoje katere on doživlja kot svojo “hišico” v kateri počne v miru to kar njemu pripada. Istočasno, starši imajo možnost svoj intimitet (prosim za dobro razumevanje – pri tem ne mislim le na fizično izražanje ljubezni), svoj stil ureditve primeren za odrasle, svoje vonjave in td. živeti neodvisno od otroka, upoštevajoč le svoje potrebe, svoj ukus in td.
Kadarkoli otrok potrebuje starše – prebujanje po noči ali kaj drugega, je v tem primeru potrebno vstati in se posvetiti otroku v njegovi sobi.
Na ta način počasi otroku omogočamo doživetje spoznanja, da je on človek ločen od staršev, da je individualitet s svojimi potrebami, s svojimi značilnosti… v vsem tem pa ga mi spremljamo, mu stojimo na razpolago toliko, koliko ocenjujemo da nas potrebuje kar pokaže v posameznih situacijah. Smo vzor individualiteta, ki nekaj dela za drugega vendar mu istočasno dovoljuje da sam pokaže svoje potrebe in gradi svoje sposobnosti v procesu osamosvajanja.
In zakaj ravno v tem času okoli 5-6 meseca? V tem istem času se začenja dodajati hrano, ki ni materino mleko. Otrok je že precej obvladal svoje telo in se samostojno obrača, prijema z rokami. Kmalu bo začel sedeti. Torej osamosvojitev v področju gibanja, prehranjevanja in prostora v katerem se dogajajo določene vsebine vezane za njegovo primarne potrebe po počitku. Kot rečeno, mi odrasli ustvarjamo pogoje v katerih otrok veča stopnjo samostalnosti in nas čedalje manj potrebuje tesno ob sebi. To pa ne pomeni, da ga imamo manj radi.Ravno nasprotno, mi ga spodbujamo in tako postopoma vodimo k odraslosti, ki pomeni prevzeti odgovornost za svoje misli, čustva in dejanja (v odraslosti, se razume). Le v tej otroki starosti je spodbuda vezana na osamosvajanje v področju primarnih potreb otroka. Način in čas osamosvajanja je potrebno prilagoditi individualnim potrebam otroka – to ni potrebno posebej povdarjati.

Še enkrat hvala za vaš prispevek.
Prav lep pozdrav, Paula

Pozdravljena!

Malo me je zažgačkala misel, da “vsi otroci ne dobijo dobrih staršev”.Mislim, da sem razumela kaj ste vi želeli povdariti, le formulacija je morda malo nerodna.
Osebno menim, da je zelo, zelo veliko staršev dobrih v smislu, da si za svoje otroke želijo dobro vzgojo, jo pa morda ne znajo dati ker ne zmorejo prepoznavati potreb otroka, ali pa v svojih dušah nosijo spomine na slabe izkušnje in td. Upam si trditi, da si ti starši zelo prizadevajo otroka vzgajati tako, da jih življenje ne bi pestilo tako kot njih same. Seveda se potem odpira vprašanje izbire vrednot, načinov vzgajanja …. in še marsikaj.
Iz izkušenj pa vem, da tudi izobraženi starši z visoko izobrazbo, v svoji vzgoji uporabljajo določene vzgojne prijeme, ki se zelo vprašljivi. Obstajajo tudi starši, ki obdajo otroka z goro igrač, hrane in oblačil, ga poleg vrtca ali šole peljejo na številne dejavnosti , dajo im vse kar se lahko kupi in plača…le sebe jim ne dajo. Pa se sprašujem, kaj je slabše? Prepričana sem, da odgovoriti na to vprašanje enostavno ni možno saj ni prav posploševati in etiketirati.
Človek je zelo komlicirano bitje, pa ni pomembno koliko je star. Je bitje, ki se nenehno spreminja in biti v odnosih z nakom je pomembno upoštevati vse dejavnike. To pa ni lahko delo.
In vzgoja je umetnost, ki se jo nenehno učimo v sprotnem procesu ustvarjanja. Brez ozaveščanja v teh procesih pa ne gre sicer bi nenehno počeli iste napake. Obstajajo delavnice, krožki za starše kjer se marsikaj lahko izve, kjer spoznavamo nove zorne kote različnih stališč vezanih za vzgojo otrok. Tisti, ki se zanimajo izvedeti kaj več, iščejo literaturo, sodelujejo v skupinah…imajo možnost odkrivati težave in radosti vzgoje.
Hvala za vaš prispevek.

Nisem prebrala vsega, vendar se močno strinjam z g. PAulo. Težko verjamem, da se bo otrok pri določeni starosi npr. 2 ali 3 leta sam odločil, da bo spal v svoji postelji. Kaj pa če je ta čas v postelji že naslednji otrok, ki bo izpodrinil starejšega? Ali pa bo nemara izpodrinil očka? Mislim, da je otrokova lastna postelja nujna, seveda lahko ponoči tudi pride med starša, če rabi tolažbo, drugače pa so mu prihranjena mnoga neprijetna doživetja ob prehodu in navajanju na lastno sobo.

Moram poudariti, da se glede vzgoje (vse razen družinske postelje in zelo dolgotrajnega dojenja) zelo strinjam tudi s Karmen in jo zelo podpiram v njenem prizadevanju za pomoč pri vzgoji.

lp

Najlepša hvala za vaš izčrpen odgovor. Zdi se mi zelo prav in pomembno, da vsi ki delamo na področju vzgoje ali pa smo samo samo starši, izmenjamo čim več mnenj, pa čeprav so različna.

Pa še o samostojnem spanju v svoji sobi.
Meni se zdi, da je 5-6 mesec veliko prezgodaj, ravno iz razlogov, ki ste jih sami navedli. V tem obdobju se otrok osamosvaja že na veliko drugih področjih, zato potrebuje še tesnejšo vez z mamo in predvsem občutek varnosti. To je tudi obdobje, ko otrok iz odnosa s seboj prehaja v odnos z drugim (začetek simbioze).

Po mojem mnenju, je to eno pomembnejših obdobij v razvoju otroka, saj je od tega kakšen odnos uspe otrok navezati s svojo mamo, odvisen razvoj zaupanja, ki je temeljno za razvoj zdrave in normalne osebnosti.

Pa še nekaj o našem spanju. Naš 15-mesečnik čez dan spi v svoji sobi. Včasih ga tudi zvečer, če zaspi bolj zgodaj pustimo spati v svoji sobi, kasneje ga pa preseliva v družinsko posteljo, saj spi veliko bolje, predvsem se manj zbuja. Spimo pa tako, da sva z možem obrnjena na eno stran, otrok pa na drugo. Spi na odeji, midva pa pod odejo.
Nasploh je postelja pri nas zelo pomemben pohištveni del. Je zelo velika, visoka in narejena iz masivnega lesa (izdelal jo je mož) in predvsem deluje zelo toplo. Še ko sva bila sama, sva veliko časa preživljala na njej (pa ne mislim na seks). Je tudi zelo dominantna v prostoru, saj zaseda kar velik del stanovanja, ki ni zelo veliko (kuhinja, ki je odprta v dnevno-spalni prostor, otroška soba, kopalnica in hodnik). Zato nam je kar nekako normalno, da smo vsi skupaj na njej. Mož je tudi izdelal leseno zibko, ki je bila obešena na kozolec, ki fizično ločuje posteljo od ostalega prostora, vendar kot sem že napisala, našemu dojenčku ni bila všeč, saj je zelo potreboval mojo bližino.
Velikokrat se tudi sama vprašam, kdaj bo tisti tapravi čas, ko bomo lahko začeli prakticirati spanje v svoji sobi. Upam, da bom to začutila pravočasno, saj se najraje zanašam na svoje občutke. In tako tudi vzgajam. Kljub teoretičnem znanju, ki sem ga dobila v času študija soc. pedagogike in praktičnem, ki sem ga dobila v svojih dosedanjih službah. Se mi pa vsake toliko časa prižge opozorilna lučka (posledica osvojene teorije), da nekaj ne delam prav. Zelo rada pa preberem mnenje drugih pedagog in tistih, ki se s tem ukvarjajo ljubiteljsko.

Še veliko uspešnih odgovorov vam želim.

lp, storžek

Hvala vsem, ki sodelujete v te pogovoru.

Jerca, imam tri otroke. Prvega smo dali spat v njegovo sobico, ko je bil star malo manj kot leto dni. Še predobro se spominjam noči, ko sem kot mesečnica hodila k njemu in vztrajala, da spi v svoji posteljici. Tudi sama sem takrat menila, da je to edina pravilna rešitev. No, potem se je rodila naša (sedaj) srednja deklica. Prve tedne smo jo vztrajno polagali v zibelko, ki je bila poleg postelje staršev. Otrok se je vedno takoj prebudil. Šele ko smo uvedli družinsko posteljo, sem prvič po dolgem času in izčrpanosti spala. Ko je bila stara dve leti (in se je še dojila), je nekega lepega dne rekla: “grem spat k Lukcu v sobico”. In je šla, z občasnimi obiski v najini postelji (morda 1x na dva tedna). Potem se je napovedal naš tretji, ki je spal vedno le poleg naju z možem. Sedaj, ko je star leti, je začel spati v posteljici, poleg najine postelje. Vendar že izraža željo, da gre spat k starejšima otrokoma, v otroško sobo. Predvidevam, da bo ta dogodek kaj kmalu. Prehod v veliko posteljo so določali sami otroci in nismo doživljali prav nobenih travm. Mislim, da so otroci dožveli prehod v otroško sobo le kot korak naprej k samostojnosti.

Malce bolj na dolgo sem opisala svojo izkušnjo skupnega spanja. Moje prijateljice imajo zelo podobne, prav tako zelo pozitivne. Otroci so enostavno sami odločili, kdaj gredo v veliko posteljo in tukaj nikoli ni mlajši otrok spodrival starejšega. Pri nas se še kdaj občasno zgodi, da naša petletnica privandra sredi noči v zakosnko posteljo. Prostora imamo dovolj za vse in nam tako ustreza. Mož iz postelje ali prostora ni bil nikoli izrinjen in je povsem enakovreden pri spanju.

Sama menim, da je najboljši način spanja prav tisti, kjer cela družina dobro spi.

p.s. ko sem bila prvič mamica in je moj takratni 6-mesečnik nekajkrat prespal cele noči – v svoji posteljici, sem tudi sama menila podobno kot vi. No, potem pa se nam je rodilo dete, ki je potrebovalo več 🙂

Ni kaj odprle ste zanimivo temo…
Mislim, da vsaka mama ravna po svojem notranjem občutku, da to dela v najboljši veri…
Sama sem nekje v sebi izbrala pot, ki je mogoče podobna AP. Moj sinko še vedno spi v zakonski postelji in dojila sva se malo čez 3. leta. Če je bilo do 6. meseca reakcija okolice zelo pozitivan, sem se po letu srečevala z več ali manj negativnimi reakcijami – čez “še dojiš, saj ga boš razvadila, pa skupaj spite – kaj pa mož in seks?”. Imela sem krize, pa vzpone in padce, a se mi je zdelo, če nama s sinkom paše tako, je nepomembno kaj pravi na to okolica.
Materinska intuicija je čudovita stvar, samo prisluhniti ji je potrebno…
lp, petra

Draga Karmen!

Attachment Parenting še predobro poznam in mi je pri prvem otroku pomenil pravo odkritje in “alibi” za marsikatero moje vzgojno ravnanje, za katerega sem kasneje ugotovila, da ni bilo najbolj optimalno.

Pri drugem otroku sem bila čisto preč, ker npr. prvorojenca nisem pravi čas navadila, da bi zaspal sam, ker sem mu prepuščala, da je šel spat, ko je bil zaspan in nisem uvedla ritma spanja, ker sem mu dovolila, da je jedel kadarkoli je bil “lačen” in ni imel konstantnega ritma hranjenja…

Poleg tega sem imela prave travme s seboj in občutke krivde, ker nisem mogla biti z obema otrokoma tako 100% kot bi si želela. Čutila sem krivdo tako do drugorojenke, ker ni imela toliko pozornosti kot nekoč prvorojenec, obenem pa do prvorojenca, ker je bil z rojstvom sestrice “prikrajšan” za mojo pozornost.

Dojenje na otrokovo zahtevo, je iz mene naredilo otrokovo “dudo”. Pri obeh sem tako ravnala in vem, da takrat nisem mogla niti hotela drugače. Me je pa močno izčrpalo in sem bila marsikdaj tudi jezna na otroka, ker mi “nista pustila dihati”, saj sta se do kakšnega 9 meseca hotela dojiti vsake pol ure.

Skupno spanje. Zavzemam se za rešitev, ki vsem prinese največ spanja. Meni je skupno spanje po rojstvu drugorojenke ni prineslo. Zato smo preselili moža in sina v eno sobo, midve s hčerko pa sva ostali v spalnici. Marsikdo se zgraža, ampak tako zaenkrat vsem najbolj ustreza.

Paula mi je začela pred prbl. štirimi leti “reševati življenje”, saj sem po večih dolgih pogovorih z njo spoznala, katera je pot starševstva, ki je zame in za našo družino prava: starš je ljubeča avtoriteta, ki ve, kaj je za otroka prav. Mir, trdnost in ljubezen so temelji dobrega starševstva. To je najkrajši možni povzetek tega, kar mi je najbolj sedlo v srce in česar se poskušam čimpogosteje držati.

Sedaj resnično uživam v starševstvu. Čutim, koliko otrokoma pomeni, ker jaz vem, kaj hočem, predvsem pa, ker združujem mir z ljubeznijo. Čutim, koliko energije jima je prihranjene, ker se jima ni treba ukvarjati z vsebinami, za katere še nista zrela. Kot mati se počutim samozavestno in pri nas se nismo še nikoli počutili tako dobro kot se sedaj (hči je stara 3 leta, sin pa 6).

Vsem staršem želim, da bi našli način, ki bo resnično ustrezal njim in njihovim otrokom. Vsako informacijo, ki jo slišijo, naj presejejo skozi svoje “očiščeno sito”. Nikoli ni en recept ustrezen za vse.

Delajmo po svoji najboljši vesti in uživajmo z našimi črički, ki tako hitro odraščajo!

Pozdrav,
Irena

Zelo rada te berem.
A nam lahko poveš še svojo izkušnjo o kahlici in WC. Kdaj in kako je navajanje na to potekalo pri vas? Najbolje, če opišeš za vsakega otroka, če ti le čas dopušča…

Lep pozdrav Sanda

PS.
Še to, delaš še po 4 ure, ali ne več?

Sanda hvala. Da, še delam s polovičnim delovnikom. Ko se mi avgusta izteče ta možnost, nameravam zaprosti za nadaljevanje takšnega načina dela, saj moji družini zelo ustreza.

Hvala tudi Ireni, dobro poznam tvojo zgodbo in te popolnoma razumem. Prepričana sem, da si se odločila in ravnala popolnoma pravilno.

Kahlica? Hm, pri nas so bile kahlice vedno samo za okras, ponavadi ležijo zaprašene nekje v kotu kopalnice. Zelo koristno pa uporabljamo nastavek za WC školjo, da majhne ritke ne padejo v stranišče. Kahlice nismo nikoli trenirali, prepuščali smo otrokom odločitev, da sami začenjo in vsi so tako tudi začeli 🙂 Pri nas lulanje in kakanje ni nikoli bilo tabu, izvedeno za zaklenjenimi vrati kopalnice, otroci so naju z možem videl na stranišču in to dejanje nato tudi sami oponašali. Samostojno in dokončno odpoved plenički smo pri vseh otrocih “nagradili” s posebnim dogodkom (izlet, predstava ali posebno manjšo igračko, katero je otrok zelo želel – večino igračk izdelam sama). Posameznih “pridelkov v stranišče nismo posebej in prehudo hvalisali ali plesali okoli njih, a nikoli nismo karali “nesreče”. Če je otrok šel pravočasno na stranišče, sva ga z možem le mirno pohvalila.

Prvi: starost dve leti, na morju. Mali nagec teka naokoli, prime se za ritko in reče: “kakal bom”. Nesem ga na stranišče in voila! Občasno še kaj uide, a zelo redko, otrok je “suh” ko gremo 1 mesec kasneje domov. Slavnostno kupimo moške spodnje gatke z nogometnimi žogami in mali jih ponosno oblači. Ponoči še vedno lula – okoli 3. leta poskušamo s tem, da ga nosimo sredi noči lulat. Včasih je suh, včasih je moker. Kupili smo gumificarano platno (na eni strani bombaž, na drugi guma) in se nekaj časa ne sekiramo. Nato se on sam nekega dne odloči, da ne rabi več pleničke in od takrat se še ni polulal v posteljo.

Druga: starost 20 mesecev, na morju. Mala nagica teka naokoli, sama gre na stranišče (z nastavkom). Tako – tako. Popolnoma brez pleničke podnevi ob drugem rojstnem dnevu. Ponosno greva skupaj kupiti rožnate spodnje hlačke, izbere jih sama. Tudi brez nočne pleničke skoraj eno leto. Naslednje leto na morju začne lulati v posteljo, nekaj časa preoblačimo postelje. Skušamo ugotoviti vzroke (mlajši bratec je bil takrat že star devet mesecev) a jih ne najdemo. Platna ne smemo uporabiti, ker je močno alergična na lateks (guma). Najprej poskušamo tako, da ji damo v spodnje hlačke le vložek od pleničk iz blaga. Nato se vdam in ji vrnem nočno pleničko – krojeno pleničko iz blaga. Tako čuti, da je mokra in jo sleče sama, če jo moti. Podnevi popolnoma suha. Sledi eno leto pleničkarjenja ali nošenja na stranišče sredi noči (včasih se sploh ni prebudila), zjutraj je obvezno mokra. Poskušamo tudi spleničkami/hlačkami za enkratno uporabo, na katerih so narisane zvezdice. Če plenička ostane suha, so na njej zvezdice, če je plenička mokra – zvezdice izginejo. Nekaj časa vestno preštevamo zvezdice in se veselimo, pleničke brez zvezdic zabrišemo v koš in nič ne kregamo, le povemo dejstvo “ni zvezdic, plenička je mokra”. O temi ne debatiramo na glas ali vpričo nje, ne ustvarjamo nobene panike ali vzdušja mrzličnosti (moja misel: “zdaj bi pa že lahko ponoli nehala lulat” ostane moja misel ali jo delim z nekaterimi prijateljicami, nikoli vpričo otroka). Pred nekaj meseci pa je nek večer rekla: “zdaj pa ne rabim več pleničke” in od takrat naprej je suha. Popolnoma. Pa čeprav se je eno noč pred njeno odločitvijo še pošteno polulala 🙂

Tretji, malo manj kot dveletnik je bil lani na morju spet nagec, kar lepo mu je uspevalo ostajati suh. Ob vrnitvi z morja preoblačimo hlače, dokler nam jih ne zmanjka 🙂 Fantiček je v varstvu pri ostareli babici, babica se upre preoblečenju nekajkrat dnevno in mu “namontira” nazaj pleničko. Ko pridem domov, pleničko slečem ali ga oblečem v pleničko iz blaga, če jo on sam zahteva. Če jo zavrne, je v hlačkah, včasih gre na stranišče, včasih mu uide. Zaenkrat iz tega še ne delamo problema, verjamem da bo že sam našel pravi čas. Je pa zanimivo, da je nočna plenička ponavadi suha, zato predvidevam, da se bo kmalu sam odločil, kdaj bo čas primeren (sedaj je star skoraj dve leti in pol). prepričana sem, da če ne prej, da bo letos poleti zagotovo suh. Uporabljamo krojene pleničke iz blaga. Sedaj se že upira, da mu dam nanje prekrivne hlačke. Tako plenička premoči in me sam opozori, da naj jo zamenjam ali jo sleče kar sam. Mislim, da bo počasi že prišel čas, da greva slavnostno kupit spodnje hlačke tudi zanj 🙂

Prijateljica, ki tudi ima tri otroke (in enako stare kot so moji) ima enak pristop kot v moji družini. Prvi sin je bil suh sočasno z mojim, druga deklica je bila popolnoma suha, brez pleničke in brez spodbude že pri 18. mesecih, tretji, dveletnik pa še ne kaže znamenj 🙂 Še ena prijateljica (tudi s tremi) ima podobne izkušnje, tudi njena hčerka je bila pred fantoma suha več kot pol leta prej. Druga je obe deklici že zelo zgodaj trenirala na kahlico, obe sta bili suhi okoli drugega leta, ponoči suhi nekje med 4 in 5. letom, toda obe (sedaj 12. letnica in 7. letnica) vsaj 2x tedensko še lulata v posteljo. Torej ni pri časovni osvojitvi spretnosti kljub treningu med nami nobenih bistvenih razlik, je pa razlika v tem, da se moji otroci po samostojni odločitvi še niso nikoli polulali. Seveda je vzorec premajhen za posploševanje, da bi trdila, da prav zaradi “treninga”, saj na to dogajanje vplivajo še številni drugi faktorji. Poznam tudi “trenirane” otroke, ki so brez težav osvojili veščine izločanja in časovno tudi pred mojimi kmalu, tako da kakšnih trdnih zaključkov zagotovo ne morem in ne smem postavljati.

Ne omejujem otrok pri pitju popoldan ali zvečer. Po pravljici in tik preden ugasnemo luč pa gresta starejša dva že sama od sebe na stranišče.

Pa še nekaj: včasih imam občutek, da mamice kar tekmujejo, kateri otrok bo kaj prvi. Kar naprej srečujem mamice, ki se pohvalijo “naš pa že je meso” (pri 4. mesecih!), naš pa že lula v kahlico (pri sedmih mesecih), da o tem, koliko črk poznajo triletniki sploh ne bi govorili. Bistvo pri učenju predšolskega otroka ni v tem, kdaj bo otrok nekaj znal ampak kdaj bo on sam osvojil veščino in želel nekaj spoznati. Če se sedemmesečnik protovoljno usede na kahlico in mu uspe narediti pridelek – super. Ampak kateri povprečni sedemmesečnik pa zna sam vstati in se presesti na kahlico? To torej ni nejgova volja in odločitev. Seveda, če otrok pokaže željo, da bi se nekaj “naučil”, ga pri tem seveda spodbujajmo, ni pa potrebno, da mu določamo, kaj vse bi že MORAL in kako.

Osebno mislim, da je pri prehodu zelo pomembno, da je otrok takrat nag. Tako radovedno opazuje dogajanja v svojem telesu in jih poveže skupaj, ko je čas za to zrel. Če pa je otrok v plenički za enkratno uporabo, ima zagotovo “potuho”, saj tako nima priložnosti, da bi dogajanje logično povezal. A ni zanimivo, ampak večina otrok postane suhih prav poletih, ko so največkrat nagci in se ne sekiramo preveč, če so tudi nekaj časa mokri, saj je toplo?

Nisem tako vešča v pisanju, niti strokovna, kot moje predhodnice. Menim, da je Irena zadela bistvo vsega: “starš je ljubeča avtoriteta, ki ve, kaj je za otroka prav”. Starši smo na svetu tudi zato, da otrokom postavljamo meje, da jih vzgojim v odgovorne ljudi, zanesljive. Da jim privzgojimo delovne navade. Poleg tega menim, da moramo ostati tudi mame svoje osebnosti. Da nas otroci ne ‘pogoltnejo’, da živimo tudi še za kaj drugega, ne samo za svoje otroke. Tudi mama se mora osebnostno razvijati, drugače bo v tem odnosu enkrat postala vsega navelićana.
Po mojem mnenju preveč liberalna vzgoja (in izkušnjah) ni dobra za otroka. Svojega prvega sem vzgajala zelo liberalno. Prilagajala sem se mu vseskozi. In mu odnašala od r… Zrasel je v najstnika, ki se ne zmeni za svoje obveznosti, in kateremu zdaj s pomočno pedagoške delavke vcepljamo delovne navade. Verjemite mi, zelo hudo je. Šele zdaj postavljam meje in ga skušamo navaditi da izpolnjuje svoje obveznosti.
V tem razumem Paulino “žrtvovanje”. Jaz nisem znala otroka pravi ćas osamosvojiti, sam pa še danes nima želje po tem, da bi bil samostojen. Najstnik!
Če otroku od malega ugodiš v vsaki stvari, kako ga potem ‘prisiliti’, da bo izpolnjeval svoje obveznosti? Kje je tista meja, ko starš ne sme več opravljati obveznosti namesto otroka? Se bojim, da je to zelo težko doseči.
Svojemu otroku tudi želim vcepiti (in to mu tudi na glas povem), da tudi jaz potrebujem čas zase, da želim po 9.uri mir, da počnem stvari, katere jaz želim. To seveda ne pomeni, da me zanj takrat sploh ni več, hočem pa da upošteva tudi moje potrebe in da me ne moti, če to ni nujno potrebno.
Poskušam vzpostaviti neko milo avtoriteto. čeprav vem, da sem tisto najpomembnejše obdobje zamudila-verjetno tudi zaradi POPUŠČANJA.
In ko berem , ali ni AP v veliki meri ravno to – POPUŠČANJE?

Pozdravljena!

Hvala za vaš prispevek. menim, da je zelo dobro, da starši pišete o svojih izkušnjah, še predvsem tisti, ki z živim interesom ustvarjate proces vzgoje. Pri pojmu “živ interes” podrazumevam vedno znaova preverjati ali vzgojni prijemi, ki smo jih sicer koristili pri prvem otroku ali zanj slišali od drugega, ustreza drugemu otroku, in kaj je tisto, s čemer nisem zadovoljen kot starš v preteklosti in sem pripravljen spreminjati v novi priložnosti z drugim otrokom. To, po mojem mnenju pomeni nič drugega kot biti stalno buden in spremljati celotno vzgojo – sebe in otroka, se nenehno učiti in vedno znova presojati. Upam, da bo vaš prispevek opogumil še druge starše, da nam kaj o tej temi napišejo.
Glede popuščanja v vzgoji, pa bom nekaj malega napisala v novem prispevku.
Prav lep pozdrav, Paula