Pozdravljeni!

Najprej bi rada na kratko opisala našo situacijo:
Smo tričlanska družina, otrok je star 3 leta. Živimo v svojem stanovanju izven Ljubljane. Jaz sem redno zaposlena, medtem ko mož dela priložnostno. Na začetku je bilo to mišljeno kot dobra rešitev, saj moja služba ne dopušča izostankov, tako bi lahko vsakič, ko bi bila hči bolna vskočil in on pazil na njo. Situacija se je malo spremenila, saj so bili moji starši pripravljeni pomagati 100%, tako da glede varstva ni nobenih problemov. Kljub temu, se mož ni našel redno službo, saj smo naleteli na drugi problem.
Njegova starša sta ločena, mož je edinček. Mama je hudo zbolela. Čuti se dolžnega (vzgoja), da mora staršem pomagati. Vsak dan je 24 ur na razpolago mami, vozi jo v bolnico, hodi za njo v trgovino, lekarno, pošto ter po vseh drugih opravkih, ji tudi kuha….. poleg tega ima mama psa, ki ga mora obvezno vsaj 4x dnevno peljati na sprehod. Zvečer ostaja pri njej pozno v noč, dokler mama ne zaspi, tako da pride (če sploh pride) domov ob treh, štirih zjutraj. Poleg tega, pa vsakič skoči na pomoč tudi očetu. Ga prevaža in mu dela razne usluge (za moje pojme dostikrat nepomembne).
Posledica vsega tega je, da je utrujen, razdražen, slabe volje kar zelo vpliva (kar tudi občutiva) na naju s hči. Vidimo se zelo malo, tudi ko se so odnosi zelo napeti (nezadovoljstvo vseh), kakršni koli izleti ne pridejo v poštev (star pes), spolnega življenja ni (kdaj?), otrok pogreša očeta, da ne omenjam, da ne more delati niti ene ure na dan.
Rešitve, ki so žal nemogoče:
– oddaja ali usmrtitev psa (je edino bitje, ki ga mama poleg sina sprejema)
– najeta pomoč mami (sin bi se čutil krivega, da ne izpolnjuje svoje dolžnosti do mame, poleg tega mami pomoč ne bi sprejela in bi raje sama v postelji umrla)
– življenje skupaj (mami ne bi prenesla hrupa in pa tujih ljudi okoli sebe)
– redna zaposlitev moža (ne more pustiti mame)
Mož želi ustreči vsem, vendar pa mu zmanjka časa za delo, hči, sebe in mene. Po mnogih pogovorih sem mu uspela dopovedati, da to ni življenje, ki sem si ga jaz predstavljala za našo družino. Sem razdvojena, po eni strani se ne morem postaviti v njegovo kožo, ker niso moji starši bolni in kljub temu, da se imamo nadvse radi in smo navezanii en na drugega imamo neke meje kaj se lahko od koga zahteva in bi ga nadvse rada razumela, saj v bistvu najbolj trpi on. Po drugi strani (imam vsega poln kufer, saj to ni nobeno življenje) bi bilo pa najbolje, da se ločimo naj nadalje 10 let skrbi za mamo, potem 10 let za očeta, potem jaz 10 let za mojo mamo in 10 let za mojega očeta, pa se srečamo čez štirideset let in probamo narediti še kaj za našo družino. Nadvse rada bi (oba) imela še enega otroka. Ampak kako naj vse to uskladimo?? Imate kak pameten predlog? Pomoč bi bila zelo dobrodošla, saj imava oba željo nadaljevati z našim življenjem, vendar sva zašla v enosmerno cesto. In po poravici povedano, sem jaz izgubila že vsako upanje in potrplenje ter razumevanje.

Lep pozdrav,
zelo nesrečna

POZDRAVLJENA NESREČNA!
Povem lahko le, kaj bi naredila jaz.
Najprej bi se z možem ponovno usedla in mu povedala, da je sedaj zadnji čas, da se nekaj naredi. Ali bo živel s starši ali z vama. Tu ni več kaj!
Če bo mutil, mu razložite, da ste se odločili, da boste odšli od njega ker si ne želite tako nadaljevati.
Potem stopite do mame in psa!!!! in jima povejte isto. Da razumete, da ga tudi oni potrebujejo, da pa ima vsaka stvar svoje meje. Vsi pomagamo svojim staršem, a tudi starši – tisti dovolj modri vedo, koliko lahko pričakujejo od nas. Takšno je življenje.
Če se vaš mož ne more odtrgati iz maminega objema, naj pač tam ostane.
Otrok bo manj trpel, če ga sploh ne bo, kot pa trpi, ko vidi vašo nesrečo.
Potem pa bo čas prinesel svoje in morda bo tudi mož sam spoznal, da sta mu vidve važnejši in bo sam poiskal rešitev.
Dajte mu pač čas naj se najde. To bi jaz naredila, če bi ga imela rada, če pa bi tudi ljubezen že zbledela, bi ga pognala čez prag brez besed!!!
Najbolj sovražim nekarakterne moške!

Pozdravljena!

Vaša življenjska situacija ni prav nič lahka.Poleg tega ste tudi smisel vaše družinske skupnosti postavili pod vprašaj. Omenjate, da ste že poskusili skupaj reševati težave, vendar se doslej ni nič kaj spremenilo na bolje.
V tem trenutku, s spoštovanjem do intimnosti vaše družine, vam ne bom zastavljala dodatnih vprašanj, ki bi še jasneje osvetlila vašo situacijo. Bi pa vsekakor morala biti seznanjena z nekaj več detajlov, da bi vam lahko kaj konkretnega predlagala.
Edino, kar v tem trenutku lahko rečem, je naslednje: tako, kot je vam težko živeti na ta način, je drugače težko za vašega moža, ki je zelo raztrgan med čutom obveznosti do svoje mame in lastne družine. Trenutno večjo pozornost, vsaj v vaših očeh, namenja svoji mami. Za to zagotovo obstajajo določeni razlogi, ki se jih morda zaveda, morda pa tudi ne.
V zakonski ali partnerski zvezi je najtežje najti razumevanje za potrebe partnerja, ki ga na nek način odvračajo od nas a li pa zaradi katerih se partner odmika od nas. To kmalu lahko privede do razmišljanja, kje je smisel skupnosti, oz. ali ta smisel še obstaja. Šele, ko partnerja odkrijeta, kaj jih oddaljuje drug od drugega, zmoreta realno presojati in iskati kompromise. Zakonsko zvezo se je treba naučiti negovati in graditi, saj ne egzistira in ne obstaja sama po sebi. Partnerja jo oblikujeta z vsemi svojimi lastnostmi in značilnostmi, kij jih postavljata v določen odnos do med seboj.
Vsekakor menim, da je nujno potrebno v vašem primeru, poiskati pomoč strokovnjaka, ki vam bo pomagal. Vendar pomagal na takšen način, da bosta oba imela možnost objektivno pregledati nastalo situacijo in skupaj poiskati rešitev, ki bo zadovoljila do določene mere enega in drugega – torej kompromis. Pomoč tretjega je potrebna ne na ta način, da vam posreduje nove rešitve, temveč da vam pomaga, da jih najdete sami, saj edinole vi veste kaj je za vaju najbolj prav.
Premislite, ne hitite z odločitvami o prekinjanju zveze. Poskusite poiskati pomoč tretje osebe, ki vam bo pomagala odkrivati tisto, česar sama trenutno ne zmoreta videti. Če ne najdete druge pomoči, me lahko pokličte na tel. 041 873 851.
Veliko dobre volje, poguma in potrpljenja vam želim. Paula

Draga K.L.,
ravno takega mnenja sem tudi jaz (pač taka vzgoja in taki so odnosi v naši družini), zato me celotna stvar toliko bolj jezi. In ravno isto, kot si napisala ti, sem tudi možu povedala ob najinem pogovoru. S tem seveda nisem njemu nič pomagala, ampak sem ga obremenila še z moje strani.
Vendar kljub vsemu jaz ne bi rada pretrgala vezo, temveč bi jo rada rešila.
Da njegovi starši niso kaj veliko vredni, mi je bilo jasno že od prvega trenutka, ko sem videla njihovo obnašanje ter slišala za njihova dejanja. Vendar pa so še vedno edini starši, ki jih mož ima in žal jih ni sam izbiral.
V bistvu sem tudi jaz zelo zmedena in ne vem kdo ima prav. Pojavlja se mi mnogo vprašanj in dvomov:
Skupaj v dobrem in zlem…..
Ali imam pravico postaviti ultimat: jaz ali oni…..
In zakaj bi morala midva z otrokom trpeti…..
Koliko dolgo naj prenašam vse skupaj (vleče se že več kot tri leta, vendar je zadnje dva meseca najhuje)…..
Kako lahko rešim našo družinico…..

Draga Paula,
hvala za odgovor. Ne vem, če se bova odločila za pomoč strokovnjaka. Oba veva, kako bi bilo prav, vendar je očitno to nemogoče izpeljati glede na situacijo. Mislim, da je edina možnost, da sama pri sebi razčistim ali je vredno trpeti in s tem rešiti zakon, ali pa na novo zaživeti in zopet uživati življenje…..

Pred kratkim sem prebrala knjigo :rezanje spon, ki govori o vezeh med starši in otroci in kako se uspešno odtrgati od staršev.
Knjiga je oranžne in bele barve, ne preveč debela….priporočam !!

Draga nesrečna!
Razumem tvojega moža. Svojo mamo ima zelo rad in vidi, kako sedaj mama potrebuje njegovo pomoč. Prav tako se še kako dobro zaveda, da sta tudi vidva z otrokom in vsakdanjik razpet med dolžnostmi in obveznostmi ga ubijajo.
Če še vedno verjameš v vajni zvezo, vašo družino, mu poskušaj pomagati tudi sama. Praviš, da mora peljati psa na sprehod, zakaj se sprehodu ne bi pridružila vidva z otrokom. Ko gre nakupovat za mamo, lahko mimogrede opravite nakupe skupaj še za vaše gospodinjstov. ko kuha zanjo, lahko skuha še za vaju. ne razumem zakaj imate vse tako ločeno.
Saj veš tisto ..v dobrem in zlem..nič nisi napisala kako mu ti pri tem pomagaš?
Razmisli še v to smer!
Psa pa nikakor ne dati uspavati, pes je mamina družba, njen prijatelj! v težkih trenutkih ji še kako pride prav!

vso srečo!

Špela,
hvala. Grem danes v knjižnico brskat, če jo imajo. Vsaka pomoč k razumevanju situacije je dobrodošla.

MojcaEJ,
popolnoma se strinjam s teboj in tvojim razmišljanjem. Škoda je le, ker nikakor to ne znamo uskladiti in realizirati. Če si ne bi želela ohraniti najino vezo, ne bi spraševala še za vaše mnenje, ampak bi šli že narazen.
Večina svojega časa se ukvarjam s tem kaj je normalno in kaj ne, kaj lahko drugače naredi mož in kako lahko jaz pomagam. Rada bi razložila še malo več, ker jaz res ne vem kako bi lahko jaz pomagala.
Stanujemo 30 km iz Ljubljane, mama v Ljubljani, imamo samo en avto, mala hodi v vrtec tudi v Ljubljano, jaz tudi delam v Lj. Se pravi, da imam avto jaz, ker zjutraj peljem malo v vrtec, po službi grem ponjo, potem imava popoldan razne dejavnosti (npr. telovadba…) in prideva domov ravno pravi čas, da se pripraviva na spanje. Mogoče nam uspe enkrat tedensko se dobiti v kakšnem bifeju na kakšnem soku. Ker je zima in je čas raznih viroz, jasno mali skoz kaplja iz noska, si ne upamo iti k mami, saj ima porušen imunski sistem in kakršna koli dodatna viroza bi bila lahko usodna zanjo. Nekaj časa je imel mož avto in je prišel zjutraj po naju, naju odpeljal domov, šel v Lj. sprehodi psa, se vrnil zvečer za kako uro, spet odšel v Lj…..res da smo se videli nekaj več, vendar pa smo po enem mesecu ugotovili, da nam finančno ne bo zneslo (pri eni plači) povečan odhodek za bencin in cestnino…. pa mož je bil še bolj zmatran, saj je moral noreti sem in tja. No in tu je vzrok, da imamo sedaj vse ločeno. On je z mamo v Lj., midve pa se poštimava po svoje.
Vem, mama potrebuje sinovo pomoč, vendar to lahko traja še leta in leta…..in do kdaj naj jaz čakam? Midva sva se tudi odločila že pred letom dni še za enega otroka, pa žal nisem devica Marija, da bi lahko brezmadežno zanosila…. Po glavi se mi samo podi: ….. in kdaj bomo lahko mi živeli kot družina?…..
Vseeno hvala za tvojo pripravljenost pomagati in “skrinjico idej”.

Draga “nesrečna”!
tole je pa res nerodno. prav hudo mi je, ker ima dan res samo 24 ur in na dveh koncih resnično ne more biti. Torej je res edini izhod v tem, da bo mama morala razumeti, da ima njen sin družino in da bo lahko nekaj časa tudi z njo. Rešitev bi bila lahko tudi v pomočnici, ki bi skrbela za mamo. Varianta je tudi, da bi šla mama v dom(uf kako grde besede) ampak ravno zadnjič, ko so bila Trenja in je bila ta tema sem dojela, da ni nič grdega, ad svojega starša daš v dom in da se ima lahko tam prav fino!
Res pa je, da se zadeva lahko vleče še leta in leta..vidva pa morata nujno nekaj ukreniti!
Držim pesti..še kakšnega dodatnega nasveta pa nimam.

Nečesa ne razumem: imate en avto, s katerim se voziš ti, hkrati pa mož vozi mamo k zdravniku in očeta po opravkih?

Pri tvojem urniku bi tudi dosti ne pomagalo, če bi mož bil čez dan več doma, saj bi bil sam. Torej potrebujete rešitev za skupni čas zvečer in čez vikende.

Ali ima mama kakšno prijateljico ali pa je možnost koga poprositi, da bi zvečer delal mami družbo? Ne popolnoma tujega človeka, ampak koga, ki ga mama pozna od prej? Kaj če mož zboli ali si zlomi nogo, kdo bo skrbel za mamo? S takšnim argumentom lahko poiščete še nekoga za priložnostno pomoč.

Med vikendom pa poskusite skupaj skrbeti za mamo (skupni nakupi, kosilo skuhate pri mami za vse in ga tam pojeste, na sprehod greste skupaj). Vendar pa bo po moje mama morala razumeti, da bo treba sprejeti pomoč še ene osebe, če želi še dolgo videvati svojega sina, saj bo drugače zbolel od utrujenosti.

Toliko v razmislek.

irena*, vem da bi bilo najbolje nekako skombinirat naše življenje, vendar ko smo še tako kombinirali in usklajevali, se nam ne izide.
Mi imamo en avto. Najprej je ta opravljal vse prevoze, sedaj ko sem rekla možu naj bo on pri mami, pa se sme za take opravke uporabljati mamin avto (sicer 14 let star, ampak vozen), ki mora drugače “počivati” v garaži. Vem, neumno, nerazumljivo, gre že v čisto nemogočo skrajnost, ampak tako je. Mogoče bo malo bolj razumljivo, če povem, da nima nobene prijateljice, nobenega drugega živečega sorodnika s katerim ne bi bila na smrt skregana, samo bivšega moža, ki mu pa tudi na pamet ne pride, da bi se pustil zafrkavati od bivše žene (ga tudi po svoje čist razumem). A ti to mogoče kaj pove, da je pred leti, v pričo sina, mene in vnukinje rekla, da nikoli v življenju ni marala otrok in da je napaka, da ga je sploh imela. Od tu tudi moje nerazumevanje, zakaj mož čuti tako veliko dolžnost do nje.
Tudi smo že prakticirali, da smo bili čez vikend pri njej, ampak:
1.) še vedno nismo imeli svoje družinske trenutke, družinske izlete, družinska kosila…..
2.) cel dan samo poslušaš kaj vse je narobe, kako nihče nič ne zna, pa razne žaljivke….. Mož vse to posluša in čez eno uho noter, čez drugo ven. Jaz pa nisem taka in sem si mislila ZAKAJ?? Kljub temu, da smo res manj skupaj, se imava s hči lepše, če sva sami.
Ja, to za dodatno pomoč se vsekakor strinjam in se mi zdi trenutno edina rešitev. Ampak mož ve, da mami ne bi pustila, pa se jo tudi vprašat ne upa.
Vse skupaj se po malem dogaja že štiri leta. In iz meseca v mesec je bolj zasužnjevala sina. Mislim, da je sedaj končno srečna, ko se je presel k njej. Priznam: do nje čutim samo še čisto sovraštvo. In pojenjale so mi moči, da se še borim. Bom po nasvetu punc predlagala še kakšnega svetovalca (mislim, da bo mož šel, vem pa da mama pod nobenim pogojem), ker jaz res ne vidim več izhoda.