Živjo!
Imam 3-letno hčer,sem samohranilka,z njenim očetom sva šla narazen brez kakšnih večjih konfliktov,čeprav redno plačuje preživnino otroka noče v svojem življenju.Pred nekaj meseci sva šli k njemu v Zagreb,ker sem imela do takrat vseeno upanje,da bo pokazal kakšno zanimanje zanjo,pa je tako trapasto odreagiral na naju,da sem se brez besed obrnila in odšla,moram še povedati,da,če je treba kdaj kaj urejati z njim ni problemov,do mene pa se obnaša kot,da ni bilo nič,enostavno pravi,citiram:”Nije,da te ne volim ali imamo različite interese.”No in to je to.V glavnem, hotela sem vprašati,če imate kakšno idejo kako naj hčeri na njej razumjliv način razložim glede njenega očeta.Da ga ni,ne morem reči,ker si je obisk zapomnila in ve,da ima očeta in,da se do njega da priti z vlakom.Se pravi,da odpade razlaga,da je oči zelo daleč.Hvala za sodelovanje in lep pozdrav!Aja,pa še to,enkrat sem v jezi rekla,da naju njen oči ne mara,pa mi je odvrnila:”Tebe ne mara!”Pa sem dobila svoje.

No, to je pa že resnejši problem. Res ste dobili svoje, a hči se ne zaveda pomena, brez skrbi. Po mojih izkušnjah lahko rečem, da triletni otrok še lahko pozabi in preboli.
Ko bo kdaj spraševala po njem, ji povejte, da ga tudi vi čakate in ste žalostni, ker ga tako dolgo ni. Ne razlagajte ji, da nista za skupaj, ali, da vaju ne mara…
Otrok si bo sam ustvaril podobo o očetu, ki verjetno niti ne bo tako grda, a tudi vas ne bo videla za krivca. Ostala bo nekje vmes, s časom pa sploh ne bo več spraševala. Ko bo stara dovolj, bo zahtevala odgovore, takrat pa ji boste lahko vse povedali.
Sedaj pa ji ne ranite dušice in ji ne govorite, če ne vpraša! Če pa vpraša, pa bodite obe žalostni in mogoče tudi optimistični, lahko ji rečete npr. “Veš, tudi jaz ga pogrešam, upam da bo prišel k nama, zaenkrat pa izgleda, da še ne more”. Potem pa jo zamoti s čim drugim, npr. predlagaj ji sprehod ali kaj drugega, da ji odvrneč misli drugam.

Ne vem zakaj bi otroku govorili optimistično o tem, da se bo očka vrnil, če temu ne bo tako. Ali ima smisel zavajati otroka s tako pomembnim dejstvom kot je skupno življenje z očetom?

Hčerka sicer ve, da se lahko do očeta pride z vlakom. Zaenkrat. Kaj pa, če bi “odšel v Nemčijo”? Kao, doslej je oči živel razmeroma blizu, zdaj pa je dobil delo zelo zelo daleč…

Ko smo bili mi mali (mladi), je imela polovica otrok očeta “v Nemčiji”. Na vprašanje “Kaj ti imaš samo mamo?” je bil zelo priročen odgovor “Ne, oče dela v Nemčiji, pa vsak mesec pošlje denar…”

Pa smo vsi odrasli, tako tisti, ki s(m)o imeli očeta “v Nemčiji”, kot tisti, ki s(m)o ga imeli v dnevni sobi.

Otrok je star 3 leta in pač ni sposoben razumeti, kaj se dogaja in niti slučajno ne bo razumel resnice. Mislim, da je bolje stvar prepustiti času, ki bo olajšal rane. Do takrat pa naj ima lep spomin in upanje. Še prehitro se bo soočil s žalostjo, a mogoče ne bo tako zelo bolelo.

Tudi sama sem bila v malo podobni situaciji. S partnerjem sva bila 10 let skupaj, ko sem bila noseča sva se začela razhajati, dokončno sva se razšla ko je bilo hčerki 6 mesecev. Očka je potem nekaj časa hodil k nam, potem se je odločil da rabi malo časa za premislek, ta čas je trajal in trajal in trajal, (leto dni).

V tem času sem jaz večkrat hčerki slike kazala od očeta, če je vprašala kje je, sem ji odgovarjala po resnici, da jo ima zeeeeeeeeeelo rad, da jo pogreša, ampak da rabi čas za drugo. Nekako tako, stara je bila v tem času ravno 3, 4 leta in mislim da je razumela. Pogosto sva zvečer lubčka poslale očketu, ki nas ima zelo rad, in ki misli vsak dan na nas. (to sva dejansko pogosto delale, ker nisem želela da izgubi stik z očetom). Prepričana sem bila da se bo oči nekoč pojavil in zaželel hčerke. Ko je prvič hotel pridet, me je poklical, in ga je bilo tako hudo strah, da ga hči ne bo poznala. Pa je, ko ga je vidla da prihaja, tako nasmejana dobesedno tekla mu v naročje. On je bil tako ganjen da se je skoraj zjokal. Skratka, glede na to, da nisem skrivala, nisem se delala pretirano žalostno, pogosto sva gledale slike in pošilale lubčke v zrak očitu, mislim da je to v njej pustilo veliko lepih čustev do očeta.

Zdej imajo krasne redne stike in se imata zelo rada.

Hvala vsem,dali ste mi vsak po svoje idejo.Strinjam se s tem,da ni treba otroka že v tem času obremenjevati s tem,da očeta ne bo,strinjam pa se tudi s tem,da ji ne smem dajati lažnega upanja,tako,da ji bom verjetno res rekla,da dela nekje drugje vendar pa pošilja “denarček” zanjo.Kar je res.

Nives,hvala,da si delila z nami svoj zgodbo,upam,da se bo moji hčeri zgodilo podobno kot tvoji.LP

Pozdravljena!

V dosedanjih odgovorih je bilo povedanih kar veliko dobrih razmišljanj, zato ne bom ponavljala že rečeno.
Pomemben je vas odnos do življenja: če bo vaša hčirka ob sebi imela mamo, ki sprejema življenje z vsemi njegovimi dobrimi in slabimi stranmi in si prizadeva živeti z optimizmom in z veseljem odkriti dobre ljudi, lepe rože in drevesa, prijeten veter, se zna smejati… pa tudi če je včasih bolj otožna akljub temu prijazna in potrpežljiva, bo v mami imela vzgled, da je življenje bogato, zanimivo in da se vsako težavo lahko premaga, če se potrudimo. To je največ kar vi lahko date svojemu otroku za popotnico v njegovo lastno samostojno življenje v prihodnosti.

Glede denarja, ki ga očka pošilja, pa menim, da ni treba posebej povdarjati. Za otroka je dovolj, da dobi odgovor od vas, da očka nanj misli, da ravnokar jeste pico, katero boste plačali z denarjem, ki ga je on poslal. To ni njen denar, temveč vaš. Od očka pa bi bilo zelo lepo, če bi morda kdaj pa kdaj poslal kartico z nekaj besedami. Takšne stvari lahko otroku obesimo na neko malo oglasno desko v otroški sobi, morda še fotografijo očeta, pa bo stalno imela pred očmi njegov lik. Ideja z lupčkom je zelo zanimiva.
Ko bodo pa nastajala vprašanja: Zakaj očka ni znami – je dober odgovor npr. Tako je boljše za vse.Ko boš večja se bomo več pogovorili o tem. Sedaj je tako. Ali vprašanje – Zakaj očka ne pride, odgovor – Ne vem, to ga bova vprašali, ko bo prišel. Ti odgovori niso laž, puščajo odprto možnost za natančnejšo resnico v prihodnosti in možnost, da otrok sam ustvarja mnenje o vsem takrat, ko bo za to zrel.

Če vas kaj posebnega zanima, se oglasite. Tovrstne izkušnje so del mojega življenja.

Lep pozdrav, Paula

Tudi Vam hvala za odgovor.Na žalost od njenega očeta ne morem pričakovati kartice,vsaj za zdaj še ne,mogoče se bo premislil čez čas,saj naju misli čisto črtati iz življenja,ne vem ,sicer kako si to predstavlja,pa tudi to mi ni jasno ,kako,da je brez problemov prišel podpisat očetovstvo in preživnino in to tudi redno plačuje,da pa bi mogoče za njen roj. dan vprašal vsaj kako je in poslal kakšno kartico to pa ne,res mi ni jasno kaj se dogaja v njegovi glavi.Pozdrav!

Lepo pozdravljena!

Imate prav: včasih je zelo težko razumeti odrasle. Vsekakor dejstvo, da se branil očetovstva in da redno pošilja preživnino, kaže, da ima določen čut za odgovornost, da se zaveda, da na svetu obstaja neko bitje, kateremu je omogočil priti na svet. Možno je, da sedaj ne želi otroka spustiti v svoj svet, v svoje življenje. Morda tovrstne odgovornosti ni pripravljen sprejeti. Zdi se mi pošteno, da to tudi iskreno pove. Vsekakor je to boljše, kot da vam govori neresnice o čustvih, ki jih zares nima. Morda se bodo ta čustva nekoč prebudila, ali pa tudi ne. Tega trenutno ne ve ne on, ne vi in ne otrok.
Včasih partner, ki je zapustil družino ali se umaknil, ne želi nekaj časa kontaktov, ker ni povsem prepričan, da je partner , ki je ostal, sprejel njegovo odločitev in odsotni ima vtis, da bo druženje z otrokom dalo možnost in priliko drugemu, da ga nagovarja na vrnitev. Po določenem času, pa svoj pomislek odvržejo in občasna druženja z otrokom zaživijo na nov način. Kdo ve, morda se bo kaj podobnega zgodilo tudi vam.

Na koncu pa, saj tudi kartica ni bistvena! Vi in vaš otrok bosta po svoje oblikovali lastne vsebine življenja.

Lep pozdrav, Paula