Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja 3 letnica slabe volje ob odhodu iz šole

3 letnica slabe volje ob odhodu iz šole

Pozdravljeni,
Imam še eno vprašanje za vas. 🙂
Moja 3 letnica je septembra začela hoditi v malo šolo (smo v tujini). Jaz sem doma od njenega rojstva, hodila pa je tudi že parkrat tedensko k varuški, tako da to ni prva ločitev od mame. Doma imamo še dojenčka.
Šolo je začela septembra in jaz sem tista, ki sem jo uvajala in jo vozila tja zjutraj. Je zelo občutljiv otrok in sprva ji je bilo težko, da se je poslovila od mene. (K varuški jo je zjutraj vozil oči in vedno je bilo brez težav). Pojokala je prve 3 dni za 2 minutki, samo ko mi je rekla adijo. Učiteljica jo je prijazno vzela v naročje. Umirila se je vedno takoj po odhodu in preživela super jutro v razredu. Do začetka prejšnjega tedna se me je še vedno trdno oklenila za nogo, jokala ni več. Sedaj potrebuje samo roko učiteljice ali sošolke in gre lepo v razred. Šolo zaključi ob 12ih, ko jo pridem iskat za kosilo. Do razreda vodi ozek hodnik, kjer so zbrani še ostali starši in otroci. Tako da veliko maneverskega prostora ni. Jaz jo pridem iskat z dojenčkom v nosilki, tako da sem malo omejena in se ne morem ravno skloniti do nje ali ko vzdigniti v naročje. (bratca je bila že od začetka vesela in nikoli ni kazala kakšnih znakov ljubosumja) Iz razreda priteče vesela, potem pa kar naenkrat postane slabše volje in ta teden me je vsak dan udarila enkrat ali večkrt po nogi. Šele ko prideva v malo bolj odprt prostor lahko pokleknem k njej in jo vprašam, če je slabe volje in zakaj me tepe. Včasih me poprosi za liziko (3x sem ji jo prinesla v šolo) in potem je frustrirana, ker je pač nisem prinesla. Vem, da je utrujena, saj je imela tekom jutra veliko aktivnosti. Ne vem, kako bi naredila oz. kaj bi se še pogovorili, da ne bi imela take slabe reakcije. Boli me, saj se na splošno ogromno trudim, da počemo kaj lepega, zanimivega. Pogrešam jo, ko je v šoli. Potem je pa tak sprejem in celo pot domov slabe volje.
Imate morda kakšen nasvet? Najlepša hvala!

Pozdravljena

Deklica je v stiski, dopoldne je med drugimi otroci in učiteljico, pač v nekem formalnem okolju. Za triletnega otroka je to kar težko. Ne vem, kako velika je bila skupina, v katero je hodila v varstvo. je bila manjša, enako velika?
V bistvu to kar pišete, ni tako nenavadno za vedenje otrok, ko se starši vrnejo. Očitno je, da v tistem trenutku rabi samo vaše telo in toplino, da se umiri. Ne se toliko osredotočiti na njeno vedenje, ki je odraz neke notranje stiske (kar je lahko povsem normalno). Pomembno je, da si ob ponovnem snidenju z njo res vzamete čas, da se ji posvetite. Ponavadi za to sploh ni potrebno toliko časa. Samo, da vas ima na voljo. Da imata nek ritual povezovanja, ko se vrnete.
Če bi se pa tako vedenje stopnjevalo ter bi opazili, da se ne zmore ob vas umiriti, da je tudi popoldne iz sebe, potem se pa malo pogovorite z učiteljico, kaj se v šoli dogaja. Kako se učiteljica odziva na njo, kako se razume z drugimi otroki? Kaj jo spravlja v stisko?
Ampak najprej ji ponudite sebe, kolikor vas pač rabi. Ustavite se za trenutek, ko se vrne, povežita se. Vzemite si čas, da jo potolažite. Mislim, da bo to kar pomagalo.
Če pa ne, pa raziskujte naprej.

Vse dobro.

Andreja Vukmir Brenčič, spec. ZDT [email protected] 031 582 404 www.pogled.si

Pozdravljeni,

Se enkrat hvala za odgovora (tudi tistega o kricanju). Saj se mi je kar zdelo, da je tezava bolj v meni in da se moram sama malo umiriti. Je kar tezko, ker smo v tujini sami in nimam nobene opore, kar se pa z druzinama vidimo, pa ponavadi poslusam samo kaj delam narobe… Tako da res hvala za vase besede in vas cas.
Mala je zelo bistra in samostojna in ocitno preveckrat malo pozabimo, da niti 3. svecke se ni pihala in kar veliko pricakujemo od nje. Pri varuski so bili poleg nje se 3 enako stari. Sedaj v soli so pa mesana skupina 3, 4 in 5 letnikov in jih je kar 28! Nekateri starsi jih puscajo v soli tudi na kosilu in v popoldanskem varstvu. Midva sva se po priporocilu uciteljev odlocila, da bo prvo leto po kosilu doma in z januarjem pri varuski, saj je res prenaporno za tako majhne otroke. Vceraj sem imela tudi prve govorilne ure z uciteljico. Se je deklica zelo lepo vklopila v solo. Se (sicer malo, ker je se sramezljiva) kaj pogovori in podruzi z ostalimi sosolci (povecinoma s starejsimi). Na dvoriscu se nic ne oklepa uciteljice in se prosto igra. Za seboj lepo pospravi. Ocitno jo vse to res precej izcrpa in se potem na ta nacin odrazi. Bom sledila vasim napotkom.

Lep pozdrav!

Pozdravljena.
Absolutno je tako velika skupina za njo izziv in jo tudi utrudi. Pa še starejši so od nje. Pa še en nasvet: ob svojem otroku poslušajte sebe. Vi svojega otroka najbolj poznate, najbolj čutite. To, da vam drugi govorijo, kaj delate narobe, ni prav. To se ne dela. Naj vas podprejo in vam dajo varnost, da se boste lahko umirila in ob tem bolje odzivala na vašega otroka ali pa naj bodo tiho.
Zelo preprosto. Ni lahko biti prvič starš. Veliko je skrbi, tesnobe, ne veš, kaj je prav. Prvič si v mnogoterih situacijah. Pri vsakem naslednjem je že lažje. 🙂
Vse dobro.

Andreja Vukmir Brenčič, spec. ZDT [email protected] 031 582 404 www.pogled.si

Pozdravljena, Bella5!
Moj starejši sin je bil tudi zelo občutljiv otrok. Dopoldne v vrtcu je po mnenju vzgojiteljic potekalo mirno in brez opaznejših težav, prehod iz vrtca domov pa je izredno mučen in dramatičen. So bili trenutki, ko sem se že v naprej bala iti ponj, saj so se epizode kričanja, trmarjenja in nerazložljivega kompliciranja ponavljale. Kakšen priboljšek za boljšo voljo se je izkazal za dobro enodnevno rešitev, je pa bilo naslednjič brez njega toliko hujše. Zagotovila vzgojiteljice, da je pri njej vse v redu, so me spravljale v obup, saj sem jih razumela kot jasno sporočilo, da je očitno nekaj narobe z menoj.
Sčasoma sem sprejela dejstvo, da po napornem dopoldnevu moj sin pač potrebuje tak prehod. Kljub njegovi očitno slabi volji sem ga objela, ga nagovorila in se počasi z njim odpravila domov. Poskušala sem z njim klepetati in biti dobre volje. Počasi sem se tudi otresla tistega zoprnega občutka, ko te vsi gledajo, zmajujejo z glavo in pametujejo. Jih pač ignoriraš in greš po svoji poti.
Sčasoma je sin prišel v leta, ko je znal svoje občutke tudi ubesediti. Takrat ni več jokal in kričal, čeprav je še bil slabe volje. Znal je povedati, kaj mu ni bilo všeč ali ga je pretreslo tisto dopoldne in lahko sva se pogovorila. Poslušala sem ga in skupaj sva iskala rešitve, ki so ga pripeljale do tega, da se je bolje znašel v situacijah in jih dojemal manj občutljivo.
Zdaj kot najstnik ima še vedno kakšen slab dan in kakšen preveč občutljiv odziv. In še vedno pride k meni na kakšen pogovor ali zgolj po kakšno besedico spodbude. Ga pa ves čas usmerjam k temu, da tudi sam išče rešitve, kar mu včasih kar dobro uspe.
Svetujem ti torej, da hčerkico popelješ skozi te stiske, tudi če jih ne znaš razrešiti. Da jo pričakaš z nasmehom, tudi če jo dobiš vso zlomljeno. Ne nalezi se njene slabe volje, ampak poskušaj nanjo prenesti svojo mirnost in dobrovoljnost. To ni lahko in ne bodi preveč stroga do sebe, če je kakšen dan pač prehudo tudi zate. Kmalu bo lahko tudi z besedami povedala, kaj jo muči. Takrat bo lažje, obema.
Srečno.

Pozdravljeni se enkrat,

Najlepsa hvala gospa Andreja za vase vzpodbudne besede. In hvala Tiska za deljenje svoje izkusnje. Je vedno lazje, ko clovek slisi podobno zgodbo in se poistoveti z njo. 🙂 Sem ponovno uspela najti vec umirjenosti in energije za take trenutke. In nama je veliko lepse steklo.

Hvala in vse lepo in dobro tudi vama!

New Report

Close