Pozdravljeni,
Imam 3 leta staro deklico. Je zelo prijetna, radovedna, na čase trmasta in zelo dobrovoljna. Živimo v blokih sredi katerih je zaprto notranje dvorišče. S še nekaterimi starši se vsakodnevno družimo z našimi malčki na dvorišču. -kot opis situacije 🙂
Rada bi vaš nasvet oz. vaš pogled na vse skupaj. Morda je težava bolj v meni, saj sem bila vzgojena v duhu: kaj bodo mislili ostali, lepo se obnašaj, ob prisotnosti ostalih ljudi ne govori preglasno in sedi lepo pri miru (npr v kakšni čakalnici). Te miselnosti, kaj si bodo mislili ostali se skorajda ne morem znebiti, saj imam to res vsidrano globoko pod kožo. Velikokrat, ko se moja deklica v kaj zapiči in se potem s sovrstnikom gre, kdo bo zmagal (boj za kakšno igračko, kako mora kaj biti…), bi jo rada kar pustila pri miru, da se tudi sama nauči reševanja težav. Pa imam vedno potem občutek, da moram posredovati, saj drugi starši to od mene pričakujejo. Meni pa se zdi velikokrat neumno kar naprej skakati okoli, češ, moraš posoditi, ne to je njegov skiro in on ga želi nazaj. itd.
Večjo težavo pa mi povzroča hčerino kričanje. Se bo vozila po dvorišču in kar tako zakričala na ves glas. Meni je to pač del veselja in sprostitve. Od mene se seveda pričakuje, da jo naučim, da se ne kriči. Pa bom šla do nje in ji rekla, naj ne kriči. Potem bo še z večjim užitkom kričala dalje. Še ena druga deklica, leto dni mlajša, kdaj pa kdaj zakriči in moja bo takoj zakričala za njo. Kakšna bi bila po vašem mnenju najbolj primerna reakcija? Poskusila sem tudi s pojasnitvami, da na vseh zgornjih oknih živijo drugi ljudje. Da nekateri spijo, nekateri imajo dojenčke in da ne želijo, da se kriči. Da če bi bili pri babi in dediju (na vasi brez sosedov), bi ji pustila kričati, tukaj pa žal ne. Nič ne zaleže. Včasih tudi zagrozim, da če bo nadaljevala s kričanjem, bova šli notri. Ne zaleže prav dosti. Naj jo preslišim?
Hvala za vaše mnenje na to temo.

Pozdravljena.

3 letna deklica je še majhna, da bi razumela vaša pojasnjevanja. Mislim, da tega še ne razume. Kar pa ne pomeni, da ji ne povejte, naj ne kriči tako glasno.
Samo najprej umirite svojo stisko ob tem in svoj notranjo odzive, ki se ob tem pojavijo. Je res tako glasno kričanje? Je res tako preveč, da mislite, da je za ostale tako zelo moteče? Otroci pač tudi kričijo, posebej ko se igrajo s svojimi sovrstniki. Lahko je tako vesela, da se igra s svojimi prijateljčki.
Mogoče bi ji to lahko pojasnili zvečer, ko se vse umiri in ko ležita v postelji, se crkljata in pripravljata na spanje.
Lahko je kdaj pa kdaj peljete igrati tudi drugam.
V rešitvi bodite kreativna, ustvarjalna. Majhna je še.
In umirite sebe.

Vse dobro.