Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja 3 letnik v ipiki in jezi tepe

3 letnik v ipiki in jezi tepe

Pozdravljeni,

Tole pišem kot oče, v imenu obeh, mene in žene. Doma imamo 3 letnega sina. Z ženo sva glede vzgoje prišla do trenutka, ko zgleda potrebujeva tudi mnenje drugih…

Začelo se je nekako že od rojstva… Sam porod je trajal 24 ur, ker je voda odtekla in so čakali na popadke, mezmes so ga nafilali z AB, in zgleda je po rojstvu tudi zaradi tega izgubil sesalni refleks. Nato je sledilo 7 mesecev dojenja na nastavke in črpanje, in to ga je venomer zelo jezilo, ker ni teklo, itd. Naploh bil je nervozen in jočeč otrok, vsaka stvar, ki ni bila po njegovem, ga je momentalno spravila v ipiko in jok. Od tega, da se je do nekje 2. leta venomer zbujal v joku, in to jok po 15 minut, do tega da ga je v ipiko in jok spravila vsaka najmanjša situacija glede hranjenja, oblačenja,…., ki mu ni bila prav.

Zadevo sva z ženo jemala z mirnostjo, poskušala ga z mirnostjo pomiriti, priznava bilo je zelo težko na trenutke, so tu in tam tudi živci popustili. Včasih je umirjanje in jok uspelo hitro pomiriti, včasih trajalo v nedogled. In tudi sicer mu nudima ljubezen, ga poslušama, tudi on nama vrača to ljubezen, zelo ga zanimajo vse stvari, knjige, živali, kot slehernega 3-letnika.

Zadnje obdobje pol leta, ali morda 2 meseca, pa je nevzdržno. Tisti “zlat” sinek, se v trenutku ipično prelevi v neovladljivega otroka. Vsaka stvar ga še bolj spravi v obup in ipiko, recimo če samo rokavi, ko gre jest niso prav gor pocukani, če voda ki jo pije ni hladna, nogavice narobe obute, čeravno so pravilno… je starter za ipično dretje in jok. Kar je pa najhuje je to, da zraven TEPE. Udarja, da naju enostavno že boli, telesno in duševno. V tistem trenutku ga ne moreš ustaviti, samo jezno tepe, renči, udarja, uničil bi vse kar je v njegovi okolici. Žena ga nekako lahko pomiri, meni ga ne uspe, ker me še bolj tepe.

Tudi v družbi ko smo, sva vedno v nekem krču, da bo druge otroke udaril, ker jih tudi že je, ko mu kaj ni bilo prav. Zdaj septembra gre v vrtec, do zdaj ga je čuvala babica, ki pa nama je tudi že dala vedeti, da je otrok zelo problematičen na trenutke – neobvladljiv, da je tudi njo že udaril in zasadil nohte v oči, ker ga ene besede ni razumela (govorno se mu komaj zdaj prav odpira)

Smo mirna družina, drug drugega spoštujemo in imamo zdrave odnose, in to tudi skušava prenesti na tamalega. Z ženo imava občutek, da se z vzgojo vrtiva v začaranem krogu iz katerega ni izhoda. Situacijo bi rada omilila in rešila. Starši nama pravijo, da treba ostro postopati, dobil je zato tudi po riti, ampak ne zaleže, še več bencina smo vlili na ogenj. Če ga zapereva v sobo, sobo razmeče, vse leti po zraku. Tudi z mirnim načinom ne pomaga, ko mu nekako hočeš povedati da to boli, ampak on še naprej mlati.

Ko ga nekako umiriva, se zaveda kaj je naredil, reče da ne bo več taki, tudi vse pospravi in je spet en čas tisti zlati otrok, katerega si človek samo želi.

Prosiva za nasvet in mnenje, kako omiliti to jezo in tepež? Kaj v tistem trenutku narediti da bo prav? Je to samo ena faza? Ne bi rada da to vse skupaj prerase kasneje v neko drugo nasilje…

Pozdravljeni.

Sem si vzela nekaj časa za razmislek, da sem v glavi malo strukturirala odgovor. Zadeva je najbrž kompleksna in ni enoznačnih odgovorov.
Naj vam na začetku povem, da povsem čutim vašo stisko in verjamem, da na trenutke res ni lahko zdržati izzive, ki jih čutimo ob vznemirjenem otroku. In da se včasih RES zgodi, da se odzovemo na način, ki otroku nič ne pomaga. Pa smo spet tam, kjer staršem vsakič znova govorimo, da se morajo oni najprej umiriti, šele potem bodo sposobni umiriti otroka. Iz napisanega sklepam, da se tega zavedate tudi sami, da se trudite in da vam kdaj tudi ni uspelo. V takih trenutkih ste se odzvali (seveda v stiski in nemoči) tudi z udarci, za katere pa tudi sami veste, da nič ne pomagajo, da se po takem dogodku počutite slabo, da udarci otroka razvrednotijo in vse skupaj nikamor ne pelje.
Hkrati pa ostaja skrb, strah, kako bodo stvari šle naprej, nemoč pred takimi izbruhi..
Jaz bi zadevo pogledala z več strani.
Prva je vajin odnos z ženo. Življenje s takim otrokom je na trenutke naporno in zaskrbljujoče. Strah nas je zanj. Kam bodo stvari šle? Se bo kaj izboljšalo? Se bo stopnjevalo? Kako bomo živeli s tem? Ob takem otroku je RES potrebno ostati miren, kar pa ni lahko naloga. Ali zmoreta biti z ženo drug drugemu v oporo pri vseh skrbeh, ki jih doživljata, vsakdanjih stiskah, ki jih doživljata ob njem in z njim. Če uspeta ustvariti tako vzdušje, si bosta lahko v veliko pomoč, kar vama bo dajalo moči, da se bosta v trenutkih stiske ob njem lahko ohranila in se ne odzvala na način, ki za otroka ni primeren (tepež, vpitje…). Kajti vaš malček rabi veliko veliko umirjanja.
Druga stvar je znanje. Znanje vama lahko pomaga, da ga lažje razumeta, kaj se v resnici z njim dogaja. Jaz vama priporočam knjigo Vzgoja brez drame in Celostni razvoj otroških možganov.
Tretja stvar je, kako se odzivati v takih trenutkih. To je v knjigi Vzgoja brez drame zelo nazorno in lepo napisano ter obravnava ravno take dramatične trenutke.
Predvidevam, da ima vaš otroček enostavne slabo razvite regulativne mehanizme. Seveda jih noben triletnik nima, ampak očitno mu gre to slabše od rok, kot bi mu lahko šlo. Regulacija afekta pomeni, kako je človek sposoben na telesnem nivoju uravnavati težka občutja. Otroci teh sposobnosti pač nimajo, ampak vaš deček je očitno precej vznemirjen.
Zato bi kot četrto stvar omenila, da svojo pozornost ne usmerjate samo na to, kaj narediti, ko do tega pride, pač pa kaj lahko naredimo tudi vmes. Tu bi vam priporočila, da vzamete kakšno otroški slikanico o čustvih, predvsem jezi in se počasi z njim začnete pogovarjati tudi o čustvih. Seveda prilagojeno takemu malčku.
Zelo pomembno je, da boste z njim ohranili in razvijali stik. Ker on stiske, ki jo doživlja, enostavno ne zmore sam reševati. Če boste ohranili stik, se bo obračal k vam (govorim tudi za prihodnost), sicer pa ne. Če ga boste v družini začeli doživljati kot problem, se bo tako doživljala tudi sam ter se bo odvračal od vas.
Je kar nekaj načinov, kako lahko z malčki delamo na čustvenem nivoju.
Priporočam precej strukturirane navade, ki ga umirjajo. Gibanje v naravi je lahko zelo pomembno, reden spanec, umirjanje pred spanjem.
Predvsem pa umiriti sebe, da boste tam lahko zanj na način, kot on potrebuje, tudi če bo videti še tako neznosen.
Ja, ljudje okoli vas bodo zelo pametni, vsem je jasno, kaj bi naredili. Običajno je tako, dokler sami nimamo take izkušnje. Poslušajte sebe in vašega otroka. Le vi ga čutite kot oče in mama. Nihče drug.
Na tem mest, vam kaj več ne bi mogla napisati. Preberite knjige, izobrazite se. Če se vam bo zdelo, da ne gre, si poiščite kakšno terapevtsko pomoč. Take stvari, kot jih opisujete, so rešljive, samo mi se moramo začeti na otroka odzivati tako, da mu pomagamo, da nadgradi določen strukture v možganih, da bo razvijal boljše regulativne mehanizme.
Če imate še kakšno dodatno vprašanje, mi lahko pišete na mail: [email protected].
Želim vam vse dobro in še enkrat: stvari so rešljive.

Andreja Vukmir Brenčič, spec. ZDT [email protected] 031 582 404 www.pogled.si

New Report

Close