Nimam potrpljenja za uspavanje
Pozdravljeni!
Pišem zato, ker bi želela nekaj spremeniti pri sebi. Rada bi postala boljša mama. Sram me je, da včasih izgubim potrpljenje nad mojim 11 mesečnim sinom. Zaradi banalnosti. Oziroma pride do problema samo pri uspavanju. Imam že tako ali tako težave s hrbtenico in me pričenja boleti, medtem ko uspavam sina. Nimam nikogar,ki bi mi lahko kdaj pa kdaj pomagal pri vsakdanjih opravilih, saj sva se s partnerjem preselila v čisto novo okolje, kjer v bistvu ne poznava nikogar. Nevem, verjetno sem izčrpana od tega, da “visi vse na meni”, ampak kljub temu se zavedam, da se bom morala s situacijo sprojaznit in nekaj naredit na sebi. Namreč, ko dojenčel ne zaspi hitro (zame je hitro v 30 min!), včasih (res ne vedno), se ne moren več kontrolirati in govorim z njim s povzdignjenim glasom, oziroma tudi kdaj zakričim. Ko je partner doma, in če pride do tega, da postanem nervozna ga enostavno dam njemu. Ampak rada bi pipravila to, ko sem sama. Upam, da še ni prepozno in da sin ne bo nosil posledic zaradi napsihirane mame 🙁 to z dihanjem in štetjem do deset se pri meni ne obnese, ker v efektu niti pomislim ne na to. Rada pa bi kljub temu to spremenila, saj hočem najboljše za svojega otroka, ampak enostaavno se ne znam, ne zmorem kontrolirati. Prosim, za nasvet, kaj lahko storim, res si želim postati boljša mama. Lep pozdrav
Draga mamica.
Prvo, kar bi vam hotela reči je, da ste dobra mama. Če se zavedate svojih neprimernih odzivov na vašega dojenčka in si to močno želite spremenite pomeni, da ste dobra mama. Ste pa v stiski, ki jo očitno ne zmorete sama rešiti. In se jo polno zavedate.
Nič ni narobe, če takrat, ko je vaš partner doma, uspavanje prepustite njemu.
Vzrokov za vašo stisko in vaše impulzivne, reaktivne odzive je pa lahko več. Lahko ste enostavno preutrujena. Lahko se je prebudil strah, skrb, tesnoba in nimate nikogar, s komer bi jo sprocesirala. Lažje je, če imajo mlade mamice okoli sebe kakšno babico, taščo, kogarkoli iz razširjen družine, da se malo pocrkljajo in potolažijo. In nekoga, ki jim pomaga in ob katerem se lahko umirijo.
Očitno gre za močne, neobvladljive odzive/reakcije in si – kot ste napisala – sama ne morete pomagati. Lahko pa se vam kaj prebuja iz preteklosti, pa se tega ne zavedate. Mi terapevti temu rečemo implicitne vsebine oziroma implicitni spomin, ki je zelo organski. To je vzdušje, reakcije na določene okoliščine oziroma sprožilce, ko je naše telo močnejše od naše presoje in našega razuma.
Priporočila bi vam, da vzamete en blokec, kjer si poskušate po vsakem takem dogodku natančno zapisati vse odzive, občutja v vašem telesu. Impulzov ne boste zmogla regulirati, če se v polnosti ne boste zavedali, kaj se dogaja v vašem telesu. Potem si skušajte zapisati intenzivnost teh občutkov (recimo po lestvici od 1 do 10). Opazujte, na katere dražljaje oziroma sprožilce ste še posebej občutljiva. In si skušajte odgovoriti, zakaj vas vznemirijo prav določene situacije? Se lahko ob tem spomnite česa iz svoje preteklosti. To delajte redno, da se boste tega zavedala in da boste na to pripravljena, ko boste dajala malčka spat. Ohraniti morate zavedanje, ker boste le tako lahko uravnavala svoja čustva na telesni ravni. To je tukaj zelo na kratko. Še bolje pa bi bilo, če bi se potem o tem lahko s kom pogovorila, ki bi lahko ovrednotil ta vaš proces.
Priporočam vam, da obiščete terapevta. Lahko se obrnete tudi name in se malo pogovoriva. Ko se rodi otrok, se nam lahko prebudi marsikaj, česar se morda niti ne zavedamo.
Ali pa, kot sem rekla že prej, si morate enostavno spočiti in si poiskati kakšno pomoč v gospodinjstvu, varstvu, da se malo umirite in spočijete.
Občutki krivde vam ne bodo nič pomagali, pa tudi smiselni niso. Morda rabite toplo, varno in sočutno srce.
Vse dobro vam želim.