2,5 leten otrok se zbudi z jokom

Pozdravljeni,

Sem iskala na to temo in nisem zasledila podobne situacije. Zato se obračam na vas po nasvet ali mnenje.

Imam 2 in pol leta starega otroka. Precej občutljivega na spremembe, kar se je vedno odražalo s (ne)spanjem. Pa sem to pač sprejela. Sedaj mi je pa velika uganka, zakaj se doma zbuja z jokom. Naj povem, da moram biti pri uspavanju prisotna v sobi jaz. Podnevi zaspi v roku 5min, zvečer ponavadi traja kar nekaj časa: 20-40min. Ko pa se zbudi, nikoli ne vstane sam in pride iz sobe (ima normalno posteljo). Se joče in me kliče. Ko je pri varuški (tam so največ 4 otroci naenkrat), se zbudi brez joka. Ko smo bili pri mojih starših na počitnicah ter pri tašči, se je vedno lepo zbudil in brez joka vstal ter se nam pridružil v dnevni ali v sobi, kjer sva spala z možem.

Kakšno mnenje, kako bi zagotovila otroku, da ni potrebno jokati in da se mi lahko sam pridruži? Govorno je zelo napreden, tako da bi lahko povedal kaj ga muči. Veliko se pogovarjava, razlagam, da brez njega nikoli ne grem nikamor. Da ga jaz pazim, ali pa očka…

Hvala za mnenje!

Pozdravljena.

Vaš otrok je star šele 2 leti in pol. Težko mu boste dopovedala, razložila, da ni potrebno jokati. Očitno na tak način kliče mamico ali očija in želi, da pridete ponj. Tudi, če je govorno napreden, ne zmore povedati, kaj ga muči. Do tega bo prišel tam pri petih letih, zdaj pa res še ne. In da bo kar sam prišel.. Majhen je še in na ta način vas kliče in potrebuje. Odzovite se na način, kot on rabi. Pač mamico potrebuje drugače kot varuško ali taščo.
Vse dobro.

Pozdravljeni,

Najlepsa hvala za vase besede. So me nekako “umirile”. Ponavadi kar uspem lepo in razumevajoce in z veliko potrpljenja delati z otrokom, potem imajo pa vsi naokoli svoja mnenja in pripombe in me spravijo do obcutkov, da moram dolocene stvari spremeniti in da bi jih otrok ze moral narediti sam. Imam obcutek, da bolj kot je otrok samostojen in uspesen, bolj pozabijo, kako je se majhen in kar pricakujejo, da bo nekatere stvari delal kot odrasel…

Bi vas pa prosila se za eno mnenje, saj nekako spet ne vem, kako dalje.
Kot sem rekla, je otrok star 2 leti in pol. Brez plenice je malo vec kot pol leta. Odvadil se je zelo lepo, prakticno v 2 tednih. Ponoci sem tudi dala plenico stran po 1 mesecu. “Nesrec” je bilo izredno malo, sploh kar se tice kakanja (dvomim, da se je zgodilo 10x). Morda par kapljic lulanja, toliko, da je potrebno zamenjati gatke. Ko je prevec v igri. Ampak takoj zadrzi in gre normalno na stranisce. Vcasih sprasujem in vcasih tudi odlocim, da je cas za na stranisce (preden gremo na primer ven in pred spanjem). Vecinoma pa sam rece, da mora iti. Imam se mlajsega otroka, ki ga dojim in nisem vedno mogla s starejsim teci do stranisca, tako da gre ze nekaj casa v takih primerih sam na kahlico. Potem pa me pocaka ali poklice, da ga pridem obrisat (slaci in oblaci se sam). Kar se tega tice, ni bilo nikoli nobenih pritiskov zaradi dodatnega druzinskega clana. Na zacetku sem celo sla za otrokom do kopalnice in dojila obenem, potem pa je zacel hoditi sam. Vecjemu namenjam veliko pozornosti in zelo skrbim za to, da se ne pocuti glede cesa zapostavljen, ker imamo dojencka.
Tezavo pa imamo pri varuski. K njej hodi 2x tedensko po 7 ur. Na kaksna 2 tedna se zgodi, da se popolnoma polula ali pa se se veckrat pokaka v hlace. Varuska mu je zacela dajati plenico za spanje. Jaz sem bila zelo proti temu, saj se mi zdi korak nazaj in sem ji to tudi povedala. Dejala sem ji, da mi ni tezava dati podloge za posteljo in dodatnih oblacil. Ta tezava se tako vlece ze od zacetka leta oz. od decembra… Veliko se pogovarjam z otrokom in ga poskusim povprasati, zakaj je pri varuski tezava. Enkrat sva nekako prisla do tega, da ga je strah, ce mora varuska slucajno stran, ko je na straniscu. Sem se pogovorila z njo in je dejala, da je vedno zraven, vcasih pa res na hitro skoci do kuhinje ali do kaksnega drugega otroka. Kar je meni popolnoma normalno. Tudi doma nisem ves cas ob otroku, ko je na kahlici ali na straniscu. Je dejala, da bo pac skrbela, da se ne bo oddaljila, ko bo moral na stranisce. Pa je prejsni teden zopet prislo do tega, da otrok ni zelel kakati, nato pa je dejala, da mu je dala plenico (da se dobro) in da se je potem pokakal v plenico. Sva se spet pogovarjala in tokrat mi je dejal, da ga je trebuscek hecal in da se zato ni pokakal na stranisce, ker ga je trebuscek bolel.
Kaj in kako naj ravnam v tej situaciji, ker res ne vem. Res se mi zdi neprimerno, da se mu po tako dolgem casu brez plenice spet daje neko plenico in s tem otroka se dodatno zmede. Tezavo vidim se v tem, ker gre septembra otrok v “malo solo”. Za tam se pricakuje, da je otrok brez plenice, saj jih je v razredu kaksnih 25-28 in ena vzgojiteljica ter ena pomocnica in morda se studentka. Ne vem, ali je tezava pri meni (doma ima na straniscu skoraj vedno kaksno knjizico), ali je v nacinu ravnanja varuske (morda je kdaj odreagirala bolj strogo, navelicano itd. oz. je taka izgledala in otroci so zelo dojemjivi tudi za take subtilne stvari in se nekako cuti pod pritiskom…), ali otrok pac samo z mami in ocitom in bliznjim druzinskim clanom obvlada svoje odvajanje na stranisce…?

Najlepsa hvala za odgovor!

Pozdravljena.
Me veseli, če vam je moj odgovor vsaj malo pomagal. Kar se drugega vprašanja tiče, vam tudi ne morem dati konkretne rešitve. Pri nas v družini imamo ta trenutek dva malčka: 4,5 ter 2,5 let. In če pomislim na mlajšega, ga domet izven varnega okolja staršev in doma še vedno precej vznemiri. Ta vznemirjena se kažejo ravno v takih subtilnih stvareh. V tem starostnem obdobju malčki počasi iz primarne navezanosti na mamico in očka, počasi prehajajo v sekundarne navezanosti, kot so babica, lahko tudi varuška, če je veliko z njo. To, da je zanj mala stiska biti z drugim človekom, ni tako nenavadno. Je kar potrebno biti potrpežljiv in razumevajoč. Morda naj ga varuška malo več pockrlja, da bi se ob njej počutil bolj varno. Poskusite brez plenic in boste videli, kako bo šlo. Varuška naj se mu malo bolj nežno posveti, da bi imel ob njej malo bolj varno vzdušje.
Lep pozdrav in vse dobro.