Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja Nezadovoljstvo 16 mesecnika ali morda ze trma

Nezadovoljstvo 16 mesecnika ali morda ze trma

Pozdravljeni,

Pisem, ker se soocam z negotovostmi v zvezi z vzgojo 16 mesecev in pol starega sina.

Z njim oba s partnerjem preziviva ogromno casa, jaz namrec se nisem v sluzbi, partner pa ima tako delo da je vecino casa doma.

Sin je zelo hitro nezadovoljen. In to nestetokrat na dan. Recimo ce pokaze na neko stvar in mu je ne dam, ce je v narocju in z roko kaze kam naj ga dvignem in ce tega ne storim, ce mu pes vzame zogico ali kruh iz roke, ce mu neka stvar ne uspe, ce ne doseze stikala za luc prizgat, ce ne doseze kljuke… veliko je se stvari in brez izjeme se zelo ujezi prav vsakic. Preusmerjanje pa ne zaleze, saj je zelo trmast in ne popusti, cetudi mu namesto bednega predmeta ponudim kaj bolj zanimivega. In plane v jok ali dretje in se sam zelo tezko umiri. Umiri ga ce ga vzamem v narocje, malo pobozam po laseh…a kaj ko takoj, ko se malo umiri, zacne kazat stvari, ki jih zeli prijeti, te stvari pa so ponavadi ravno tiste, ki mu jih ne pustim (nozi, stekleni kozarci, likalnik, vzigalnik…). In spet dretje. Ker je teh primerov toliko vsak dan zadnje case (morda se zadnja dva tedna stopnjuje) ze ne vem vec, kako na te izbruhe odreagirati. Ce ga vzamem v narocje, se skoraj vedno zgodi prej opisano in prideva v zacaran krog. Ce pa se lepo umiri v narocju in ga zelim odloziti na tla, zacne jokati cim ga odlozim. Vcasih (zelo redko) jaz ali partner povzdigneva glas, da sedaj pa je bilo dovolj in vcasih deluje in se v hipu umiri, vcasih pa ga to se bolj razburi. Vcasih pa se umiri ce izginem iz prostora. Ce ostanem v prostoru tako da me vidi in ga ignoriram, se ne umiri. Jaz mislim, da gre za prehodno obdobje, da ga je zacelo zanimati res vse in se je pac zacel soocati s frustracijami, ko vsega pac ne more ali ne sme. Ali se morda motim? Rada pa bi mu pomagala, da se nauci te frustracije premagovati in se umiriti. Vendar ne vem vec kako. Moj najpogostejsi pristop je, da ga vzamem v narocje in mu govorim v smislu: vem da bi rad to in to, vendar zdaj ne mores/ne smes. Vedno mu tudi povem da ga imam rada. Trudim se, da ga ne tisam, saj se mi zdi da s tem ko joka premaguje te frustracije…. a kaj ko se potem ko se umiri skoraj brez izjeme zgodi zgoraj opisano, ko iz mojega narocja spet nekam ali nekaj zeli.

Drug “problem” pa je, da sin hoce vsaj 100x na dan v moje narocje. Sploh v tujem okolju. Kljub temu da ze lepo hodi, se v tujem okolju zeli nositi. Hodi le doma, pa se to samo v hisi, po dvoriscu zelo omejeno…spet zeli v moje narocje. Seveda ga nikakor in nikoli ne silim, da bi hodil v trgovini ali na igriscu…ga pa veckrat odlozim na tla, tako da mu dam priloznost, ce bi zelel hoditi, vendar ga ze samo to, da ga odlozim na tla velikokrat spravi v jok. Ali bi ga morala v novih okoljih kaj spodbujati k raziskovanju in kako, ali to pride samo od sebe ko bo otrok zrel za to? Naj pa povem, da se zelo razzivi v peskovniku na igriscu in se tujih otrok ne boji (razen ce ga kdo po nesreci udari ali kaj podobnega, se preseli v moje narocje in mi malo da ne spleza na glavo ze ce se tisti otrok samo pribliza). Naceloma najprej druge otroke opazuje in ce niso prevec divji in zivahni, se jim potem pribliza. Predvsem me zanima, ali se otroci scasoma sami od sebe opogumijo, da zacno hoditi in raziskovati v novih okoljih ali jih je potrebno k temu kako spodbujati?

Lp, Natalija

Pozdravljena gospa Natalija.

Zagotovo preživljate zelo pestro in naporno obdobje, ko je vaš otrok začel počasi odkrivati svet izven vajine dvojine. Je pa še majhen, eno leto in pol res ni veliko. Verjamem, da je težko in frustrirajoče, ko ne veš, kaj narediti in velikokrat tudi tisto, kar narediš, nič ne zaleže.
In se lahko sprašujemo, le kaj se dogaja v teh naših malčkih?
V takih obdobjih je prva skrb, kako naj se umirim in ohranim. Pomeni, da zaradi otrokovega vedenja ne pademo v kakšna težka čutenja, ki nas popolnoma preplavijo in se počutimo slabo, smo preplašeni, zaskrbljeni, negotovi, včasih pa tudi jezni. To zagotovo ni dobro ne za nas, ne za našega malčka. Posledično se slabo počuti tudi otrok, saj ga zaradi lastne neumirjenosti ne zmoremo umiriti in potolažiti.
Težko bi rekla, kaj se z njim dogaja, toda trma zagotovo ni. Ko gre za tako majhnega otroka, sem vedno presenečena, da se še vedno govori o trmi. Prej bi rekla, da je strah, tesnoba, na način, kot jo pač doživlja otrok.
Da ne bi začeli s kakšnim kaznovanjem ali kaj podobnega. Poskušajte ga tolažiti, umirjati, mu dati čim več varnosti. Tudi v naročju, če je potrebno in nekako ‘zdržati’ to obdobje. Poskusite se čim bolj uglasiti z njegovim teleščkom, da boste zmogla čutiti, kaj čuti in kaj potrebuje. Umirite svojo skrb. Vprašajte se, česa vas je strah, kaj vas najbolj skrbi? Kaj vam je najtežje v tej situaciji? Nemoč? Strah, da bo takšen ostal?
Preberite knjigo Celostni razvoj otroških možganov,ki vam bo pomagala razumeti, kako se razvijajo otrokovi možgani in kaj potrebuje.
Srečno.

Andreja Vukmir Brenčič, spec. ZDT [email protected] 031 582 404 www.pogled.si

New Report

Close