Najdi forum

Spoštovani!
Pišem vam zaradi “težav” z najinim sinom. Star je 5 let in obiskuje vrtec od starosti 11 mesecev dalje. Sprva je bil tih, opazovalec, samotar. Zdaj zadnja leta se je odprl in je prijeten, nežen fant. Ima pa težave z obvladovanjem čustev. Ko ga kaj razjezi, kriči in v jok. Redko pozitivno sprejme kritiko. Redko sprejme, da ni po njegovem. Njegovo 3-letno sestrico tudi udari. Veliko posluša le lastno voljo, za potrebe drugih mu večkrat ni mar.
V vrtcu je zadnje dva meseca odsotna vzgojiteljica in redko imajo nadomeščanje. Tako da je v razredu le pomočnik vzgojitelja – začetnik. Starši opažamo, da v razredu vlada nered. Otroci so brez vodje in so “razštelani”.
Včeraj se je pripetilo tole: S sestrico sta se doma kako uro lepo igrala… mirno in se med tem lepo pogovarjala. Nato pa je sestrica pomotoma podrla cesto, ki sta jo zgradila iz kock. Sin je znorel… kričal nanjo, histerično jokal, jo udaril… Po mojem posredovanju (mirno reševanje) pa mi v jezi rekel nekaj, zaradi česar sem še danes pretresena. “Mami jaz imam v vrtcu sošolce, ki te lahko ubijejo!!”
V šoku sem ga vprašala, če si res želi ostati brez mamice? (ne vem ali sem prav odreagirala, ampak to mi je prvo padlo na pamet). potem sem ga pustila. Povedala možu kaj se je zgodilo, je šel k njemu in se z njim začel pogovarjati. Ga je izprašal od kot mu to ubijanje.. (doma te besede ne uporabljamo!). Sin mu je v solzah povedal zgodbo iz vrtca: sošolec je iz kock sestavil vrtavko. Posodil jo je sinu, da jo lahko zavrti. Ob vrtenju mu je razpadla in je ni znal sestaviti nazaj. Sošolec mu je zagrozil: “Če je takoj ne sestaviš, ti bom ubil tvojo sestro!” In sin je zgodbo večkrat povedal z povsem isto vsebino (sva ga izprašala večkrat, da bi ugotovila, da si kaj ne izmišljuje).

Prosim vas za nasvet, kako ravnati. Nisva starša, ki bi se vmešavala v delo vzgojiteljev, ampak tokrat misliva, da je zadeva šla predaleč. Vedno želiva zadeve reševati doma, skupaj z otrokoma in ne valiva krivde na druge. Kak pristop naj izbereva. Tudi pri sinu. Na kak način ga naj dvigneva nad težavne sošolce, da bo vedel, da mora razmišljati s svojo glavo in se jim izogniti. Na kak način ga naj naučiva obvladati svoja čustva?

Prosim za nasvet.

Prijazen pozdrav, Nina

Spoštovana mami.

Naj vam na začetku priporočam, da si preberete knjigo Daniela Siegla Celostno razvoj otroških možganov in Vzgoja brez drame. Ob branju prve boste razumeli, kje v razvoju je vaš otrok in mislim, da bo veliko vaših strahov izpuhtelo. Druga pa se osredotoča prav na take dramatične trenutke in kako se v njih odzvati.
Otroci se med seboj pogovarjajo marsikaj, pa sploh točno ne vedno, kaj to v resnici pomeni. Posnemajo besede odraslih, ali pa nekje nekaj slišijo, ponovijo… Veliko posnemajo drug drugega, tako da jaz takim enkratnim dogodkom ne bi pripisala velike usodnosti. Prav je, da se z njim pogovorite. Če bi se pa nekaj takega ponavljalo skozi daljše časovno obdobje in če bi naraščalo, potem bi bil morda razlog za skrb.
Verjamem pa, da ste bila šokirana, ampak res ne vem, če je petletnik vedel, kaj to v resnici pomeni.
Vi se samo skušajte umiriti in z njim veliko, veliko pogovarjati na način, ki je za petletnega otroka primeren. Upam, da ne boste čutila, kot da vas ne razumem in da zmanjšujem pomen besedam, kot je ubiti. Ampak pri otrocih je treba stvari res opazovati bolj skozi daljše časovno obdobje, preden nas pograbi panika.
Vse dobro.

Andreja Vukmir Brenčič, spec. ZDT [email protected] 031 582 404 www.pogled.si

Samo še eno stvar bi dodala. V knjigi Vzgoja brez drame boste dobila odgovor, kako boste svojemu sinu pomagala ravnati s težkimi čutenji. To sicer ne gre iz danes na jutri, se pa zelo hitro pokažejo rezultati. Vidva mu morata pokazati ravnanja s težkimi občutji. On tega še ne zmore. Seveda pa se morata najprej umirit sama. Zagotavljam vam, da boste odgovore dobila v knjigi in se prepričala, da te metode RES delujejo.
Vse bo še dobro.

Andreja Vukmir Brenčič, spec. ZDT [email protected] 031 582 404 www.pogled.si
nova
Uredništvo priporoča

Spoštovani!

Lepa hvala za odgovor. Ko zaslišiš take besede od svojega otroka si sprva šokiran, potem pa neskončno žalosten in iščeš rešitve. Ampak čez dan, dva spoznaš, da se nobena juha ne poje tako vroča kot je skuhana… Se vsekakor strinjam z vašim napisanim.
Omenjeni knjigi bom prav rada prebrala.
Želim vam vse lepo!

New Report

Close