Kako ravnati?

Bil je čas praznikov in seveda družinskih srečanj. Z družino smo praznovali pri svakinji, ki ima že skoraj 17 let starega sina. Moj sin je star 5 let. Sicer se je z mojim sinom kar lepo igral. Do težav je prišlo, ko si je moj sin hotel ogledati velikega plišastega medvedka, ki ga je imel svakinjin sin v svoji sobi. Sin svakinje tega ni dovolil. Ko se je moj sin hotel samo malo »pocartati« z medvedkom, mu ga je takoj iztrgal iz rok. Izvedela sem, da je svakinja tega medvedka prvotno namenila mojemu sinu pred kratkim na enem izmed obiskov, ko mene ni bilo zraven, vendar ga takrat ni želel imeti. Zato je ostal pri njej. Zdaj si je naknadno premislil, vendar ga je medtem nekako »posvojil«, svakinjin 17 letni sin. Moj sin je zelo jokal in prosil, da bi lahko medvedka vseeno dobil, ali si ga vsaj izposodil za domov, vendar je 17 letnik izjavil, da je sedaj njegov in da brez medvedka ne more biti. Po eni strani lahko razumem, da je to lekcija za mojega sina, da se nauči, da vsega ne more imeti, in da je zpravil priložnost, ampak ljubi bog, saj je star le pet let. Popolnoma razumljivo bi mi bilo, če bi šlo tukaj za manjšega otroka, ki se je na igračo pač medtem čustveno navezal. Ampak ljubi bog, tu gre za 17 letnega mladega moškega, ki nima nobene motnje v razvoju ali kaj podobnega. Je odličnjak in obiskuje čisto normalno srednjo šolo. Svakinja je namignila, da bo kupila mojemu sinu ob drugi priložnosti drugega medvedka, vendar se moj sin ni in ni mogel pomiriti. Zmotilo me je, da svakinja pri »borbi« za medvedka popolnoma podprla svojega sina, ki je v bistvu praktično odrasla oseba, pred vsemi mu je obljubila, da ne bo dovolila, da mu bo moj sin odnesel njegovega medvedka. Njen sin je potem vzel medvedka, brez besed odšel v svojo sobo, se usedel za računalnik in odšel igrat online računalniško igrico, ter se je od tistega trenutka dalje obnašal, kot da nas več ni na obisku. Moj sin je jokal in jokal, na koncu smo ga le uspeli pomiriti in se odpraviti domov. Naj poudarim, da nisem prišla v konflikt s svakinjo, tudi ne z njenim sinom, ukvarjala sem se predvsem s tem, kako otroka čimprej odpeljati domov. Naredila sem morda le eno napako. Svojemu sinu sem tako, daje dotični 17 letnik to tudi slišal rekla, da naj ne joče, ker ima svakinjin sin tako še večje zadoščanje in veselje, da mu ne da medvedka. Na to je kot komentar svakinjin sin samo zaprl vrata svoje sobe in se, kot pravim obnašal, kot da nas ni. Njegova mama pa tudi njegovih besed ni komentirala. Potem smo odšli. Vem, da moj sin na nek način ni imel več pravice do tega medvedka, saj ga baje pred nekaj tedni ni želel vzeti, ko mu ga je svakinja naključno kupila, in zadeva bi bila zelo jasna, če bi bil svakinjin otrok mlajši ali star enako kot moj sin. Majhnemu otroku pač ne bi nikoli odvzela igrače, ki jo je usvojil. Gre za to, da je svakinjin sin star že 17 let. Zato sem nekako osupnjena nad ravnanjem 17 letnika in njegove mame. Tu gre vendar za osebo, ki bo naslednje leto imela volilno pravico, za osebo, ki bi morala biti naslednje leto sposobna sama oditi na študij v drugo mesto in poskrbeti zase. In ponavljam, nima motnje v duševnem razvoju, nobene odločbe, da ima posebne potrebe, je odličnjak in tako naprej. Kljub temu njegova mama ni niti enkrat poskusila sina vzpodbuditi, da bi ravnal zrelo, da bi dal prednost manjšemu otroku, ki težje razume situacijo. Njen sin je rekel, da medvedka potrebuje, in to je bilo to. Baje je pred časom želela moja svakinja mojemu sinu podariti nekaj starih igrač njenega sina, pliškote in lego kocke, pa ji ni dovolil pod nobenim pogojem, češ da jih potrebuje. Razumem, da je lahko navezan na igrače, ki jih je imel celo otroštvo. Tu pa gre za medvedka, ki je bil kupljen pred kratkim. Torej se normalen 17 letnik verjetno ne bi nanj čustveno navezal. Ali pač? Po drugi strani se je od mojega petletnika pričakovalo, da situacijo razume in sprejme. Celo posebej je pred mojim sinom poudarila, da bo poskrbela, da bo medvedek ostal pri njenem odraslem sinu. Kaj menite o vsem tem? Še enkrat, nismo direktno prišli v konflikt, ker sva bila z možem tako šokirana nad dejstvom, da 17 letni mlad normalen moški tako »potrebuje« medvedka, da ga niti za eno noč ne more posoditi 5 letniku, da smo enostavno pobasali našega objokanega otroka in odšli. (Pa prepir tako ne bi imel nekega smisla.) Kaj menite kaj o vsem tem? Res mej je najbolj šokiralo, da je svakinja opisano vedenje pri svojem sinu sprejemala kot nekaj popolnoma normalnega.

Pozdravljena.

Kaj naj vam rečem? Kakšen komentar bi tukaj sploh lahko imeli? Odgovorila ste si že sama. Samo zaupati si morate, da prav čutite. Očitno vas je vse skupaj zelo vznemirilo. Jasno je, da je vse skupaj ne samo čudno, ampak prav bizarno. Od vseh skupaj. Petletniki si premislijo in bi potem točno to strašno radi imeli. Impulzivno in čustveno vedenje je za petletnika povsem normalno. Da bi pa 17 letnik želel imeti medvedka???? Halo??? Razen, če v njem ne skriva droge. Da pa še mama to razume..hm. Ne vem točno, kaj je vaša dilema. Ali se bojite, da so ogroženi odnosi z vašo razširjeno družino? Da vaš sin ni sprejet? Razumem, da vas je to lahko užalostilo. Podprite svojega malčka, mu razložite. S temi ljudmi pa pač po pameti.
Vse dobro.