Najdi forum

Odnos hcere in oceta

Pozdravljeni,

Imam 2 letno deklico. Sama sem zaradi selitve in nato ponovne zanositve z njo doma ze od rojstva in do sedaj, ko cez 2 meseca pricakujemo novega clana. Deklicin oce je super oce, a nekako ni clovek za dojencke, ampak za otroke, ki so ze malo vecji in ze malo verbalno komunicirajo. Sem v tujini, brez druzine in prijateljev in mi je zato partnerjeva pomoc toliko bolj potrebna. Ze od zacetka sem ga nekako silila oz. lepse receno vzpodbujala, da bi se bolj ukvarjal s hcerkico. Saj je zelo rad in sam od sebe pomagal pri previjanju, kopanju, ampak ne toliko v pogovoru, branju, igranju… Pomoc meni je bolj smatral s tem, da se je zaprl v kuhinjo in kuhal (za kar sem seveda hvalezna, pa mi to ni bilo tako pomembno).

S hcerko smo ze od zacetka imeli tezave pri spanju. Je zelo obcutljiva in empativna deklica in ob spremembah se to kaze na (ne)spanju. Npr. do 6. meseca je spala dokaj v redu, nato pa sva sli k moji druzini (prej ves cas sami, saj je partner veliko sluzbeno odsoten) za en mesec in takrat sem zacela tudi uvajati gosto hrano. Te spremembe so se jo ocitno tako dotaknile, da se ji je podrl cel sistem spanja. Do nekje 9.-10. meseca se je zbujala vsako noc na uro, dve ali vcasih celo na pol ure. Pa sem ji stala ob strani (bozanje, pestovanje, petje itd.) in sva to prebrodili. Sva s partnerjem kasneje, ko se je to umirilo, poskusala, da jo tudi on daje spat. Vcasih bolj uspesno, vcasih manj in sem morala nadaljevati jaz. Je pa vedno jokala in vedno je trajalo kaksno uro, da je uspela zaspati.

Sedaj pa bolj k bistvu mojega posta. Ko sem zanosila, je bila stara ze leto in pol in z ocetom sta se ze kar lepo povezala, saj mu je znala marsikaj povedati in mu je bilo lazje. Veliko se preigrata, bereta. Sta velika prijatelja. Ko pa jo je bilo treba zvecer preobleci, pa vedno mami. Ko je bilo treba iti spat, vedno mami. Zelela bi, da se ga bolj navadi, da je tudi ocka super oseba, da jo preoblece, umije in da spati. Ali pa da jo pelje na kahlico (od 2. rojstnega dneva je suha). Pa je vedno nora bitka. Zavraca ga. Zapanicari, kot bi ji hotel kaj narediti, pa ji ni nikoli kaj vec, kot strogo kaj rekel, ko je bilo le-to potrebno. Stece k meni in mi joka, mami mami, ces naj ji jaz pomagam. Aja, seveda mi je toliko bolj pomembno, da imata z ocetom vecerni ritual, saj ne vem, kako bom zmogla vse to, ko bom morala poskrbeti ze za novorojencka. Tudi zato sva zacela z ockovim vecernim ritualom (bolj rigorozno) se preden se mi je kaj poznalo. Pa nic ne kaze na bolje. Ce se deklica ponoci zbudi in grem jaz do nje, je dovolj, da jo pobozam in zaspi takoj nazaj. Ce gre partner, noro joka, dokler se ne izcrpa, je partner ne vzame k nama v posteljo (kar mi kot nosecnici ni lahko) ali pa da grem jaz potem do nje. Prejsnji vecer sem vztrajala, da se sama zmenita, ko se je okoli 22:00 zbudila, pa se je jokala in nato drla 20min, da je bila ze cisto iz sebe. Pa se je partner trudil, ji lepo govoril, pel, jo vzel v narocje. Ni da ni. Vem, da ga boli, da ga tako zavraca in ji ne zna/zmore pomagati ob tezkih trenutkih, se posebno ko se tako lepo ujameta v igri. Ce jo kdo vprasa, kdo jo razvaja ali kdo ji je kaj kupil, je vedno oci oci… Meni je pa seveda naporno, saj moram na koncu posredovati ob se vecjem kaosu, kot ce bi jo ze takoj po vecerji jaz zacela pripravljati na spanje. Strah me je, kako bo ob novorojencku. Rada bi jima pomagala ter seveda tudi sebi olajsala zivljenje. Zadnja dva meseca ocka zacne tudi udarjati, ko je tako razburjena. Vem, da na ta nacin izraza svoje nestrinjanje in frustracije, ker drugace pac se ne zna. Pred meseci sva tudi midve imeli tak problem, da me je parkrat zelela iz “ihte” ugrizniti in ji nisem dovolila, nato pa je zelela ugrizniti sebe. Tudi udariti me je kdaj zelela. Pa mi je uspelo situacijo kar hitro resiti. V takih primerih sem jo sprasevala, ce je huda, opisala situacijo v kateri sva, jo objela in jo vprasala, ce se raje pocertava. In potem je nekako to izzvenelo. Partner pa se nekako kar ne znajde v tej situaciji. Ji je govoril, naj takrat raje rece “huda sem”, pa ni zaleglo. Glede ene po riti sva se pogovarjala, da to ni resitev in ni pravi zgled, saj ne mores otroku prepovedati tepeza s tepezem. Danes pa je bil partner ocitno tako znerviran in izgubljen, da je dobila eno plosko po nagi riti (ob preoblacenju).

Je pa v zacetku meseca deklica zacela hoditi k varuski za 4h dnevno, kjer se igra se s 3 otrocki, starimi okoli leto in pol. Jih ima zelo rada in gre rada tja. Tudi ocka jo kdaj pelje. Ob slovesu pri varuski malo pojoka (sploh ne vedno) za kaksno minutko, nato je vse ok. Ko gresta od doma, se od mene zelo lepo in veselo poslovi. Da lupcka in pomaha. Tezave med njo in njenim ocetom pa so se zacele ze veliko pred varusko.
Z odvajanjem od plenicke je slo kar gladko. Sva prvic poskusili poleti, ko je imela 18m, tako da je bila kar v spodnjicah, pa jo je bilo prevec strah in sem opustila (pa zopet 1 mesec pri mojih in spremembe glede novega okolja). Poskusili sva spet nekje sredi oktobra, vedno na vesel nacin – tekma katera bo hitrejsa in se je v 2 tednih cisto privadila na lulanje in kakanje na kahlico. Od takrat ji je morda 2-3x uslo v hlace, verjetno je bila prevec v svoji igri. Ob privajanju in ko ji ni uspelo do kahlice, sem vedno z nasmehom in vzpodbudo rekla, da to pa res ni nic, da sem pac vesela, da je npr. kakala, da je ne bo bolel trebuscek in da jo bova pac lepo umili in preoblekli in sva sli dalje.

Verjetno so nase tezave vezane na vse zgoraj nasteto – nosecnost, brez plenicke, varuska, samo res ne vidim, kako naj kaj spremenim, da bi hcerka dovolila, da zvecer za njo poskrbi ocka.

Hvala za vaso pomoc!
Lep pozdrav!

Spoštovana Ana.
Razumem vašo stisko in strah pred prihajajočim dojenčkom, ki bo zagotovo spremenil dinamiko v vaši družini. Me pa vaš primer spominja na kar nekaj primerov, ki sem jih imela v svoji terapevtski praksi, ko mamice ‘prevedejo’, da majhni otroci zavračajo očeta. Prvo je to, da je vaša hčerkica v resnici še majhna in je v obdobju, ko počasi prehaja iz te diade (navezanosti na vas) v triado (ko počasi v svoj prostor spušča očeta. prehudo bi bilo reči, da ga zavrača. jaz mislim, da ga nič ne zavrača, samo takrat, ko je v stiski, ko so ti kritični trenutki, je še vedno mamica ta prva. Ker je njena navezanost (to je organsko) na vas še vedno močnejša. Ampak to je normalno.
Imela sem tak primer in je bil očka kar žalosten, ker je mislil, da ga hčerkica nima tako rada kot mamico. V kritičnih trenutkih, kot je nega (kar spanje je) je bila samo mamica, mamica. In za njo je bilo to kar naporno. Imajo tudi mlajšega bratca. In sem jim rekla, dajte poskusit zdržat in ne delajte problema iz tega. Če vas pač kliče, se odzovite. In čas je pokazal, da so se pri treh letih stvari začele zelo spreminjati. Oče, ki tudi ni obupal, se zaradi užaljenosti ni odmaknil in je zdaj situacija precej drugačna. zdaj je pa oči, oči..
V bistvu je kar normalno: z očkom se igra, mami pa malo potolaži.
V bistvu je še majhna. Nič naj vas ne skrbi. Poskusite se odzvati, ko vas potrebuje in dajte to v kontekst razvoja in njene organske potrebe. Vse bo še v redu, tudi očka bo imel pomembno mesto, verjemite mi. In ne ustrašite se prihoda novega člana. Stvari včasih pač rešujemo sproti, vnaprejšno obremenjevanje je lahko brezplodno, ker se včasih zgodi, da se stvari obrnejo drugače. Lahko tudi bolje, kot smo mislili.
Vse dobro.

Andreja Vukmir Brenčič, spec. ZDT [email protected] 031 582 404 www.pogled.si

Pozdravjeni,

Sem vzela stvari malo bolj na distanco, brez pritiska nase in na hcerkico in se je situacija malo umirila. Sva se s partnerjem pogovorila in sva zvecer bolj kot ne prisotna oba, vendar je ne siliva, da bo pac neke stvari naredil ocka. Ko je prevec utrujena ali npr. sedaj bolna, jo kar lepo jaz prevzamem. Kot ste rekli, je pac ocka bolj za igro in norcije, pa vseeno prisoten v vseh trenutkih, tudi ob negi. Sem mu tudi rekla, naj ne skrbi, saj bo zagotovo prisel tudi cas, ko se bo situacija obrnila in bo on tisti bolj pomemben. Se posebno verjetno, ko bom sla drugo leto nazaj v sluzbo in bom odsotna kaksne vikende in bodo potem sli na kaksen izlet in se druzili po ockovo. Bo on tisti za hece, jaz pa verjetno tista, ki tezi in red dela. 😉 Karikirano receno. Sicer pa tako nisva cloveka, ki bi tekmovala za pozornost ali bila ljubosumna. Zadnje dni mi je tudi uspelo, da se je navadila iti sama spat. Nezno in z veliko pogovora in zagotavljanja. Njena vrata so tocno na kuhinjo in posledicno dnevno sobo, tako da nam je pomagalo bozicno drevesce, ki daje zelo prijetno, komaj vidno svetlobo. Tako da ji razlozim, da ne grem nikamor in da bom pustila vrata odprta in me lahko kadarkoli poklice. Sem v teh dneh nekako ugotovila, da je imela grozen strah, da bi jaz kam sla. Parkrat mi je celo rekla, mami doma. Tako da preden zaspi, parkrat preveri, da sem res doma in me poklice. Brez slabe volje jo grem pobozati in ji dam lupcka in deklica spi odlicno celo noc, celo brez plenicke in “malih nezgod”.

Hvala se enkrat za vase mnenje. Nama je res pomagalo, da sva se umirila in sprejela situacijo, ki se bo tako ob svojem casu spremenila. Ste nam dali pogum in voljo, da sva se vedno sposobna pocasi in nezno spremeniti stvari in uvajati navade brez krega, slabe volje in puscanja otroka joku.

Lep pozdrav in krasne praznike!

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljena.

To me pa veseli. Imejte se lepo in vse dobro v prihajajočem letu.

Andreja Vukmir Brenčič, spec. ZDT [email protected] 031 582 404 www.pogled.si

New Report

Close