Najdi forum

Soočanje s porazi

Spoštovani, prosim za kakšno misel, nasvet kako postopati v vzgoji. Naš 10 letnik že skozi ne prenaša prav dobro porazov. V zadnjem obdobju pa je še slabše. Že kot malček je hotel zmagati prav pri vsakem človek ne jezi se. In smo ga učili, da včasih se zmaga, včasih ne, včasih ima srečo eden, drugič drugi… Poskusil je zmagati z goljufijo že kot malček. Že takrat so bile reakcije burne z jokom. Potem je treniral kolektivne športe in odnehal – zaradi porazov. Ne razume, da se ne rodiš dober, da je potrebno vaditi, trenirati. V šoli je med najboljšimi. K sreči mu par sošolk/cev parira in tam dobi izkušnjo, da je kdo uspešnejši od njega. V družini nismo tekmovalni, pretirano ambiciozni ali da bi ga tiščali v to, da bi moral biti najboljši.
Ima prijatelje, hodi na treninge… vse v redu oziroma ni ničesar za izpostavljati. Gremo pa tudi skupaj na igrišče, metati na koš, igramo skupaj igre na playstation ipd. Takrat pa že ko vidi da ni prvi, dovolj je, da soigralec vodi za eno točko – začne nabirati solze, se pritoževati, pade kakšna kletvica, potem vpitje, kričanje, histerija. Ne toleriram ničesar. Za preklinjanje je kazen pisanje kletvice 100x. Za kričanje prekinem igro, vzamem joystick itn. Neštetokrat sem se poskusila pogovoriti mirno, razložiti pravila igre in delovanja v življenju. Jasno povem, da kričanja nisem dolžna poslušati niti jaz, niti sosedje. Mož je rekel, da ga bo naučil prenašati poraze tako, da ga bo čim večkrat premagal in se bo otrok nekako utrdil. Reakcije so samo še vsakokrat hujše. Mož kričanje tolerira, ga ne ustavi, otroka samo opozori, da obnašanje ni v redu. Pogovori o igri za zabavo ne pomagajo. Mislim, da sva oba z možem dober zgled, da se pri igrah zabavava. Ampak nekaj ni v redu. Otrokovo dojemanje tekmovalnosti, porazov se ne spremeni. Če zmaguje, se pa smeji in je ves zadovoljen. V trenutku obrne čustvene reakcije iz tuljenja v proslavljanje in obratno.
Lahko iz napisanega razberete, da delamo kaj narobe? Lahko podate kakšen predlog kako postopati? Ni razvajen otrok, zdrave pozornosti ima dovolj, postavljamo mu meje, privzgajamo samozavest. Histeričnega joka in kričanja v nedogled, ker izgubi igro nogometa za eno piko ali pa da mami en koš več, pa ne obvlada on in mu nisva kos midva.
Hvala za morebiten nasvet, za branje in lep pozdrav.

Pozdravljena.
Nekajkrat sem prebrala napisano, ker nekaj stvari ne morem sestaviti. Po eni strani iz vašega pisanja veje velika odločnost in zaverovanost, kako je to, kar počnete, sto procentno prav. Vsaj meni se tako sliši. Po drugi strani pa čudenje, da nič kar naredite (prav), pri vašem otroku ne deluje. Torej, kaj je z njim narobe?
Pisanje odgovorov zaskrbljenim staršem je zahtevno, ker so pojavi in situacije vedno kompleksnejše in imajo neko svojo zgodovino. Dobro je, da starši otrokom postavljajo meje in ne popuščajo itd. Čeprav jaz osebno o teh mejah menim, da se ne postavljajo, ampak se živijo. Kot pravite, popuščanja ni. Tukaj bi imela nekaj vprašanj. Vse lepo in prav, ampak stvari niso vedno tako enoznačne in situacijam se moramo včasih prilagoditi in zgodi se, da se tudi popusti.. Me razumete? Ali ste v tem fleksibilna ali rigidna? Ker v rigidnosti otroka ne čutimo, ampak so samo pravila. V fleksibilnosti pa znamo na podlagi uglasitve z otrokom, kdaj je res potrebno slediti pravilom, kdaj je pa mogoče tudi treba malo popustiti.
Če gre za rigidnost, potem je to kar zahtevno za otroka. In je on tudi zahteven do sebe.
Zagotovo ga mož ne bo naučil prenašati poraze tako, da ga vedno premaga. Ne. S tem ga lahko tudi razvrednoti. Poraze ga bo naučil prenašati, ko ga bosta osebno tako ovrednotila in potrdila, da ga poraz ne bo ogrozil do te mere, da bo izgubil lastno vrednost.
Očitno si vaš otrok zelo želi potrditve.
Lahko, da sem tudi kaj zgrešila. Za to bi bil potreben pogovor. Zagotovo pa je to pri vašem otroku izraz neke njegove stiske, negotovosti, neovrednotenosti. Na tem delajte. Za kaj več, bi se morali pa pogovoriti.
Vse dobro.

Andreja Vukmir Brenčič, spec. ZDT [email protected] 031 582 404 www.pogled.si

Mislim, da ne delata popolnoma nič narobe. Se bo pač na težji način naučil prenašat poraze. Mislim, da z vajinim sinom ni nič narobe. Pač tako reagira, vidva samo glejta da tega ne tolerirata. Mož ga mora prekiniti v histeriji. Imajo pa taki otroci probleme v šoli ko nekako ne gre tako kot si je predstavljal. Po eni strani je tekmovalnost zelo cenjena v današnjem svetu. PO drugi strani pa bo imel probleme. Sem pa prepričan da se bo moral slej kot prej sam od sebe spremeniti, drugače ga bo družba izločila.

New Report

Close