Najdi forum

Utrujena mamica

Spoštovani,

Doma imam 22 mesečnega sina, ki mi pobere prav so energijo in opažam, da sem postala živ mrlič, ne veselim se popoldnevov, vikendov niti življenja (verjetno botruje temu tudi neprespanost, ker se zbuja). Je zdrav, razigran, zvedav, nasmejan,energičen otrok, ki ga prav vse zanima ima veliko željo po raziskovanju in mu to tudi skušava omogočiti s partnerjem. Veliko smo zunaj, prav tako se veliko ukvarjava z njim, beremo knjigice, pojemo pesmice, mu pokaževa kako se igra z namenom da bi se malo sam zaigral. Problem je da ko smo doma je ves čas samo cviljenje, jok, kričanje, s partnerjem se ne smeva prav nič pogovarjati, ko samo omenimo besedo hrana ali jesti je konec, takrat se začne jok, histerija, dretje, ker bi rad takoj, tisto sekundo hrano na mizo in to je že od njegovega 9 meseca dalje. S parnerjem sva poskusila tako, da sva hrano prej pripravila, da eden pripravlja, drug bere knjigice z njim, mu razložim, da se hrana pripravlja, da delamo in hitimo kolikor se da ..vendar to ni ničemur več podobno. Prav tako ko gremo kam in ima družbo sovrstnikov je naš otrok vedno drugje, beži iz igrišča na cesto, drugam, skratka samo tam ni kjer je igrišče, ostali otroci, kjer je primerno zanj. Tudi pediatrinja je rekla, da je videti zelo zadovoljen otrok in da ga vse zanima in da je zato tako naporno, ko sem ji pojamrala, da sem zelo utrujena.

Pogovarjala sem se s sodelavkami in sem dobila nasvete naj ga po riti, zaprem v sobo in počakam da se umiri, jaz nisem za take prijeme in jih tudi ne nameravam izvajati, vendar je v meni zbudilo dilemo, počutim se prav neprimerna, da nimam pravih vzgojnih prijemov, da nimam nič od življenja, da sem ves čas na meji hude utrujenosti (babic, tet, drugih sorodnikov nimava ki bi bili pripravljeni kdaj čuvat ali biti z otrokom, oba imava naporne službe, s partnerjem se izmenjujeva da skrbiva za sina ). Saj ne vem kaj želim od vas, sem že prav obupana, sploh ko mi sodelavke pravijo, da sem si sama kriva, ker nimam avtoritete. Prosim za kakšen predlog in pomoč.

Hvala

Pri nas je bilo tudi podobno kot pri vas, smo pa imeli podporo s strani vrtca, specialne pedagoginje, smo si uredili dodatno pomoc za njegove izpade, trmo…Ja, je pa zelo naporno, so vsi govorili, da bo pri 3 letih ze bolje,jah mogoce je bilo vedno malenkost bolje, ampak se vedno zelo tezko. Tisti starsi, ki imajo normalne, pridne otroke ne razumejo kako to, da otrok ne uboga, ne poslusa….ne uboga zato ker ne zna, ne ve, zakaj se tako pocuti, zakaj na igriscu tava naokoli, mece kamencke, vresci, buta s palcami, ne se sam ne ve. In potem vsi mislijo, da je otrok razvajen, da bi ga bilo treba po riti….neee nikoli s silo nad otroka. Edino kar je potrebno s takimi otroki je doslednost, da ce reces NE mora tako biti, da ustvaris neko rutino znotraj katere se pocuti varno, da je cimmanj dretja in slabe volje, jasna pravila in nikakor ne permesivno vzgojo. Nekateri otroci se hitreje razvijejo, mozgani pravilno posiljajo signale, pri nekaterih pa gre to pocasneje, in to potem izgleda kot razvajen otrok. Pri nas je bilo tja do 5- tega leta grozno, oh joj ja pa starsi vse prezivimo, sedaj je v soli, mozgani se vsak dan razvijajo in vedno manj je impulzivnega vedenja, smo na pravi poti. Tako da, bo bolje, vendar pocasi korak za korakom…..glavo pokonci vse bo OK:))))

New Report

Close