Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja Trma, iskanje pozornosti,… pri 1-letnici?

Trma, iskanje pozornosti,… pri 1-letnici?

Pozdravljeni,
rada bi vas prosila za pomoč, nasvet, mnenje ostalih s podobno situacijo. Vwm da je bilo o trmi že veliko napisanega, pa vendarle.Naša 1-letna punčka se je zaćela obnašati zelo nemogoče. Zdi se mi, da ko ne dobi pozornosti, je zanjo vsega konec. Zaenkrat sem še na porodniški, torej je v varstvu pri meni doma. Večino časa sva sami, občasno pri mojih starših, kjer je bolj polna hiša in se lahko ves čas nekdo ukvarja z njo. Ko sva pa sami, pa: samo da jo odložim na tla, da bi nekaj postorila, takoj jok. Samo da grem na wc, pride v joku za menoj, tudi č jo vzamem s sabo in je tam z mano, se steguje gor proti meni in nerga. Da naredim kaj v kuhinji… mogoče se zamoti za kakšno minutko..potem takoj gor k meni oz dovolj je, če grem dol na tla k njej in se začnem z njo ukvarjat. Ne pomaga, če jo medtem nagovarjam in govorim lepo, da naj počaka in da že pridem takoj ko naredim to in to, in da se bova igrali naprej. Ne pomaga, če sem tiho in ignoriram. Ne pomaga ob 100 različnih igračah. Ona se dere, kar se stopnjuje in na koncu vleže na tla ter v joku čaka,da se pridem ubadat z njo. Naj poudarim, da vse, kar moram postorit, naredim res zelo hitro in to ne traja dolgo. Ona bo vztrajala toliko časa, dokler ne pridem k njej. Ne vem sicer koliko dolgo bi to lahko trajalo, ker vedno prej odneham jaz.
Ne vem več, kaj lahko še poizkusim. Je to samo obdobje in bo minilo? Srce se mi para, ko moram poslušati ta jok in res ne vem kaj se ji to dogaja. Bo vrtec pomagal?
Je pa res, da je vedno imela precej pozornosti, je nedonošenček in zato mogoče še toliko bolj navezana name.
Sama poskušam čim bolj na miren način rešiti situacijo, pa mi zaenkrat ne uspeva, se mi zdi da se stvar samo stopnjuje….
Hvala za vsakršno pomoč.

Pozdravljena.
Kar nekaj imam vprašanj. Problem je lahko kompleksnejši, kot se zdi. Kar lahko rečem na tem mestu je, da s kakšnim razlaganjem in pojasnjevanjem ne boste prišla daleč, ker enoletni otrok tega preprosto ne razume. Njen jezik je še bolj telesni, govori s telesom in očitno je v neki stiski. In očitno zelo potrebuje VAŠE telo. Ne telo koga drugega. Vaše telo, vaš stik, vaš dotik jo očitno pomiri in potolaži.
Ne gre za trmo, niti iskanje pozornosti, za stisko gre.
Imejte jo čim več pri sebi, v naročju… Poslušajte jo, sočutno se odzivajte nanjo. Za kakšno podrobnejšo razlago bi se morali pa malo več pogovoriti.
Kaj se dogaja z vami? A je doma kaj posebnega? Kako sta z možem? Kakšno je vzdušje v celi družini?
Kako se vi počutite, ko joka? Kaj vas v tej situaciji najbolj spravlja v stisko? Kje se pa vi lahko potolažite? Vam kdo stoji ob strani ali vam dajejo čudne nasvete, da jo pustite jokati?…
Če želite pogovor, se lahko obrnete name.
Želim vama vse dobro. Odnos mama hči je nekaj zelo posebnega, zelo ranljivega in zelo dragocenega.

Andreja Vukmir Brenčič, spec. ZDT [email protected] 031 582 404 www.pogled.si

Res poskusite čim bolj umiriti in si reči: v tem obdobju me pač več potrebuje. In ji bom na voljo. Se bo obrestovalo, verjemite mi. Ravno zadnjič mi je ena mamica, ki je imela podoben problem kot vi, dejala, da zdaj se pa vidi, da se je izplačalo. Pri drugem otroku je bilo vse bolj enostavno, prvorojenka pa je želela bit ves čas pri njej. Skušala se je čim bolj uglasiti z njenimi potrebami, ki so je v določenih trenutkih spravljale v stisko, in se je izplačalo. Danes je prikupna triletnica, ki je varno navezana. Ja, verjetno boste imela manj pospravljeno. Pomembno je, da se navznoter ne počutite nesposobne, krive, slabe… V najtežjih trenutkih se skušajte pomiriti, mogoče z nekaj vaj dihanja, ali kakorkoli drugače. Kar vam pač ustreza. In se vprašajte, zakaj me to spravi na obrate? Saj bo še vse dobro. Zakaj to v meni prebuja taka težka občutja? Zakaj se zdi, da ne morem zdržati? Res vam v branje priporočam knjigo Celostni razvoj otroških možganov in Vzgoja brez drame. Tam boste našli marsikateri odgovor.
Vse dobro

Andreja Vukmir Brenčič, spec. ZDT [email protected] 031 582 404 www.pogled.si
nova
Uredništvo priporoča

Otrok pri teh letih išče toplino, pozornost in to mu dejte. Otrok ne trmari ampak nujno potrebuje to. Mogoče ste v fazi ko ste naveličani vsega ampak zal na 1. mestu je otrok. Zal bo takih mamic zmeraj več ko bojo tarnale, da njihov otrok trmari.

Pozdravljeni,

priključila se bom tej temi, ker se doma soočamo z zelo podobnim vedenjem. Sin je star slabih 14 mesecev in zadnji mesec ali mesec in pol želi biti VES ČAS v mojem naročju. Če ga odložim na tla, takoj jok, kljub temu da ostanem blizu njega. Enako tudi jaz težko karkoli naredim, celo umivanje zob, preoblačenje in druge svoje potrebe opravim v naglici.

Situacija pri nas pa je taka, da sem jaz še vedno doma, partner pa ima sezonsko delo, tako da je tudi on že 5 mesecev skoraj ves čas doma. To pomeni da naju ima na voljo od jutra do večera, z izjemami, ko kdo od naju kakšen dan kam gre za nekaj ur. Odnosi se prav tako niso nič spremenili, niti jaz nisem pod kakšnim stresom. Sem imela obdobje nespečnosti – insomnije, ko sem se za 3 tedne preselila v dnevno sobo, vendar takrat še ni bil tako naporen, to je postal šele kasneje.

Verjamem, da je moj sin v stiski, vendar si telo težko predstavljam, da je v stiski zaradi zunanjih vplivov. Ali je mogoče, da gre zgolj za obdobje, fazo ločitvene stiske pri otroku, ko ugotavlja, da je sam svoj, avtonomna oseba in mamica prav tako, da nista eno??? To se namreč sprašujem vsak dan. Ali mu naredim več škode, če ga ne vzamem vsakič v naročje (češ, da ga bom navadila, da dobi kar hoče) ali mu naredim več škode, če ga ignoriram ???

Lp, Natalija

Pozdravljena.
Več škode mu boste naredila, če ga ignorirate. 14 mesecev. To je v bistvu še dojenček. in ne boste ga razvadila ali mu dala sporočila, da lahko dobi, kar hoče, če ga vzamete v naročje. Ne še. Za to je še premajhen.
Verjamem, da je to za vas zalo naporno, da vas morda spravlja v negotovost in prebuja veliko vprašanj, kaj bi lahko bilo narobe. Na to vprašanje vam tudi jaz ne zmorem in ne znam odgovoriti. Ne poznam vzdušja, ne vašega in moževega notranjega čustvenega sveta, ne čustvene dinamike… Morda pa nič od tega. Lahko je obdobje, ki ga preživlja in bo minilo. Lahko ga je strah. Je v stiski.
Vse, kar v tem trenutku potrebuje – očitno to rabi njegovo telo – je stik, tolažba in občutek varnosti. Njegovi možgančki in njegovo telo ne zmore samo umiriti te napetosti, stiske, ki jo doživlja. Rabi vas in vaše telo. To je v tem trenutku. Enostavno poskušajte vzeti to obdobje takšno, kot je. Skušajte se čim bolj umiriti, naj vas ne skrbi, ne ustvarjajte zgodb v glavi. Starši imajo zelo različne izkušnje s svojimi malčki. Zadnjič mi je ena mamica pripovedovala, da je imela svojo hčerkico skoraj štiri leta v naročju. Danes je ena luštna punca. Seveda ji je bilo naporno, ni jo pa skrbelo. Pač je to potrebovala.
V tem trenutku vam priporočam takšen notranji odnos do tega.
Ne ustvarjajte zgodb, bodite telesno čim bolj na voljo, ne skrbite, umirite se, poiščite si pomoč, ker je to naporno (pri kakšnih gospodinjskih delih), kaj tudi odložite… in boste videla. Predvidevam, da bo minilo.
Vse dobro.

Andreja Vukmir Brenčič, spec. ZDT [email protected] 031 582 404 www.pogled.si

Imam vprašanje v zvezi s 14-mesečno hčerko.

Imam vprašanje v zvezi s 14-mesečno hčerko. Je izjemno radovedna, dobesedno hoče v vse vtakniti svoj nos. Seveda ni s tem nič narobe, težavno postane, ko smo zunaj med ljudmi, ko jo zanima tako rekoč vsaka torba, igrača drugega otroka, voziček drugega dojenčka. Prav vse bi rada preverila, odnesla stran, stresla na tla … in če ni po njeno, sledi jok in nov in za njim nov poskus. Izkupiček vsega je, da stvar samo “povoha”, spusti na tla, ko jo “osvoji”, je ne zanima več. Vsi jo že poznajo po tem in mi je včasih kar nerodno. Njeni vrstniki so sposobni dlje časa sedeti v vozičku ali na kolenih in mirno opazovati svet okoli, a ona ne. Že odkar se plazi, je težila stran in v gibanje.

Kako v takih primerih ustrezno odreagirati? Najverjetneje kričanje “tega ne”, “ne”, “tistega tudi ne” ni primerno in najbrž je treba te meje postavljati doma. V tovrstnih situacijah po navadi rečem, da morava povprašati, če nama dovolijo, in nato glasno pokomentiram, kakšna je igrača, kakšnih oblik, barv … kakšna je torba itd. Vem, da so v tej starosti radovedni in da najbrž še nimajo občutka za lastnino drugih. A vendarle opažam, da tovrstnega početja ne gre povsem tolerirati. Postaja vedno bolj agresivna v tem, sposobna je že odriniti otroka in se dokopati do želenega predmeta ali igrače. Kako postavljati meje, kako ostati ob tem dovolj ljubeč in spodbuden?

Sicer je precej samosvoja. Ne mara, da jo vodimo za roko, nima strahu, če se toliko oddalji, da me izgubi iz vidnega polja, brez težav prespi pri starih starših in veliko koketira s sleherniki na poti, da bi izcimila kakšen nasmeh ali ogovor. Tudi ona se želi zadnje čase veliko nositi, a bolj s tistim iztegnjenim prstkom, da jo nosimo od ene lokacije v stanovanju do druge, da lahko raziskuje nove stare police in reči na njih.

Pozdravljena.
Verjamem, da je za vas naporno, ker niti trenutka ne morete imeti zase. Ob vaši zgodbi sem se spomnila moje prijateljice, ki ima zelo podobno zgodbo, kot je vaša. Njena hči je bila dobesedno štiri leta ‘priklopljena’ nanjo in ni vedela ali se bo to kdaj končalo ali ne. Danes je ta hčerkica že gimnazijska hči, zelo prijetna, topla, skratka vse je v redu.
Ampak občudovala sem njen odziv. Seveda ji je bilo naporno, saj tudi na stranišče ni mogla iti brez nje.. kje je šele kaj gospodinjskega dela. Ampak vse to je vzela nekako v zakup in iz tega ni ustvarjala problema. Včasih je tako pomembno, da določenega otrokovega vedenja j vidimo kot problem, ki naj bi nekje v prihodnosti prinašal nekaj slabega ali problematičnega. Očitno vaša punčiča ta trenutek potrebuje to vaše telo, stik z njim, vašo bližino in vašo toplino. Prepričana sem, da gre za obdobje, ki bo minilo. Zagotovo je to za vas na trenutke zelo naporno in da vam kdaj tudi ne uspe, da bi se odzvala na način, kot ga ona potrebuje. Ampak, če se da, ji še sledite, ker je v resnici še skoraj dojenčica. Če vam bo uspelo, da se odzovete tako, da jo boste lahko pomirila, bo sčasoma razvila samoregulativne mehanizme in se bo nekje v prihodnosti zmogla umiriti sama.
Ja, ni pa lahko.Verjamem. Samo naj vas ne skrbi, da bo vedno tako. Seveda ne bo, ampak ta trenutek je očitno tako in skušajte jo pač imeti čim več pri sebi.
Vse dobro.

Andreja Vukmir Brenčič, spec. ZDT [email protected] 031 582 404 www.pogled.si

Ta odgovor je bil namenjen vprašanju o trmi pri enoletnici.

Andreja Vukmir Brenčič, spec. ZDT [email protected] 031 582 404 www.pogled.si

Pozdravljen.
V bistvu ste že sami odgovorili. Ti deklerativni ne-ji ji ne bodo v pomoč. Kar seveda ne pomeni, da ji pa včasih le ne boste zmogli vsega dopustiti, saj gre tukaj tudi za druge. Prepričana sem, da bo sčasoma, ob vaših odzivih in pogovorih ponotranjila te meje. Večja bo, bolj bo zmogla to začutiti in postajati dojemljiva za pogovore. Ta trenutek pa res še ne, ker je premajhna. Kar pa ne pomeni, da ji ne skušate povedati na nek preprost način.
Poskusite ta ‘ne’ spremeniti v nek pogojni ‘da’: to pomeni, da poskusite morda njeno pozornost pridobiti s čim drugim in imate s seboj pripravljeno kakšno vašo torbo, ki jo ne pozna ali vrečko.. Morda malo kreativnosti. Samo naj vas ne bo sram in naj vas ne skrbi, da bo kar tako ostalo. Očitno pa imate bolj temperamentnega otroka. Ko bo večja, se boste o tem pač veliko pogovarjali. Samo naj vas ne preplavi kakšno ogorčenje, jeza. Ostanite dojemljivo, ljubeče in strpno naravnani na vašega otroka.
vse dobro.

Andreja Vukmir Brenčič, spec. ZDT [email protected] 031 582 404 www.pogled.si

New Report

Close