najstnica
Pozdravljeni,
zelo rada prebiram vaše knjige in sledim vašim oddajam.
Imela bi vprašanje glede obnašanja moje 10 letne hčere. Naj povem, da smo dokaj povezana družina, veliko časa smo skupaj in tudi (vsaj mislim tako) imamo jasno postavljene meje ter nek povezovalni stik. Ker le tega ne bi želela izgubiti se obračam na vas za pomoč.
Lansko poletje je hči postala dokaj ljubosumna na najin odnos z možem (res je, da si naklonjenost in ljubezen dnevno izkazujeva). Ni želela, da sva skupaj in je naredila celo paniko, če je mož posvetil čas meni. Očitala nama je, da se imava bolj rada kot imava rada otroke. Veliko čas sva namenila pogovorom in nekako smo prebrodili vmesni čas. Sedaj pa je situacija postala skoraj nevzdržna. Hči se zopet postavlja med naju, negira vse, kljub pogovorom, in trenutni umiritvi ima čez par dni ponoven takšen napad. Zdi se ji, da jo ne cenimo, in da jo nimamo radi. Čeprav v tistih dnevih, ko je Ok namerno izpostavim “dejanja”, ki upravičujejo skrb mene kot starša zanjo in da poskrbimo za njene potrebe in želje. Vendar, ko zopet pride do situacije, ko želiva z možem sama v kino ali zvečer pogledat sama kašen film, ne zna sama tega predelat. Večino časa kriči, da se ji dogaja krivica in da jo nimava rada.
Z pogovori smo že poizkušala, tudi s kaznijo, da je ostala doma, ko smo šli na obisk k babi in je mogla pospravljati. Vendar se situacije vseeno ponavljajo.
Ne vem kaj bi bilo najbolje, da se z možem odpoveva najinim skupnim trenutkom ali še naprej ustrajava pri tem.
Dogovorili smo se že, da je ob petkih in sobotah ter med počitnicam dlje z nama, govoriva ji o odnosu, da mora imeti tudi ona spoštovanje…. veliko stvari sva že poizkusila, pa se mi zdi, da se vrtimo v krogu. Ko ji ne dava priložnosti za izbruh je OK, sicer pa ima že kakšne svoje fore.
Res pa je, da sem bila, ko so bili otroci še majhni veliko z njimi. Še vedno imamo zvečer obred, da gremo v posteljo in se tam kaj pogovarjamo, jih malo pocrtam, kaj zapojemo, zmolimo…
Mož me edino pri tej stvari ne podpira (naš večerni obred), v ostalem se v celoti dopolnjujeva.
Prosim za kakšen nasvet pomoč, karkoli že spremenimo, naredimo ne bi želela uničiti naše povezanosti in zaupanja, ki ga trenutno imamo. Vendar tako pač ne gre več.
Hvala
Pozdravljeni!
Meje, meje, meje… in vloge. 🙂
Vem, da vi vašo situacijo z vaše perspektive vidite kot zelo zaskrbljujočo, vendar je precej običajna in v veliko družinah to počnejo že precej mlajši otroci.
Pomembno je da hčerki razložite dve stvari, to, da sta se vidva srečala veliko prej in da je bila vajina povezanost in ljubezen razlog za vajino odločitev, da imata otroka. In da je potem prišla ona. Njej sta starša in jo imata neskončno rada. Mora pa razlikovati med ljubeznijo ki je med vama (partnerjema) in ljubeznijo, ki je med vami (starši -otrok). Povejta ji, da je lahko ponosna na to, da ima straša, ki sta še vedno navezana drug na drugega in to negujeta.
Poleg tega ji je treba tudi povedati, da gre naravni razvoj tako, da se bosta vidva skupaj postarala, če bo vse posreči, ona pa si bo našla svojo pot…. Ampak, da to ne pomeni, da je ne marata več ampak to pomeni, da bo zrasla v odgovorno, samostojno punco, ženo, mamico in to pomeni, da boste imeli skupaj radi še več ljudi, vnuke….
Nikakor se ne smeta odpovedati svojim trenutkom, je pa prav, da ji v naprej povesta, danes imava čas zase, greva v kino…. Ali zdaj potrebujeva 15 minut v dvoje, da se nekaj zmeniva.
Najstnike velikokrat ‘moti’ povezanost staršev, ker v tej povezanosti nimajo dovolj moči in ne morejo sklepati koalicij z enim ali drugim. Tega seveda ne delajo zanalašč, namerno ampak je povezano z njihovo potrebo po moči. Več o tem piše v najini knjigi Izštekani najstniki in starši, ki štekajo.
Skratka jasno postavljene meje in razdelitev vlog mož, žena/ starši, otrok. Znajo pa biti najstniki vztrajni in naporni, kar ne pomeni, da morate popustiti.
Lep dan,