Mamica v težavah

Pozdravljeni,

najprej hvala, ker odgovarjate na naša vprašanja. Super ste, ker dajete konkretne primere!

Naj opišem našo situacijo doma: Imamo dvelenika, ki je pred mesecem dni dobil bratca. Starejši je vedno bil bolj občutljive sorte, ko je bil mlajši, temu nisem dajala toliko poudarka, že od drugega meseca dalje se je močno ustrašil vsakega neznanega in manj znanega obraza. Vsi so mi govorili, da sem to sama naredila, ker ga preveč ščitim, če sem videla, da se otrok boji oz. mu je neprijetno pri drugem človeku, ga enostavno nisem hotela silit. Res je, da sem ga dostikrat želela obvarovat pred različnimi stresi, vse prilagajala njegovemu urniku ipd.
Razvil je veliko navezanost name, saj je mož pogosto dolgo v službi, ima zelo razstresen urnik, včasih dela po tri dni skupaj, nato ga dva dni ni ipd, tako da sem se večino časa jaz z njim igrala, ga dajala spat popoldne, izvajala večerno rutino in ga uspavala.
Lahko si predstavljate, da ga je prihod novega člana močno šokiral…v bistvu ga je od začetka ignoriral, močno pa je reagiral na njegov jok in sicer z vreščanjem in dretjem – a je prav, da mu rečem, da dojenčki pač jokajo, da se mora na to navadit, da mu ni nič hudega ipd. res je, da je že od malega tudi on odreagiral z jokom na drug otroški jok, recimo zelo ga prizadane tudi, če gledamo kakšen videoposnetek, ko je bil sam dojenček in je zajokal. Nasplošno je zelo empatičen v smislu da, ne mara zgodbic kjer nekdo pade, se udari, zaskrbljeno se znova in znova vračamo na stran, kjer fantek dobi obliž na roko ipd…ko gleda kakšno risanko kjer kdo (smešno) pade še ne razume, in kar zavpije zraven-do sedaj ni pomagalo, da sem mu rekla, da mu ni nič hudega, da se je že pobral, imate vi kakšno idejo, s kakšnimi besedami bi na to odreagirala?

Zadnje čase pride dojenčka tudi pobožat, toda po parih sekundah kar vidim kako ga matra, in postaja bolj grob, na to sem odgovorila, da lahko boža samo nežno ali pa sploh ne in potem se je odločil, da ne bi božal, pa sem mu odgovorila, da kakor želi.

Mene muči konstantna slaba vest, ko se igram z malim, se bojim da se bo večji počutil odrinjenega, prav tako ko ga pošiljamo h babici na čuvanje in obratno, ne želim pustiti malega v joku, ko me potrebuje…

in sedaj moja največja skrb, večerno uspavanje: starejši je navajen, da se eden od naju uleže z njim v njegovo posteljo in ga boža, da zaspi. Ponoči se še cca dvakrat zbudi v joku…spet se eden od naju uleže k njemu in tako odspimo do jutra.
Poskušala sva ga že navadit, da bi zaspal sam, vendar le ko sva mu to omenila, je odreagiral s hudim jokom, da nisva upala nadaljevati.
Naj omenim, da je do cca šestega meseca starosti spal celo noč in tudi večinoma zaspal sam, vendar se je potem postopoma začelo nočno zbujanje-tudi do sedemkrat na noč, s težkim uspavanjem. Po letu in pol sva obupala in ga dala v skupno posteljo, končno smo spet prespali noč. Potem smo ga pri dveh letih prestavili v svojo posteljo, kjer je zaspal z najino pomočjo, a noč je prespal, potem smo ga morali začet zbujat za lulat in zdaj se zbuja sam od sebe…odkar imamo malega ga pa še dodatno zbudi vsak njegov jokec, tako da ga je potem težko uspavat nazaj.

Morala se bom soočiti s prihajajočimi večeri, ko moža ne bo doma in bom morala starejšega sama dati spat. Žal mlajšega zvečer med sedmo in enajsto mučijo krčki, tako da dosti prejoka, ali pa je na dojki, ali spi v naročju. Moj načrt je bil tak, da gremo pač vsi v skupno posteljo, in upam, da obdržim malega toliko časa tiho da starejši zaspi. Bojim se kaj bo, če bo jok…
Ne vem, kako naj ostanem ob tem mirna, če samo pomislim na možno situacijo me oblijejo solze, vem da je to slabo, ker otroci to občutijo, vendar se ne morem zadržat, glas mi zadrhti sam od sebe. Ne vem kako naj pomirim sebe in s kakšnimi besedami naj mirim starejšega, če bo mali jokal…

Prosim za kakršenkoli nasvet, ker kar obupujem…

Draga mamica v težavah!

Iz vašega pisanja je razvidno, da vaš odnos do vzgoje vodi veliko nesigurnosti in strahu. Poglejte kolikokrat napišete bojim se, strah me je… Ne želim vas obsojati ampak to preprosto moram napisati, ker prestrašeni starši ne stojijo na varnih tleh in se posledično tudi otroci ne počutijo varno.
Otrok potrebuje jasne meje in odločne starše. Seveda kdaj naredimo kakšno neumnost, ne se slepiti, da je vi ne boste. To je sestavni del vzgoje.
Tega, da se sinko kdaj počuti odrinjenega, ker je dobil bratca verjetno ne morete preprečiti in v resnici tega tudi ne morete vedeti. To so občutki ki jih ima in so njegovi. Ne moremo jih zanikati ali ignorirati.

Ko vidi otroka, ki joka in joka tudi on, poskusite s stavkom:” Ali si tudi ti žalosten ker je on žalosten?Ali si žalosten, ker misliš da ga boli? ” Potem se odzivajte glede na njegov odziv. Ne zanikajte njegovih občutkov. Če joka, ker se je udaril mu ne recite: “Saj ni nič hudega!” Vprašajte ga:” Ali boli? in ko bo rekel ja, mu recite, pridi sem da popiham… ali nekaj da ga potolažite in zavedanje, da njegove občutke jemljete resno. To, da človeka kdaj boli ali da trpi je sestavni del življenja, tega ne morete preprečiti. Lahko pa ga pomirite in potolažite. Včasih to tudi traja malo dlje. In niste vi tista, ki ste kriva za njegove občutke. Vsak, ki dobi bratca se mora odpovedati ugodju ‘vse na tem svetu je zame’, s tem ni nič narobe. Naučil se bo deliti, naučil se bo komunicirati, on bo Veliki brat, vedno, ne bo sam… To je ogromno bogastvo.

Vi samo optimistično poglejte svojo starševsko vlogo in začnite vzgajati. Pa moža privabite zraven, nujno ga potrebujete. Moški so nam lahko v veliko pomoč.

Srečno!