Sramežljivost pri otroku

Pozdravljeni.

Na vas se obračam s prošnjo za nasvet. Imam sina, ki je ravno dopolnil 5 let. Do letošnjega leta je bil v varstvu doma pri babici, s septembrom je pričel obiskovati vrtec. Ima bratca, ki je dve leti starejši. Že od majhnega je zelo sramežljiv (oziroma ne vem, kako naj to imenujem) – zelo pogosto, ko srečamo koga, ki ga ne pozna in če ga tisti začne ogovarjati, se skriva za mano in dobesedno leze v mene. Kadar je v skupini in ni izpostavljen, je čisto običajen otrok. Tudi v vrtcu se je lepo vključil v skupino – ima prijatelje s katerimi se zelo rad igra. Vse do letos me ni skrbelo, saj sem bila mnenja, da je pač takšen po karakterju, ko pa sva bila na sistematiki in je le s težavo sodeloval in se me ves čas oklepal, me je začelo skrbeti. Je možno, da bo ta njegov sram pred tujci izzvenel oziroma ali bi bilo dobro obiskati psihologa? Zelo rada bi mu pomagala, pa nekako ne najdem poti. Za vsakršen nasvet se vam že vnaprej najlepše zahvaljujem.

Pozdravljeni!

Pri takem vedenju kot ga ima vaš deček, je to lahko sram, lahko je neprijetnost, da se izrazi pokaže… veliko, veliko nekih čustev je v ozadju. Zadnjič je ena mama v Banovcih rekla, da ni vedela, da postavljanje meja velja za vse vrste vedenja in da je to lahko nekaj prijetnega. Vašega dečka poskusite spodbujati, da bo dobival prijetne izkušnje s ‘tujci’, (v narekovaj sem dala zato, ker domnevam, da so to vseeno ljudje, s katerimi ste v nekem stiku in niso popolni tujci). Pogovarjajte se z njim, ko sta sama, ko je tisti zaupljiv občutek o tem kako se on počuti, kaj se mu dogaja v telesu, ko srečate nekoga, s katerim on ni sproščen in se skušajta skupaj dogovoriti, za spremembo vedenja. Vprašajte, kaj bi mu bilo najlažje. Predvidevam, če bi za začetek samo stal ob vas, namesto, da se skrije, da bi to bil velik korak. Ne zahtevajte pa na začetku, da mora govoriti, gledati v oči, se dotikati… (daj mu roko)… Vse te stvari uvajajte počasi in se z njim pogovarjajte. dovolj je star, da lahko imenuje svoje občutke. Sicer jih lahko nariše, pove kakšne barve so…. Mislim, da ga za začetek, preden greste po pomoč, lahko poskušate zvabiti sami ven iz njegove varne luknjice.
Morda pa imajo tudi drugi starši izkušnje, kjer so bili uspešni.
Skratka spodbuda, razumevanje, empatija do njegovih strahov, sramu, neprijetnosti, spremembe vedenja po malih korakih… in bo šlo. Teh sprememb nikoli ne nagrajujte z darili, je pa nujno, da jih izrečete in spremenite v prijetno izkušnjo. (danes ti je odlično uspelo! Verjetno se veliko bolje počutiš… Ali imam prav?)