Kaj si partner sme dovoliti, če so pogledi na vzgojo različni
Pozdravljeni.
Imava dva otroka, 3 letnika in 8 mesečnika. Dojenček je še izključno dojen. Od vsega začetka spi z menoj v postelji in tudi zaspi ob dojenju. Zaradi določenih okoliščin večinoma oba spita z menoj, mož pa sam v svoji sobi. Te dni je dojenček prehlajen, ima poln nos, ki ga ne pusti čistiti, pa tudi Rastejo mu zobje. V glavnem zaspati je problem, mali se nostop priklaplja in odklaplja z dojke, je radražljiv in joka. Starejši tudi ne more zaspati. V glavnem, Mož je ponorel in vzel dojenčka, ga hotel sam uspavat (kar ga je uspešno že večkrat) dojenček je seveda histerično jokal, zato ga je čez čas dal v posteljico in želel pustiti, da se zjoka. Jaz sem šla k njima in se seveda nisem strinjala, da bi se s to metodo zdaj treniralo dojenčka, ko je prehlajen in ko mu rastejo zobje. Kakorkoli, mož me je v vsej jezi fizično vrgel iz sobe in na vso ihto zaprl vrata. Proti njemu sem nemočna, zato sem se šla uležt k večjemu otroku, ki je rekel, da očka pa ni prijazen…ker se glasovi (ne točne besede) slišijo v sosednjo sobo je mož ves jezen prišel in se zdrl na otroka, da naj ne pisne več. Jaz spet nisem mogla nič proti njem. Ko sem se hotela samo premakniti v postelji, me je otrok v strahu prosil naj ne grem ven, češ, da bo oči ponorel……. Dojenček je po nekaj minutnem joku zaspal. Jaz se pa zdaj sprašujem, kje so meje dokler partner lahko gre, ko se ne strinjava v metodah vzgoje. Zavedam pa se, da očitno njegove delujejo. Sama pa sem premehka in premalo vztrajna in odločna pri vzgoji. Naj omenim še, da je partner dojenčka že večkrat udaril po riti, ko se je ta drl med previjanjem. Jaz sem seveda proti, ampak fizično mu ne morem nič. Tudi mene je že večkrat brcnil, grobo potegnil za lase ali stisnil za roko. Drugače je zelo angažiran oče, ki ves prosti čas posveti otrokom, gospodinji in je skrben. Najin odnos je tudi bolj kritičen…..ampak to tukaj ni relevantno. Torej kaj narediti, če se ne strinjam z vzgojnimi prijemi in ali je dopustno, da me s silo odstrani?
Spoštovani!
Iz vašega pisanja je očitno, da vas mož pogreša, oz. da pogreša svoje mesto ob vas. Morda bo to za vas nesprejemljivo, vendar je zakonska postelja namenjena možu in ženi oz. partnerjema.
Res je, da otroci potrebujejo našo bližino in varnost, je pa tudi res, da za varnost potrebujejo jasne meje. Iz vaše zgodbe vidim, da je mož dolgo toleriral nekaj, kar je v njegovem svetu popolnoma drugače in mu je potem počil film. Zato so bile njegove reakcije morda videti pretirane. Je pa to klic na pomoč za vajin partnerski odnos.
Verjetno vam o tem kako pomemben je za otroke trden partnerski odnos ni treba pisati. So pa različni pogledi pri vzgoji nekaj popolnoma normalnega. Pomembno je, da se znata o tem pogovarjati in da slišita potrebe drug drugega. Vaš mož zelo intenzivno sporoča, da pogreša svojo ženo in da je ta žena v enem trenutku ostala samo mama. Otroci pa potrebujejo oba vzorca, ker se iz tega učijo funkcionirati v odnosih.
Vzemita si enkrat čas in pridita pogledat sem: http://www.vezal.si/treningi/okrepcevalnica-za-starse/
Morda vajin odnos potrebuje samo malo sveže energije, skupnega časa in zanesljivo tudi povezanosti. In kakšno skupaj prespano noč.
Spoštovani,
Vidim, da imate velike težave s spoštljivostjo. To lahko razumem tako, da na tem forumu lahko ostajate anonimni. Drugo vprašanje, ki se mi ob tem pojavi, kako je to šele v odnosih doma?
Sami ste napisali, da je vajin odnos tudi bolj kritičen in iz vedenj, ki jih opisujete, sklepam, da partnerski odnos ne zagotavlja možnosti, da bi lahko kot oče in kot mama našla in ustvarila varne odzive v vzgoji.
Nestrinjanja v vzgoji so lahko povod in priložnost, da se povežemo in najdemo skupno sprejemljive rešitve, lahko pa so razlog za izključevanje enega ali drugega.
Vidim, da se to zadnje dogaja v vašem primeru.
V vzgoji je vedno nevarno, da se nekdo od partnerjev počuti izključeno in naveže koalicijo z otroki.
To je v mojem videnju podlaga zgodbam, ki jih opisujete in so seveda boleče.
Če želite iskanje krivca ali ožigosanje grešnega kozla, žal na tak način ne znam razumeti medsebojnih odnosov, kjer veljajo določne zakonitosti, o katerih vam v svojih odgovorih skušam sporočati. Jasno je, da vedenja do otrok niso primerna, (ne to, da doživljajo jezo, niti to da doživljajo prekomerno zaščito), a so žal povezana z nečim drugim, tistim kar je za otroke najbolj pomembno in to je funkcionalen in trden partnerski odnos.
Morda se vam zdi danes moj odgovor popolnoma neprimeren oz. kot bi rekla vi, da klatim neumnosti. Vam pa svetujem, da ga čez nekaj let preberete še enkrat in boste razumela o čem sem govorila.
Lep pozdrav,
Spoštovane!
Vidim, da je sta dve stvari povzročili, da se ne slišimo in da se je zgodba zataknila.
To je nasilje in spanje v isti postelji.
Jasno je, da je nasilje nedopustno in tudi jasno je, da je nasilje v vaši zgodbi posledica nekih dogodkov, ki so vzrok.
Spanje v isti postelji, je pač moje osebno mnenje, za katerim stojim, vi lahko ravnate drugače in zato verjetno ne bo konec sveta. Ko rečem mož in žena v isti postelji ne mislim (samo) na seks, temveč na neko bližino, ki se tam ustvari, občutek zaupanja in podpore, pogovori intimna notranja vez, ki drži družino skupaj.
Kakšni so “določeni pogoji” zaradi katerih spite z otrokoma? Zakaj mož večinoma spi sam? Čigava odločitev je to, posledica kakšnih “določenih pogojev”, čigava izbira? Je to dejstvo nekaj, glede česa se oba strinjata, ali je komu zaradi zunanjih vplivov vsiljeno? To so vprašanja za vaju oba.
To ne pomeni, da se otrok ne sme priti pocrkljat, govorim o navadi in redu in mejah. Kje se spi in s kom se spi. In za tem stojim, tudi zaradi zgodb staršev, ki jih doživljam v praksi. Ne potrebujete pa se strinjati z mano. Vendar so vse to posledice nečesa, kar sem jaz razbrala z vašega pisanja. Kar pomeni, da ima posledica svoj vzrok. In jaz pišem o vzrokih. Torej , če želite, da se bo zgodila sprememba, morate vplivati na vzrok.
To kar počne vaš mož, je posledica njegove stiske in njegove zgodbe tukaj na forumu ne poznamo, zato o tem ne moremo razpravljati. Zato predvidevam,da je posledica čustvene in fizične izčrpanosti. Kar ni opravičilo, je pa pot do rešitve, v kolikor želite kaj rešiti.
Tukaj je še polno vprašanj, s katerimi bi soočili vas in vašega moža, v kolikor bi prišla na pomoč, ampak forum ni namenjen temu, da tukaj delamo terapije. Namignila sem vam pot po kateri boste prišli do vzrokov in s to potjo se ne strinjate. S tem ni nič narobe. Ne rabite je izbrati in če je ne boste, boste še vedno popolnoma v redu oseba. Jaz pa sem vam to pot odprla iz mojih izkušenj in najinega strokovnega dela z Albertom, ki mimogrede, kaže uspešne rezultate.
Zakaj mož izbira nasilno vedenje? Kje so vzroki, da vi izbirate zaščitniško vedenje? Kje so vzorci za to in kakšne izkušnje sta prinesla v zakon? Kaj so sprožilci tega vedenja? Kako se kdo od vaju odziva na te sprožilce? Teh vprašanj je za celo knjigo!
To je moj odgovor, za katerim stojim in rada bi še sporočila, da odgovorov, ki so žaljivi ali nestrpno naravnani do mame ali do moderatorke, ne bomo objavljali. Lahko pa delite svoje osebne izkušnje, ki so povezane z obravnavano temo.
Srečno!
Spoštovane dame
Slučajno sem zasledil tole temo pa bi podal še moško mnenje. Iz samega opisa problema lahko kot moški razberem problem, ki ga ženske ne znate oz. nočete prepoznati. Odnos med partnerjema! Dober odnos tudi po rojstvu otroka. Žena postane mama in vse se vrti okoli otroka. Za dober odnos pa moški potrebujemo svojo ženo, sogovornico v vsakdanjih težavah in problemih, osebo ki jo je poznali pred porodom. Seveda se zavedamo, da isto kot je bilo pred prihodom otrok ne more biti, a da nas popolnoma odrežete od vsega pa tudi ne gre. Tudi mi si želimo biti očetje, kaj narediti, narediti po svoje seveda, ampak to potem ni več OK. Mora biti narejeno kot si zamislite ve. Otrok postane zaščitena in varovana vrsta, kako se počutimo mi je vseeno. V imenu višjega cilja moramo potrpeti – sicer smo neustrezni. Vaš partner vas potrebuje. Kot ženo, ne kot mamo otroka. Pogovor, sprehod, ja, tudi dober sex pa bo. Potem se bosta lahko pomenila tudi o vzgoji. Seveda pa bosta morala najti konsenz tudi na tem področju.
Evo, še en moški,
Sam sem “zgubil pri vzgoji” oziroma ja, nekaj teh vzorcev sem žal izvajal kot napisani zgoraj… mati je to soizvajala in ni preprečila. Žal bila mati tudi mišljenja, da partnerja lahko menjaš, otroka nikoli. Danes vem – NAPAKA. Glede grešnega kozla pa lahko rečem, da sem ponosen, da sem odšel iz nezdrave sestavljene družine.
@Kdo sem jaz,
.če spi otrok pri tebi, ali oba; poskrbi, da ni NIHČE med tabo in partnerjem. Naj se zmenita oba otroka na eni strani, partner VEDNO ob tebi na drugi.
. Partner naj ima TVOJE GLASNO povabilo v pričo otrok; naj tudi kdaj otrok počaka da se vidva poljubita, izkažeta pozornost, spijeta kavo,… lahko par minut…
. JAsno povej partnerju kje je meja, kaj je meja zate pri moški vzgoji; parkat po ritki, no, ne vem no. Šok terapija. DOSLEDNOST moraš pa tudi pri sebi zaradi otrok poštimat!
. ugotovi, če razumeš jezik ljubezni svojega partnerja; morda se je ali sta se oba (malo) spremenila….
. Naj omenim še, da je partner dojenčka že večkrat udaril po riti, ko se je ta drl med previjanjem. Jaz sem seveda proti, ampak fizično mu ne morem nič. Tudi mene je že večkrat brcnil, grobo potegnil za lase ali stisnil za roko.
To ni normalno vedenje. Nihče ne komentira da je mož fizično NASILEN do žene in otrok- dojenčka! Ga. Mrgole, zakaj niste o temu nič napisali? Iz vašega odgovora se zdi da je to ok..
Spoštovana Lana,
prosim, da natančno preberete moj odgovor z 21.10. ki sem ga napisala. V katerem jasno izrazim mnenje, da je nasilje nedopustno.
Bi pa rada še enkrat poudarila, da je nasilje vedno posledica preteklih vedenj v odnosih, kjer ni nikoli vpleten en sam. Na vse to vplivajo tudi naši vzorci, prepričanja, zgodba o navezanosti in še veliko drugih dejavnikov.
Ali bolj po domače, ta odnos potrebuje zdravljenje in več kot jasno je, da ta forum, ni prostor zato. Lahko se odločita kot partnerja, kar bi bilo najbolje za vso družino, ali vsak posebej.
Vsak kdaj pride do točke, ko bi lahko bil nasilen, ko se enkrat ne more zadržati, potrebuje pomoč.
Lahko odpremo ta forum zato, da bomo obsojali in sodili vsepovprek, lahko pa pomislimo, da zatem stoji družina v stiski. Mama(žena), ki je prišla pred zelo pomembno vprašanje, ali naj ostane ali gre, dva otroka, ki to gledata in doživljata in oče (mož), ki očitno v tej zgodbi nečesa ne zmore več.
Moja odločitev je bila, da nekaterih vaših komentarjev ne bom objavila, ker so ponižujoči. Sama pa sem predlagala gospe, naj si najdeta z možem pomoč.
Hvala za razumevanje!