Pozdravljeni!
Potrebujem pomoč za petletnico, našo drugorojenko. Že od 2. leta je samo določene jedi, sčasoma pa je v vrtcu še tiste, ki jih je, začela zavračati in tako je preživela dan ob domačem zajtrku in kakšnem kosu kruha v vrtcu. Vzgojiteljica je vztrajala, da se je morala vsakič postaviti v vrsto in reči ‘Hvala, ne bom.’ Kar je od nje zahtevalo precejšen napor, a se nisem vmešavala v zahteve vzgojiteljice kljub temu, da je pomočnica enkrat komentirala, da bo otrok imel travme iz vrtca zaradi hrane. Naj povem, da je drugače precej sramežljiva in ne govoreča, kjer se ne počuti domače. Izven vrtca pa je živahna, na obiskih pri prijateljicah normalno komunicira (tudi ko me ni zraven) z njihovimi starši. V vrtcu ni hotela sodelovati, govorila je samo med igro s prijateljicami. Sedaj je prvošolka in zopet ne je nič v šoli. Za začetek smo jo prijavili k obrokom, saj nismo želeli štartati po njeno. Ampak je bilo narobe že to, da je učiteljica dala hrano pred njo. Jok, zamira, danes ni hotela v šolo in sem jo oddala na silo. 🙁 Tudi drugače ima probleme s hrano-ko sva med počitnicami brali, je prebrala vse razen imena sadja. Ravno tako noče nabirati ne malin, ne paradižnika…ničesar. V bistvu pišem zelo zmedeno, ker ne vem, kaj je bistvo problema, ali njena trma, ali prehrana, sramežljivost, negotovost ali kaj drugega. Zaradi hrane se do sedaj nisem preveč sekirala, saj je otrok zdrav kljub temu, da že tri leta ni poskusil ne sadja ne zelenjave in primerne kilaže. Ni pa prijetno, da veš, da do petih popoldan ne da ničesar v usta in da gleda kot morilec, ko mora imeti hrano pred seboj in da se sedaj stopnjuje do te mere (če je to vzrok), da noče v šolo. Je pa res, da sta ta teden njihovi učiteljici odsotni in imajo čisto drugo v razredu, ampak tudi tej učiteljici sem povedala, naj je ne sili jest in verjamem, da to upošteva. Sem že razmišljala o psihologu, ampak se mi zdi, da bo samo še slabše, saj sem prepričana, da s tujcem ne bo komunicirala in bo zaradi tega, ker jo nekam vlačim še bolj slabovoljna, užaljena in borbena. (Nekaj tega ima po meni-še sedaj imam v spominu, ko me je pri petih mama peljala k logopedu, kako sem se počutila ponižano in manjvredno,ker sem morala tja, kot da sem ena smet in sem iz protesta tam norela, iskala najhujše besede, kar sem jih kdaj slišala, da bi me ja poslali ven iz tiste sobe. Pa je bila gospa prav prijazna :))Imate kak nasvet? Mislite, da bo izzvenelo, da je to samo tako obdobje? Hvala!

Spoštovani!

Zelo se trudite, da ne bi hrana dobila statusa teže oz. problema v vaši družini (v zvezi s hčerko), vendar vam očitno okolje ni preveč naklonjeno in vas zato njeni odzivi, na vse, kar se dogaja v zvezi z njenim prehranjevanjem, začenjajo skrbeti. In to ima smisel, saj se povsod kamorkoli otrok gre, vsaj za dlje časa, pojavi hrana in seveda lakota.

Kar bi vam predlagala je, da bi v prehranjevanje vnesla proces pred tem, ki bi bil povezan z malo zabave in ustvarjalnosti. To je priprava hrane. S hčerko bi začela skupaj kuhati, pripravljati (seveda tiste dneve, ko imate čas) jedi, ki so videti lepo, ki bi jih bilo zabavno delati, okrasila bi krožnike, mizo…. Poskrbite, da bo ves čas prisotna in da bodo na krožniku tudi jedi, ki jih ima rada. Nikoli ne omenite, da bo to treba pojesti. Potem naj pokliče vse družinske člane na kosilo in sedite za mizo. Njo pustite pred krožnikom in naj naredi kar hoče. Moje mnenje je, da otrok ali na splošno človek ob polnem krožniku ne more umreti od lakote 😉 – da se malo pošalim.
Skratka, hčerko bi uvajala v nek drug odnos do hrane in vem, da bi ji s tem pomagala, da hitreje prebrodi to njeno mržnjo do prehranjevanja. Ne vemo, kaj se je z njo dogajalo, ampak v resnici se obnaša, kot da je doživela neko stisko. Zato ji počasi in vztrajno približajte drugo zgodbo o hrani. Hrana ni samo za lakoto, hrana je obred, je ustvarjalnost, je lepota… Ona vidi samo to, kako nekdo parkira pred njo krožnik in da mora jesti. To jo očitno postavi v neko nemoč. Kaj vam reče če jo vprašate: Kaj se ti zgodi, ko postavimo krožnik pred tebe?
Ali zna povedati? Ima te občutke v zavedanju?

V kolikor nimate težav z njenim zdravjem, mislim, da je to da ne je sadja in zelenjave obdobje. Lahko pa tudi ni, jaz poznam kar nekaj odraslih, ki tega še vedno ne jedo in nimajo težav z zdravjem ali kilažo. Včasih kdo zelo dobro ve kaj paše njegovemu telesu.

Skratka v enem stavku: poskusite povezati njen odnos do hrane z neko drugo, bolj prijetno in zabavno zgodbo. Seveda se to ne bo popravilo čez noč. Morda še to, dovolite ji, da si hrano sama naloži na krožnik. To ji bo dalo varnost, da lahko vzame tisto in toliko, kot želi.

Lep pozdrav,