nesamozavestna prvošolka
Pozdravljeni, do sedaj nisem opazila, da je moja hčerka tako nesamozavestna. Vedno in povsod se je z vsemi pogovarjala, tudi z neznanci, imela je prijateljice, ima pa tudi starejšo sestro četrtošolko,, od katere smo avtomatsko vedno več pričakovali, npr. da se mora znati postaviti zase in še hkrati za svojo mlajšo sestrico. V glavnem moja hčerka je septembra začela obiskovati 1. razred. Ni imela nobenih težav s sošolkami, vsi so jo imeli radi, vabljena je na vse roj. dneve. Sedaj pa se je zelo navezala na 2 sošolki s katerimi so bile triperesna deteljica, super dokler je trajalo. Zdaj pa je ugotovila, da so jo ti dve dekleti malo izločile in, da se imata tudi brez nje fino. Že tretji teden se joče, ko je treba v šolo, zjutraj se kmalu zbudi in ne želi v šolo, med poukom se joče. Ker zdej neprestano joče, jo imata pa ti dve dekleti še manj radi in jo zafrkavata. Učiteljice vedo za ta problem in skušajo po svoje urediti. Jaz ji vsak dan doma moraliziram, kako naj se postavi zase, naj ju pusti pri miru in se druži z ostalimi puncami. Ampak ona ne, ona želi ti dve, pa čeprav cele dneve prejoče zaradi njiju. Vse naredi kar ji rečeta, ne upa jima reči ne, če ji kaj ni prav, ker potem no bosta več njeni prijateljici. Jaz več ne vem kaj naj naredim. Razmišljam, da bi jo kar v drugi razred prestavila, ker se sploh ne normalizira več. Med poukom je manj zbrana, ker se neprestano ukvarja z njima kaj delata one. Zjutraj, popoldan in zvečer imamo pogovore, ampak ne naredi nobenega koraka naprej. Komaj čaka, da bo konec šole, ne vem, da jih ne bo več videla, ampak v šoli pa želi biti z njima, čeprav sta nesramne do nje, sedaj še bolj, ko je postala najšibkejši člen. Nevem kako ji naj pomagam, kaj naj ji rečem, ne morem namesto nje biti v šoli, čeprav sem včeraj puncam vseeno malo napela. Ob pamet me spravlja. Dobesedno tak ponižen pesek je zraven njiju, ki naredi vse, sam da bi jo imele rade.
Imate slučajno kakšen nasvet? Že tretji teden rešujemo zadevo in še ni uspeha.
Hvala za odgovor.
Upam, da še berete tole, ker je že mesec dni od postavljenega vprašanja, ni pa še odgovora moderatorke; vašo hčerko še kar dobro razumem, sem pa tudi v vlogi starša, ki kdaj zaradi hitenja itd. postopa tako, kot zdaj vi, in nima časa zares prisluhniti otroku, zato bi vam bile spodnje vrstice morda lahko v pomoč.
Ni težava v prijateljicah in slabo uslugo ji boste naredili, če bi jo prestavljali v drug razred – s tem ne bi rešili vzroka in se zadeva z veliko verjetnostjo lahko ponovi. Boste ob vsaki taki težavi menjali okolje? To pomeni bežanje pred problemi, za njihovo rešitev pa se je treba z njimi soočiti.
Za to, kje je osnovni vzrok, bi bilo dobro vedeti še kaj več, kot ste napisali. Dobro bi bilo tudi vedeti, kakšni ste vi in njen očka kot osebi in kot starša. Namreč. videti je, da ima deklica zelo nizko samopodobo oz. da je njeno mnenje o sebi odvisno od sprejemanja/zavrnitve drugih. Ampak kolikor sem videla takih primerov in kolikor se spomnim podobne težave iz lastnega otroštva, gre pri tem ponavadi za neko družinsko dinamiko, s katero starši (največkrat nenamerno) sporočajo otroku, da tak kot je, ni ok. Tak otrok potem skuša narediti vse, da bi ga vsaj okolica sprejela. Ali pa je mogoče kaj drugega, s čimer otrok dobi sporočilo, da zavrnitev pomeni, da nekaj z njim ni ok – namesto da bi se naučil sprejemati zavrnitve kot del življenja in te ne bi pretresle njegove samopodobe do temeljev. Če bi imela podoben problem, bi se skratka najprej ozrla vase in pregledala lastne vzorce delovanja, pa enako prosila še moža. Ponavadi je tako – ko se spremenimo mi, se tudi otrok. Dokler mislimo, da je težava v otroku samem, se bolj malo reši; otrok čuti še večji pritisk, ker vidi, da želimo, da bi bil drugačen – torej da ga ne sprejemamo kot je. Ne sporočimo pa mu, da je ok tak, kot je, in da je težava morda v nas. Morda otroku samo nismo znali pokazati, kako se soočati z zavrnitvami. Moralke o postavljanju zase ne delujejo, če otrok tega ne vidi v praksi. Kako se znamo pa sami postaviti zase, je težava morda v tem, da nas otrok pri tem ni pogosto videl? Ali pa je težava morda v tem, da se sami znamo zelo dobro postaviti zase, ampak ljudi, ki se ne znajo, vidimo kot slabiče?
Ko zdaj razmišljam, bi pogovora s hčerko ne začenjala z moralkami o postavljanju zase. Najprej bi ugotovila, kaj je tisto, kar ji je na sošolkah tako všeč in jo privlači. In kako se počuti, ko to izgubi, torej ko jo zavrneta. In mogoče še o tem, kaj bi bilo, če bi to, kar zdaj pogreša, poiskala kje drugje, pa kje bi to lahko našla. Veliko pogovora in spraševanja hčerke po njenem doživljanju in nič moralk, kakšna bi morala biti. S temi moralkami ji samo sporočate, da z njo niste zadovoljni – saj ste zelo eksplicitno napisali, “je kot ponižen pesek”, “najšibkejši člen” in “ob pamet me spravlja”. To je daleč od pozitivne podobe in hčerka to vaše negativno mnenje še kako čuti. Zakaj mislite o njej, da je najšibkejši člen ali kot ponižen pes, če je prizadeta ob izločitvi? Zakaj se vam zdi narobe, če je prizadeta, ko jo izločijo? Taka prizadetost je nekaj običajnega; nihče ne mara, da ga drugi ljudje izobčijo. In vi hčerki do zdaj, vsaj iz prebranega, sploh niste nikoli pokazali, da je običajno, če jo to prizadene. Takoj ste startali na “popravljanje težave” – čustev, ki so se nabrala, pa ni imela priložnosti izraziti v vašem varnem naročju. Če bi ji namesto moralk samo ponudili varno naročje, da se zjoka, in ji pri tem nič ne pridigali, samo ponavljali, da je povsem ok, če se počuti, kot se, bi dva dni jokala, potem pa bi se pomirila. Ker bi videla, da je za vas ok, tudi kadar ne čuti samo veselih čustev.
Na tak način, kot pristopate vi, starši radi “dušimo” čustvovanje svojih otrok (se spomnim enakega pristopa tudi iz svojega otroštva in še zdaj lahko čutim težo občutka, da te lastni starši ne sprejemajo, ko ti je najhuje) – ker ko otrok izbruhne v čustvu, za katerega se nam tisti trenutek zdi, da zanj nimamo časa ali pa se nam nasploh zdi “nesprejemljivo”, takoj hitimo “reševat težavo” in otroku delit nasvete. Ampak takrat ni pravi čas za to. Če to počnemo, otrok dobi občutek, da so čustva, kot so žalost, jeza, razočaranje itd., nezaželena. Ker pa jih sam ne zna skanalizirati, saj še nima potrebnih izkušenj za to in rabi odrasle, da mu pokažemo, kako, se v njem kopičijo in povzročajo kup dodatnih težav. Šele ko pomagamo umiriti ta čustveni vihar, s tem, da otroku priznamo pravico do čustvovanja (kar je v neki točki enako pravici do obstoja, torej kar resna zadeva), lahko v mirnem obdobju z njim načnemu pogovor o strategijah za reševanje težav.
Ob izbruhih žalosti jeze itd je povsem dovolj, da ste samo tam, v tistem trenutku, ne v prihodnosti ne v preteklosti, samo tisti trenutek, in da nudite varno, toplo naročje, kjer se otrok lahko zjoka in kjer je priznana njegova pravica, da čuti, kot čuti. Po mojih izkušnjah je to vse, kar otroci rabijo. Ko se dobro zjokajo in ko začutijo, da imajo v vas oporo, ko so šibki, gredo naprej veliko bolj samozavestni. Samozavest ni nekaj, kar boste zgradili s pridigami (s tem boste dosegli ravno obratno), ampak nekaj, kar bo otrok zgradil sam, ko bo čutil, da ima v vas TRDNO oporo. Trdno pomeni pa takšno, ki ni na voljo selektivno in pogojevalno – torej samo takrat, ko se otrok obnaša, kot se zdi v redu nam. Ampak tudi in predvsem takrat, ko se obnaša/čustvuje tako, kot nam ni všeč.
Na vašem mestu bi raziskala, kakšna čustva so bila dovoljena in kakšna nedovoljena v vaši primarni družini – sta bili žalost in jeza prepovedani ali so ju sprejemali kot del vas? Kako je z vašo samozavestjo (je prenizka, pretirana) in podobno. Kdo vas je naučil, da šibkost ni sprejemljiva, da je treba o njej govoriti poniževalno (“kot ponižen pes”)? Ste bili na svoji poti v odraslost primorani dušiti lastna čustva? Taka in podobna vprašanja bi si zastavljala. Otroka pa čim več spraševala po njenih občutkih in pustila, naj gredo ven. Takole kot je zdaj, se bo deklica naučila edino to, da je svoje občutke treba zatirati in dušiti. Iz tega znajo priti pa kakšni veliko večji problemi.
Pridige očitno ne delujejo. Premestitev v drug razred tudi ne bo in bo deklico naučila le izogibanja težavam. Poskusite z omenjenim pristopom, izgubiti nimate kaj. Lahko pa obe oz. vsi pridobite, saj boste podobne probleme odslej videli kot izzive za osebno rast vseh, ne pa kot nekaj, kar mora reševati samo deklica s tem, da “se druži z ostalimi puncami”. Res je, kot omenjate, da vi v šolo ne morete. In tudi ne smete. Ampak deklica ne pogreša vaše intervencije v šoli. Ona pogreša vaše razumevanje njenih burnih čustev in priznavanje pravice, da jih čuti, doma. Ko boste to rešili, bo deklica pripravljena na prevzemanje svojega dela odgovornosti. Zdaj čaka , da boste najprej vi prevzeli svojega; kar je tudi prav, tako naj bi bilo in otroci imajo čisto naraven občutek za to, kakšne bi morale biti prioritete. V bistvu gre najlažje, če jim nehamo pridigati in se od njih učimo.
Srečno in javite, kako gre.
Pozdravljeni!
Se opravičujem za pozen odgovor! Imam tehtne razloge zanj, ki pa niso za objavo.
Vem, da smo včasih starši v stiski in potrebujemo odgovor takoj ali čimprej in zato verjamem, da ste bili jezni ali razočarani nad mano.
No, zdaj sem tukaj … z veseljem.
Otroci imajo med seboj veliko dinamike, ki je za nas starše včasih boleča. Težko je presoditi, kdaj naj se ‘vtaknemo’ in kdaj naj se umaknemo. Gledati lastnega otroka kako trpi je najtežje. Po drugi strani pa mu s tem lahko odvzamemo izkušnjo.
Svetovala bi vam, da skušate hčerki sporočiti, da je z njo vse OK, da nič ne dela narobe. Kaj mislite s tem, naj se postavi zase? Zgodb teh treh deklic ne poznamo.
Kar vemo je, da je vaša deklica hudo žalostna in da to zelo težko nosi.
Sama bi reflektirala njena čustva. Na ta način: Vidim, da si zelo žalostna in da zelo trpiš. To ima smisel, če se počutiš zapuščeno in zasmehovano od prijateljic, ki jih imaš zelo rada. Ali lahko razumeš kaj je razlog da to počneta? Ali misliš, da to delajo dobri prijatelji? Je še kdo v razredu, ki ti je všeč in je do tebe prijazen? Ali si lahko predstavljaš, kako bi bilo če bi se igrala s kom drugim….??? Vprašanja, ki spodbujajo samozavest, širšo sliko in več možnosti.
Vsekakor je ne bi umaknila iz razreda. V bistvu je naša odgovornost, da otroka naučimo, da se sooči s težkimi situacijami, mu pri tem pomagamo na način, da pridobi veščine, kot so samozavest, komunikacija, samostojno iskanje funkcionalnih rešitev… Če ga bomo od takih situacij odmikali mu bomo sporočili, da mi rešujemo na naš način njegove stiske.
Iz srca upam, da sem bila še v kakšno pomoč,
Hvala za oba odgovora, sploh vam lonček kuhaj za izčrpen odgovor. Žal mi je, da me niste že prej razsvetlili, ker sem res narobe pristopala. Sploh mi je sedaj hudo, ker ji res nisem niti enkrat povedala, da razumem, da ji je težko, ker jo izločijo, ampak sem ji samo moralizirala……Joj joj.
Situacija se je sicer malo izboljšala, ampak še vedno ni tako kot je bilo. Ker pred tem je z veseljem hodila v šolo, sedaj pač gre, ampak komaj čaka vekend in odšteva dneve do počitnic.
Bom sedaj pristopila z drugačnimi vprašanji, kot sta mi svetovali. Hvala še enkrat za odgovora.
Imam pa še starejšo hčero, ki je 4.razred, ona je pa zelo samozavestna in njena samopodoba je zelo visoka, da se včasih vprašam od kod, ker jaz in mož nisva pretirano samozavestna, ampak tam nekje na sredini. Po pravici povedano lonček kuhaj jaz delam na sebi ves čas, da sem samozavestna, priznam….Mož je bolj samozavesten….res nisem vedela kako naj pomagam hčerki, zato sem vprašala in odreagirala sem tako kot sem v tistem trenutku znala, zelo narobe čeprav sem prebrala nekaj knjig o vzgoji otrok…….
Pozdravljena, bekica,
me veseli, da boste poskusili še drug pristop. Bi bilo prav zanimivo slišati, kako se zadeva razpleta.
Kar se tiče pa odgovarjanja prej: pri moderiranih forumih je navada, da najprej poda odgovor strokovnjak in se nato vključijo(mo) ostali. Zato sem čakala; ko več kot en mesec ni bilo moderatorkinega odgovora, sem pripisala svojega. Nato še par dni ni šel skozi in go. moderatorko sem potem prosila, če lahko na forum prepošilja vsaj naše odgovore. Tako je bil objavljen zdaj. Moderatorji delajo brezplačno in včasih nimajo časa; to ni problem in tudi ne potrebuje nobenega opravičila, niti navajanja razlogov. Vendar je smisel foruma kljub vsemu pravočasnost in dobro bi bilo objavljati vsaj pomoč drugih staršev. Vem, kako je, ko te dajejo neki problemi pri otrocih, si vzameš čas za spisat obsežno vprašanje, pa več kot en mesec ni odgovora – rabil bi ga pa takoj ali vsaj v par dneh. Ali pa vsaj s kom delil tegobo in tu smo vedno še drugi starši, ki smo kaj podobnega že izkusili.
Spoštovani,
hvala za odziv. Kot sem že povedala, imam tehten razlog, da se nekaj časa nisem mogla odzvati. Delo moderatorja ni samo prostovoljno delo ampak nalaga tudi odgovornost. Jaz nikoli ne objavim ničesar dokler prispevka temeljito ne preberem in kadar ga ne morem, ga ne objavim. Zelo veliko je pošte, ki je žaljiva, nespodbudna, ponižujoča… Takih stvari jaz ne objavljam in vidim, da jih tudi moja predhodnica ni.
Menim, da je forum namenjen vzgoji otrok in staršev, zato vem, da velikokrat izkušnje drugih veliko štejejo in da na vse ni ‘strokovnih’ odgovorov.
Zato tudi sama pozivam vse starše, da na tem forumu delijo svoje izkušnje, še posebej tiste, ki delujejo, saj vem, da že samo take zgodbe spodbujajo ustvarjalnost.
Prosim pa, da so vaši odgovori napisani iz vaših izkušenj, brez sodb in poniževanj, ker le teh zares ne objavim.