KRATKA NAČELA VZGOJNEGA ODZIVANJA ZA ZDRAV OTROKOV RAZVOJ

Spoštovane mame in očetje!

Morda je prav, da povem, kako gledam na vzgojo po tem, ko so nama zrasli štirje otroci in sem se odmaknila od vseh strahov, kaj lahko naredim narobe. Izhajam iz preverjenih izkušenj, ki jih lahko strnem v nekaj splošnih načel.

1.
Pomembna stvar, ki sem se jo naučila, je: OTROCI NAS GLEDAJO IN OPAZUJEJO, NAS NE POSLUŠAJO.
Ko rečem, da otrok točno ve, s čim (s katerim vedenjem) nas vrže iz tira in s čim (s katerim vedenjem) nas pomiri, to opiram na zakonitosti delovanja medsebojnih odnosov. Otroci tega ne delajo zavestno in zanalašč, ampak gre za zakonitost in dinamiko tega, kako smo v odnosih z bližnjimi medsebojno uglašeni na vedenja in odzivnost. Gre preprosto za to, da s svojim odzivom (z načinom odzivanja) oblikujemo vedenja pri otroku. In otrok se odziva nazaj na naša vedenja. Če se npr. dosledno zgodi, kar rečemo, s tem pri otroku oblikujemo odnos do tega, da upošteva našo besedo. Ne, ker bi otrok poslušal in razumel besede, ampak ker občuti in izkusi posledice! Roko na srce, kolikokrat na dan otroku zagrozite, da mu boste vzeli igračko in tega potem ne naredite? Kakšno sporočilo s tem dobi otrok?

2.
Še ena pomembna stvar, ki sem se jo naučila: OTROK POTREBUJE JASNE MEJE, zato da ve, pri čem je. Meje omogočajo otroku varnost. Z mejami pa so povezana tudi pravila, ki jih vsaka družina oblikuje po svoje. Sama vem, da je dobro pravila povezati z vrednotami, da morajo biti trdna in da jih ne sme biti preveč, ker potem vse postane NE.

3.
Naslednje pomembne teme so BLIŽINA, NAVEZANOST, VAREN ODZIV. To so temelji, iz katerih zraste naš otrok. To pomeni, da smo otroku na voljo, da se odzivamo na njegove potrebe (med potrebami in željami je velika razlika ), naučila sem se, da bližina nima nobene zveze s tem, da mora otrok spati do šole ali še dlje pri starših in da to lahko vpliva na razvoj njegove socialne potrebe.
Zdrav odziv staršev je, da otroka počasi in s svojo spodbudno prisotnostjo spuščajo v samostojnost in to se dogaja po korakih od trenutka, ko se otrok rodi.
Primer: Nekaj mesecev star otrok joče, ko ga damo spat. Ta ritual zaradi njegovega vedenja (joka) postaja utrudljiv in mi postanemo znervirani. Počasi začne prihajati do tega, da nas je strah večera že popoldan. Otrok čuti to našo znerviranost in naš strah in se temu primerno odziva. Ker smo mi napeti, on ni varen in postaja vse bolj nezadovoljen in siten.
Varen odziv je, da ga damo spat z odločnostjo in mu jasno damo vedeti, da je čas za spanje. Ne znam vam povedati, kako to naredimo, govorim o notranji moči, o tem, da v sebi vemo, da je to prav. Ne, ne pustimo ga jokati v nedogled in ne puščamo ga samega. Samo vračamo se v njegovo sobo in mu z božanjem in glasom sporočamo: Tukaj sem vse je OK.
Naslednji primer varnega odziva: Smo s štiriletnim otrokom na igrišču, mi sedimo na klopci, on se sam igra, dovolimo, da navezuje socialne stike z drugimi otroki, ko nas pokliče mu pomahamo, ko pride k nam nekaj pokazat, se odzovemo in ko naredi nekaj narobe, odreagiramo na način, ki sporoča, da je to »ne«.
Torej mu ne rečemo samo: to je grdo, tega ne smeš, opraviči se… ker bo on to naredil avtomatsko, v njegovih čustvih pa ne bo prišlo do empatije, do osebe, ki ji je to naredil. Zato moramo takrat nekaj narediti, kar bo otrok zaznal kot posledico: recimo, vzamemo otroka in odidemo domov, s pojasnilom: »Žal mi je, danes je igre konec, ne dovolim, da se tako vedeš«. Ko se otrok pomiri, se lahko na primeren način z njim pogovarjamo (postavljamo vprašanja in mu pomagamo priti v čustva): »Kaj je razlog, da si to naredil? Kako misliš, da se on počuti (ker si ga udaril, porinil, mu vrgel pesek…)? Ali bi mu svojo stisko lahko sporočil še na kakšen drug način? …« Ta vprašanja so seveda močno odvisna od otrokove starosti.
Sem se pa naučila, da majhni otroci razumejo veliko več, kot pa mi mislimo, da razumejo.
Skratka varen odziv je, da se otrok lahko vedno vrne k nam in dobi tolažbo ali pa čvrsto postavljene meje.

4.
Še nekaj pomembnega: Manj bi gledala druge in več sebe. Starši smo zelo zaščitniški do svojih otrok. Gledamo, kakšne so stare mame, vzgojiteljice, drugi otroci… Skratka nič se groznega ne sme zgoditi. Zdaj vem, da je vse, kar se dogaja v zunanjem svetu, izkušnja, ki uči in krepi. Ne govorim o nasilju, ampak mislim, da smo glede tega začeli močno pretiravati. Sem mnenja, da morajo otroci nekatere stvari sami rešiti med sabo in da smo mi velikokrat pri tem vsiljivi, da se prehitro vtaknemo. Sem mnenja, da starih očetov in starih mam ne moremo spremeniti in da se otrok lahko nauči razumeti: tam je tako, doma je drugače. Ker je ves svet tak, verjamem, da je to celo koristno. Sem mnenja, da so vzgojiteljice tudi ljudje, so tudi mame in da imajo dobre in slabe dneve in da s tem ni nič narobe. Svet je pisan, ni sterilen in s tem, ko otroku delamo sterilno okolje, iz njega delamo invalida. Ko bo zrasel, se bo bal stopiti ven, se ne bo znal postaviti zase, strah ga bo…
Pri svojem delu se srečujeva z grozljivimi zgodbami preveč zaščitenih otrok, ki pozneje postanejo nasilni ali pa prestrašeni.

5.
Kje pa je tista meja med preveč in premalo? To je pa težko vprašanje tudi zame. Sama sem ukrepala, ko so se določene stvari večkrat ponovile. Ko sem otroku rekla: »Ali rabiš pomoč?« in je potrdil.
Veliko je teorij, kaj je dobro za otroka in njegov razvoj, veliko so tudi poskušali in poškodovali generacije s permisivno vzgojo, razvajenostjo, tem, da otroku ni nič treba…
Danes vemo, da ima vsako razvojno obdobje otrok potrebe, s katerimi razvija svojo samostojnost, svojo samozavest in samopodobo. Naš odziv je pomemben za razvoj otrokovih možganov, za razvoj odnosa do sebe in do drugih (empatija).
Žal je tako, da se vseh potreb ne da zadovoljiti na lep način (da mu vse dovolimo), ker so otroci in tudi mi nagnjeni k užitku, ugodju… je ves čas treba paziti, da tega ni preveč.

LITERATURA, KJER NAJDETE VEČ

Mrgole, Albert in Leonida, Izštekani najstniki in straši, ki štekajo. Starši: tukaj in zdaj. Kamnik: Vezal, 2014.
Siegel, D. J; Payne Bryson, T. (2014), Celostni razvoj otroških možganov, Domžale: Pogled.
Siegel, D. J. (2014), Vihar v glavi. Moč najstniških možganov, Domžale: Pogled.
Juhant, Marko in Levc, Simona, Varuh otrokovih dolžnosti. Mavčiče: Čmrlj, 2011