Med.Over.Net

Oksidativni stres

Stres povzroča bolečine v želodcu, plitko dihanje, tesnobo v prsih, paniko, kronično pomanjkanje energije in druge nevšečnosti. Kako ga reševati in kako preprečiti? Ali se lahko uspešno otresemo škodljivih posledic novodobnega načina življenja?

obupana

Default avatar

miramira14

Pozdravljeni,

berem vaše odgovore na forumu in so zelo pomirjujoči. Nekako dajejo upanje... Sama se s težavami depresije in anksioznosti spopadam že od študentskih let. Sedaj sem mlada mamica (otroka sta stara 4 leta in 1,5 let). In spet se mi je ponovilo, da sem čisto na tleh. Tega si vsekakor ne želim, saj imam svoje obveznosti. Berem na forumu, da se je potrebno naučiti obvladat naše možgane. In se s tem močno strinjam. Pa vedno naletim na neko blokado. V bistvu sploh ne morem ugotoviti, kaj je tisti osnovni problem, ki ga moram razrešiti - in... kako ga rešiti. Vedno nekaj analiziram, iščem rešitve, pa potem obupujem, dvomim v vse kar se lotim...

Težave so se začele zelo nepričakovano. Bila sem študentka, pod pritiskom, da "moram nekaj narediti iz sebe". Da taka kot sem, nisem OK... hotela sem biti drugačna. Sem introvertiran človek. Kot tako sem sama sebe označila, da nima prave prihodnosti... Če hočeš dobiti službo... moraš imet veze... In tako sem se odločila, da pač ne bom več interovertirana in se silila (delala), da sem drugačna. V smislu: če se delaš, da te ni strah, te ne bo... Začeli so se simptomi socialne fobije, ki pa jih nisem prepoznala. Vedno bolj sem bila tesnobna v družbi, vroče mi je bilo, zardevala sem. Parkrat sem morala ven - stran. Nekega večera v študentski sobi sem med učenjem... na lepem ... doživela panični napad in vse se je zrušilo. Kot bi se znotraj mene podrl stolp iz kock. Po tem sem padla v depresijo. Nekaj časa si nisem hotela priznati... potem vendarle... po cca. pol leta mučenja sem pristala na antidepresive. Počasi je bilo bolje. Ampak - spet - nisem si hotela priznati, da imam težavo. Ne smem je imeti. MORAM biti popolna. Nikomur nisem povedala za antidepresive, ker me je bilo sram, da jih moram jemati. Tako že 10 let iščem rešitev zase. Pred cca. mesecem dni sem magistrirala. Bilo je stresno (dva majhna otroka, pisanje magistrske, stalno neke komplikacije). Nato sem si "privoščila" počitnice, ki namesto, da bi bile užitek, so bile dodaten stres... Stres in stres in... Spet sem tako na dnu, da sem morala zvišati odmerek antidepresiva (ki sem ga do sedaj jemala samo polovično dozo od predpisane).

Ali torej obstaja rešitev tudi zame? Poskušala sem že avtogeni trening - obupala. Ponavadi sem vmes zaspala. Poskušala sem jogo... ni bilo več časa. Poskušala sem EFT - prenehala. Nazadnje sem šla 3x k intuitivni svetovalki... Delali sva tudi hipnoterapijo. Priporoča mi meditacijo, umirjanje. Vsak dan. Se strinjam. Vendar - ko sem šla zadnjič k njej, sva v hipnozi izvajale čiščenje čaker - vizualizacijo. In zvečer sem doma doživela panični napad. In spet... stalen strah, panika... težko dihanje, razbijanje srca, brez apetita... Kar jokala bi. Saj mogoče bi pa mogla. Niti to si ne dovolim. Terapevtka pravi, da gre za proces čiščenja. Sama sem pa sedaj tako prestrašena, da si niti meditirati ne upam - pač usesti in se sproščati. Bojim se, da me bodo preplavile slabe misli.. da bodo v tišini dobile še večjo moč. Jaz pa nimam energije in moči za soočanje z njimi. Strah me je. Stalno in vsega.

Oprosite za dolgo pismo... Torej - kaj naj naredim, če se sploh bojim sprostiti - bojim se vseh teh simptomov, neprijetnih občutkov, strah me je, da se ne bom več več pobrala. Pravzaprav me je bilo to strah pri vsakem poslabšanju, pa sem se potem vendar vedno pobrala... Priznam - prveč sem zahtevna do sebe. Ampak to priznam sedaj. Ko mi je bolje, spet zapadem v star vzorec tekmovanja in zahtev do sebe. Stalno je v mojih možganih nek "moraš" "moraš" "moraš". Moraš biti suha, moraš biti urejena, moraš biti dobra mama, moraš sama skrbet za otroke (ne jih dajat v varstvo- kakšna mama pa si potem?), ali pa... morala bi sama kuhati kosilo, morala bi sama peljati avto na tehnični, morala bi se sama peljati v Ljubljano... morala bi biti bolj pogumna... Obstaja upanje zame? Počasi že obupujem...
Default avatar

misa komar

Pozdravljena,

res mi je hudo, ko "vas mlade matere in žene" berem in se dobro zavedam v kakšnih stiskah, negotovosti živite. Nikakor ne najdete odgovora, rešitve , vedno več zahtevate od sebe in zelo malo si dajete.
Najbrž ste vse to, kar vam bom napisala, že brala v katerem od predhodnih odgovorov. A ta bo napisan samo za vas. Nič drugega vam ne bo pomagalo kot dejstvo, da se je treba vzeti v roke, sprejeti svojo biološko uro - svoj organizem, ne se naveličati in obupati in si govoriti, da ne gre, da ne zmorete, da ni časa, da .....:

ste tipična mlada mati, ki želi biti perfektna mati, perfektna žena in gospodinja in seveda perfektna v svojem poklicu. To je od vas /in zato imate tudi vi v "svoji glavi"/ vedno pričakovala družba, v kateri ste bila vzgajana (to je tipičen vzorec perfekcionizma slovenske družbe, zaničevanja in omalovaževanja - nespoštovanja unikuma vsakega človeka posebej).. A za vse te naloge je 24-urni ritem čisto premalo časa. Zato ga je treba pravilno prerazporediti: PRIORITETE. In vi sama ste sami sebi PRVA PRIORITETA.

Ali veste, zakaj v letalih stevardese vedno opozorijo starše, da v primeru nesreče najprej namestijo kisikovo masko sebi in šele potem otroku?? Zato, da bo imel otrok večjo verjetnost preživetja. Otrok potrebuje zdrave in žive starše! NA TO SE VEDNO SPOMNITE, KO VAM ZMANJKA ČASA ali ko se vam ne da več, ali ko... bi obupala, prenehala z deanjem česa dobrega za sebe. Ta delanja dobrega za sebe pa so v prvi vrsti čiščenje možganov vseh čustvenih in ostalih stresnih smeti vsak dan, vse življenje. Tako kot se tuširamo vsak dan, tako bi se morali naučiti spirati naše možgane. A tega nas naše okolje še ne uči, celo nasprotno. Iz tega se dela norca, omalovažuje. PA JE ZELO NAROBE in v nasprotju z biološkimi zakonitostmi. To ni noben "čiruli čaruli" ali šarlatanizem.

Naše telo ima omejene energetske potenciale, ki so določeni pri vsakem posamezniku malo drugače ( naš genom, ki določa nam lastno biološko uro). Ko porušimo dokončno to energetsko ravnovesje, nam telo začne sporočati v svojem jeziku. Komunikacija poteka skozi simptomatiko, ki jo mi občutimo zelo različno ( občutimo na organih, na počutju-psihi in na vedenjskem vzorcu) in vsak malo drugače.

Tipična obdobja, ko se nam ruši to energetsko ravnovesje , se zgodijo vsaj 3-krat:

-v času pubertete - ker je telo energetsko preobremenjeno s spolnim dozorevanjem, z lastno percepcijo kdo sedaj torej sem in hkrati z vklapljanjem v okolje

-v času okrog 25-30 let- ker začnemo osebnostno dozorevati, se iščemo v svojem poklicu, rojevamo otroke, prevzemamo odgovornosti,....

- v času 45+ - ker prehajamo v dobo zrelega organizma, občutek nerabnosti, staranja,..

V vseh teh obdobjih prihaja do velikanskih hormonskih sprememb, ki v organizmu povzročajo prave VIHARJE v občutkih, vedenju in tudi fiziološkem stanju.

In vi ste ravno v obdobju, ko zaključujete študij, ko si postavljate kariero, hkrati ste dva krat rodila in tako postala mati. Temu stanju v medicini pravijo tudi poporodna depresija, ki lahko traja leta in leta....

ALI SE SPLOH ZAVEDATE, koliko energije potrebuje vaše telo, da bi vse to izpeljalo, in seveda izpeljalo ODLIČNO! ŠE POSEBEJ MOŽGANI!

V življenju ne more biti vse hkrati odlično, v življenju je vse relativno in so potrebni kompromisi. Še posebej, ko si postavljamo toliko visoko zastavljenih ciljev.

Tako mlada ste še, vaše telo ima še TOLIKO POTENCIALOV, ZMOŽNOSTI, da se POPRAVLJA!

NE DOVOLITE SI, DA SE BOSTE ŠE LETA IN LETA IZČRPAVALA, da bo vaše telo še nekaj let lahko delno popravljalo napake in se poskušalo postavljati "na noge". Enkrat ne bo več zmoglo. Sedaj vas samo OPOMINJA, vam poskuša dopovedati, da ne zmore: to so ti napadi panike, strahu, tesnobe...

IN POSKUSITE SE NAUČITI, ZAČETI VEDETI- VERJETI, da se nič ne more zgoditi takoj, v roku nekaj tednov. Saj se še spomnite, da ste se učila branja, pisanja, in vseh drugih veščin kar nekaj let in to vsak dan po nekaj ur?! In ne smete pozabiti, da so bili v otroštvu vaši možgani še "čisto prazni", brez nekih že vpeljanih veščin. Bili so kot spužva- goba, ki kar srka vase znanje in ga potem umešča v prazne prostorčke(glejte svoja dva otročka, kako se učita in srkata znanje).
Pri vas odrasli osebi je drugače. Sedaj morate možgane naučiti novih veščin, in to tako, da "pozabijo" stare- slabe navade in se naučijo- prevzamejo kot prioritetne, nove navade. TO PA NI LAHKO, ker so tudi možgani trmasti-vztrajni. Vedno in vedno in vedno hočejo nazaj v svoje stare ustaljene poti komuniciranja. Nikakor se jim ne da odpirati novih praznih prostorčkov - struktur.

Gre za to, kdo bo bolj vztrajen, trmast. BODITE TO VI! Ne dovolite, da vas vaši lastni možgani zapeljejo na stare slabe navade(to je to, ko dobite občutek, da se vam ne da več, da je brez veze, da nimate moči). Možgani odraslih ljudi to poskušajo vse življenje! Bodite borka, verjemite si, zato pa morate biti vztrajna, potrpežljiva in DISCIPLINIRANA. In tudi, ko možgani že spet poskušajo zapeljati v stare tirnice ( to naredijo VEDNO takrat, ko ste šibka, pod kakšnim stresom, preobremenjena že nekaj časa in energetsko zelo iztrošena), jim ne dovolite! Zato pa morate vse svoje življenje možgane trenirati preusmerjati misli ( redno jih morate spirati stresnih ostankov).

Sprašujete me, kaj naj naredite, ker vas je strah ponovnih panik, tesnob, izbruha joka, občutkov "must".....

Edino kar morate narediti (IN TO LAHKO NAREDITE, SAMO VERJEMITE, NE BODITE NEPOTRPEŽLJIVA in razumite, da pri spremembi miselnih vzorcev - delovanju možganov, so potrebna leta!)je:

1/ -da sprejmete delovanje vašega organizma, ki ima svojo biološko uro.V vašem primeru so to LETA.To pomeni, da si rečete:Da, jaz hočem sebe spremeniti. Zato rabim čas in to ni nič narobe! IN nič ni narobe, če ne bom vsak dan naj-......, najpomembnejše je, da opravim svoje naloge, enkrat eno nalogo malo bolje, drugo malo manj. TO NI NIČ NAROBE, TO JE ZELO NORMALNO.

2/ -da še naprej VSAK DAN izvajate meditacije, ali vsaj samo mirno globoko dihanje, ki mora trajati vsaj 20 do 30 minut (zakaj? zato, ker možgani potrebujejo vsaj 8 do 10 minut, da tvorijo vso tisto kaskado hormonov in ostalih peptidov, ki so potrebni, da se preusmeri tok misli iz stresnih v dobre-pomirjujoče. Tudi jajca ne morete v dveh minutah narediti trdo kuhanega.).
IN NE OBUPAVATI, če vam vsak dan to ne uspeva. Za umirjanje kroničnih stresnih- izčrpanih organizmov (možganov) potrebujemo VSAJ 6 mesecev. Torej, toliko časa morate izvajati zelo redno meditacije in tudi jogo, da možgani DOJAMEJO, da MISLITE RESNO in ne želite več, da bi nad vami prevladoval stresni- panični miselni vzorec delovanja možganov.

3/ - da se vam bo zgodilo (to se vam že dogaja in TO JE DOBRO!!!!), da boste kar bruhnila v jok, bila žalostna, bila zelo utrujena in hotela odspati. TO JE SAMO oblika ČIŠČENJA MOŽGANOV. Na tak način možgani- telo splakujejo nerabne stresne ostanke iz telesa. Drugače jih pač ne moremo. Zato sta jok, žalost, bes, spanje samo dobri znaki, da se telo lahko očisti.
Tudi vi, ko pridete domov umazana, in ko greste pod tuš, ne bo tekla lepa čista dišeča voda. Najprej bo stekla umazana voda in šele nato čista. S tuširanjem možganov je enako, le da je ta umazana voda pri možganskem čiščenju jok in globoka žalost. Ko jih možgani očistijo (to pa delamo s pomočjo tega globokega dihanja in ob tem mislimo samo na dihanje in na nekaj pomirjujočega...), potem tudi jok zgine.
Če se jok ponovno pojavi - kar naenkrat, to pomeni, da smo že spet "mazali možgane". NE USTRAŠITE SE in NE SRAMUJTE SE JOKA! Umaknite se nekam in se izjočite. To je dobro! Tako se čistite vseh ostankov stresnih dogodkov.

Poskusite začeti učiti svoje otroke teh veščin mirnega globokega dihanja. To je popolnoma enako dobro in zdravo kot otroke učimo umivati zobke. Tako kot si otroka vsak dan umivata zobke, naučite svoje otroke umivati možgančke! Potem bodo vaši otroci veliko lažje premagovali marsikatere strese, ki so za vas danes velik problem. Ob učenju otrok umivanja možganov, boste tudi vi postopoma prevzela to navado in z leti vam bo postala rutina. Nekaj samo po sebi umevnega. Nekaj, brez česa ne boste mogla več živeti. Tako kot ne morete v posteljo ne da bi umili zobe!

Ker ste povišala dozo antidepresivov pomeni, da ste resnično zelo izčrpana. Ali bi poskusila z osnovnimi Cellfood kapljicami? V tej fazi bi vam pomagale dvigovati energetsko raven in s tem lažje prebroditi tiste trenutke, ko tako težko sedite pri miru in meditirate, ali ko vas ponovno napade tista notranja tesnoba, negotovost, preganjavica- moram, pa še to, pa to nisem, pa kaj če, pa.....

Če se boste odločila, lahko pišete na infoellfood.si, ali pa pokličete na 031 278 381, pa se bova pogovorili. Poskusite! Ne obupati prehitro, saj ste tako mlada in v vaših letih se da še skoraj vse popravljati in izboljševati. Verjemite mi, biološke vede so to že zdavnaj dokazale. Če se boste držala tega ritma, ne obupavala in prenehala, boste videla čez ene 5 let, da vam bodo vse te tegobe zelo oddaljene in samo še slab spomin. Pa četudi se bodo ponovno začele oglašati, vi jih boste znala sprati! In tudi vedela boste, zakaj so se pojavile in ne bo več tako negotovo in.....

Življenje je eno samo učenje, a najpomembnejše stvari se še nismo naučili: umivati naše možgane vsak dan!In ta umazanija v možganih nam dela hude hude težave, tudi marsikatero bolezen pridela. Zato pogum in dobro spirajte vsakodnevno umazanijo in ne iskati izgovorova, zakaj danes ne bi....! lp m
Default avatar

miramira14

Gospa Miša,

res najlepša najlepša hvala za odgovor. Veliko pomagajo pomirjujoče besede. Da, stalno dvomim in me je strah, ali se bom te nadloge - depresije sploh kdaj znebila... Ali je to sploh mogoče... Ali se je to sploh še komu zgodilo - mu uspelo. Po eni strani berem, da je to pač bolezen - stanje možganov in da jo je potrebno zdraviti - mogoče tudi do konca življenja. Plaši pa me dejstvo, da se taki "zlomi" pojavljajo kljub zdravilom. Včasih sem verjela, da če jemljem zdravila, se mi ne more zgoditi nič - se ne more poslabšati. Sedaj sem res že 5 let jemala samo polovično dozo od terapevtske in sem shajala... Sedaj pa me je vseeno strah, da tudi celotna tabletka ne bo več delovala. Vsi ti strahovi ustvarjajo tako tesnobo, da res prav težko diham. In težko se odločam. Po eni strani bi ostala doma, na bolniški, po drugi... se zamotim, če grem v službo. Tako strašno strašno tesnobna sem...

Če pa realno pomislim - kaj sem sploh naredila v tem času, da bi se ozdravila? Nič. Ker ni bilo časa - ker je bilo potrebno dosegati družbene standarde ... Samo tablete sem jedla in še glede tega sem se "obtoževala". Da sem slabša od drugih, da zdržim manj pritiskov... Da rabim tablete, drugi pa ne... Da me nihče ne bi maral, če bi to vedel... In to sem skrbno čuvala, kot največjo skrivnost. Nalagala sem si obveznosti. Moram biti kot ostali - moram ... imeti službo... moram... imeti otroke. ... moram dokončati magisterij .... moram.... delati fizioterapevske vaje za medenico, če hočem da bo bolje, moram v boljšo službo... ali pa vsaj morala bi... No, tule potem vidim neko upanje, da pa se mogoče res da pozdraviti... ampak res tako, da nekaj delam na sebi - da si vzamem čas - da se umaknem v mir...

In res hvala, ker ste realna... Da to ne gre čez noč... Da so potrebni meseci in leta...

Trenutno sem res nemirna in se težko usedem, umirim, da bi meditirala... In nisem niti poskušala meditirati. Zaenkrat mi pomaga edino, da se uležem na posteljo in se malo pomenim sama s sabo - preberem kaj spodbudnega - kakšno knjigo za samopomoč... A kaj, saj si ne upam ostati doma na bolniški, ker se bojim sama sebe in svojih misli...

Bom razmislila o Cellfoodu. Hvala!

Lep pozdrav.
Default avatar

misa komar

Pozdravljena,

ja, nič ne gre čez noč - to je pravilo št.1!!
IN TO VSE ŽIVLJENJE. Tako kot pubertetnik, ki bi želel biti jutri odrasla oseba ( in mi vsi vemo, da to ne gre), ENAKO VELJA za vse naše življenje. Ves čas se spreminjamo in zato potrebujemo čas. Na naše biološko spreminjanje pa vpliva še okolica, ki nas še dodatno spravlja v izčrpavanja.... A tega, da se spreminjamo vse življenje, se nismo nikjer zares učili. VSI VEMO in tako se učimo v šoli, v družini, ...., da so težavna samo leta najstništva, potem bo pa vse življenje lepo...- kot v pravljici? Tega v resnici ni.

Pravilo št.2 je, da nam ves čas , vsako minutko in vse življenje naši možgani sporočajo, kaj se dogaja v našem telesu- ali imamo dovolj energije, ali ne. To nam sporočajo s pomočjo hormonov in cele kaskade drugih peptidov v obliki simptomov:

Simptomi se že spet kažejo pri vsakem človeku malo drugače ( še bratje in sestre nimajo enake simptomatike-pogovora možganov):

... na naše telo
• glavobol
• mišični krči, bolečine
• bolečina v prsih

... na naše počutje
• utrujenost
• manjši libido
• slabost
• nespečnost
• prekomerno potenje
• tesnoba
• nemir, strah
• slabša motivacija, zbranost
• jeza, razdražljivost
• žalost, depresija

... na naše obnašanje
• prenajedanje ali anoreksija
• izbruhi jeze
• odvisnost od drog, alkohola
• nikotina
• odsotnost, apatija, malodušje
Vir: American Psychological Association's "Stress in America" report, 2010

ZATO NI NIČ NAROBE Z VAMI in z vašo depresivnostjo. Očitno ste kar odporna, vaši možgani pa tudi, ker vam to stanje traja tako dolgo in se še niste čisto "razsula". To pomeni, da ste borka! Možgani vam bodo skozi te znake (depresija, tesnoba, malodušje- to je ta vaša črnogledost...) VSE VAŠE ŽIVLJENJE sporočali, da jim ni dobro. Da morate nekaj začeti UKREPATI. IN TO NI BOLEZEN, to je samo SPOROČANJE, DA JE ČAS ZA UKREPANJE!!
In zdravila niso rešitev, verjemite mi! So samo potuha in hkrati vas zapeljejo v začaran krog tabletk, ki vas z leti res naredijo bolane!! Ne dovolite si to. Zaradi vas in vaših otrok. Vi ste generacija naših otrok in tistih časov, ko smo verjeli, da za vsako bolezen obstaja tabletka. Samo pojemo jo in smo dobri. To je pravljica in želja zdravniško-farmacevtskih lobijev. BIOLOGIJA ( in ta je osnova farmaciji in medicini, samo da ti dve vedi biologijo napačno predstavljata - v korist zdravil in ne v korist zdravja ljudi) je nekaj čisto drugega, človeka obravnava sistemsko, kompleksno (holistični priostopi), saj naše telo tako tudi deluje. ŽAL, nas niso tako vzgajali in v naši družbi še vedno velja prepričanje ( to je tudi doktrina našega zdravstva), da samo tabletke in zdravnik pozdravita neka stanja. Naša družba bo rabila še vsaj 20 let, da bo sprejela drugačno znanje-prakso, ki bo za ljudi bolj učinkovita, manj draga, in bodo ljudje bolj zdravi. A VAM NI TREBA ČAKATI 20 let!

ZELO DOBRO VEM, da, ko ste zelo razrvana ( možganski cunamiji), zelo težko meditirate. TO JE TUDI POPOLNOMA NORMALNO! In zato je prav, da se takrat na nek način "odklopite" - branje knjige, sprehod, a vendar poskusite vsaj 5 do 10 minut globoko dihati in misliti na NIČ. Tako ne mučite svojih možganov preveč ( in tako tudi vam ni tako zelo težko tega delati), a jim vseeno dajete možnost.... in čez nekaj časa ( to so TEDNI in ne dnevi!!!) vam ne bo več tako zelo težko začeti globoko mirno dihati. Ko pridete v to fazo (tudi če je to čez 1 mesec ali 2!!), potem redno globoko mirno dihajte vsaj 3 do 4-krat tedensko in vsaj 20 minut. Poskusite. Pa tudi ko se vam podre shema, NIČ HUDEGA! Počakajte, NE POZABITE, DA JE TO POTREBNO DELATI VSE ŽIVLJENJE (sicer možgani začnejo sporočati....), KER JE MOŽGANE POTREBNO "UMIVATI, spirati umazanije in jih opominjati na bolj mirno pot komunikacije".

Verjemite, da smo vse ženske, ki smo bolj zahtevne, perfekcionisti, dale podobne zgodbe skozi.... Sama se teh časov kar dobro spomnim. Samo v naših časih je bila depresija, malodušje,.... res bolezen. V naših časih si bil res slabič in psihiatrični bolnik, če si mislil tako, kot sem vam pisala.Spominjam se, kolikokrat sem bila obupana in nisem našla odgovora in....kako je to hudo tavati v temi, iskati odgovore.....In imela sem pravo izobrazbo - biologijo, a sem bila preveč indoktrinirana in preveč pod vplivom našega okolja.....in si nisem upala razmišljati na glas in delati drugače....
/ A že takrat je znanost vse to vedela in imela dokazano. Samo naša družba tega še ni sprejemala (tudi vi se spominjate kakšnih ameriških filmov in njihovih večnih pogovorov s psihiatri. Mi smo jih omalovaževali in se jim posmehovali kot slabotni družbi, ki je samo za v umobolnice. A danes - po 30.letih, začenjamo delati to, kar zahodna civilizacija pozna že vsaj 50 let! Vzhodnjaške kulture- ayurveda recimo, pa nekaj 1000 let. Ayurvedo je biologija pred ene 30. leti tudi dokazala)/

VI IMATE to SREČO, da se vam normalne fiziološke zadeve dogajajo danes, v tem času. Izkoristite in ne več verjeti, da je samo tabletka rešitev in da če si depresiven, si bolan. TO NI RES.
Če boste še kdaj dvomila, če.... mi lahko vedno napišete... In če se boste odločila za CF, se tudi lahko obrnete. lp m
Default avatar

miramira14

Pozdravljeni,

odločam se za nakup Cellfood proizvoda in zbiram dodatne informacije. Na spletu sem zasledila, da obstaja tudi proizvod Cellfood SAM-e, ki naj bi bil namenjen prav težavam z depresijo, fibromialgijo, migreno ipd. Vidim, da ta proizvod v Sloveniji še ni na voljo. Bi bil mogoče bolj primeren zame, glede na moje težav (depresija, anksioznost)?

Hvala.
Default avatar

misa komar

Pozdravljena,

CF SAMe res še ni notificiran, a ga lahko dobite le pri nas, ker ga imamo na voljo.
Vendar bi vam najprej svetovala začeti z osnovnimi CF kapljicami. Po cca 1-1,5 mesecu uživanja osnovnih CF kapljic, pa se doda CF SAMe.

Ko se lotimo težav, kot je izčrpanost, anksioznost, depresija, je potrebno najprej uravnati osnovni celični metabolizem. (V 99,9% tovrstnih težav je najprej težava v popolnoma porušenem energetskem ravnovesju, ki ni samo en proces-cikel, temveč niz ciklov, ki so kompleksno med sabo povezani. In če celica ni sposobna tvorbe celičnega goriva (ATP) in ob tem sprotnega čiščenja metabolnih smeti, potem vam ne pomaga noben SAMe ali katerakoli druga učinkovina, saj celica nima goriva, da bi zagnala ostale procese- to je tvorbo cele vrste raličnih peptidov (tudi hormoni so peptidi).) Zato, da, ko začnete z dodajanjem CF SAMe (S-adenozil-metionin, ki je intermediat v enem izmed niza procesov tvorbe "dobrih hormonov". To je ena od aminokislin, ki je esencialna za tvorbo kar nekaj "dobrih hgormonov"), mora biti v celicah na voljo dovolj ATP, sicer se SAMe ne more vgrajevati v celem nizu metabolnih procesov, katerih končni proizvod so "dobri hormoni".

Lp m
Default avatar

needsomehelpxoxo

Obiskujem 1 letnik srednje šole. V šoli sem že tri mesece in se nikakor ne morem navaditi. Popoldne me je strah za šolo, pogosto sprašujem atija in mami, če sta kaj jezna name in če me imata rada. Ko mi povesta da me mata rada se pomirim. A ko sem zjutraj v šoli imam spel pomisleke o tem ali me imata rada. V osnovni šoli nisem bila tako odvisna od njiju, ampak sedaj popldan hočem večino časa preživeti z njima. in zelo me jezi ko bivši sošolci rečejo, da se imajo bolje v srednji kot v osnovni, nevem kaj se z mano dogaja
Default avatar

misa komar

Pozdravljena srednješolka,

najprej ti moram napisati, da boš pomirjena čim hitreje, NIČ NI NAROBE S TEBOJ!
In upam, da ne zameriš, ker te tikam. Rada se pošalim in rečem, da sem "gospa v zrelih letih", ki ima že dva odrasla otroka in je vse faze odraščanja dala skozi.

To kar se ti dogaja, govori samo o tem, da si začela odraščati. Iz otroka v mlado dekle. A to obdobje lahko traja kar nekaj let. Tudi 10! In vsakdo odrašča malo drugače. Saj smo si tudi navzven zelo različni, ali ni tako? Eni smo debeli, eni suhi, eni smo visoki, drugi nizki, eni smo full aktivni in živahni, drugi zelo umirjeni. In enako je pri odraščanju in dozorevanju. Ko odraščamo in dozorevamo (tako spolno kot osebnostno!!), se v našem telesu začenja spreminjati ogromno funkcij. Naši možgani morajo kontrolirati, kako se spreminjamo in zato pošiljajo sporočila po vsem telesu. In tudi telo odgovarja možganom na njegova navodila, vprašanja,.... Telo in možgani med seboj komunicirajo - torej, se pogovarjajo v svojem jeziku. Ta jezik niso besede v slovenščini ali angleščini, ali..., temveč so /te besede naših možganov in telesa/ ogromno število različnih hormonov in drugih peptidov.

Možgani postajajo zbegani, ker morajo tvoriti drugačne besede (hormone in peptide) za drugačna navodila.

Zato pošiljajo malo zmedena sporočila, ki jih mi ljudje občutimo kot neko simptomatiko.

To simptomatiko
VSAK NAJSTNIK SLIŠI/ RAZUME DRUGAČE, SAJ SO NJEGOVI MOŽGANI DRUGAČNI OD MOŽGANOV NJEGOVEGA PRIJATELJA ALI SOŠOLCA ALI.... Hkrati vsak najstnik živi v svojem okolju družine in ima svoj značaj. Vse to zelo vpliva na vedenje vsakega od nas, ravno tako na vedenje vsakega odraščajočega najstnika.

To simptomatiko, govorico/ sporočila naših možganov, mi ljudje prevedemo v naš jezik, v našo predstavo o tem, zakaj se obnašamo tako kot se obnašamo, in temu pravimo takole:
Za pubertetnike radi rečemo, da se iščejo, da ne vedo točno kdo so in kakšni bi radi bili. Vemo, da iščejo sebe v svojih idolih - vzornikih. Zato se oblačijo, češejo, vedejo kot oni.

Vedno je tudi tako, da bi eni želeli postati odrasli takoj, čez noč. Takšni najstniki odhajajo od doma, ne spoštujejo svojih staršev, iščejo se v nekem tujem svetu.

Drugi spet se nikakor ne morejo odcepiti od staršev, doma. Še vedno v svojih starših iščejo svoj vzor, svojo varnost.

NIČ NI NAROBE, vse je del odraščanja vsakega posameznika. Gre samo za to, da moramo razumeti ta proces, ki je za najstnike izredno težaven, saj se prvič v življenju soočajo s tako intenzivnimi spremembami ( spolno in osebnostno začnete odraščati). Najboljše za vsakega najstnika je, če živi v okolju, ki ga razume in mu pomaga, ko se vsakodnevno sooča s 100 in 100 ZAKAJI. Če jim okolica zna pomagati, potem imajo pomoč in razumevanje in lažje in bolj mirno odraščajo. A vsi se soočajo s cel kup vprašanji,ki jim ne najdejo odgovora.

Zato bodi pomirjena, izkoristi ljubezen in razumevanje svojih staršev. Ne pusti se zmesti od svojih vrstnikov, saj tudi oni odraščajo, a je govorica njihovih možganov malo drugačna. In to ni čisto nič narobe. Vsi boste potrebovali vsaj 3 do 5 let, da bo vaše telo toliko spolno in osebnostno odraslo, da možgani ne bodo več tako zmedeni, zaradi takšnega "navala" cele kopice raznoraznih hormonov.
KO boš spoznala, kaj v življenju hočeš, potem boš želela iti na svojo pot. Takrat ne boš več potrebovala zaščite svojih staršev, A ostali bodo tvoji največji prijatelji in zaupniki. In to ni nič narobe. POišči svojo pot, stopi nanjo in jo začni živeti samostojno. A nič se ne zgodi čez noč.


Če boš imela še kakšne dvome, in če bom znala odgovoriti, ti bom vedno poskušala svetovati. Lepo bodi in uživaj svojo mladost m