Forum: Oksidativni stres

Stres povzroča bolečine v želodcu, plitko dihanje, tesnobo v prsih, paniko, kronično pomanjkanje energije in druge nevšečnosti. Kako ga reševati in kako preprečiti? Ali se lahko uspešno otresemo škodljivih posledic novodobnega načina življenja?

Psihični vzrok telesnih težav

Forum je zaklenjen
Default avatar PLATINA 27 Nov 2013 12:01

Pozdravljeni,
zelo zanimivo in tako resnično je vse kar ste napisala gospa Miša. Tudi jaz že več kot 10 let (po drugem rojstvu) živim s strahom, napetostjo, ki nisem vedela od kod izhaja oz. kaj ga povzroča...in sem začela delati na sebi. Iskala sem rešitve in tak začela s tehniko EFT, kjer sem začela čutiti svoje telo, predvsem v moje občutljivem delu, želodcu in trebuhu. Odšla sem tudi na hipnozo, ki pa mi ni odgovarjala, zato sem se odločila za energijske terapije. Te sem obiskovala 2 leti (naredila tudi tečaj za energetskega terapevta) in stvari so se začele odvijati pozitivno, veliko sem predelala, vse do letošnjega junija, ko se mi je strah povečal v paniko. Bila sem tako nervozna, tam mi niso več vedeli pomagati, rajši so me odslovili, ker naj ne bi sodelovala tako kot so oni pričakovali. Ampak ljudje smo različni in to je bilo očitno zame premočno oz.sem prišla do točke, ko telo ni več preneslo toliko energije...ne vem. Potem sem šla k psihiatrinji, ki mi je predpisala tablete (ker drugače se nisem mogla pomiriti) in mi diagnosticirala generaliziran strah, ki sem ga pridobila kot 6 letna deklica, ko mi je umrl oče. Vse to sem potlačila vase, nihče mi ni razložil kaj se je zgodilo, nikoli nisem čutila varnosti, sama sem se oblikovala kot sem se vedla in znala. In toliko let za tem, se mi je to pokazalo kot stalna napetost, nezmožnost sprostitve in kar je najbolj moteče, strah pred boleznimi in strah za moji hčerki (strah za brata sem zdaj že predelala, manj me tudi skrbi za punci). Ko sem imela paniko, sem se samo bala če bo z mano kdaj spet vse OK. Po kakšnih dveh mesecih se je stanje čisto umirilo, panike ni bilo več, strah sem začutila občasno. Pred enim mesecem pa sem začutila slabosti po določeni hrani in sem odšla na bioresonanco, kjer so mi odkrili ogromno alergij - tako na hrano kot druge stvari. Zdaj hodim k njim na terapije, najprej je bilo potebno odpraviti vse viruse, bakterije, trenutno pa smo začeli z odpravo alergenov, skupaj s predpisano dieto. Občasno pojem tudi hrano, ki ni na seznamu alergenov, (na njih sem samo občutljiva), to se je zgodilo ravno včeraj in se počutim zelo slabo - ne da sem čutila bolečine in prebavne motnje, zraven se mi pojavi tudi močan strah, anksioznost, kar na jok mi gre in kar je najhuje, začnem se smiliti sama sebi. Zdaj pa mene zanima gospa Miša, ali dejansko obstaja taka povezava med hrano in strahom? Tam mi pravijo da je vse to del čiščenja, ko se vse negativno čisti v telesu in največ je v meni strahu. Ali je možno, da sem vsa ta leta čutila strah zaradi občutljivosti na hrano, ki je prej nisem čutila? Kakšno je vaše mnenje o tej povezavi in če imate tudi mnenje o bioresonanci. Jaz zaupam vanjo, je pa res da sem malo nepotrpežljiva in ko začutim poslabšanje, začutim dvom in bojazen, da meni nič ne more pomagati in zato rada dobim še druga mnenja oz. vedno iščem odgovore, ker sem potem bolj mirna.
Hodim pa tudi na psihoterapijo in na skupino, kjer odpravljamo vzroke anksioznosti, ki pa je kot ste rekla proces ki traja. Hvala.

Zaklenjeno Povezava Prijavi objavo
Avatar misa komar 30 Nov 2013 11:43

Pozdravljena,

malo ste morala počakati z mojim odgovorom, se opravičujem.

Vedno, ko preberem takšna pisma, vedno me prešinejo isti občutki, spoznanja: kako malo so nas naučili o našem življenju, o življenju vsakega posameznika. Preveč nas naša vzgoja, družba, hektičen način življenja ukaluplja v neke doktrine, neke trende. A ljudje si nismo enaki.

Zato tudi ni za vse nas ENAKO DOBRA:
-enaka hrana, ista hranila- pa čeprav je ta hip tako modna, tako zelo marketinško vzpodbujana
- enaka rekreacija, telovadba
- enak način oblačenja
- enako vreme, podnebje, zato enako počitnikovanje
- enak režim spanja in počitka
- enaka oblika dela, naporov
in še in še in še........

In ravno tako se pri vsakem od nas tudi to z leti spreminja:
- v otroštvu smo lahko pojedli nekaj, kar v zreli dobi ne moremo več, nam celo škoduje
-tudi količine hrane smo morali spremeniti. Prej smo lahko pojedli celega vola, sedaj pa ne zmoremo niti dveh malih koščkov, pa nam je že slabo.

In to ne velja samo za hrano, ampak čisto za vse zgoraj naštete dejavnike!!

Tako kot sem že zgoraj nekje zapisala, zelo zelo velja, da si z leti sami pridelamo določene nevšečnosti, težave, ki nam jih telo sporoča v obliki simptomov (telo ne zna govoriti, sporoča pa kot bolečino, vnetje- alergije so vnetja, slabo počutje, malodušje, paniko, bes, razdražljivost,.....). To so samo sporočila, ko nam naš um sporoča, da ne zmore več in da so najbolj na udaru določeni organi (pri vas so to očitno prebavila). Ko želimo odpraviti ali obvladovati te težave (to simptomatiko - pri vas se kaže v paniki in potem še alergijah na določeno hrano), moramo najprej začeti odpravljati težave v VZROKIH!! In to se ne da narediti v roku enega meseca ali enega leta. To so procesi. In to boste morala sprejeti, sicer se boste samo vrtela v začaranem krogu.
To je POPOLNOMA ENAKO spolnemu odraščanju, ki ga že sprejemamo kot dejstvo - temu ne more nihče uiti, vsi gremo skozi težavno obdobje pubertete in preživimo. In potem mislimo, da smo zreli in da ne bo več takšnih težav. Pa ni res!

Ko vstopimo v puberteto, jo moramo preživeti. Eni jo preživijo (da spolno dozorijo) v nekaj letih zelo neopazno. Drugi jo preživljajo zelo burno, boleče in veliko let. In nobenemu od teh najstnikov ne moremo skrajšati čas dozorevanja. Tako mu je zapisano v genih, njegovem biološkem tik-takanju. LAHKO mu pomagamo, da ga osvestimo, naučimo, lahko mu nudimo posebno prehrano, določena hranila, prehranska dopolnila, telovadbo, kozmetiko, fizične in umske aktivnosti, ki omilijo te simptome spolnega odraščanja in iskanja identitete. Zelo pomembno je, da ga vzpodbujamo, mu gradimo samozavest, da nam verjame in da mi njemu zaupamo .
IN TO DANES ŽE VEMO, SE ZAVEDAMO TEGA DALJŠEGA PROCESA SPOLNEGA ODRAŠČANJA in tega časa, ki ga najstniki potrebujejo. In tudi najstniki to že nekako sprejemajo in vedo in niso več tako zelo zafrustrirani.

KO spolno dozorimo, še nismo osebnostno dozoreli. Osebnostno zrelost pa doživimo lahko:
-eni relativno hitro
-drugi v poznih 50-ih letih
-nekateri nikoli


A o tej OSEBNOSTNI ZRELOSTI SE V NAŠI DRUŽBI ŠE PREMALO GOVORI. In del te osebnostne zrelosti je tudi vsa ta zgodba UNIKALNOSTI vsakega od nas, razumevanja, da ni vse za vsakega od nas enako dobro. Da to ni nič slabega, celo nasprotno. In da vsa ta simptomatika je samo govorica našega telesa, sporočanje KAJ DELAMO NAROBE Z NAŠIM telesom/umom.

Zato osebno najbolj verjamem v dober pogovor in kasneje, če je potrebno-psihoterapijo, kjer ugotovimo vse naše otroške frustracije, ki smo jih potlačili nekam v podzavest. In ker se jih ne zavedamo, ne moremo z njimi upravljati, jih nadzorovati.
Ko se jih ozavemo, potem vemo KAKO NAM NAGAJAJO, KDAJ NAM UDARIJO VEN in KATERI ZUNANJI DEJAVNIKI (to pa je hrana, rekreacija, vreme, polutanti, mobing, čustveni napori,...) NANJE VPLIVAJO dobro ali slabo.
Da pa se tega ozavemo, je potrebno veliko časa. Tako kot pri najstniku - kar nekaj let ( lahko 5, 6, 8,...), še posebej zato, ker vse to znanje- vedenje o vplivu otroških frustracij v naši družbi ŠE ČISTO PREMALO UPOŠTEVAMO.
Zato tudi marsikdo prehitro obupa, prehitro vzame tabletko, prehitro pade v ponovni začarani krog depresij, anksioznosti. In to je samo sporočilo vašega telesa/uma: Že spet ga lomiš! Ne zmorem več! Spremeni režim v vsakodnevnem ritmu (hrana, rekreacija, spanje, aktivnosti, delo, mobing,....).


Naučiti se bomo morali vzdrževati higieno uma, tako kot znamo vzdrževati higieno zob, telesa. Tako kot umivamo vsakodnevno nekatere zunanje dele telesa, tako se bomo morali naučiti vsakodnevno očistiti nesnage in strupov notranje dele telesa. Iz telesa morajo vsi nerabni in strupeni ostanki metabolnih procesov; to so raznorazni hormoni, pa encimi, pa mrtvi virusi, bakterije, odmrle celice, ostanki čustvenih dražljajev,...... to gre iz telesa v obliki vode, blata, znoja. A tja jih moramo spraviti. In to se ne da narediti kar z eno tabletko ali eno terapijo, ali....V organizmu je vse zelo kompleksno, povezano med seboj in vedno najbolje uspeva v sodelovanju-sinergiji veliko dejavnosti.

Upam, da vam nisem preveč dolgovezila. Želela sem vam samo povedati, da sploh ni nujno, da je vnos neke hrane glavni razlog. Ta je samo tista kaplja čez rob, da se vaše telo upira. In ne boste rešila težave samo s tem, da odpravite to hrano. To je že dobro za sedaj, a naučiti se boste morala soočati se svojim glavnim vzrokom . Vsi imamo otroške frustracije, eni jih prebolimo na en način, drugi na malo drugačen. Življenje pač ni enako pošteno do vseh. A če to tako sprejmete in se ozavestite, da je to vaša šibka točka, ki vam "ven udari" ob določenih pogojih, POTEM BOSTE OBVLADOVALA vašo paniko, vaše težave. Verjemite mi, da je tako. Biologija je to dokazala že pred več kot 20. leti. Samo da mi laiki o tem ne vemo veliko.
lp m

Zaklenjeno Povezava Prijavi objavo
Default avatar rešitev 17 Avg 2015 09:59

Pozdravljeni,
zanima me kako lahko pomagam gospe, ki se je razšla s partnerjem sedaj pa ima že več let težav z alkoholom in napadi jeze oz. se zelo dere. Velikokrat se znese nad svojo nezakonsko hčer, jo žali, ponižuje, v preteklosti jo je celo pretepala. Prav tako se nanjo znaša njen sin, ki pa je veliko mlajši od hčere.
Zelo bi vam bila hvaležna če bi ji lahko kako pomagali.
Hvala in lep pozdrav.

Zaklenjeno Povezava Prijavi objavo
Avatar misa komar 17 Avg 2015 11:32

Pozdravljena,

zelo lepo je, da bi rada pomagala gospe, ki ima očitno hude težave sama s seboj. In to že leta, najbrž.
Hudo je, ker je še alkohol prisoten, pa ločitev od partnerja. To so vse hudi psihični stresi in najbrž je že po naravi nagle jeze......Tako predvidevam.....

Pošteno vam bom povedala, da gospa potrebuje strokovno pomoč psihologa. Potem vključitev v posebne delavnice, kjer bi se naučila NAJPREJ soočiti se sama s seboj in ŠELE NATO začeti odpravljati težave... Šele tako bi začela svoja dva otroka bolj enakovredno obravnavati, ju enako spoštovati in imeti do obeh ENAK ODNOS.

Osebno meni se veliko bolj smili njena hčera, ki ji očitno predstavlja glavni vzrok vseh njenih težav. In to je alarmantno!! Še posebej, ker je hčera že od samega rojstva materi trn v peti. Otrok odrašča v izredno nezdravem okolju, pušča na njej hude posledice, ki vodijo v deviantnost njenega značaja, vedenja, ki jo lahko vodi v samomorilnost ali v agresivna obnašanja. V vsakem primeru si dekle ustvarja izredno slabo samopodobo. TEMU OTROKU JE RESNIČNO POTREBNO PRISKOČITI NA POMOČ!! Saj ni kriva ničesar, česar jo mati sigurno obdolžuje.

Če imate vsaj majhen vpliv na to gospo, če vas gospa vsaj malo posluša, spoštuje in upošteva vaša mnenja, potem bi vam predlagala, da se začnete z njo zelo previdno pogovarjati o njenih RES HUDIH težavah in NJENEM ZELO SLABEM ODNOSU( nasilje nad otroki) do otrok, še posebej hčerki.
-Poskusite jo prepričati, da bi šla na razgovor s psihologom.
-Poskusite ji dopovedati, da je to res dobro za njo.
-Poskusite ji dopovedati, da bo potrebovala daljšo strokovno pomoč, saj se kar z enim pogovorom NE MOREMO odvaditi nekega vedenjskega vzorca, ki smo si ga izoblikovali skozi DESETLETJA. Gospa bo potrebovala vsaj nekaj let, da se bo ZAČELA resnično spreminjati. Tako to je.....
-Poskusite ji dopovedati, da uničuje dva mlada bitja, ki sta komaj začela živeti in NISTA KRIVA za težave, ki jo pestijo.
-Poskusite ji dopovedati, da je DOLŽNA in ODGOVORNA za ti dve bitji!!

Seveda ji vsega tega ne morete povedati takoj, hitro. Ustvariti morate prijateljski odnos (ali se dobro poznata?). Za to potrebujete kar nekaj časa. Nekaj mesecev?!

Ali imate stik, kakšen odnos z njunima otrokoma? Poskusite navezati stik z deklico, poskusite ustvariti zaupanje v tem dekletu. Ta deklica ZELO POTREBUJE osebo, ki ji bo zaupala, se z njo pogovorila, ki jo lahko potolaži, RAZLOŽI, zakaj se mati do nje tako obnaša. Dekle potrebuje tak pogovor, osebo, ki bi ji zaupala. MATERI NE ZAUPA VEČ!!

Zelo velika in težka naloga.
Predvsem bi vam toplo toplo predlagala:
Poskusite vključiti šolo, ki jo dekle obiskuje. Mogoče imajo na šoli psihologa, ki bo imel posluh za hude hude težave dekleta. Tudi v zdravstvenih domovih so psihologi, ki so prav za takšne otroke. Obstaja socialna služba v vašem okraju. Lahko jih obvestite o tegobah dekleta. Obstaja cel kup brezplačnih TELEFONOV V STISKI OTROK, ki sprejemajo prav takšne poskuse pomoči otrokom, ki jih lastni starši fizično in/ali psihično vsakodnevno ogrožajo. Saj mati izvaja hudo fizično in psihično nasilje nad deklico!! DEKLICA ima PRAVICO, da jo zaščitijo!!

Upam, da sem vam dala vsaj nekaj smernic, kako pomagati celotni družini, še posebej pa dekletu in materi.
lp m

Zaklenjeno Povezava Prijavi objavo
Default avatar mamita3 25 Nov 2015 14:39

Sina osmošolca, že teden dni boli glava. Sicer ima od pomladi letos diagnozo migrena, vendar mi dogajanje zadnje dni daje misliti... Večkrat je med glavobolom omenil, da je cel nervozen. Dvakrat je dejal sicer bolj v šali, da je depresiven. Moti ga hrup, svetloba pa ne.
Ker glavobol traja dalj časa in že drugič v kratkem, sem mislila, da je nervozen zaradi glavobola. Glede na to, da je dal čez vse sorte preizkave in je vse bp, sem vedno bolj prepričana, da ga glava boli zaradi nervoze... Res so v šoli kar velike obremenitve, poleg tega je tudi izven šole precej aktiven (povsem na lastno željo), vidim, da si k srcu jemlje tudi dogajanje okoli beguncev, teroristov, ....
Kako naj ukrepamo? Naj gre v šolo kljub glavobolu? Težko se tudi skoncentrira...
Glede sproščanja z dihanjem sem mu že sama večkrat svetovala, naj to izvaja in kako, vendar mu je (verjetno starosti primerno) to malo brez veze. Morda, če bi mu to svetoval kdo drug, bi bilo drugače.

Zaklenjeno Povezava Prijavi objavo
Avatar misa komar 25 Nov 2015 16:48

Pozdravljena,

vaš sine prihaja v dobo intenzivne rasti in spolnega dozorevanja. V organizmu se dogajajo pravi mali hormonski viharji, njegovi možgani so že samo s koordinacijo in nadzorovanjem tega dozorevanja zelo zasedeni in potrebujejo ogromno energije. Potem pa pravite, da je tudi zelo aktiven, tudi družbeno koristno, kar pomeni, da mu ni vseeno, kaj se dogaja z nami, ljudmi, okoljem v katerem odrašča,.... to pomeni, da je njegov emocionalni del možganovine zelo angažiran.
........če vse skupaj seštejete, lahko takoj ugotovite, koliko dela vsakodnevno morajo opraviti njegovi možgani.

Očitno organizem kot celota tega ne zmore, zato se mu pojavljajo migrene, občutki tesnobe, negotovosti, občutljivost na različne dražljaje,......

Res bi bilo dobro, ko bi ga naučila "umivanja možganov"(to mirno globoko dihanje) vseh stresnih smeti, ki jih njegovi možgani naberejo tekom dneva. A sedaj, v času pubertete, ko išče svojo identiteto, se umešča v ta kaotični in negotovi svet, ga boste najbrž težko prepričala.
Poskusite mu to "umivanje možganov" (mirno globoko dihanje) razložiti z navado, ki pa mu je poznana: vsakodnevno umivanje zob. To ve. To mu je samo po sebi umevno. Poskusite enako predstaviti velikanski pomen vsakodnevne higiene možganovine - ki pa je ne moremo oprhati ali poščetkati. Umijemo jih lahko le tako, da preusmerjamo tok misli in tako omogočimo, da možgani začnejo tvoriti dobre hormone, ki so v bistvu signalizacija/komunikacija celemu telesu in možganom, da se pomirijo. Tako nehajo trošiti energijo za "stresne, angažirane" misli in začnejo dajati signale, da se telo/um umiri, sprosti in neha trošiti energijjo.

Poskusite ga naučiti, da bi hodil spat ob istih urah in vstajal tudi ob istih urah. Spanje je edino najboljše "zdravilo", ki možganom omogoči, da se regenerirajo, sprostijo in napolnijo z energijo za naslednji dan.

Predlagala bi vam tudi, da bi poskusil s Cellfood kisik za življenje. To je samo pomoč možganom v prvih mesecih, da se energetsko toliko uravnovesijo, da vašemu sinu ("svojemu lastniku)"ne pošiljajo več signalov izčrpanosti v obliki migren, občutka tesnobe, občutljivosti na zunanje stresorje(hrup...).

V času odraščanja pa bi vam res toplo svetovala, da sinu privzgojite to nam še neznano veščino - vsakodnevno pranje možganovine z eno od aktivnosti (joga, sproščanja, thai chi, pilates, meditacije,.. .), katerim je vsem nekaj skupnega in za možgane najpomembnejše: mirno globoko dihanje in misliti samo na to dihanje.
Ne silite ga takoj v dolgotrajno dihanje!! Sprožila boste namreč točno nasprotni učinek: zelo velik odpor možganov!!
Zato začnemo postopoma - prve tedne samo po 5 minut. Zato, da se sploh ozavemo in da nagonsko ne odklanjamo ( nam postane zoprno) tega počasnega dihanja.
V naslednjem mesecu dvignemo na 7 do 8 minut,
kasneje na 10 minut...
dobro je, da dihamo vsaj 15 minut.

Toliko časa je potrebno, da možgani ustavijo miselne procese in se preusmerijo v drugačno (misliti na nič) miselnost.
Če ga boste to naučila in mu bo z leti ( po 20.letu starosti...) postalo to potreba, potem boste za sinovo mentalno zdravje naredila ogromno. In vaš sine bo eden tistih otrok te generacije, ki bo zaradi te mentalne higiene "pridelal" nevrodegenerativna obolenja zelo zelo pozno (po 90.letu starosti). To bo tista prva generacija otrok, ki jim bo omogočenoživeti aktivno, vitalno tja do 100, 120let....

lp m

Zaklenjeno Povezava Prijavi objavo
Na vrh