strah

Pozdravljeni..
Rada bi vaš nasvet,kako bi pomagala svojemu sinu.Je polnoletn,študent..
.Kot otrok ni nikoli imel teh težav,vedno je bil rad v ospredju,vedno je želel biti “glavni”v kakšnih nastopih,igrah v šoli.Največkrat je bil organizator kakšnih javnih dogodkov in nastopov v šoli. Ko je zaključeval srednjo šolo,pa se je vse čisto spremenilo in sicer v drugo skrajnost. Sedaj ima vedno hudo tremo ,nekakšen strah pred ljudmi,kadar mora prebrati kakšno nalogo,ali kadar ima kakšen nastop pred javnostjo mu je vedno slabo,skoraj vedno do te mere,da bruha…Skušala sem se pogovoriti z njim, pa pravi,da ne ve zakaj prihaja do tega.. Zaradi tega je še bolj znerviran,tako da ga včasih boli želodec. Bil je na gastrskopiji,pa so ugotovili refluks,darugače je v redu. Bil je tudi na UZ trebuha.Naj bi bilo tudi v redu,razen nekoliko povečane vranice. Zaradi tega ga je zdravnica napotila na pregled trebušnih organov,predvsem jetra in je vse v mejah normale…Torej je vse skupaj verjetno psihično…Imate morda kakšen nasvet,kakšno alternativo mogoče, kako naj mu pomagam prebroditi te težave,oziroma ublažiti ta strah,tremo…??

Pozdravljena,

ko se rodimo in potem ko rastemo in se razvijamo, na nas vpliva okolje in nasi geni.

Velikokrat spremljamo kaksnega otroka, ki je bil v otrostvu zadrzan in plah, a kasneje postal zelo samozavesten, komunikativen. In obratno.

Vas sin je se vedno v intenzivni fazi razvoja. Raste fizicno, pa tudi psihicno dozoreva. Da se je v srednji soli zacel spreminjati, je sigurno vplival se njegov razvoj. Sigurno pa tudi kaksne negativne izkusnje z ucitelji, sosolci,….. Mogoce vam ni hotel povedati, mogoce se njemu niti ni zdelo pomembno, a vseeno lahko povzroca spremembo v njegovem vedenjskem vzorcu.

Dober pogovor s strokovnjakovm psihoterapevtom bi mu pomagal, da bi razumel zakaj se mu dogajajo taksne motnje. Ko ugotovi, potem mu pokaze,razlozi, ga nauci kako se lahko upre/ ima pod kontrolo to tremo, strah, ki je v svojem otrostvu ni poznal. To so ustaljene metode, ki jih uspesno uporabljajo za igralce, javne osebnosti, za osebe, ki niso navajene nastopov, a se s tem soocajo v svojem poklicu (poslovnezi,…), pa tudi za vse nas navadne smrtnike, ki se lahko znajdemo v zacaranem krogu treme, straha in ne vemo zakaj in ne vemo kako ven iz kroga.

Vsi mi zivimo vse svoje zivljenje s kaksnimi strahovi, tremami. Takrat, ko jih razumemo in vemo zakaj nastajajo, takrat jih znamo najbolje obvladati, in tako pocasi zginejo ali pa niso vec tako hudi strahovi.

Enako lahko tudi vi pomagate sinu, da ugotovita zakaj se mu pojavlja trema ob nastopih. Ko bo vedel, potem bo lahko kontroliral svoj strah in ga popolnoma ukrotil. Kasneje bo to samo se eden od spominov iz najstniskih let.

Vem, da si zelite sinu pomagati in vem, da mu tudi boste pomagala. Samo poiscite pravega strokovnjaka, in strah bo samo se nocna mora,

lp m

Spoštovani.
Moj sin je odšel k svoji zdravnici in ji razložil o svoji stiski. Ta mu je dala zdravilo za želodec Nolpaza 20mg (zaradi refluksa) in Ciporex10mg.Zmenila sta se, da bo najprej naredil kuro z temi zdravili in če ne bo bolje po mesecu dni, naj pi šel k psihologu..
Sama mislim,da bi bilo bolje,če bi prvotno obiskal psihologa,da bi našla vzrok tega strahu in morebiti kasneje pričel z zdravili,če bi bilo potrebno..Sicer nisem strokovnjak kar se teh zadev tiče, vendar moja zdrava pamet mi govori, da antidepresiv ni najboljši začetek.Bojim se tudi,da bi se preveč navadil nanje…Zanima me vaše mnenje o vsem skupaj in ali je nevarnost,da bi postal odvisen od Ciporexa..
Nestrpno čakam vaš odgovor..

Pozdravljena,

ja, tudi jaz bi najprej obiskala psihologa. KAR NE POMENI, da je z mojo psiho kaj narobe!!

VENDAR v naši družbi ( in ravno tako zdravniki) pomoč psihologa ali psihiatra največkrat postavimo kot zadnjo opcijo. Naša družba živi preveč v “svetu zdravil”, ki naj bi pomagale-zdravile vsako bolezen. V naši družbi se pomoč psihologa prevečkrat enači s percepcijo /razumevanjem: “če greš k njemu, pomeni, da si zrel za norišnico, da s tvojo glavo ni vse uredu, da….” Kar je zelo narobe. ( Vedno bolj bomo morali priznati, da so naša fiziološka stanja zelo odvisna od našega čustvenega stanja (ta povzročajo, da nastajajo določeni hormoni v našem telesu, ki povzročajo……-tudi bruhanje, tremo, paniko,….) in da ta čustvena stanja ne moremo dobro kontrolirati s tabletkami. Ta stanja so preveč komplicirana, kompleksna. Tabletke- učinkovine pa vplivajo in tako delujejo čisto drugače – delujejo samo na eno stanje. Tako morajo zdravila delovati, saj so tako testirana, opazovana, registrirana in potem tudi spuščena v prodajo.)

VENDAR je pa zelo zelo pomembno kaj verjame/zaupa vaš sin. Če vaš sin zelo zaupa svoji zdravnici, je tudi to ena oblika psihološke obravnave. Če se vaš sin upira obisku pri psihologu, potem tudi psiholog ne bo zelo učinkovit, saj vaš sin, njegovo negativno mnenje mu ne bo dopuščalo, da bi lahko sodeloval.

Moje osebno mnenje je podobno vašemu. Glede na vašo razlago:
– kakšen je bil vaš sin kot otrok in
– kaj se mu sedaj dogaja,
– in ker so bili klinični izvidi praktično bp ( niso pokazali odstopanj od normalnega stanja)

IN
– ker je v intenzivni fazi razvoja, ko hormoni “hudo divjajo” in je čustveno zato veliko bolj labilen – to je vse normalno za vsakega najstnika,

jaz osebno ne bi bila za to, da bi mojemu otroku predpisali antidepresant kot prvo obliko “zdravljenja”.
DA VAS POTOLAŽIM: če ga bo užival le en mesec ali dva, ne bo postal odvisen. En mesec bo telo potrebovalo, da se bo navadilo in odreagiralo na to zdravilo. V enem mesecu Ciporex ne more narediti škode.

Če vaš sin verjame zdravnici, potem bo najbrž bolje, da sledita njenim navodilom. A če mu v določenem roku(ki ga je zdravnica navedla) ne bo pomagal, potem bi bilo pa le pametno posvetovati se s strokovnjakom, ki ve kako priskočiti na pomoč najstnikom, ki imajo veliko čustvenih težav v času dozorevanja. Pa niso zato sami krivi. Takšen je pač razvoj (od otroka do odrasle osebe), ki dela veliko skrbi in težav staršem in njihovim otrokom.
Prepričana sem, da boste odkrili vzrok težav vašega sina. Vem tudi, da jih ne boste mogli kar takoj odpraviti. A že vedeti zakaj je ogromno. To nam daje možnost, da “imamo pod nadzorom” to težavo in jo krotimo.

Želim vam vse dobro in veliko potrpljenja in dobre volje
m

Spoštovani..
Vse kar ste napisala v vezi z Psihologi ali z psihiatri,kar se našega strahu tiče popolnoma drži.
Naj vam napišem,da se je pri mojem sinu stanje poslabšalo v toliki meri,da smo morali poiskati strokovno pomoč.Dan pred tem se je obnašal kot prestrašena živalca,ko jo stisneš v kot brez izhoda. Bal se je celo zvonenja telefona,v šolo ni hotel več hoditi,vsega ga je bilo strah in to tako hudo,da je stalno bruhal.Da pa ni užival hrane ker se je bal,da mu bo slabo je pa najbolj izbilo sodu dno.Osebna zdravnica ga je poslala k psihiatru.Kar slabo mi je postalo,ker je zame že sama beseda psihiater predstavljala nekaj zloveščega…Tako sem razmišljala,kot ste vi opisala v prejšnem odgovoru…
Pa vendar: HVALA BOGU ZA PSIHIATRE..
Naleteli smo na čudovito,toplo in razumevajočo osebo,ki si je vzela čas za mojega sina.Celo uro sta se pogovarjala sama,kasneje pa je povabila še mene…Ne bom pretiravala,če napišem,da je dosegla,da se počasi vrača mir v našo hišo.Neizmerno sem ji hvaležna,ker se po njeni zaslugi moj sin zadnja dva dni spet nasmehne in danes je pojedel celo kosilo in še več,pa ni bruhal…
Ugotovila je ,da ima panično motnjo, tako da je odločila da nadaljuje z cipraleksom.Zagotovila nam je,da se tega ne bo navadil in da bo jemal samo toliko kot bo potrebno… Razložila nam je da je to motnja katero doživlja zalo veliko ljudi,zlasti mladih…
Spoznala sem,da so psihiatri še za vse kaj drugega ne samo za “norce”,kot sem mislila in kot razmišlja večina ljudi.
Ko smo se vračali domov po obisku pri psihiatrinji, je groza ob tej besedi izginila,počutili smo se olajšane in močnejše za to izkušnjo.
Upam, da bo ta naša zgodba še komu pomagala, da poišče pomoč,če je ta potrebna….
Hvala vam za vaše besede in hvala vašemu forumu..
Lep pozdrav….

Pozdravljena,

nisem niti psiholog niti psihijater, a obe stroki GLOBOKO SPOŠTUJEM!! Moje mnenje je, da jih čisto premalo upoštevamo in koristimo, in da čisto preveč “hlastamo” za čudežnimi tabletkami, ki naj bi nam TAKOJ pomagale in OZDRAVILE naše težave, bolezni.

A v biologiji človeka in njegovi psihi/čustvih se stvari dogajajo preveč kompleksno, v povezavi ena z drugim kot “domino kocke efekt”. ZATO so tako pomembni tudi pogovori z ljudmi, ki vedo kako delujejo čustva (psiha) in nam pomagajo iz težav.

VESELA sem, da ste napisala tole pismo. VEM, da bomo tudi pri nas začeli na te poklice gledati in jih spoštovati kot stroko, ki pomaga tudi NAM VSEM, ki se imamo “za normalne ljudi”, in niso samo “za norce, psiho- socio-pate,….zmešane, za tiste, ki nimajo vseh kolesc v glavi,….”.

Želim vam vesele praznike
m