Med.Over.Net

Izgorelost

Burn out sindrom, izgorelost zaradi dela, adrenalni zlom, anksioznost in depresija v povezavi z izgorelostjo in zdravljenje izgorelosti. Kakšni so znaki, kako ukrepati v različnih stopnjah izčrpanosti in o posledicah izgorelosti. Kdo ima predispozicije za izgorelost in o preventivi?

Anksiozne motnje

Default avatar

Alivebutontheedge

Pozdravljeni,
Sem 14 letna punca in sumim, da sem anksiozna. Imam tako rekoč vse simptome, opravila sem tudi teste (ki sicer niso namenjeni diagnosticiranju, a so po mojem mnenju vseeno nek pokazatelj) in vsi so pokazali, da sem anksiozna. Tu pa nastopi težava; v šoli mi gre izvrstno in o svojem strahu pred ponižanjem v družbi ne govorim in ga raje potlačim. Sedaj pa me je ta strah začel ovirati (ne morem normalno računati pred tablo, ker me je strah, da bom izračunala narobe...) in sem se odločila, da bom povedala staršem, ki sedaj mislijo da je vse v najlepšem redu. Imam tudi starejšega brata, ki tega zagotovo ne bi razumel, saj je imel sošolko z depresijo, in se je vedno le norčeval iz nje. Zanima me, kako naj povem staršem, da mi bodo verjeli, nočem pa tudi, da jih skrbi, saj se s takimi občutki spopadam že približno 6 let.
Hvala za odgovor že v naprej!
Default avatar

misa komar

Pozdravljena,

zelo zrelo dekle si, da si mi takole zaupala svojo velikansko stisko. In zelo prav razmišljaš, ko želiš povedati svojim staršem o svojih težavah.
Zelo pridna in bistra moraš biti. To pa ni nikoli ovira, da bi imela tudi kakšne psihične težave. VSI JIH IMAMO, pa če smo še tako pridni, uspešni, ali pa obratno. To je ena od zelo normalnih reakcij našega organizma, da ima nekje težave ,predvsem z energetsko stabilnostjo, ravnovesjem.
ŠE POSEBEJ, KO SI V DOBI ODRAŠČANJA (kar ti nedvoumno si!!) ali kasneje, ČE SE BOŠ ODLOČILA POSTATI MAMA, in potem ponovno, KO BOŠ PRIHAJALA V ZRELA LETA.
In res je, naša družba tega še ne razume in tovrstne POPOLNOMA NORMALNE BIOLOŠKE reakcije organizma, stigmatizira!!
BODI ena tistih deklet, ki razumejo, da je n.pr. anksioznost, mora, katerekoli druge psihične težave popolnoma enako kot mozoljavost med najstniki. Pač, telo se spreminja in tebi to sporoča na različne načine.

ZELO PRAV JE, da poveš svojim staršem!! Kako bodo sprejeli, ne vem, saj jih ne poznam, ne vem niti, kakšen odnos imaš z očetom in z materjo. Predlagam ti, da poveš obema ali tistemu od staršev, ki razume in ve, da obdobje odraščanja prinaša veliko sprememb. IN DA TO NI NIČ NAROBE! Mogoče tistemu od staršev, ki je bolj miren, ni "drama queen" - kot vaša generacija rada označuje osebe, ki zelo burno reagirajo na nekaj drugačnega.

Starši morajo vedeti, saj so tisti, ki so ti najbližji in skupaj z njima boš lažje sprejela in prebrodila to obdobje čustvene nestabilnosti, ki je normalna za najstnika. Velikokrat zelo pridni, nadarjeni otroci imajo velike težave, saj so pričakovanja okolice večja do njih in je zato tudi njihov občutek odgovornosti veliko veliko večji. In tukaj je vaša težava: trošite več energije za to, da se čustveno stabilizirate. a na doolgi rok (ker se vam to dogaja leta in leta), enostavno možgani (ki producirajo psiho) niso energetsko več sposobni pokrivati vse te psihične napore. In tako vam začnejo sporočati, da ne zmorejo več. Ker pa možgani ne morejo govoriti, nam sporočajo preko občutka, vedenja, ... In tebi sporočajo v obliki tesnobnosti, črnogledosti, bojazni, strahu,.....

Veš, osebno sem prepričana, da bi mi vsi ljudje, tako kot imamo svojega splošnega zdravnika in ni nič narobe, ko greš k njemu, ko si prehlajena,...., morali imeti možnost obiska psihologa. Osebno menim, da bi sploh morali jemati psihologa tako resno kot splošnega zdravnika, in ne obratno kot počnemo: stigmatiziramo obisk pri psihologu!

Vem, da boš težavo rešila! Saj ni tako velika, kot se mogoče zdi. Želim ti, za tisti prvi korak, ki ga moraš narediti, POGUM, da "skočiš v vodo" in poveš. Boš videla, da bo sledilo veliko olajšanje.
Lepo bodi, pa če bo še karkoli.....lp m