Imam dvanajstletnega otroka, ker pa je to moj najmlajši otrok ter se pri starejših to ni dogajalo, me sedaj malce skrbi, da ni kaj hujšega.

Nekaj časa je otrok govoril o bolečinah v glavi, da ne vidi, gremo k zdravniku – dobi očala. Na sistematskem pregledu nekaj mesecev nazaj je bilo vse OK, potem pa to. Šolski zdravnik ni mogel verjeti.
Sedaj ponovno toži o bolečinah, zadaj za ušesom levo. Pojavile so se težave poslušnosti oz da enostavno !presliši! kar govorimo, če nekaj prosiš, moraš desetkrat ponoviti, razložiti kot petletniku. Ker je otrok bil od majhnega nadpovprečen, učljiv, pameten, samoiniciativen….. Tudi v šoli so ga samo hvalili, razen obdobij občasne lenobe – če nekaj ni hotel, ni odprl ust in pika. Tudi če je en dan prej brezhibno povedal in pokazal znanje, naslednji dan pa mu “ni bilo”, je o isti stvari popolnoma molčal. Ampak – vse je bilo res samo trma in nič ni pomagalo to izbiti, smo pa zelo omilili zadeve. (po otrokovo je bilo bedasto, da učitelj vsak dan sprašuje isto, če je že včeraj vse povedal in vsi vedo, da snov pozna – o tem smo se kregali ter ubadali v tretjem razredu!).
Skratka – sedaj pa me resno skrbi, kajti včasih dobiš občutek, ko mu kaj razlagaš, mu pomagaš pri učenju, da je popoln ….. Se opravičujem, da grdo mislim o lastnem otroku, ampak – po izkušnjah sodeč me je strah, da mora biti še nekaj narobe, ne samo trma, puberteta… Tako hitro poslabšanje vida, bolečine levo pod ušesom nekje v glavi (na pritisk ne, samo nekje not v glavi govori o bolečinah), precejšnja nezainteresiranost za dogajanje (prej nenehno v pogonu), neposlušnost oz nerazumevanje slišanega…. Res me skrbi, da to ni samo puberteta, odraščanje, saj se je tudi v šoli situacija spremenila – učni uspeh kar padel, ampak – ne zaradi neučenja, saj se uči, temveč si ne zapomni oz zelo zelo slabo (ali pa ne razume) Prej pesmico prebral – jo je znal, danes si dveh stavkov ne zapomni, če jih skoraj ne prilepimo na čelo. Lahko kaj svetujete, kajti obupani smo doma, ter otrok, ki enostavno ne ve, kaj mu dogaja.

Pozdravljeni, ker se ukvarjam z nujno medicinsko pomočjo, se pri svojem delu s tako problematiko ne srečujem in z njo nimam izkušenj. Se mi pa ne zdi zelo sumljivo, da bi se v ozadju teh težav skrivala neka bolezen (in se mi zdi verjetneje, da gre za psihološko področje). A kot rečeno, tema mi ni domača in poskusite na forumu pediatrija. Lep pozdrav