Najdi forum

skrbništvo

zdravo

sem nov na forumu in me zanima kaj naj storim.
Z ženo se ločujeva ,imava 2 otroka ,eden je še v vrtcu drugi v šoli,ne moreva se dogovoriti glede skrbništva,jaz bi skupno ona pa vztraja da jih ima ona.
Ali imam kaj šans na sodišču da jih dodelijo meni če grem v tožbo,ona je kot mati skrbna in nimam žal besede čez njo v tem smislu samo tudi jaz bi bil rad del otrokovega življenja saj sem enakovreden starš.Ne me narobe razumet hočem da imajo otroci mamo samo ona mi ne da nikakršnih možnosti glede skupnega tega ne razumem.

hvala za nasvete

Čisto enake možnosti imate kot ona. Če sta oba skrbna, nista odvisnika, nasilna in v kazenskem postopku, sta na istem. Res pa je odvisno veliko od tega, na katero sodnico/sodnika boste naleteli.

Na koncu lahko celo ona odloči, da bo skupno.

Vloga je že na sodišču? Če ni, pač daste vi tožbo not in kot predlog skupno skrbništvo. Ko boste klicani na CSD vztrajajte pri svojem in to je to.

Veliko uspeha in čim manj hudih ur.

pozdravljena

Za ločitev mi je rekla pred kratkim,sploh nisem mogel dojeti,pravi da ni srečna z mano.Nič ni še uradno ker čaka da povem ali greva sporazumno narazen ali bo šla v tožbo.Otroke hoče imeti ona,jaz pa vztrajam na skupnem skrbništvu saj so otroci meni vse za kar je vredno živeti.
Ali bo po njenem ali pa tožba,tako mi je rekla,aja pa še to je rekla da itak nimam šans na sodišču da bodo otroci tako ali tako njej dodeljeni.
Ali imam kaj možnosti za polno skrbništvo,kot sem omenil je kot mati ok,samo v tej luči kot je sedaj je pa ne poznam.
Razumem da je za otroke bolje da popustim da ne bodo trpeli,ampak kaj pa moje trpljenje,počutim se da se mi podira svet
Žena bi bila rada prijateljica z mano tudi v bodoče ampak samo če bo po njeno.
res bi potreboval kakšen nasvet

hvala

nova
Uredništvo priporoča

Kako si si ti zamislil skupno skrbništvo?

Koliko si z otroki – bodi realen. Bi ti sploh zneslo imeti polno skrbništvo?

Zakaj je žena proti skupnemu skrbništvu? Ni mi všeč, da ti je takole zabrusila – ali bo po njeno ali pa tožba. So pa otroci le malo preveč pomembna stvar za take ultimate in če nima nekega tehtnega razloga proti skupnemu skrbništvu, ne ravna prav in v korist otrok.

Veš, kaj bori se za svoje otroke! Rabijo očeta in mamo. In oba se morata zavedati, da če eden od vaju do sedaj nečesa z otrocmi ni počel, naj se ne sili sedaj.Morda kdaj kasneje, ko se bodo strasti ob ločitvi pomirile pride trenutek, tudi za nadomeščanje izgubljenih trenutkov.
Ti imaš zagotovo vse možnosti, da našim (nesposobnim)pristojnim organom dopoveš, da ti nimajo pravico odtujevati otrok.
Če misliš resno potem bi jaz:
– najprej poskusila s pogovorom z bivšo in predlagala šolo starševstva
– če ne gre, na CSD vse predlagano ponovila in poudarila, da meniš, da v izogib, da otroci postanejo poligon za maščevanje drug drugemu, gresta v šolo starševstva ali kaj jaz vem kak program, kjer vama bodo pomagali in povedali kje delata narobe
– če še vedno ne bi šlo sprožila postopek na sodišču, kjer bi zopet poudarjala zgoraj napisano. V dobro otrok bi se nagibalak mediaciji, ker tam oba morata umiriti strasti….

Vse dobro ti želim. Pri tem, pa ne morem mimo moje izkušnje. Moj bivši je govoril enako kot ti, žal je bil alkoholik, na srečo so ga prečitali….Sam s seboj se moraš zmeniti zakaj se bivša bolno zaganja. Ker s tabo nekaj ni v redu? ali ker z njo nekaj ni v redu? Če je slednje to moraš uporabiti v prid otrok in sebe.

do sedaj sem bil za vikende bolj malo doma saj sem delal,čez teden sem jih jaz vozil v vrtec,šolo,tudi iskat sem jih šel dostikrat jaz,pa zvečer sem jih jaz dajal spat,če le nisem kakšen dan moral delati cel dan.

sem se v službi že 2 leti nazaj dogovoril da delam samo dopoldne,in sedaj samo po 1 vikend delam,drugega sem prost.

Če bi želel polno skrbništvo bi si življenje prilagodil temu in bi mi uspelo,ampak nisem sebičen tako kot moja žena,zato zelim skupno da sva oba enakovredno starša.Oba imava redne prihodke,oba sva sposobna samostojno skrbeti za otroke.
Predstavljam si ga pa tako da sta otroka nekaj časa pri meni,nekaj pa pri ženi ,lahko tudi vsak 2 vikend in 2 ali 3 dni na teden,stvar dogovora.
Živeli bi pa tako v bližini v istem naselju.Stroške bi si delila na pol,oba bi bila enako časa z otroki,kar mi je čisto sprejemljivo.

Obvezni sestanek na CSD vama tako ali tako ne uide. Jaz bi za začetek šla tja, se dogovorila za sestanek in predstavila svojo vizijo. Tako kot si napisal, se vidi, da si se prilagodil družini in otrokom, kar je zelo dobro. Všeč mi je tudi, da ne govoriš slabo o kmalu bivši.

Pri skupnem skrbništvu ni nujno, da je čas strogo razdeljen pol pol. Jaz mislim, da se je pri tem treba ozirati tudi na urnike vseh udeleženih, mogoče se otroci kdaj celo razdelijo (da je eden pri enem, drugi pri drugem).

Koliko vztrajen boš, je pa res od tebe odvisno …

histerija na kubik ali imaš izkušnje s tem,rabil bi pogovor da se malo razbremenim,lahko tudi preko maila

če nisem preveč vsiljiv

[email protected]
l

Priznam da sem delal napake in da bi se moral bolj posvetiti družini,lansko leto sem delal na polno da bi prišli do večjega stanovanja in tudi smo,ampak za kakšno ceno,izgubil sem družino,žena se je ohladila in pravi da ne more več z mano živet,pravi da ni srečna in da hoče ločitev.

Priznam da se je ona bolj posvečala otrokom,jaz pa sem delal,mislil sem da je med nama vse ok pa sem se motil.Otrok nikoli nisem zanemarjal,samo ko sem delal je ona skrbela za njih,ko pa sem bil frej sem bil z njimi.Zadnji 2 leti sem jih jaz dajal spat in tudi jaz sem jih vozil v šolo in vrtec.

Včeraj sva se ponovno pogovorila glede skupnega skrbništva pa mi je rekla da se ga ne gre ker mi kao ne zaupa glede financ.Res da sem mogoče pretirano šparal samo da se 4 članska družina prebije iz 1 sobnega stanovanja v večje in mi je tudi uspelo.Kupili smo večje stanovanje 3 mesece nazaj potem pa šok zame,verjemite da bi rad zavrtel čas nazaj in popravil vse napake ki sem jih naredil samo da bi dobil nazaj svojo družino.
Ponovno mi je rekla da se skupnega skrbništva ne gre in če hočem greva lahko sporazumno narazen ima ona otroke,glede stikov bi jih jaz imel cca.12 dni na mesec+preživnina 300 eur za oba otroka,lahko jih bom videl vsak dan saj ve koliko mi pomenijo,če ne greva pa na grd način s tožbo.
V tem primeru je rekla da bodo drugi odločali o tem koliko jih bom imel,če bodo za skupno je rekla da bo spodbijala.Pravi da bi rada ostala prijateljica z mano ker nisem slab človek samo da ona ne more več z mano živet.

Sem pa včeraj dajal otroke spat pa mi je moja miška ki šteje osem let rekla da če sta ona kriva da greva narazen,pa sem ji rekel da ne da ju imava najraje na svetu in da se vedno lahko zanese na naju,tudi če ne bomo živeli skupaj.Potem je pa začela jokat da je nisem mogel potolažiti,je rekla če bi pomagalo da bi ona mamici rekla da noče da gremo narazen.Zaspala je na meni v solzah,potem me je pa še mene stisnlo in sem zajokal,ker vem da boli že mene dovolj,kaj šele otoka.
Pomislil sem tudi da bi podpisal samo da otroci ne bi trpeli,po drugi strani pa bi se rad boril zanje.
Čutim da sem poraženec v vseh primerih,če grem sporazumno se bom spraševal zakaj se nisem boril,če gre v tožbo in izgubim ali zmagam bo napet odnos med nama kar bodo otroci tudi čutili,poraženec sem pa že glede družine kot celota.

Edini smisel mojega življenja so sedaj otroci,vem da se jim bom posvetil maximalno tisti čas ko bodo z mano,rad jih imam in nočem da so prizadeti.
Kaj bi vi storili v mojem primeru

Osebnih izkušenj s tem (na srečo) nimam.
Vidva se zdaj v bistvu pentljata skoraj samo okoli uradnega naziva vaše bodoče ureditve in mislim, da to ni preveč smiselno. Kar se tiče birokracije, so zadeve morda enostavnejše pri klasičnem skrbništvu. Ti moraš biti pozoren predvsem na to, da bodo stiki tudi na papirju opredeljeni tako, kot se zdaj pogovarjata – magari napišita, da jih ti prideš iskat v šolo ali da jih ti voziš na krožke, da prespita pri tebi dvakrat med tednom, da se vikend začne v petek ob 15. popoldne in konča v ponedeljek zjutraj … Take reči. Seveda tudi počitnice in praznike skušajta vsaj načeloma opredeliti. Otroci te čez deset let ne bodo spraševali, ali sta imela skupna skrbništvo in ali so bili pri tebi 12 ali 15 dni.

Glede preživnine je prav, da daješ denar bivši, če bo ona prevzela plačevanje položnic in podobne mesečne obveznosti za otroka.

Žalost in solze so v takih momentih nekaj normalnega. Upam, da imaš okoli sebe ljudi, ki so ti lahko v oporo. Težko si predstavljam, da bi lahko pomagala ena tečna neznanka s foruma ;). Stvari se sčasoma umirijo, otroci se navadijo, počasi tudi prebolijo, sploh če starša res še vedno kolikor toliko normalno komunicirata med seboj. To je dejansko največ, kar vidva kot starša ta moment lahko naredita skupaj.

Pozdravljeni!

Na vas se obračam s prošnjo za nasvete in mnenja o mojem problemu.
Bivši partner naju je s hčerko zapustil mesec dni po njenem rojstvu in z nama ni nikoli živel, kar pomeni tudi to, da nikoli ni sodeloval pri negi dojenčka itd. Punčka torej nikoli ni bila navajena z njim živeti in nanj ni navezana, vendar ga z obiski sčasoma spoznava in se nanj navaja. Sedaj je punčka stara 15 mesecev. Na csd nimava še nič urejeno glede skrbništva, obiskov in preživnine. Čakala sem ga do sedaj, saj mi je ves čas govoril, da se morava dogovoriti med sabo, da njemu nihče na csd ne bo solil pameti in da on se na csd ne bo nič dogovarjal, ampak da bo samo nesel tja najin napisan dogovor, ki naj bi ga na csd potrdili. Seveda se s tem ne strinjam, vendar mu stvari ne morem dopovedati. Kar se najinega dogovora tiče pa tudi dvomim, da bi do njega sploh lahko prišlo, saj se skoraj v ničemer ne strinjava. Ko sem mu omenila, da bi zadevo uredila na sodišču, saj se bova med sabo težko karkoli zmenila, je čisto ponorel in mi zagrozil, da naj ga kar tožim, saj bom tako ali tako vse izgubila.
On je 170km oddaljen od naju s hčerko. Do sedaj sva prakticirala tako, da je hčerko videl v povprečju enkrat tedensko (ko sem še bila na porodniškem dopustu sem se mu časovno vedno prilagajala, sedaj ko sem že v službi pa so to večinoma nedelje). Hčerko mu moram vedno pripeljati na neko dogovorjeno lokacijo (približno 10km stran od mojega doma) – nikoli ne pride k meni na dom, tega se striktno brani. Pred časom je od mene celo zahteval, da mu moram hčerko 1x tedensko pripeljati na pol poti, saj sicer on preveč zapravi za potne stroške, vendar se s tem nisem strinjala (seveda je on to vzel kot moje nagajanje, vendar je moje stališče predvsem tako, da se lažje vozi on kot majhen otrok). Sedaj mu gre v nos čas, ki ga preživi s hčerko. Pravi namreč, da če se že pripelje tako daleč, bi lahko bil s hčerko več kot samo 3 ure. Načeloma pri tem niti ne bi oporekala, saj situacijo nekako razumem in bi njegov daljši stik z otrokom dovolila. Do sedaj mi je sam od sebe mesečno nakazoval dogoverjeni znesek preživnine, s čimer se popolnoma strinjam, vendar menim, da bo znesek postal prenizek v tistem trenutku, ko bo hčerka šla v vrtec. Zato bi predlagala, da mi v naprej nakazuje isti znesek, kot mi ga je do sedaj + 50% nastalega stroška vrtca (ki pa ga še ne poznam). Je to dovoljeno?
Rada bi stvari imela urejene črno na belem, vendar na način, da bi se z bivšim partnerjem normalno razumela in se skupaj dogovarjala o vsem v zvezi z otrokom, saj gledam le na to, da bo za otroka najboljše. Vendar vedno bolj ugotavljam, da bo to z njim zelo težko, saj bo že iz principa zavrnil vsako mojo ponubo in predlog. Zato bi se rada nekako zaščitila in s tem zaščitila tudi najinega otroka, saj se bojim, da bi se mi bivši partner v prihodnosti “maščeval” na tak način, da bo v ta namen izrabljal hčerko.
Zanima me, kakšna je navada pri obiskih tako majhnega otroka, glede na to, da otrok nikoli z očetom ni živel in nanj praktično ni navajen ter da je oče oddaljen 170km od najinega doma? Ali je moj predlog, da jo lahko obišče 1x tedensko (ob nedeljah) in z njo ta dan preživi npr. 6 ur (ob tem pa mora zagotoviti, da otrok ne bo lačen, da bo previt in naspan), upravičen in zadosten? Prav tako me zanima tudi glede otrokovih večdnevnih obiskov pri očetu, ponavadi so to vikendi. Glede na to, da punčka z njim nikoli ni živela in ji je njegov dom ter ostali ljudje, ki tam bivajo (hčerkina babica – mama bvšega partnerja, ki je punčka ni nikoli spoznala), tuje okolje, sem nekako skeptična, da bi lahko punčka odšla tja za vikend že v kratkem. Ali je upravičeno, če zahtevam, da ima otrok vsaj do svojega 3.leta starosti z očetom samo enodnevne stike, večdnevni pa pridejo na vrsto šele, ko bo otrok tako sam želel in izrazil svojo voljo?

Že v naprej se vam zahvaljujem za vaš čas in pomoč!


Okoli sebe imam ljudi ki mi pomagajo,samo preveč mnenj slišimokoli sebe glede situacije v kateri sem se znašel.
“Bivšo”imam še vedno rad,čustva so močna in nočem se iti na grd način

@zavzeti očka
takole je. Zdaj si še čisto pod šokom in veliko preveč presojaš s čustvi, ne vidiš realne slike.
Skrbništvo mame ne pomeni, da bo tebi otroke kdo “vzel”, ti si še vedno njihov oče in boš to
ostal do konca življenja.
Če uredita stike tako, da bo obema prav, če se znata dogovarjati o vzgoji, pravilih, redu, počitnicah
preživnini in vsemu, potem je skrbništvo precej irelevantno. Kaj misliš, da bi se s skupnim skrbništvom
spremenilo? Kaj bi bilo drugače?

Ne razumem tistega o poražencu in o borbi za otroke – saj otroci ostanejo od obeh. In glede na to, kar
pišeš, ju boš videl celo več kot prej, ko ste bili družina? Kar res lahko narediš je to, da se otrokoma res
posvetiš, ko sta s tabo. Saj v resnici gre samo za kakšnih 10 (+-) let a veš?

Če si popolnoma prepričan, da bi VSAKODNEVNO bolje skrbel za otroka, kot bivša, potem pojdi v tožbo.
Samo bodi res in realno prepričan. Tudi moj bivši je bil (o tem sem že pisala) , pa se je na sestanku na CSD
izkazalo, da ne pozna nobene učiteljice, zdravnice, krožkov, otroških bolezni, alergij….lastnih otrok –
pa je vseeno menil, da je boljši skrbnik od mene. No, je uvidel, da ni tako.

Še nekaj – nikakor ne pusti punčki (ali kateremukoli otroku) da “ureja” odnose med vama ali vaju tolaži –
to je tvoja naloga. Odrini čustva (vsaj začasno) in poglej zadevo praktično in dolgoročno.
Potem šele začni s prebolevanjem….

Glede stikov ki sva jih nekako dorekla se strinjam,enako med počitnicami in prazniki sva rekla da bo stvar dogovora.Glede preživnine sva tudi rekla par besed in se strinjam,ampak bi veliko raje videl da imava skupno skrbništvo in si stroške deliva saj bi bilo tudi za njo lažje.
S skupnim skrbništvom se spremeni to da sva enakovredna starša,vsaj v mojem srcu,za mojo dušo da sem del otrok.

Pač službe so različne,temu so tudi različni delavniki in vsi se ne moremo prilagajati še posebej če si pri privatniku.Žena ima jutranjo službo in plačano bolniško,zato je tudi ona dostikrat ostajala z otrokoma doma ko sta bila bolana,to je bil najin dogovor.Kot sem zgoraj omenil sem urnik službe prilagodil družini oz ženi,tako da sem se tudi jaz prilagajal,glede moje bolniške je pa tako da je ni,ni plačana pa pika,je samo na papirju.

Jaz ne oporekam da sem boljši starš od moje žene,pravim le da bi bili otroci pri meni na istem kot pri njej,lačni ne bi bili saj imam poklicno šolo za kuharja,perem,pomivam….,likam pa bolj počasi ha ha.O svoji ne želim dajati nikakršnih negativnih saj jih imamo vsi in ni pošteno da bi jo blatil.Zame je še vedno ženska in mati mojih otrok in jaz vidim samo pozitivne stvari.
Edino kar me moti je to da hoče biti ona skrbnica,draga žena če slučajno bereš OBA sva enakovredna starša in ni prav da si sebična.

aja pa pozabil sem omeniti da grem na vsakega zobarja jaz,tudi pri zravniku nikoli nisem manjkal,tudi na sestanke v šolo sem hodil,pri uvajanju v vrtec sem bil……….tako da mi ne more očitat da nisem nikoli sodeloval.

Glede otrok da jih bom videl sedaj več kot ko smo bili družina mi je jasno in se zelo veselim tega,saj tudi prej ko smo bili družina sem se odločil da služba ni vse,dosegel sem kar sem hotel,hotel sem izprežt iz tega poklica in si najti službo da bom več z družino,delal sem na tem,hodil sem prej iz službe ampak to pa moji tudi ni bilo zgleda všeč in je dala pač povod da jo preveč utesnjujem,da se je ohladila in da se hoče ločit.pa kaj čem,hudo mi je glede vsega časa pač ni možno vrniti nazaj.

Čisto iz iskušenj boja očkov za skrbništvo. Se strinjam, da je včasih zaradi miru kaj potrebno požreti, a vi ste na začetku in takšne meje in temelje, ki jih boste postavili sedaj, bodo držali naprej. Če boste popuščali zdaj, vas bo v vseh zadevah izsiljevala. To počne zdaj in bo tudi v prihodnje. In ne vem, kaj je boljše sporočilo za otroka, ali, da zaradi miru sklene glavo in požre vsak drek, ali da gre včasih čez vihar, da naredi tisto kar je najboljše,

Ni važno koliko časa si z otrokom, ampak na kakšen način.

In če imaste res iskrene namere, bi si že našli odličnega odvetnika in vložili tožbo.

Vedeti morate, da imamo ljudje dostikrat prevelika pričakovanja in ohlapne cilje. Ko to dosežemo smo pa prazni, ker pričakovanje ni tisto kar smo si predstavljali in cilj je tudi dosežen. Torej praznina!

In ko se boste ločili, boste scene z otroci doživeli velikokrat. Milijonkrat boste slišali željo, da bi bili z mamico skupaj itd.

Dala ločitev skozi, pa tudi zadeve na sodišču…..

Polagam na srce, da kakršnakoli tožba ponavadi prinese več slabosti kot prednosti. Ne glede na to, kdo ima skrbništvo, če se je bodoča bivša pripravljena dogovorit tako, da zapišeta, da bodo pri tebi cca 12 dni na mesec, potem je to tudi za tebe dobra rešitev, saj se bo že čez čas izkazalo, da si bo tudi bivša želela nekaj prostosti in ti jih bo z veseljem prepuščala, poleg tega bosta pa tudi otroka sama izražala željo, kako in koliko bosta kje – kar je seveda tudi treba upoštevati.

Jaz bi sprejela tak dogovor, čas bo itak prinesel svoje in dodatne spremembe in vsakršna izguba energije na sodišču je res nepopravljiva škoda.

Če se boš posvetil otrokoma z vsem srcem in jima namenil sebe in svoj čas 12 dni v mescu, bo to več kot dobra popotnica in otroka se ne bosta obrnila proti tebi nikoli.

Ne se tožarit – škoda časa, energije in denarja.

Srečno!

dosegel skupno skrbništvo – dogovorno pri notarju. Pod pogojem, da ji je “podaril” vse skupno premoženje – je bla baba ravno tako nailna kot tvoja v svojih zahtevah, pa je raje popustil tam kjer se mu je to zdelo smiselno (no itka je imel še svojega dovolj za trosobno stanovanje in mu ni bilo vseeno , da bi njegova ex, ki je bila sicer cipica in se je gonila naokrog leta in leta, živela v luknji in njegovi hčerki kadar sta bili z njo, tako da si je tudi ona kupila stanovanje, pa potem kr še eno na kredit…požrešna baba, da je kaj!). Stroške pa sta delila na pol in to pomeni za moškega precej večji finančni prispevek kot pa v primeru plačevanja preživnine. Stroškov (brez bivanja in hrane) je bilo samo na njegovih plečih za cca 270 EUR/ mesec na eno deklico (starosti 7-14 let), enako na mami.

Nočem biti maščevalen do bodoče bivše saj še vedno čutim do nje,sem pač šokiran da je to naredila,pa ravno ko sva kupila in si zrihtala stanovanje,kot da bi bilo načrtno.Sploh ne vem kako bom naprej zaživel.
Kot prvo bova prodala stanovanje saj želi iti stran z otroki jaz pa ga sam ne morem vzdrževati in jo še izplačati.
Nočem se tudi iti na grd način saj to za otroke ne prinese nič dobrega.V vsaki stvari sem ji vedno popuščal.
Ampak kot pravite se bojim da če sedaj popustim,me bo vedno izkoriščala.Taka kot je sedaj jo ne poznam,v vseh 13 letih ko sva bila skupaj ni pokazala takega obraza,pač ji ne zaupam več. Zato tudi ne vem kaj naj storim.
Če greva sporazumno jih bom lahko videl skoraj vsak dan,to mi je pred njimi obljubila,že zaradi tega bi to naredil,ampak kaj bo pa čez par let?Ko bo papir podpisan ni vrnitve.

Kako bi se lahko še zaščitil za v bodoče?
Če greva pa v tožbo bo pa itak vse na nož,in jih bom videl kot bo določilo sodišče.
rad bi ostal v dobrem odnosu z njo zaradi otrok ampak po drugi strani sem pa naredil čisto tako kot je ona hotela in spet je po njeno.

skupno skrbništvo-rekla je da mi glede financ ne zaupa(ravno jaz sem v družini vodil finance) in nas popeljal v večje stanovanje,ona z denarjem nikoli ni znala in sem jo jaz naučil.
Pravi tudi da ona otroke vzgaja jaz pa jih samo crkljam in da tukaj nikoli ne bi prišla skupaj
Po mojem bodo skoraj polovico časa pri meni,pa sej bova morala sodelovati pa kaj tukaj njej ni jasno.
Po mojem se ji gre za to da bo prejemala otroški dodatek kot samohranilka in pa preživnino in s tem si zagotovi da bo s svojo plačo prišla skozi mesec na dolgi rok,pa sem ji rekel da otroški dodatek lahko ona prejema ostalo pa deliva pa ni za.Ali sem potem jaz sebičen?
Tudi moje pravice obstajajo,kaj je tukaj sporazumnega če je vse po njeno,saj sva skupaj sestavila dogovor ampak takoj naslednji dan,ko mi je povedala da se hoče ločiti.
Potem pa sem začel malo razmišljati….vse pelje na svoj mlin…

Pa ne me obsojati ker tako pač čutim,lahko da se motim
vem da so tukaj samo otroci kar štejejo samo pri njej ne vem več kaj šteje

Tega, da se bodo stiki izvajali, kot se dogovarjata, ti v celoti ne bo mogel zagotoviti in garantirati noben papir.
Kot sem ti že napisala, v sporazum, ki ga bosta podpisala na sodišču, opredelita stike čim bolj natančno, da imaš črno na belem in lahko na tej podlagi zahtevaš, če bi se začelo zatikati.
Ponavadi gre s stiki vedno lažje, ne vedno težje. Čez par let bodo otroci najstniki in če se jim ne bo hodilo k tebi, te bodo odrezali, če jim ne bo za bit z mamo, bodo odrezali njo. Če te bodo hoteli videti, te bodo poklicali ali prišli k tebi sami od sebe.

New Report

Close