Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja Nenadna sprememba v obnašanju partnerjevega otroka…

Nenadna sprememba v obnašanju partnerjevega otroka…

Moj partner ima od prej šestletnega sinčka.. Za razhod zveze nisem bila kriva,saj sem v njegovo življenje prišla šele leto dni po razhodu z drugo osebo, ki je bila v določeni meri kriva za razpad te veze..Svoj partnerski odnos sva zaćela najprej čisto na prijateljski ravni…En čas sva se dobivala in se družila samo prijateljsko in že v tem času sem spoznala njegovega sina…
Že takrat me je sprejel popolnoma brez problemov in se veselil vsakega srečanja z mano…
Ko je iz prijateljstva nastala nekega dne, nekaj več – ljubezenska veza, je bil mali več kot navdušen..
Vsi so se čudili, kako je mogoče, da tako odobrava najino vezo in me je v tako hitrem času vzljubil…Skupaj smo preživljali veliko prostega časa, med njegovimi vikendi pri nama in enostavno, kar nisem se mogla načuditi, da lahko imava tak lep odnos, čeprav mu nikoli nisem želela nadomeščati mame, saj mamo že ima, sem mu bila pa vedno v oporo in tu – zanj, ko me je rabil…
Nikoli nisem karkoli grdega rekla o njegovi mami ne pred njim, niti pred kom drugim, čeprav sem z jasnimi očmi videla, da dela napako v vzgoji.. Namreč vse svoje življenje je kljub novemu partnerju pretirano posvetila posesivno svojemu sinčku edinčku in mu ustvarila popolne pogoje za razvoj groznega razvajenca, potrebnega nenehne pozornosti vseh ljudi, kjerkoli in kdarkoli okoli sebe…Mali postaja vedno večji egoist…ničesar ne deli..ljudi dobesedno vleče zase..pet minut se ne zna zaigrati sam..vse mora biti po njegovo..če ni je katastrofa…skratka vzgaja ga v grozno osebnost…ker ni navajen, da mu kdo reče karkoli ne…
To je opazil tudi moj partner- njegov oče in moje mnenje je do zdaj bilo, da mora te stvari urediti on, saj je moje vtikovanje v to zadevo nepotrebno..ker nisem mati otroka..to morata urediti sama..
V bistvu je vse kar sem naredila, malemu pokazala le, da jaz mu tega ne toleriram..da pri meni ni vse ja in da se do mene ne sme nespošljivo obnašati..pač tega mu ne dovolim..
Naj omenim tudi dejstvo, da gre jeseni v šolo in da točno takrat tudi jaz pričakujem otroka z njegovim očetom… To novico sprva ni sprejel veselo.. a ko se je njegova mama z njim pogovorila o tem,(predhodno sva o tem govorili tudi midve- dobronamerno), je v trenutku spremenil svoj pogled glede svojega bodočega bratca.. Začel se ga je prav veseliti.. Vsakič ko pride mi poljubčka trebušček, govori, da ga ima že zdaj rad itd…res je videti da se ga veseli…
Skratka z njegovo mamo sva vedno sodelovali in poskušali pač komunikcijo ohraniti zgolj zaradi njegovega dobra , pomeniva se, kar je dobro zanj..v primeru da je bolan, mi da navodila, pač na kak način je navajen, da mu pomaga ona itd..
Skratka vse je izgledalo idealno..vse prijateljice so mi govorile, da je tak odnos nekaj redkega in posebnega in skoraj neverjetno in čudno, da nam to uspeva…
Kar naenkrat pa so se pojavile težave…v trenutku je en vikend spremenil totalno obnašanje do mene…veliko bolj nespoštljivo se vede-seveda mu tega ne dovolim, postal je prvič v letu in pol ljubosumen name in vleče očeta zase prav vstran od mene… kao greva sama tja, mene popolnoma izključuje…obnaša se popolnoma nagajivo, izsiljuje pozornost vsepovsod pri vseh ljudeh in njegovo obnašanje postaja že prav čudno…
Naj pa omenim tudi to, da je njegova mama ob novici, da se bova verjetno poročila reagirala kaj pa vem, predvidevam, da malo podzavestno ljubosumno, ker ima ona že par let vezo pa se partner bolj kot ne poslavlja od nje..po govoricah…
Muči me ta nenadna sprememba otroka..iz mojega popolnega zaupnika in zaveznika, v totalnega sovražnika..
Pač trudim se razumeti njegovo psiho, kaj se z njim dogaja, a to posesivnost,ljubosumnost in naperjenost proti meni, si ne znam več razlagati.. Sumim, da ima nekdo ki mu doma kaj pove, določen vpliv na to, da mali misli, da ga očka ne bo imel več rad po rojstvu otroka in poroke… čeprav mu to na vsak način, vsak dan ko je pri nama dajemo vedeti, da to temu ni tako..ukvarjamo se z njim vsak maksimalno, hodimo na izlete in ves čas, ko je tu posvetimo samo njemu…
Trga me, ko vidim, da je partner razpet med njim in mano, ki pričakujem njegovega drugega otroka..nočem mu igrati konkurence, saj je samo otrok..normalno da bom delala na tem, da imata z očetom dober odnos še naprej kljub spremembam..a nekako moti me to izključevanje iz njujinih življenj tisti čas ko je tu,saj nisem samo občasna ljubica, ampak pričakujem z njegovim očetom otroka in si ustvarjam novo družino…
Prosim za nasvet, kako naprej,kako naj ravnam in kakšne meje naj mu postavim,ker sem izgubljena v situaciji a si hkrati ne želim slabega odnosa z njim…

Najprej razčistite ali se mali tako obnaša zaradi čustvene stiske, ali so to le kaprice. V nadaljevanju, pa se v skladu z tem obnašajte. Torej pomagajte v primeru stiske (ne samo laično) in ne zadovoljujte njegovih kapric.

Veliko uspehov.

Naj se z otrokom ukvarjata njegova starša, ti pa bodi v oporo predvsem partnerju pri njegovi skrbi za sina! Ko boš dobila izkušnjo lastnega materinstva, boš razumela še kaj več! Lp!

nova
Uredništvo priporoča

NevaM hvala za odgovor…Po mojih ugotovitvah gre za stisko otroka..To sklepam po njegovem čudnem obnašanju pred popolnimi tujci..npr. prodajalcu pohištva je zadnjič pričel razlagati, da sem jaz noseča in da on samo občasno pride k nama itd…to mi je dalo jasno vedet, da se mu nekaj plete v njegovi glavci..ker tega do zdaj ni počel…Vprašanje tu je samo ali je do določenih občutkov ljubosumnosti prišel sam ali mu je pri tem pomagal kdo, ki ga zadeva, da imava s partnerjem urejeno družinsko življenje, tista oseba pa ne, pretirano muči…nanj pa ima velik vpliv…seveda so to samo predvidevanja in ugotavljanja, obdolžiti koga je nesmiselno…

ninock@ -hvala za odgovor..vendar jaz se nimam namena vtikovati v njeno vzgojo, res je, da to ni moja stvar, ker otrok ni moj in sta onadva tista, ki morata te zadeve urediti…Tu sem se pojavila zgolj zato, da dobim nasvet, kako naj se tisti vikend, ko je pri nama obnašam do njega, da bi ga čim majn prizadela, a kljub temu ohranila kanček spoštovanja do mene in avtoriteto, katero, če si zafuram sedaj, je nikoli v življenju…ne bom imela, pri njemu…

Obnašaj se kot do sedaj. Mogoče mu daj edino še bolj vedet, da ga boš tudi potem, ko dobiš dojenčka, imela še naprej rada, pač da se zanj ne bo kaj dosti spremenilo oziroma se ne bo spremenil tvoj odnos do njega, niti atijev. Kljub temu, da bosta poročena in bo še en otrok zraven njega.
Po moje se počuti “ogroženega” s strani prihajajočega dojenčka. Mogoče mu je kdo še kaj rekel v tej smeri, kao sedaj pa te ne bodo več meli tak radi bla bla, vse sorte zna tu bit. Take male glavice znajo vsako opazko vzet skrajno resno, čeprav mogoče s strani odraslega niti bla tak mišljena.
Kaj več po moje sama ne moreš naredit. Ostalo (kak pogovor s bivšo, če slučajno res nagaja) je bolj v rokah tvojega partnerja.

Zakaj bi izgubila avtoriteto in le zakaj bi ga prizadela!? Tisti vikend, ko je pri očetu, naj se z njim ukvarja oče, on naj vzpostavlja avtoriteto, on naj skrbi, da otrok ne bo prizadet itd! Ti se ta čas ukvarjaj z drugimi stvarmi-beri, študiraj, klepetaj s prijateljicami… Ne vem, zakaj bi se morala ti ukvarjati z njegovim otrokom? So stiki določeni tebi ali njemu? Lp!

Ninička, veš kaj…

Otrok nima lastništva. Otrok je otrok in okoli sebe potrebuje ljudi, ki jim je mar za njegovo dobro. Naj bo to oče, mati, očetova ženska, mamin moški, kdorkoli, le da ga imajo radi. Če se bo začela tale gospodična tako ignorantsko obnašat do otroka, kot ji ti to čisto odkrito svetuješ, bo otrok le še bolj prizadet. Naj bolj ilustriram? Jaz recimo sem proti tepežu, proti zapiranju in osamitvi. Ko moj mali naredi nekaj, kar ni prav, mu razložim in če to počne še naprej, ga ignoriram. Kaj misliš, kako dolgo ga drži žlehtnoba? Skoraj 5 minut :-). Hočem reči, da ignoranca definitivno ni prava pot za otroka, ki je že itak v čustveni stiski.

Otrok ni nikogaršnja lastnina, ima pa skrbnika-to sta ponavadi oče in mati! In onadva sta tista, ki morata pri otroku vzpostavljati avtoriteto! Če si partner po ločitvi najde drugega partnerja, nikakor ne sme skrb za otroka prepustiti le-temu! Če je otrok pri očetu, je pri očetu in ne pri njegovi partnerki! In oče postavlja pravila! Nikakor ne SME te odgovornosti preložiti na novega partnerja/ko!
Seveda je otrok vključen v določeno socialno mrežo! ker se slučajno poklicno ukvarjam z otroki, ti lahko povem, da skrb in odgovornost odraslih ni in ne more biti enakovredno razporejena!
Potem lahko učiteljica v šoli mirno prepusti otroka v enourno varstvo čistilki, saj je tudi ona del šolskega kadra! Pa dobro vemo, da se to ne sme!
Glede otrok ločenih staršev pa samo še tole-ko skrbita naenkrat za otroka dve mamici in dva ateka, se zna zgoditi, da naenkrat VSI pozabijo nanj! Ker se enostavno zanašajo drug na drugega! In otrok ne ve več, kdo je kaj in njegova čustvena zmeda je res velika, se odraža na njegovem vedenju in obnašanju!
Torej-otrok potrebuje osebo, na katero se lahko vedno zanese, ji zaupa in ki njemu pomeni avtoriteto!
Taka oseba je lahko v tem primeru OČE, nikakor pa ne njegova partnerka! Lp!

NevaM – bravo..lahko se samo podišem pod tvojo izjavo..otroci so včasih samo sredstvo manipulacije odraslih in ni prav tako..
Ignorirati otroka partnerja, s katerim pričakujem otroka in se nameravam poročiti, je prav tako, kot bi ignorirala njega in najino prihodnost…Nesmiselno je kaznovati njega za trmo in intrige otroka..v končni fazi sva midva zdaj družina in ne več bežna znanca.. Vtikovanje v njen način vzgoje ravno ni moje področje, a v tem času,ko je pri meni( tista dva dni na 14 dni), bo pač moral upoštevati določene moralne norme, ki so samo normalne in za druge čisto običajne…

Samo še tole bi dodala! En velik pokazatelj neodgovornega starševstava je, ko oče ali mati pošljeta v vrtec ali šolo svojega novega partnerja /ko, da prevzame otroka! Tu se pokaže vsa ljubezen in skrb za otroka! In tisti, ki vsak dan s tem otrokom preživi več ur, dobro vidi razočaranje in prikrito jezo v otrokovih očeh! In tudi od vrstnikov sliši kakšno pripombo :”Je to tvoja mami al kaj?” Malo premislite in se postavite v vlogo otroka ločenih staršev!!!Lp!

Hm, zakaj pa moj novi partner ne bi smel kdaj pa kdaj po otroka it (hipotetično govorim, ker takega osebka pač nimam, ampak razmišljam pač)? Sploh, če živimo skupaj?
Kaj je v tem tak slabega? Če jaz ne utegnem recimo, ker bi se mi v službi kaj zavleklo? Ne vem, jaz v tem ne vidim nič slabega. In se strinjam z Nevo, da je do določene mere prav, da novi partnerji sodelujejo pri skrbi za otroka iz prejšnje zveze. Ne da mu nadomeščajo starša, ampak sodelujejo. In ne stojijo ob strani in se delajo, da to ni njihova skrb.

Nič ni narobe, če gre kdaj pa kdaj po otroka (recimo 3x na leto)! Da se ve, da je to izjemoma in da starš temu človeku zaupa itd! Ampak hipotetično-če imaš otroka, moraš tudi v službi povedati, da moraš do določene ure priti ponj ali pač najeti varuško, da ga pazi, ko te ni!
Zakaj ne bi v teh izjemnih okoliščinah, ko ne moreš prevzeti otroka, prosil bivšega partnerja (očeta, mamo otroka), da ga prevzame? Marsikateri starš, ki želi imeti čim več stikov s svojim otrokom, bi se tega razveselil! Prav tako otrok!
Marsikdo rad sodeluje pri skrbi za otroka, ko ima od tega tudi kakšne koristi! Seveda bo mamica nad novim partnerjem navdušena in bo tudi njemu kaj kapnilo, če bo poskrbel za otroka iz prejšnje zveze!
Kaj pa ta novi partner dejansko čuti do otroka, je stvar globlje debate! Jaz pravim-novi partnerji nej le poskrbijo za otroke , ampak le takrat, ko noben od staršev tega otroka res ne more ali noče! Lp! Vse drugo je manipulacija in izkoriščanje stanja nekega otroka, ki ni nič kriv in ki mora to sprejeti in posledice teh malverzacij pogosto nositi celo življenje!Lp!

Eh, kako natolcevanje. Res, ne morem verjet.

Kot prvo, učiteljica ali čistilka, sta mogoče na isti šoli, vsekakor pa nista istega znanja, sposobnosti. Torej ta primerjava res ni utemeljena.

Kot drugo pa, če gre to za toko resno vezo, kot je pri tej sončnici, potem je ona postala le razširjena družina temu fantku. Kot takšna pa ima pravice in obveznosti do tega otroka. Stanje, kot ga ti opisuješ, bi štelo za sosedove otroke, vsekakor pa ne za otroke partnerja s katerim tvoriš družino. Naj ponazorim: če soseda izrecno ne more po otroka in nima koga drugega, da bi ji skočil po otroka, ji bom seveda priskočila na pomoč in ji šla ponjga in ga seveda še pazila, dokler ona ne pride iz službe. Če pa živim z nekom (ali če sem poorčena) se mi pa zdi povsem samoumevno, da prevzamem skrb za tega otroka, kot da je moj. Ker je to edino PRAV. Zato ker, otrok ni kriv, kaj se dogaja med odreslimi, ker niti ne razume zakaj se mu to dogaja in ker si zasluži novo priložnost, da razvije občutek varnosti in pripadnosti. Pač ne v svoji ožji družini, ampak v razširjeni.

Pa, če torej to tvoje mnenje preslikam na našo družino, bi to pomenilo, da bi jaz morala čreve zbruhat, da bi zadostila svojemu sinu iz prve veze, moj novi partner, bi pa lahko sedel na sedežni, buljil v tv, si grizel nohte, ali pa karkoli drugega. Zakaj? Ker to pač ni njegova skrb?!?! A si smešna? Verjetno nisi tako mislila, ne?

Če bi se ti poročila z moškim, ki bi že prej imel hišo, bi najbrž vedno, ko bi jo bio treba pospravit, ali pa plačat položnice, davek ali pa karkoli drugega, kar je povezano z njo, njemu vrgla pod nos, naj sam poskrbi za to, ker je hiša njegova. A bi? NE. Zakaj potem lahko tako zapostaviš otroka, ki čuti, v stanje, ko je samo od enega.

No, jaz sem zdaj v drugi vezi. Imava družino. Živimo lepo življenje. Mojemu partnerju je samoumevno, da naredi za mojega sina od prej toliko (oziroma trenutno še več), kot za sovjo hčero. Sem spada tudi iskanje v vrtec, po vrtcu še zajadrata na sladoled in v park, ali pa na igrišče. Zvečer mu pripravi večerjo, ga stušira, pogledata skupaj kakšno risanko, skupaj preberemo pravljico in gremo spat. Skratka, naredi zanj vse, ni nikakršne razlike v delu med mano in njim. Edina razlika je v tem, da mali mene naslavlja mama, njega pa po imenu.

Če bi se pa moj partner tako vedel do mojega sina, kot si ti napisala, da je prav, potem pa že zdaj ne bi bil več moj partner. Že zdavnaj ne več…

Avtoriteta pa mislim, da tukaj ni dober izraz. Otrok mora upoštevati mnenje in se ozirati na skrb, ki jo imajo odrasli, preprosto zato, ker je to dobro zanj. Avtoritete pa še jaz ne izvajam nad sinom.

Lep večer.

Kako hitro se mamo označi za tisto, ki otroka razvaja in slabo vzgaja. Mogoče pa je otrok doma čisto OK? Mogoče pa je samo pri očetu tak, ker se bori za svoje mesto? Mogoče bi si oče moral ustvarit red in pravila sam, ko je otrok z njim, ne pa da se “šlepa” z mamo. Otrok je sebičen, torej ga mati slabo vzgaja. Oče ga pač ne vzgaja, zato ne more biti kriv? kako mi je to domače.
Kje pa je pri vsem tem oče? Lepo, da imate otroka radi, vendar otrok ima mater in očeta. In tisto malo časa, ko je pri očetu, bi otrok rad preživel z njim. Lahko je nova partnerka zraven, vendar je oče razlog, da je otrok tam in ne “tanova”. In očetje bi morali pri vzgoji sodelovati. Če nočejo, pač naj se ubadajo s posledicami. Mati je seveda vse kriva. Otrok ima dva roditelja. Mogoče otrok ni razvajen ampak je samo v stiski? Mogoče otrok tako samo išče pozornost? zakaj pa se oče ne pogovori z materjo?

Točno to, Jalur! Sploh pa sem čutila prikrito neodobravanje do otrokove matere! Če to “tanova” čuti, tega tudi nekaj slojev sladkorja ne more prikriti otroku, ki ima zelo občutljive antene… Najprej je treba začeti pri sebi.

Se spet strinjam z Nevo. Nekako tako si jaz predstavljam oziroma želim svoje bodoče družinsko življenje. Da mi bo novi partner pomagal tudi v zadevah, povezanih z mojim sinom. Ne pa da bo pasivni opazovalec vsega. Bivši mi žal ne more bolj pomagat (čeprav pravi, da bi kdaj pa kdaj rad), ker dela 200km vstran od kraja, kjer midva z malim bivava. Torej odpade, da mi gre občasno po malega v vrtec. Ga je pa peljal že k zdravniku ja, ko je mel ravno dopust. Če lahko, pomaga, zmeraj pa ne more. In tu lahko vskoči tanovi ne. Ne vidim nič napačnega v tem. Bom pa najbrž izpadla kot nesposobna mati, ker zmeraj ne folgam službe, faksa in še popolne skrbi za otroka. Pa mi je dejansko vseeno, nisem neka superženska, in če mi je kdo pripravljen priskočit na pomoč, bom to sprejela. Bivši, tanovi, mama, soseda…

Jaz pa ne čutim neodobravanja sončnice do bivše. Dejansko bom srečna, če bo mela tanova od exa količkaj tak odnos do mojga sina. Da se mamo bivše in tanove blazno rade in vse odobravamo med sabo pa je po moje utopično pričakovat. Smo si le različne ženske z različnimi navadami, načini mišljenja, vzgojo. Ampak dokler je vse na nekem nivoju in v dobrobit otrok, ok. Mi je tudi jasno, da se bo mogel moj otrok v novi družini od exa držat določenih pravil, ki se jih doma morda ne rabi, in obratno. Dokler ne bodo bizarna, se v to nimam namena vtikat. In bom tudi jaz od njega zahtevala, da ima do atijeve tanove nek korekten odnos, prav tako kot ga zahtevam do babic, prodajalk… Oziroma se ne bom vtaknila, če bo to zahteval od njega njegov ati za tanovo. Še predobro sem na svoji koži doživela mamino šikaniranje atijeve tanove…

Se pa tudi strnjam z Jalur. Dolžnost očetov je, da tudi oni sami vzgajajo svoje otroke, čeprav jih vidijo manj časa od mam. In da naj sami odpravljajo negativne posledice svojih dejanj in vzgoje. Nismo vedno mame vsega krive. Ampak vedno bolj mam občutek, da v Sloveniji velja nek stereotip, da smo bivše čarovnice, ki cele dneve hujskamo svoje otroke proti očetom in njihovim tanovim, ob tem pa od njih cuzamo bajne vsote denarja. Ziher ja.

Zobna miška, jaz bi samo dodala, da je razlika, med vlogo maminega partnerja in očetove partnerke (razen v primeru skupnega skrbništva).
Mati namreč mora za otroka skrbeti vsak dan (vrtec, zdravnik, obšolske dejavnosti,…) in mora žonglirati med svojimi obveznostmi in varstvom otroka. Pomoč partnerja je zato pogosto nuja. Pa tudi otrok z maminim partnerjem praktično vsak dan, torej veliko več kot oče. Oče pa ima ponavadi vikende, kar pomeni, da ima otroka v dnevih, ko nima drugih obveznosti. Zato se v tem času lahko otroku posveti. Tudi mati ne potrebuje jake pomoči med vikendom, če nima službenih obveznosti. Zato je vloga očetove partnerke dosti manjša od vloge materinega partnerja.
Moje mnenje je, da nekatere partnerke očetov precenjujejo svojo vlogo, prevzemajo nase vso skrb za partnerjevega otroka in s tem škodijo tako otroku kot očetu, saj je njun skupni čas že tako omejen. In oče bi moral skupni čas izkoristiti tako za druženje kot za vzgojo.

Samo en primer: če ima otrok probleme v šoli, bodo v šolo klicali najprej mater, mogoče njenega partnerja, ker živi z otrokom in očeta. Kaka je verjetnost, da bodo v šolo klicali očetovo partnerko?

Se popolnoma strinjam ja. Vsak ma svojo vlogo, vse ma svoje meje. In tega se moramo zavedat vsi, starša, tanovi, otroci.
Sončnica mal smo ti s teme zašli ne 🙂

Moram priznati, da ne razumem vas mamic, ki pišete na tem forumu. Enostavno ne morete sprejeti, da ima lahko otrok poleg vas še koga drugega rad – to se pravi očetovo novo parterko. Jaz imam z otrokom dokaj dober odnos in ga imam rada (nisem samo malo sladkorja polila) in me tudi skrbi zanj. In tudi otrok se do mene vede čist normalno, razen občasnih “nisi glavna”, pa še takrat mu razložima, da mora tudi mene upoštevati. Pride sam k meni, mi da sam od sebe ljubčka, hoče iti z mano v trgovino tudi, če njegov oče ne gre zraven in čeprav ne pridema z goro igrač nazaj. Dejstvo je, da pri otrocih ločenih staršev slej ko prej vstopijo nove osebe in na odraslih je, da mu to čimbolj olajšamo.
Ninočka, kar pa ti predlagaš pa je čist skregano z vsako logiko. Jaz partnerjevega otroka ne bom ignorirala, na kavču brala knjige, noge v luft in opazovala kako se partner ukvarja s svojim otrokom. Razlogov je več in sicer:
1. otrok bo sam prišel k meni in hotel, da se vključim v igro. Jaz ga naj ignoriram kot, da je zrak? Si normalna? S tem bom otroka le prizadela in mu pokazala, da mi je vseeno do njega. Ampak, glavno, da se njegova mamica ne bo počutila ogrožena.
2. Moj partner je bol švof kuhar, njegove kuharske čarovnije se končajo pri hrenovkah in toplem sendviču. Ampak, ker jaz otroka ignoriram oz pohajam s prijateljicami ne bom skuhala normalnega kosila, naj pač je cel vikend hrenovke. Da ne bo mamica prizadeta. Ja, spet ne gre. Jaz verjamem, da mora otrok jesti zdravo, to se pravi tudi kako juho ali zelenjavo, pa malo mesa v kaki drugi obliki kot salama ali hrenovka.
3. Partner mora nujno za par minut kak skočiti. otrok pa ostane pri meni. Ker ga jaz ignoriram, se igra z vžigalicami, plinskim štedilnikom, noži, pleza po omarah, balkonski ograji…. Jaz pa samo gledam in nič ne rečem, aja, na kavču berem knjigo. Čeprav obstaja velika možnost, da se otrok poškoduje. ampak, mamičinih čustev pa le ne bom prizadela.
4. Praviš, da si delaš v šolstvu, pa dajmo še šolski primer. Otrok ima učne težave v šoli, starša mu ne znata pomagati, jaz pa, ampak, ker pač upoštevam tvoj predlog, ignoriram otroka in njegove težave in otrok ne doseže minimalnih standardov in pade razred. Super, da le ne bom prizadela mamice. Ja, seveda. Briljantno, res.
Sedi, NMS.
Ne vem, če imaš partnerja ali ne, tudi ne vem kakšen odnos ima parter do tvojega otroka ampak, če ima tak ignorantski odnos in ti to še odobravaš si res za na luno. Ali pa ne, sem pozabila, mamičin partner se lahko vtakne v kar se želi, ja problem smo samo zlobne mačehe, ki smo pobegnile naravnost iz pravljic Pepelka in Sneguljčice.
Mamice se ne zavedate, da novim ni tako lepo kot si mislite. Partnerjev otrok lahko zelo zakomplicira življenje novi in zahteva veliko prilagajajnja in potrpljenja ter truda s strani nove, da jo otrok sploh sprejme, ter da imata nek normalen odnos. Ampak gre, počasi in vztrajno, sčasoma pa se razvije lep odnos. Jaz sem hočeš nočeš vzljubila partnerjevega otroka, ne takoj ampak počasi. In da mi zdaj nekdo trdi, da je vse to zlagano, ne vem no. Govori o tistih, ki jih poznaš in ne na splošno, ker ne moreš na podlagi svoje slabe izkušnje obsoditi kar vseh povprek.

Nazaj na temo: Oče naj se pogovori z otrokom in on naj mu postavi meje. Kaj pa je narobe, če sta malo sama? Saj vas s tem ne izključujeta iz življenja. Ne razumem, kaj je narobe, če gresta na sprehod ali igrišče brez vas. Otrok rabi predvsem pozornost očeta, ne vas. Mislim, da ste tu malo užaljena, posesivna do očeta in želite nadzor. Oče naj bo malo sam z otrokom, vi pa bodite vesela, da imate svoj prosti čas. Mama pa pri tem nima veze. Zakaj pa se vi z mamo pogovarjate o nosečnosti in poroki? Je to vaša vloga ali vloga očeta? Če se pri vas dogajajo bistvene spremembe, za katere mislite, da bi jih morala mama vedeti, mora za to poskrbeti oče. In kje je oče, ko se pogovarjate o otroku? Zakaj daje navodila o otrokovi bolezni vam in ne očetu? Halooo? Tudi meni se zdi ta odnos neobičajen, predvsem zato, ker je to vloga očeta. Saj ni čudno, da je otrok zmeden, če ste užaljena, če je sam z očetom.
Koliko pa je otrok sploh pri vas, da se čutite s strani očeta zanemarjena, ker posveča čas otroku namesto vam?
Pa to mislim čisto resno. Živite svoje življenje, oče naj bo oče (in pustite mu to veselje) in on naj komunicira z mamo in vzgaja otroka, vi mu lahko pri tem pomagate (npr. skuhate, se skupaj kdaj igrate ali kam grete). In vso pravico imate, da v svojem domu postavite tudi otroku osnovna pravila obnašanja. Mamo pa pustite na miru in ne ocenjujte je, saj ne veste, kako se otrok obnaša doma.

New Report

Close