Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja PAS- odtujitveni sindrom

PAS- odtujitveni sindrom

Pozdravljeni !

Odgovorno starševstvo se začne z odgovornostjo pri sebi.

Tole pismo je skromna in iskrena prošnja VSEM, ki ste na kakšen koli način slišali, imeli izkušnje, doživeli ali pa doživljali PAS oz. odtujitveni sindrom. Žal sama nisem našla strokovne literature o tem. Doživljam pa stisko in nepravico. Vsem se najlepše zahvaljujem.

Pozdravljena…
To sem sicer že v eni temi,pisala,pa bom še enkrat..drugače,pa ti svetujem.da kaj v knjižnici povprašaš-predvsem pod oddelek otoške psihologije in psihologija odraslih..zagotovo boš kj primrnega našla..za začetek pa tole..velik branja….

Tako prilepila,ti bom kar nekaj člankov,glede tega,ker pravzanprav manipulacija se razširja v PAS SINDROM oziroma odtujevanje otroka.Ponavadi pa se vse skupaj začne z dodelitvijo in tako imenovano “zmago starša”ob dobljenemu skrbništvu.Upam,da boš dobila sebi kako primerno razlago…srečno…Res je malo daaaaljši članek,a vsebuje veliko informacij,tudi za ostale članice tega foruma,tko da…je dobro prebrati,kaj lahko starš kateremu je otrok dodeljen v vzgojo,varstvo in preživljanje,naredi svojemu otroku,če mu stike preprečuje in govori nasprotujoče se stvari za drugega starša :)))

OTROCI RAZVEZANIH STARŠEV VIR; TEDNIK 7D

Skrbništvo nad otrokom pripada enemu od staršev, običajno je to mati, stiki med očeti in otroki pa postajajo vse redkejši. Ta pojav je na primer v ZDA tako pogost, da so ga psihologi poimenovali kot sindrom odtujevanja staršev.Otrok daje vtis, da se je sam odločil, da bo na primer z očetom čim manj skupaj, dejansko pa mu mati ves čas na besedni in nebesedni ravni sporoča, kako se naj obnaša. “Za konec tedna boš šel k očetu, mar ne?” Z mimiko, kretnjami in telesno držo pa sinu sporoča: “Če me imaš rad, boš ostal pri meni.”Raziskave kažejo, da imajo ob razvezi dečki več težav kot deklice, zato je očetov vpliv na sina še toliko pomembnejši.
To je zgodba, ki jo verjetno poznajo mnogi razvezani starši. Skrbništvo nad otrokom pripada enemu od staršev, običajno je to mati, stiki med očeti in otroki pa postajajo vse redkejši. Ta pojav je na primer v ZDA tako pogost, da so ga psihologi poimenovali kot sindrom odtujevanja staršev. Zanj je najbolj značilno prav odtujevanje otroka od enega starša, medtem ko se na drugega skoraj pretirano navezujejo. Psihologe so zanimali tudi vzroki tega sindroma. Zakaj se otroci razvezanih staršev stikom z očetom oz tistemu od staršev, ki uradno ni njihov skrbnik, izogibajo?

Odtujevanje otroka

Otroci imajo običajno radi oba, očeta in mater, oba tudi potrebujejo. Sindrom odtujevanja staršev se razvije pod vplivom tistega, pri katerem otrok živi, pri nas je to najpogosteje mati. Mati torej otroka na zavedni ali nezavedni ravni odtujuje od nekdanjega partnerja s tem, ko ga otroku prikazuje v negativni luči. Nekateri psihologi menijo, da matere to počenjajo iz strahu pred tem, da bi zdaj izgubile še otroka, zato ga hočejo imeti samo zase. Hkrati so na nekdanjega partnerja jezne, marsikaj mu zamerijo in se mu želijo maščevati. Odtujevanje otroka je kazen za to, kar jim je partner naredil, pri čemer same niso sposobne prevzeti nase nikakršne krivde.Matere, ki otroke odtujujejo očetom, pozabljajo, da se otrok strašansko boji, da bi izgubil vse najdražje ljudi okrog sebe.Večina staršev tega ne počenja zavedno, mnogi uporabljajo obrambne mehanizme, ki jim omogočajo, da odtujevanje nekako opravičijo. Pogost je argument, da se mora otrok najprej navaditi na novo življenjsko situacijo, pogosti stiki z očetom pa bi ga naj pri tem samo ovirali. Nekdanjemu partnerju tudi večkrat pripišejo krivdo za otrokove šolske neuspehe in psihosomatske motnje. Dejstvo je, da razvezi pogosto sledi poslabšanje otrokovega učnega uspeha, pojavljajo pa se tudi težave v socialnem razvoju. Raziskave kažejo, da se v prvih dveh letih po razvezi materin nadzor nad otrokom zmanjša, znižajo se tudi pričakovanja in zahteve, mati pa se z otrokom tudi manj pogovarja. Vse to kaže, da otrok potrebuje očeta še bolj kot prej! Pripisati krivdo za spremembe v otrokovemu vedenju stikom z očetom, je vsekakor popolnoma zgrešeno. Razveza tudi ne more biti edini vzrok za otrokove težave. Je le posledica družinskih težav, tako da so konflikti med starši, ne glede na to, ali so ti razvezani ali ne, osnovni vzrok otrokovih motenj. Razveza se ne zgodi čez noč, to je proces, ki lahko traja eno leto, včasih celo več.

Otrok se boji izgube

Matere, ki otroke odtujujejo očetom, pozabljajo, da se otrok strašansko boji, da bi izgubil vse najdražje ljudi okrog sebe. Predvideva, da ga mati, s katero živi, ne bo zapustila – vendar le v primeru, če bo delal tako, kot ona želi. Najlažje je manipulirati z majhnimi otroki, starimi manj kot deset let, saj še niso zmožni preveriti, kaj je o očetu res in kaj ne drži. “Tvoj oče se sploh ni ukvarjal s teboj in je vsak večer preživel pred televizijo.” Če otrok to pogosto sliši, bo počasi začel verjeti, da je to res. Prijetni spomini na očeta bodo vedno bolj megleni, saj jih vedno spremljajo materine negativne pripombe.Odtujeni otroci gledajo na mater in očeta izrazito črno-belo. Eden je dober, drugi slab. Slab pa ni le tisti od staršev, s katerim ne živi več, ampak je slabo vse, kar je z njim povezano, tudi njegovi sorodniki in prijatelji, kar je še posebno presenetljivo, kadar je imel otrok v preteklosti z njimi zelo intenzivne stike, na primer z dedki in babicami. Mlajši so otroci, slabši je njihov občutek za pravičnost; do tistega, s katerim ne živijo, nimajo nobenih občutkov krivde zaradi svojega odklonilnega vedenja, celo darila sprejemajo brez kakršne koli hvaležnosti. Otrok daje vtis, da se je sam odločil, da bo na primer z očetom čim manj skupaj, dejansko pa mu mati ves čas na besedni in nebesedni ravni sporoča, kako se naj obnaša. “Za konec tedna boš šel k očetu, mar ne?” Z mimiko, kretnjami in telesno držo pa sinu sporoča: “Če me imaš rad, boš ostal pri meni.”

Dečki imajo ob razvezi več težav

Kakovost stikov med starši in otrokom je eden od pomembnih dejavnikov pri otrokovem prilagajanju na nov položaj. Če je med očetom in materjo manj sovražnosti, lahko otrok ohranja stike z obema, kar je še zlasti pomembno zato, ker starši zaradi stresov v svojih starševskih vlogah niso tako učinkoviti, kot so bili prej. Zato sta otroku še vedno potrebna oba. Če soglašata glede vzgoje otroka in imata pozitivno stališče do nekdanjega partnerja, lahko stiki s tistim od staršev, s katerim otrok ne živi, veliko prispevajo k prilagajanju in otrokovemu samonadzoru. Raziskave kažejo, da imajo ob razvezi dečki več težav kot deklice, zato je očetov vpliv na sina še toliko pomembnejši. Če pa se nekdanja zakonca še vedno bo vsaki priložnosti prepirata, pa lahko to res neugodno deluje na otroka.Zaradi odtujevanja mnogi otroci izgubijo stike z očetom. Šele ko odrastejo, skušajo nekateri sami ugotoviti, kakšen je pravzaprav ta njihov “lažnivi” oče. Svoje mnenje počasi spreminjajo, kar lahko včasih celo povzroči izgubo zaupanja do matere oziroma do tistega od staršev, ob katerem so odraščali. Seveda pa niso vsi starši sovražni do nekdanjega partnerja, mnogi sodelujejo in ohranjajo prijateljske stike, s čimer lahko največ prispevajo k temu, da bo otrok ob razvezi čim manj trpel.Šele ko odrastejo, skušajo nekateri sami ugotoviti, kakšen je pravzaprav ta njihov “lažnivi” oče.

Irena Dogša

Ta dva članka sta zanimiva tudi za ostale :))

SPORI V ZVEZI Z DODELITVIJO SKRBNIŠTVA KREPIJO SINDROM OTROKOVE ODTUJITVE OD RODITELJA (PAS) vir; Family Practice News Vol.20 Dec.15-31.1990. str.7

Z naraščajočim številom sporov v zvezi z dodelitvijo otrok v skrbništvo je vse več primerov otrokove odtujitve od roditelja (Parental Alienation Syndrome). To so besede Dr. Richarda Gardnerja na sestanku Ameriške akademije za psihoanalizo.

“Nahujskan od enega roditelja razvije otrok obsedeno, iracionalno mržnjo do drugega, na katerega gleda kot na utelešenje zla” je rekel Dr.Gardner – otroški psihiater na Columbia University Colege of Physicians and Surgeons, New York.
V 90% primerov je žrtev oče. Samo v 10% so vloge zamenjane. Gre samo za primere, kjer ni predzgodovine kakšnega spolnega zlorabljanja.

“Da bi to imenovali izpiranje možganov je pretirano poenostavljanje…otrok skače na vagon materinega vlaka … toda dodaja svoj lasten scenarij” je dejal.

V tipični inačici, ki se lahko začne v dneh objave skrbstvenega spora, otrokkot obseden preklinja in kleveta očeta, pri čemer ne čuti nobene empatije (možnosti vživetja v drugega) in le malo krivde. Preklinjanje in blatenje je na ravni ponavljanja, ki spominja na cerkvene litanije; vsak minuli prepir izrabi otrok za to, da upraviči svoje sovraštvo do očeta.
Vprašan, zakaj nikoli več ne bi hotel videti svojega očeta, je neki majhen deček dejal”da je oče preglasno žvečil” in dodal še ” oče je imel navado reči: Ne prekinjaj!”
Dogajajo se lahko zares čudne spremembe …

Neki otrok je dejal, da je njegov oče umoril njegovega deda, ki je v resnici umrl 85 let star v bolnišnici. Oče je bil ” tip osebe, ki bi to lahko naredila” je razložil otrok in opisoval podrobnosti zločina. Ko so otrokovo mater vprašali, kaj o tem misli, je odgovorila, da ne verjame, da se je zločin zares zgodil.
Pri otroku se pojavlja značilen sindrom pomanjkanja normalne ambivalence do obeh staršev: Na materi ne vidi prav ničesar takega, kar mu ni všeč in na očetu prav nič takega, kar mu je všeč.

“Sovraštvo se lahko razširi na vso očetovo družino. Na stare starše, tete, strice in bratrance s katerimi so bili prej dobri odnosi, gleda otrok sedaj z zaničevanjem” je dejal Dr. Gardner.
Na dokaze, ki so lahko v protislovju s sprevračanjem dejstev, gleda otrok z racionalizacijo in zmoto. Neki deček je vprašan o fotografiji iz srečnejših dni, na kateri je družina skupaj v Disneyevem svetu povedal naslednje: “Če se ne bi bil nasmehnil na sliki, bi me bil oče udaril.”

Dr.Gardner verjame, da je pojavnost sindrom otrokove odtujitve od enega roditelja porastel kot rezultat socialnih in pravnih sprememb v zadnjih 15 ali 20 letih. Sredi 70let je predsodek, da je mati prednostni roditelj za dodelitev skrbništva odprl pot za “enakopravno” obravnavanje otrokove “največje koristi” v spolno zaslepljeni inačici. Skrbstveni spori so cveteli dalje. V 70 letih in zgodnjih 80 letih se je povečala popularnost koncepta joint custody- obojestranskega skrbništva nad otrokom, kar je poglobilo erozijo dotedanjega prednostnega položaja mater pri dodeljevanju otrok.
V resnih primerih otrokove odtujitve od enega roditelja – je odtujujoči roditelj nepripravljen na zdravljenje in tako izpolnjen s srdom, paranojo in zmotami, da razvije navidezno folie a deux (norost v dvoje) z otrokom.Takrat je edino upanje sodno ukazana premestitev otroka v drug dom.
“V tem primeru je psihološka vez močna, toda bolna” je dejal Dr.Gardner.
V zmernejših primerih je treba vez med otrokom in odtujujočim strašem sicer spoštovati, a je treba otroka napotiti-pregovoriti, da videva drugega roditelja.
“Če spoštujemo otrokove želje, da ne videva drugega roditelja, to ne vodi v smer razodtujevanja” pravi dr.Gardner.

Če otroku ne damo druge izbire, kot da se sreča z očetom, mu damo s tem neko opravičilo pred samim seboj, s katerim zaščiti svoj odnos-razmerje do matere(“Še vedno sovražim očeta, toda sodnik pravi, da ga moram videti”).

V zmernih in blažjih primerih, je manjša vojna za skrbništvo morda bolj zdravilno delujoča v smeri otrokove razodtujitve, kot psihološka intervencija v reševanju sindroma PAS.
“Ko je nastop mimo, ni več potrebe po scenariju”.

Sindrom odtujitve lahko srečamo v vsaki starosti od 3 ali 4 leta dalje. Če se par v petdesetih letih sovražno loči, se odtujitveni sindrom (PAS) od roditelja lahko pojavi celo pri otrocih starosti 20 let. V hudih primerih lahko odtujenost od enega roditelja traja tudi doživljenjsko, pravi dr. Gardner.

SINDROM OTROKOVE ODTUJITVE OD STARŠA

V današnjem času še zlasti pa v teh predprazničnih dneh neredko govorimo o družinskih vrednotah in njihovem varovanju ter spoštovanju. Ob tem pa pozabljamo, da ima družina svoje vrednote tudi, če se zgodi, da razpade in da je treba spoštovati in upoštevati tudi vrednote in pravice razpadle družine.

Med take pravice sodita tudi pravica roditelja, da ima stike s svojimi otroki in otrokova pravica do obeh roditeljev. Zakon v načelu jamči tistemu roditelju, ki mu po ločitvi ne pripade skrbništvo, da ima po ločitvi redne stike z njimi. Nobena skrivnost ni, da v vrstah takih pri nas daleč prevladujejo očetje. Žal pa je dobro znano tudi, da roditelji z dodeljenim skrbništvom (pri nas najpogosteje matere) drugemu roditelju često samovoljno ovirajo in preprečujejo stike z otrokom. V okoliščinah očetove odsotnosti take matere vrhu tega še vzgajajo otroke v negativnem odnosu ali naravnost sovraštvu do očeta.
Sad takega samovoljnega vzgojnega vplivanja je, da se pri otroku sčasoma razvije odnos do očeta, ki ga lahko označimo samo kot nezdrav in nenormalen.
Označuje ga sovraštvo, odklanjanje stikov predvsem pa okrutnost in brezobzirnost do odklanjanega roditelja. Otrok ne odgovarja na poslana pisma, razglednice in voščilnice. Darila poslana na njegov dom zavrača, jih ne odpira,alijih celo uničuje (vedno v pristnosti “ljubljenega” roditelja). Če kličejo sorodniki odklanjanega roditelja, otrok odgovori z izbruhom jeze ali pa naglo zapre slušalko. Najbolj značilna za sindrom otrokove odtujitve pa je odsotnost slehernega občutka krivde zaradi prizadevanja čustev odklanjanega roditelja. Odtujevanje dejansko naredi iz otrok zelo kruta in brezobzirna bitja. Pri takih otrocih je povsem odsotna hvaležnost za darila, preživnino indruga znamenja nadaljevane skrbi in pozornosti odklanjanega roditelja. Otrok o njem misli vse najslabše, o materi, pri katerem živi, pa brez sledu kritičnosti vse najboljše.
V takem nenaravnem odnosu do odsotnega roditelja je ameriški psihiater Dr.Richard Gardner začel videti motnjo, ki jo je poimenoval PAS ali odtujitveni sindrom. Po Gardnerju ima ta motnja pri otroku tri stopnje: blago, zmerno in hudo.
Pri hudi stopnji odtujitvenega sindroma kaže otrok odpor, odklonilnost in sovraštvo tudi do razširjenega sorodstva in celo zgolj znancev po strani odsotnega roditelja. Najbolj izražena značilnost hudo odtujenega otroka pa je odsotnost vsakega občutka ali celo očitka vesti za trpljenje, ki ga s svojim odnosom, izjavami in ravnanjem povzroča odsotnemu roditelju in sorodstvu po njegovi strani. Pri odtujitvenem sindromu pa, kot poudarja Dr.Gardner, ne gre le za indoktrinacijo (“pranje možgan”), v kateri bi imel otrok le vlogo pasivnega objekta, ampak sčasoma še sam aktivno prispeva in doprinaša k blatenju, obrekovanju in klevetanju odsotnega roditelja.
Odtujeni otroci pogosto zahtevajo da odklanjani roditelji nadaljujejo s plačevanjem preživnine celo po njihovi doseženi polnoletnosti, hkrati pa še vedno zavračajo stike z njimi. Običajno izjavljajo, da jih ne želijo videti nikoli več ali pa vsaj ne pred dvajsetim letom.

Dr. Gardner poroča, da takega otroka navadno vpraša: “Ti torej želiš, da tvoj oče nadaljuje s plačevanjem za tvojo hrano, obleko, stanarino in izobraževanje – in ga še vedno nočeš videti nikoli več. Se ti zdi to prav?” In pogosto dobi odgovor: “Tako je prav. Ne zasluži, da bi me videl, ker je podlež in plačevanje vsega tega denarja je dobra kazen zanj.” (Gardner, 1991).

Ne pretiravamo, če trdimo, da odtujevanje, ki ga izvaja prenekateri maščevanja željni roditelj z dodeljenim skrbništvom (pri nas žal najpogosteje matere), naredi iz otrok okrutna in brezsrčna bitja, na dolgi rok pa zelo verjetno problematične odrasle osebe z močno vprašljivo sposobnostjo zdravega partnerstva in starševstva.
Na drugi strani pa ne obstaja le odrinjeni roditelj, kot je to v Sloveniji najpogosteje oče, ampak prav tako tudi odrinjeni stari starši, tete, strici, bratranci, sestrične in celotno sorodstvo po njegovi strani. Tudi sosedje, prijatelji in znanci iz časov pred prekinitvijo stikov so od odtujenega otroka odrinjeni, pozabljeni in prezrti, prav tako kot vsi pozitivni spomini iz preteklosti, ki so kakorkoli povezani z odrinjenim roditeljem…
Zaradi egocentrizma roditelja z dodeljenim skrbništvom, ki odtujuje otroka iz želje po mašćevanju nekdanjemu partnerju, tako ne trpi zgolj ta ampak poleg njega še daleč širši krog ljudi, za katere nihče ne more poskušati trditi, da so si to zaslužili.Na daljši rok taka vzgoja otrok povzroča škodo in prikrajšanost širši skupnosti ljudi.
Družba mora spoznati, da je odtujevanje otrok enemu od roditeljev egoistično in škodljivo početje in da je treba proti njegovim akterjem nujno ukrepati učinkovito in zadosti zgodaj. Predodeljevanje otrok v okolja, ki ne bodo vršila odtujevalne vzgoje (drugi roditelj, reja), je lahko učinkovit ukrep, če je uporabljen še pravočasno. Ko se pri otroku že razvije višja stopnja odtujitvenega sindroma, je ukrepanje težje, vendar po Gardnerju še vedno možno (mediacije, terapevtske intervencije v PAS) .
Dr.Gardner pravi, da je najslabše pri odtujitvi otroka je, če zadevo “začasno” opustimo (obesimo na klin) v upanju, da se bo nekoč uredila sama od sebe, češ “ko bo otrok velik, bo že sam poiskal pot do mene” . Ne bo se. Pregovor, da čas zdravi rane, se pri odtujitvi ne obnese. Če zadevo prepustimo, da teče po svojem toku, pomeni to žrtvovanje otroka na oltar odtujitve ter njegovo obsodbo na družinsko neprilagodljivost in doživljenjsko izgubo odrinjenega roditelja.

Pripravil, Igor Fabjančič

Tako še zadnja stvar-upam,da bo za marsikoga poučna…

ČLANEK PAS

Dr.Richard Gardner našteva več pojavnih oblik sindroma otrokove odtujitve od starša (Parental Alienation Syndrome -PAS). Prva je kampanja blatenja, s katero otrok napada osovraženega in odsotnega roditelja. To litanijo zlahka sprožijo učitelji, advokati, sodniki ali socialni delavci in je običajno najmočnejša v prisotnosti osovraženega starša. Otrok se začne izogibati izgubljenega starša in govoriti z njim preko posrednikov (“ti povej očku, da ga ne želim videti). In se izogiba se vzeti obleke ali igračke od izgubljenega starša domov, da ne bi tam kontaminiral “ljubljenega” roditelja.Otrok lahko najprej kameleonsko eksperimentira, da pridobi obljube od vsake strani, da ne bo povedala drugemu. Otroci se hitro učijo na kateri strani je Otrok se uči da kar se najbolje prodaja je kakšna.
Otroci z absurdnimi izjavami kritizirajo izgubljenega roditelja.“Dela hrup pri mizi.”“Vzel me je v Disneyland, ko nisem hotel.”“Vedno govori o raketah za na luno.”“Naredi me, da jemljem ven trash”
To je le otrokovo posnemanje podobnega ravnanja pri odtujujočem roditelju:
..v odtujitvenem sindromu vztrajnost odtujujočega roditelja nikoli ni razumno povezana z resnostjo incidenta. Odtujujoči roditelj vidi v otrokovem odklanjanju dokaz neprimernosti drugega roditelja.”(Goldwater, 1991p.125)
S tem je povezano popolno pomanjkanje ambivalence tako pri odtujujočemu roditelju kot tudi pri otroku. Ta ambivalenca normalno karakterizira vsa človeška razmerja.Advokati vidijo v njihovih odtujujočih strankah
Otroci z odtujitvenim sindromom se izražajo kot popolne male fotokopije odtujujočega roditelja (Goldwater,1991 p.126).V izgubljenem roditelju ne morejo videti nič dobrega, v “ljubljenem” pa nič slabega. Če mu predočimo seznam dobrih in pozitivnih doživetij, ki jih je v preteklosti preživel z očetom, bo otrok povedal, da v nekaterih ni užival, za druga, da je bil v njih “prisiljen”, za tretja, da so bilav celoti “očetova ideja” in za četrta, da se jih več ne spominja. Na delu je proces pozabljenja (amnezije), v katerem se otrokovi dobri in pozitivni spomini na roditelja, od katerega je odtujen, povsem uničijo.
Četrto…
Obstaja mnenje, da je odločitev o odklanjanju roditelja avtentično otrokova. To opisuje Gardner leta 1992 kot “fenomen neodvisnega misleca” (independent thinker phenomenon). Ta fenomen v svojih izjavah pred sodiščem pogosto poudarjajo odtujujoči starši.
Kot je n.pr.tale izjava neke matere pred sodiščem:“Rad bi, da bi videval svojega očeta, vendar če to ne želi, se bom borila do konca, da zagotovim, da bo njegova odločitev spoštovana.”
Goldwater je nasprotoval:“Noben roditelj z dodeljenim skrbništvom ne bi pričakoval, da se sodnik odloči dovoliti otroku izostajanje iz šole, zato ker doslej ni maral hoditi tja. Zakaj bi potem sodnik iz enakega razloga odločil, da otrok ne obiskuje svojega drugega roditelja?”
Otroci, ki poudarjajo, da razmišljajo samostojno, pogosto uporabljajo besede in pogovorne fraze odtujujočega starša, kar postavlja njihovo trditev na laž. Odtujujoči starši mnogokrat delujejo na take načine, ki razodevajo, da ideja o odklanjanju odsotnega starša ni izvirno otrokova.
Gardner pravi:“Otroci niso rojeni z geni, ki jih programirajo, da odklanjajo očeta. Tako sovraštvo povzroči okolje in najverjetnejša oseba, ki doprinese k otrokovi odtujitvi od očeta, je mati!” (Gardner, 1992, s.75).”

Petič, obstaja povsem avtomatska, refleksna podpora ki jo otrok nudi “ljubljenemu” roditelju. Ta refleksna podpora lahko izvira iz prepričanja, da je “ljubljeni” roditelj idealna oseba, ki ne more narediti nič napačnega Iz otrokovega zornega kota je “ljubljeni” roditelj šibkejši in potrebuje obrambo.

Šestič, obstaja popolna odsotnost občutka krivde, kar se tiče čustev izgubljenega roditelja. “Ne zasluži, da bi me videl.”Ne obstaja hvaležnost za darila, usluge ali podporo otroku dano s strani odsotnega starša.
Gardner verjame da:“Pomanjkanja občutka krivde pri otroku tukaj ni mogoče preprosto razložiti s spoznavno nezrelostjo, ki je pogost primer pri zelo majhnih otrocih. Vendar pa to pomanjkljivo občutenje krivde govori o krutosti, do katere je odtujujoči roditelj sprogramiral otroka, tako da je ta povsem ravnodušen oblivious do učinkov njegovega sadizma na nedolžne žrtve(Gardner,1992, p.77).”
Sedmič, otrok si pogosto sposoja scenarije. Litanije, ki jih otroci proizvedejo pogosto vključujejo izraze in fraze “ljubljenega” roditelja. “Očkova nova prijateljica je kurba.” Ali so to lahko besede petletnika?
Končno, odtujeni otrok prenaša sovražen odnos na širšo družino osovraženega roditelja. “Njegova mama me je imenovala brat.” Otrok z odtujitvenim sindromom enako gleda na stare starše, tete, strice in bratrance. Nanje se jezi, češ da je vse njihovo ravnanje zgolj poskušanje, da ga pripravijo do tega, bi znova “vzljubil” izgubljenega roditelja. Doslej so bile navedene le klasične manifestacije odtujitvenega sindroma. Novejša spoznanja o naravi te motnje pa zahtevajo preciznejše in širše definiranje, ker so odkrili nove parametre.
To je posebno pomembno, če pojasnimo, da ta problem v družbi narašča. Zdaj odtijitev prizadene kar cca 90% vseh otrok v okoliščinah borbe ločenih staršev za dodelitev skrbništva (Gardner, 1992). Naslednja opazovanja kažejo, da so parametri PAS-a širši, kot so to verjeli doslej.

1)Odtujitveni sindrom lahko sprožijo nesporazumi med starši, ki niso povezani z dodelitvijo skrbništva. V začetku so trdili, da je PAS relativno nov pojem, ki je v načelu nastal zaradi sprememb kriterijev za dodelitev s skrbništvo. Ti kriteiji so označevali premik v sodnem pojmovanju najboljše otrokove koristi za razliko od tender years presumption in naraščajočo preferenco v odločitvah sodišč za joint custody namesto sole custody.

2)Obtožbe spolne zlorabe so lahko navidezneKer je oznaka PAS neustrezna v primerih, ko gre za resnično spolno zlorabo otroka, je customaty (in nujno za dobro otroka) najprej razlikovati med resnimi obtožbami zlorabe in tistimi, ki so podtaknjene.Gardner je l. 1991 opisal, kako se lahko odkrijejo podtaknjene obtožbe.V primerih podtaknjene obtožbe je nastala nova varianta obtožbe.Poimenoval sem jo virtualna (navidezna) obtožba. Nanaša se na tiste primere, katerih je zloraba zgolj hlinjena, njen namen je očrniti v nadaljevalnm programu očrnitve.Obstajal je primer, ko je mati očeta obtožila, da je prikazoval otroku sposojen videotrak s pornografsko vsebino. Čeprav je bil film holywoodska komedija z glavno vlogo Chevy Case, vrhu tega pa ta video izbral otrok sam, je mati na sodišču izjavila, da je bil film “sugestiven, erotičen in pornografski”. Po temeljitem zaslišanju otroka se sodnik ni strinjal, da bi bil film pornografski. Rekel je, da je bil otrok v resnici “razočaran s filmom”, vendar ne zato, ker bi bil film “pornografski” temveč zato, ker ni bil smešen.
Lahko pričakujemo, da bo število navideznih obtožb spolne zlorabev prihodnosti še naraščalo zaradi njihove subtilne narave, težjega preverjanja in ker sodniki ter advokati, ki so seznanjeni in vpeljani v PAS, postajajo vse bolj izurjeni v spoznavanju podtaknjenih obtožb.

3)Čas zdravi vse rane, razen odtujitve.Nekaj dokazov potrjuje, da so adolescenti, ki so se jim zgodaj ločili starši, bolj občutljivi (Frost&Pakiz,1990). Čeprav to potrjuje staro modrost, da čas zdravi vse rane, to ne velja v primeru PAS-a, kjer odmikanje časa prej slabša kot pa izboljšuje stanje. Vendar ne moremo reči, da je čas nepomemben: Nasprotno pri odtujitvenem sindromu čas ostaja življenjskega pomena z vse vpletene strani. Da bi ozdravil razmerje, otrok zahteva kakovosten čas z izgubljenim roditeljem, da bi nadaljeval in popravil pomenljivo zvezo, ki lahko obstaja od rojstva.. Nadaljevana komunikacija tudi služi kot preverba resničnosti.Ta nadaljevana komunikacija. Tako uporabljen čas pomaga, da se postavi po robu negativnemu učinku odtujitve. Odtujujoči roditelj pa po drugi strani potrebuje čas, da nemoteno dokonča indoktrinacijo otroka. Manipulacija s časom postane primarno orožje v rokah odtujevalca, ki ga uporablja, da strukturira, zasede in uzurpira otrokov čas, da prepreči “zastrupljajoč stik” z izgubljenim roditeljem. S tem krši pravico obeh, da preživljata skupni čas in spodbuja osnovni cilj odtujevanja.
Običajne zdravilne lastnosti časa so izgubljene, ko je uporabljen kot primarno orožje, da prizadene izgubljenega roditelja z odtujevanjem njegovega otroka.

4)Stopnja otrokove odtujitve je direktno proporcionalna času, ko je bil izpostavljen vplivu odtujevanja.
Še en razlog je, zakaj je čas tako pomembno orožje v rokah odtujevalca. Z odmikom časa otrok naraste in postane sodelavec v odtujevanju.
Sodnik, ki morda ne bi poslušal devetletnikove zahteve, da ne videva svojega očeta, bo morda bolj nagnjen k temu, da posluša starejšega, “pametnejšega” in bolj artikuliranega trinajstletnika. Prelaganje sodne odločitve na poznejši čas ne le da podpira indoktrinacijo in pranje otrokovih možgan in doprinaša in doprinaša k oddklonitvi prosilca za stike, temveč zagotavlja odtujujočemu roditelju v samem otroku močnejšega zaveznika na končnem sodnem naroku.
Žal je tako čas kupljen z lažnimi obtožbami za spolno zlorabo, s sumničenji, da je otrok v nevarnosti, če ima stik z izgubljennim roditeljem., in z zahtevami za preložitve sodnih obravnav, nadaljevanja in postponements. Včasih so celo psihološki testi in psihiatrična vednotenja postavljena v službo odlagalnih manevrov, ob drugih priložnostih je psiho-legalna ekspertiza naprednejša…Psihološko testiranje lahko primerjamo s sposojeno pištolo uperjeno na sodišče, da se ga prisili k negativnemu mnenju o roditelju pod krinko ekpertize (Goldwater, 1991 p.123). Cilj odtujujočega starša je jasen: prikrajšati izgubljenega roditelja, ne le za otrokov čas, temveč tudi za čas otroštva. Odtujitev se ne pojavi čez noč. Je postopen in konsistenten proces, ki je direktno povezan s časom, ki je bil porabljen za odtujevanje. Daljši ko je čas, ki ga otrok ali otroci preživijo z odtujujočim roditeljem, močnejša bo njihova odtujitev. Njihovo vcepljeno sovraštvo do izgubljeneega roditelja se ne zmanjša v času odsotnosti od njega, marveč postane močnejše, preprosto zato, ker so v rokah odtujujočega starša neprestano učeni sovraštva in imajo neomejene možnosti, da to sovraštvo prakticirajo. Nimajo nobenega časa, da bi se naučili alternativnih reakcij, kot zgolj sovraštva.To je eden od razlogov zakaj v resnih primerih Gardner(1992) predlaga popolno odstranitev otroka od odtujujočega starša z možnostjo nadzorovanih obiskov.

5)Počasnost sodnih postopkov je lahko v korist strategiji in taktiki odtujujočega roditelja

6)Odločna sodba sodišča se zahteva proti silam odtujevanja

7)Pretirano odtujevanje lahko povzroči duševno bolezen pri otroku.

8)Malo vemo o srednje in dolgoročnih učinkih odtujitvenega sindroma na njihove žrtve. Največja bela lisa v našem razumevanju PAS sindroma ostaja naše pomanjkljivo znanje o tem, kaj se zgodi žrtvam odtujevanja na srednji in dolgi rok.
Kratkoročne posledice so znane in vidne. Odtujevalec izkusi sladkost maščevanja in vznemirljivost “zmage”. Roditelj, ki mu ni bilo dodeljeno skrbništvo izkusi grenkobo izgube otroka, ali še slabše, otrok.Ena stran starih staršev, sorodnikov in prijateljev je podobno prizadeta in povsem odpadejo.
Veliko bolj resen je učinek na samega otroka, ki izkusi veliko izgubo, primerljivo s smrtjo roditelja, dveh starih staršev in vsega sorodstva ter še prijateljev izgubljenega roditelja. Vse naenkrat…
Lahko vidimo, da to predstavlja izgubo za otroka, ki je celo večja od smrti enega roditelja.
Ker je otrok nesposoben, da spozna izgubo, oziroma jo preboli, postane to tragedija velikih razmer v življenju otroka.Resnost te tragedije se ne more preceniti. To so znane in relativno kratkoročne posledice.
Kaj pa srednjeročni učinki?
Srednjeročni učinki so povezani s stalno (za nasprotje od začetne odsotnosti) odsotnostjo izgubljenega roditelja (ne pozabimo tudi starih staršev, sorodnikov in prijateljev), kar ima svoj vpliv na otrokov razvoj. Ponavadi otroci, ki so zrasli brez roditelja ali starega starša, pravijo da “nekaj manjka” v njihovem otroštvu. Kaj s tem mislijo? Izgubljena je vsakodnevna interakcija, učenje, podpora in ljubezen, ki jo normalno izkazujejo starši in stari starši. V primeru smrti je taka izguba neizbežna. Če pa je taka izguba povezana z odtujitvenim sindromom, je neodpustljiva, ker se ji je možno izogniti.
Kaj pa dolgoročni učinki? Vsakdo, ki je žrtev odtujitve, trpi za določenimi dolgoročnimi motnjami. Take motnje zadenejo tudi odtujujočega roditelja, ki v nasprotju z začetnim zmagoslavjem, le stežka občuti celotno izkušnjo kot nekaj ugodnega.Tudi če odtujujoči roditelj v kasnejših letih ne občuti krivde ali obžalovanja za svoja dejanja, lahko razvije nekaj simpatije do svojega otroka, ki mu je bil odvzel drugega roditelja.Roditelj brez dodeljenega skrbništva izkusi izgubo a tudi nadaljevanje skbi za otroka.Ker se pomanjkanje stika z otrokom lahko nadaljuje leta dolgo, se lahko prav tako tudi občutek izgube nadaljuje leta.
Resno in povsem brez potrebe trpijo stari starši.
Gardner 1992 opisuje primere najmanj dveh še dokaj zdravih starih mater, ki sta umrli dobesedno zaradi strtega srca ob izgubi svojih vnukov.
Seveda je tu otrok tisti, ki največ trpi.

9)Potrebne so nadaljne raziskave:-kakšne so dolgoročne posledice za odtujene otroke, ko prestopijo prag odraslosti? -do katere stopnje se lahko njihovo razmerje z izgubljenim staršem vzpostavi na novo? -ali je njihovo razmerje z odtujujočim staršem stalno harmed v kasnejši odraslosti?-kaj se zgodi z odtujenimi otroci, ki jim neskrbniški roditelj umre, brez da bi kdaj koli ponovno vzpostavili stike in razmerje z njim?-ali se v takem primeru njihovo občutje krivde intenzivira če ja, kako ravnajo z njim?-ali se lahko njihovo razmerje do izgubljenega roditelja, a v zvezi s tem seveda tudi razmerje do odtujujočega (ne pozabimo, nekoč : “ljubljenega”) roditelja, sploh kdaj normalizira?-kako vse to vpliva na njihove lastne starševske sposobnosti in vzgojo njihovih lastnih otrok?
-če se njihovo razmerje z izgubljenim roditeljem ne obnovi, potem lahko izgubljeni starš postane izgubljeni stari starš. Kako bo to vplivalo na vnuke?

10)Problem otrokove odtujitve od starša je mnogo resnejši, kot se je to pojmovalo doslej.Če gledamo s tega vidika, je problem PAS-a zelo resen.Pogosto govorimo o zaščiti in ohranjanju družinskih vrednot, vendar ob tem pozabljamo, da imajo tudi razpadle družine vrednote in pravice (kot je videvanje in obiskovanje otrok), ki morajo ščitene in spoštovane, zato da se prepreči nadaljnje razpadanje in popoln kolaps. Če se stvari zanemarijo, pomeni to žrtvovanje cele generacije otrok na oltar odtujitve, ter njihovo obsodbo na družinsko neprilagodljivost in doživljenjsko izgubo roditelja.

Jaz sem o tem sindromu veliko našla kar z vpisovanjem gesla v google (probaj agleško in slo različico ipd). Avtoriteta tega področja je zgoraj omenjeni dr. Gardner in v angleščini se na spletu marsikaj strokovnega najde.

Žal v Sloveniji tega sindroma sodišča ne upoštevajo, kot da to ne obstaja in da otrokom ne škoduje zato ti pa težko svetujem kaj stroiti zaradi tvoje osebne stiske. Z literaturo si boš le pojasnila mehanizem delovanja sindroma, otroku pa žal ne boš mogla pomagati (pri nas sodišča žal ne “znajo” stopiti na prste manipulatorjem, ki uničujejo otroke!)

nova
Uredništvo priporoča

Moje mnenje je, da v se v člankih preveč poudarja krivda tistega starša, pri katerem otrok živi. Kaj pa krivda nerezidenčnega starša?

Jaz sem otrok ločenih staršev. Živela sem z materjo in njenim možem in spomnim se, da so se z očetom dolgo tožarili za skrbništvo in preživnino. Pa vendar me to kot otroka ni prizadelo. Moja mati nikoli ni prepovedovala stikov z očetom ali ga blatila. Vendar pa očetu zamerim, ker me ni poklical po telefonu, obiskoval. Videvali smo se v glavnem le med poletnimi počitnicami, pa še to sem ga jaz poklicala in vprašala ali lahko pridem.
Moja starejša hči je očeta v 8 letih videla le redko. Poklical je enkrat na leto, za rojstni dan poslal čestitko. To je vse. Živi na drugem koncu Slovenije in kadarkoli smo se tja peljali na kak obisk k sorodnikom sem jo vprašala, ali želi k očetu. Pogosto sem ji povedala, da sem pripravljena posredovati pri očetu za stik, kadarkoli bi ona izrazila željo. Nikoli ga nisem kritizirala. Razšla sva se na mojo željo in pri njemu je bilo zaradi tega malo zamere, vendar pa se nisva nikoli resno skregala, torej bi bilo za pričakovati kolikor toliko normalne odnose. Ko se je oče na otroka spet spomnil je bila deklica stara 12 let. Sedaj si on stike želi, ona jih zavrača. Jaz mislim, da bi bili stiki zanjo dobri in jo k stikom spodbujam, vendar je ne bom nikoli silila. Mislim, da se mora tukaj za odnos potruditi oče.
Po drugi strani pa se z bivšim možem videti ne moreva, sva kot pes in mačka, pa otroka do očeta nimata odklonilnega odnosa. Je pa zopet oče tisti, ki stikov ne jemlje resno. Otrok po telefonu ne pokliče, ne gre na nobeno predstavo v šolo ali vrtec. Z ničemer se ne trudi, da bi bil resno vključen v življenje otrok. Še tisti stiki, ki so določeni so mu odveč, ker bi on imel otroke, ko bi imel čas (ko ni nobenega piknika, rojstnega dneva,…ki se ga mora udeležiti).

Meni pač nihče ne more reči, da je moja mati kriva, da sem se od očeta odtujila, niti da sem jaz kriva, če so moji otroci odtujeni od očeta.

Ne rečem nič, so take matere (tudi na tem forumu), kot jih opisuje v člankih. Še več je očetov, ki se za stike z otroci ne trudijo dovolj. Stike po sodnih odločbah jemljejo za pravico in ne za dolžnost, kakor tudi se ne čutijo dolžni sodelovat pri vzgoji, it enkrat na leto na roditeljski sestanek in gledat otroka na kak šolski nastop ali nogometno tekmo. Tudi to otroke prizadane in tudi zaradi tega imajo lahko otroci občutek, da jih nekdo ne mara in da samo išče izgovore. Ko oče reče, da ni prišel na nastop zato, ker ni dovolila mama? Halooo? Mene sploh vprašal ni. Pa konec koncev, lahko pride tudi če me ne vpraša. Kdo mu lahko npr. prepreči priti na stadion na nogometno tekmo? Nihče. Ampak najlažje je krivdo na mamo zvaliti.

Jalur, PAS sindrom je specifična težava otrok, ki jih rezidenčni starš odtujuje nerezidenčnemu in se dogaja pri zelo majhnem % otrok ločenih staršev. Se strinjam, da veliko več otrok trpi zaradi očetovske brezbiržnosti, vendar je Rosemary postavila zelo specifično vprašanje in menim,d a razpravljanje o drugih problematikah pač smeti tole temo.

Sory, nisem imela namena menjati temo. Na zadeve se ne spoznam, samo po definiciji je PAS sindrom otrokove odtujitve od starša (Parental Alienation Syndrome -PAS) . In kot vzrok odtujitve se vedno krivi mater (oz. rezidenčnega starša), pa odvetnike,… Nerezidenčni starši pa so vedno zlati, al kaj? Pač, tako jaz razumem otrokovo odtujitev od starša. Razlika je samo v tem, da se v primeru, da se tako obnaša rezidenčni starš potem vlačijo po sodiščih in je rezidenčni starš lahko kaznovan, če pa se tako obnaša nerezidenčni starš pa je to sprejemljivo tudi za psihologe in sodnike.

Jalur, ja zadeva se imenuje sindrom zato, ker ima specifične simptome posledic, ki nastajajo SAMO v primeru namernega odtujevanja.

Odtujenost nerezidenčnega starša, ki je posledica njegove nezainteresiranosti nima simptomov PAS temveč drugačne simptome. Mogoče je bolje, da se oglašaš v temah, ki jih poznaš in na strogo strokovna vprašanja .- vprašanje se nanaša direktno na ta sindrom in iskanje strokovnie literature o tem – raje ne odgovarjaš s svojimi osebnimi težavami. Ime sindroma ne pove vsega o vsebini. in ja Jalur, za PAS so krivi izključno rezidenčni starši in odvetniki, ter v Slovneiji še posebej nesposobnost vključenih institucij, da bi preprečili to zlorabo otrok, nihče drug! Pa brez zamere.

Članki, ki jih navaja anonimna žal vsebujejo le informacije potegnjene iz konteksta Gardnerjeve teorije, ki služijo nekaterim očetom v Sloveniji za opozarjanje na njihovo konkretno problematiko, oz. delčke, ki so jih za svoje članke pač sfiltirrali novinarji ob različnih priložnostih, tako da je za resno poznavanje tega fenomena najbolje iskanje originalne strokovne literature.

Aja pa še to Jalur, rezidenčni starš, povzročitelj PAS je lahko tudi oče (kot npr. v našem primeru), da ne bomo vsevprek po materah šimfali. Zato tudi strokovnjaki pišejo o staršu kot takem ne o očetu ali mami kot ponavadi potem zaključujemo ljudje iz naših lastnih izkušenj in zgodb.

Pozdravček Anonimna, Jalur in Lena!

Najprej vsem hvala za odziv in pogled.
Prebrala in razmislila sem o vaših člankih ter tudi sama malce raziskala. Iščem tako strokovno literaturo ali mnenje kot življenjo izkušnjo odtuijitvenega sindroma. Tako, da vsako vaše mnenje šteje in je zelo zaželjeno.

Žal v Sloveniji nisem dobila dovolj strokovne literature. PAS sindrom se opisuje, kot odtujitev otrok od starša, največkrat očeta in sicer kot zlo namerno( maščevanje) ali pa strah starša pri katerem otroci bivajo.(internetna stran mali princ, mnenje klin. psihologinje,..) To je motiv s katerim preprečuje stike otrok z drugim staršem.

V ospredje bi postavila vprašanje, na katerega nisem našla odgovora. Ali je za PAS sindrom možen tudi vpliv očeta ali matere, pri katerem otrok ne živi? V smislu tega, da z starš z njim ne zna komunicirati ali pa je posledica PAS: A predhodno hudo nasilništvo v družini
B alkohol
C duševna motja starša, pri katerem otrok ne živi

Iskreno lepo Vas prosim za pomoč, strokovne poglede ali kakšno koli izkušnjo.
Vsem se Vam najlepše že v naprej zahvaljujem.

Za otroke smo vsi odgovorni.Nekoč bodo prav oni krojili družbo.

Rosemary

Meni se zdi vseeno zanimiv tudi vidik odtujitve, ki ga je osvetlila Jalur, čeprav ne sodi v samo definicijo sindroma. Mogoče tudi zato, da ne bi kak brezbrižen starš izrabil prave definicije za zagovor.

Glede na moje poznavanje efektov tega sindroma je vzrok izključno v manipulaciji enega od staršev. Pri nas je to celo posledica psihično labilne in bolestne tašče (poleg seveda otrokovega očeta) in se je manipuliranje izvajalo predvsem v letih pred ločitvijo (saj je upokojenka imela 24 ur dnevno časa za izvajanje svojega maščevanja nad snaho, ki ji je prevzela njenega “ljubega” sinka za katerega pa ona ob rojstvu itak ni mogla sama skrbet in ga je predala svoji mami, tko da je cela familija polna nezdravih traum in zasvojenostnih “skrivnosti”), saj so bile po 2h letih ločitvenega procesa (ko je bila postavljena uradna diagnoza, vendar pravzaprav še ni bilo dovolj časa, da bi se PAS v polnosti razvil – gre za najstnika, ki je do takrat že kolikor toliko razvita osebnost, pri majhnem otroku, maj od 6 let pa sta 2 leti seveda ogromno časa) efekti že zelo zelo hudi.

Lastnosti nerezidenčnega starša glede na moje poznavanje zadeve sploh ne vplivajo, pogosto je krasna osebnost, ki pa se je povezala z moteno-manipulativno osebnostjo v skupnost, kjer se je rodil otrok. Motena osebnost-izvajalec odtujevanja ima ponavadi psihične težave oz. motnje (ni nujno da psihično bolezen, da se razumemo), ki se odraža predvsem v bolestni ljubosumnosti, posesivnosti, pogosto celo v agresivnosti. Glede na te lastnosti sklepam, da gre morda za pojave pod A, B in C v matičnih družinah manipulatorskega (povzročevalnega, rezidenčnega) starša.

Osebno ocenjujem (glede na poznavanje problematike in glede na število ločitvneih zgodb, ki sem jih spoznala – tudi z obeh strani) bi celo rekla, da v primerih, da je nerezidenčni starš osebnost A, B ali C, soodvisnik kot partner na drugi strani ponavadi nima težav, ki bi vodile v PAS. V takih primerih gre bolj za zdravo skrb za otroka in vzpostavljanje za otroka varnih stikov. Pri PAS sindromu je poleg onemogočanja stikov bistven element sovražni govor in manipulacija z otrokom. V primeru realnih težav (nasilje, alkoholizem ipd) pa so to zadeve, ki jih čuti in pozna tudi otrok in so realne, tako da si tudi otrok na podlagi efektov zanj o teh lastnostih nerezidenčnega starša ustvari svoje lastno mnenje brez manipulacije drugega starša. V teh primerih po mojem mnenju prihaja do drugih efektov pri otrocih kot pa v primeru PAS sindroma (nekateri so morda podobni, vendar jih ne smemo zamenjevati).

V primeru PAS sindroma otrok na podlagi delovanja rezidenčnega starša, ki z njim manipulira razvije povsem nerealno (negativno) podobo o drugem staršu, ki z realnostjo nima nobene zveze. Ta negativna podoba je le plod bolne domišljije rezidenčnega staša, ki si umišlja vse “nevarnosti” zaradi katerih preprečuje stike (mogoče si mal preberi Odin42 zgodbo, ta se meni osebno zdi en šolski primer manipulacij, ki vodijo v PAS). Večinoma je ta nerezidenčni starš popolnoma “nedolžen” in niti pod razno nima takšnih lastnosti kot jih v njem vidi bivši partner. Ta je kot sem že omenila popolnoma v nekem “svojem svetu” (ker cela okolica stvari vidi drugače in ga ocenjuje drugače, laiki take ljudi označujemo s patološkimi lažnivci). Na ta nerealen pogled na svet je seveda imela ključen vplih matična družina tega starša in sedaj to ta starš s polno mero prenaša na svojega otroka in tako vpliva na nove generacije duševnih in čustvenih pohabljencev.

Mimogrede Rosemary – kaj je pravzaprav tvoj osebni motiv raziskovanja te tematike? Študij ali osebne izkušnje?

Natanko tako poteka vse v mojem primeru. Za enkrat še otrok nevtralizira vse negativne dejavnike s strani otrokove matere in babice, ko se izvajajo z menoj stiki (tisti redki, ki jih otrokova mati ne uspe preprečiti zaradi domnevnih bolezni). Ostajam strpen in vztrajen. Kaj bo pa čas prinesel, pa je odvisno samo od otroka in njegove “moči”, Sicer pa otrokova mati natanko ve, da se uspeh PAS sindroma močno poveča, če se stiki med menoj in otrokom zmanjšajo. Preko sodišča ji to še za enkrat ne uspeva, preko domnevnih boleznih (za navaden prehlad otroka zadrži doma in prekine stike) pa ji lepo uspeva. Takrat ko je otrok bolan, ga ne smem ne videti (čez okno) niti slišati po telefonu. Popolna karantena.

Pozdravljeni
Zna kdo povedati, koliko sodb je bilo v Sloveniji že izdanih in je bil potrjen odklonilen sindrom oz. pas sindrom.
Vsem se zahvaljujem za informacije. Lp

Simptome odtujitve prepoznajo sodni izvedenci. Problem pa je, ker je starša, ki odtujeje, praktično nemogoče sankcionirati. Odujevalec sam sebe prikazuje kot edini “the good” starš, drugega starša pa kot “the bad and the ugly”. V resnici pa je odtujevalec tisti starš, ki je abusive, škodljiv.

Rešitev je, da se otroka nemudoma vzame iz skrbništva starša, ki odtujuje in da gre k zdravemu staršu. Ker za PAS sindrom je kriv in odgovoren tisti starš, pri katerem otrok preživi največ časa. Stopnja odtujitve je premosorazmerna s ČASOM.

Sodišča le ugotovijo PAS sindrom, ki se v sodnem procesu, ki lahko traja tudi dve leti (naroki, obravnave, sodni izvedenci), le še poglobi. In se nazadnje zapiše, da je otrok že tako odtujen, da mu stik z drugim staršem predstavlja stisko.

Institucije v zvezi s PAS sindromom ne ukrenejo ničesar. Iz institucije sodišča se potem PAS preseli na psihiatrijo za mladoletne ali v vzgojne zavode.

V vzgojnih zavodih in na psihiatriji za mladoletne je večina otrok iz razbitih družin podivjanih ločenk in podivjanih ločencev.

Škoda odtujevanja se začne kazati, ko otrok pride v najstniška leta.

Točno tako.

Sodišča PAS sploh ne sankcionirajo.
Najraje zavlačujejo, da so otroci polnoletni (tudi več kot 10 let), potem pa se jih ne tiče več.

PAS je velik problem, ki se mu ne posveča dovolj pozornosti. Izredno negativno vpliva na otroke, zelo pomembno je, da se kriminalko, ki očetu odtujuje otroke takoj sankcionira ter otroku pomaga do stikov z staršem ki stikov ne omejuje(99% je to oče).
Dejstvo je, da veliko žensk po ločitvi omejuje stike otrok z očetom in obenem poskuša preko otrok od očeta izsiliti čim več denarja. Očeta tudi črni, češ, da, če bi jih imel dovolj rad bi jim plačal vse kar jim pride na pamet.
Od otrok tudi zahtevajo, da lažejo, z namenom povišati preživnino in zmanjšati stike z očetom po sodni poti.
Otroke uporablja kot orožje za izsiljevanje, kar je podlo in predvsem slabo za otroke.
Tako delovanje ni v skladu z najboljšim dobrim otrok. Piši na CSD center za socialno delo, na šolo otrok in na Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve, Varuhu otrokovih pravic in Varuhu načela enakosti.
Ob kršitvi 190 člena kazenskega zakonika (odvzem mladoletne osebe) v primeru ko mati otroka ne pripravi na stik, ki je določen s sodno poravnavo OBVEZNO prijavi odvzem mladoletne osebe na policijo in sicer vsakič, ko se zgodi.
Določen del bivših je nasilnih in te je potrebno ustaviti, ustavite jih tako, da dosledno prijavljate omejevanje stikov in vložite COVL – izvršbo, če mati omejuje stike.
Po pričevanjih policistov, ki pridejo dnevno v stik s takimi kriminalkami, ki uničujejo svoje otroke in povzročajo PAS se stvar nikoli ne izboljša sama od sebe, se samo poslabša.

PAS ni najti v literaturi, ker ga ni, nikoli ni bil uradno priznan. Glede njegovega avtorja pa se malo poducite, tako da preberite tole:

http://www.leadershipcouncil.org/1/pas/RAG.html

https://www.youtube.com/watch?v=61PCfHX36oI

New Report

Close