kdaj povedati otrokom za ločitev?

Zanima me, za vse, ki ste to dali skozi, kdaj in kako ste povedali otrokom za ločitev? Imava dve hčerki 14 in 7 let stari.

trenutno je šele začetek razhajanja, vendar odločitev je padla, z moje strani 100%, čeprav bi partner kar še vztrajal. narazen greva izključno zaradi naju, najinega težavnega odnosa, enostavno nisva za skupaj….

torej, a počakava, da se uredijo najprej premoženjske zadeve, ko bova videla kako in kaj bo s kreditom in hipoteko..? do konca imam namen ostati tam, saj sem solastnica stanovanja in šele ko me bo sposoben izplačat, bom lahko kupila svoje stanovanje. on se noče izselit.

hvala

Starejša je že kar velika in najbrž tudi sama opazi, da ni vse v redu med vama. Mislim, da je dobro, da imata pred razkritjem vsaj osnovne stvari dogovorjene. Se pravi, kako bosta rešila stanovanjski problem, kje bosta otroka. Če pa nameravate dejansko še kar nekaj časa živeti skupaj ločeni, pa je najbolje, da povesta takoj.

Otroke skrbi, ko vidijo, da se nekaj dogaja, zato jim je dobro pojasnit. Sama veš, koliko dojemajo dogajanje in ali bosta sami kaj vprašali. Ali pa bo nekako treba z besedo na dan.

Ravno zdaj imajo pri enem od otrokovih sošolcev ločitev in tisti otrok ima toliko skrbi, da verjeti ne moreš! Pa niso tako majhni, so že najstniki, ampak meni sploh na pamet ni prišlo, da se jim ob tem porajajo vprašanja, ki niti nimajo neposredne zveze z ločitvijo. Recimo: kam bo potem mamica hodila v službo, če se bodo odselili, ali bodo imeli dovolj denarja in podobno. Take že skoraj odrasle skrbi.

Jaz sem pa takega mnenja-otrok ima pravico do resnice,seveda primerne njegovi starosti in njegovemu razumevanju.Glede na to,da je starejša že pubertetnica,bi se z njo lahko nekako okvirno pogovorila,saj tako nebi razmišljala v tem smislu,kot je Ločevalka napisala-dejansko tako kot je-nikakor pa ne izkrivljati zadeve.Hkrati pa jima seveda če je le mogoče oziroma je nujno povdariti,da za to ločitev nista krivi hčerki in da ju imata še vedno oba enako rada,ampak da se je pač odnos med vama z možem skrhal in pač je bolje,da gresta narazen.Velikokrat otroci mislijo,da so oni krivi za ločitev staršev in tu se zna potem pokazati in odražati na vseh otrokovih področjih,tako da previdno.Seveda je to samo moje mnenje,kako bi jaz naredila
Za konec pa ti želim vso srečo in razumno odločitev,kaj boš naredila in kako

Sva pred tem, da bova povedala otrokoma, ki sta najstnika, da se ločujeva. To mi je najhujše od vsega skupaj. Kako povedati, kako bosta odreagirala, kakšne posledice bosta imela do konca življenja, a bosta postala problematična, zasovražila enega ali drugega starša … Kar odlašava in odlašava s tem. Zdaj imajo še toliko stvari v šoli, da res ni pravi čas, ampak enkrat bo treba.

Kako povedat?? Ne morem verjet, da si s tem delate taksne probleme…. Res ne! A ste res zadnjih nekaj let tako blefirali otrokom in se trudili igrat srecne druzinice, da ste zdaj zabredli v godljo lastnih iger, sprenevedanj in lazi, ali delate iz muh slone?
Locitev se NIKOLI ne zgodi iz danes na jutri, vedno, ampak res vedno nekaj prej ze nekaj ne stima, vsaj nekaj ne… in otroci to cutijo ter vedo, torej se odkrito pogovoris z njimi, ce so najstniki.. ne vem no, imam dva najstnika, mi se menimo o vseh zadevah odkrito, no razen o spolnosti. Pa tudi ne stekam, ce nekaj casa ni slo, kaj ste pa takrat otrokom razlagali? A niste nic otrokom povedali, npr. ko ste bili kdaj zalostni, jezni, uzaljeni, prizadeti, ali npr. na novo zaljubljeni ce ste varali ???? Joooj, jaz se o vseh teh zadevah pogovarjam z otroci, sicer jih ne zanima ne vem kaj, ampak jaz cutim potrebo da se poznamo, zato jim hodim v sobe pa tezim, saj me imata rada, vceraj smo zaspali skupaj stisnjeni, eto… Mi imamo pac tak sproscen odnos, dokler so pridni, ce niso jih pa lamam skup, hahaha…

Problem je, ce se otroci ne strinjajo, to je pol drugo, ce se moji ne bi strinjali z locitvijo, se jaz ne bi locila, vsaj dokler ne pridejo ven iz kriznega obdobja, ampak bi tipu dala noz na vrat in rekla: odprta veza.

Je tak, Monica? Odprta veza je najboljsa, hahaha, mene zdaj kak mesec osvaja en ki hoce imet odprto vezo, sva bila ravno na malici, pravi: jaz zasluzim okoli 15 cukov, poskrbel bom da bos lepo zivela, nosil te bom po rokah, ampak zivimo pa vsak v svojem stanovanju.. Eto.. Ko se in ce se privadim na to misel – idealno! Nobenih kosil zanj, nobenih problemov, cunj in ne vem cesa, edino problem imam, ker boma mogla vseeno te nekak seksat, jaz pa o seksu raje govorim kot pocnem, hahahh.
Na vsak nacin se pa jaz ne bi locevala, ce bi bila moja pubertetniska otroka proti locitvi, vem da to za otroke v neki fazi ni ravno fina situacija. Moja osebna izkusnja pac.

Joooj kako sem zivcna, se vidi, kr nekaj pisem in pisem, samo da se ne rabim posvetit bistvu problema ki me tukaj caka….

Otrokom povedati takoj, ko se odločiš za ločitev. tako ali tako hitro ugotovijo, da se v družini nekaj dogaja kar ni ok. Pogosto se otrok boji vprašati.
S sinom sem se že pred ločitvijo pogovarjala. Sam je opazil pogoste prepire, mojo žalost, …
Vseeno mu je bilo težko povedati. Povedala sem mu pa sama, ker njegov oče tega ni bil zmožen. Popoldan sva preživela v joku in objeta. Ampak ni mi žal. S tistim dnem se je začelo novo poglavje najinih življenj. Takrat še nisem vedela, vem pa danes, da je to boljše poglavje kot tisto pred ločitvijo.

Nikakor se pa ne strinjam s tem, da če se otrok ne strinja z ločitvijo, potem se pa ne ločit. Za moje pojme je to oslarija. Otrok se nikoli ne strinja z ločitvijo. Naj bo star 5 ali 15 let.
Ne morem si predstavljati, da bi vzgajala svoja dva sončka v živčni vojni pod isto streho z nekom, ki ga ne prebavljam več. On pa mene ne. Zakaj, za vraga, bi porabljala čas in energijo za moškega s katerim se ne razumem, namesto da bi jo posvetila otrokoma? V svojem domu želim biti sproščena, umirjena. Ne pa v njemu imeti osebo ob kateri se počutim slabo.

noni zadela si terno,kaj ces lepsega kot vsak na svojem,tece samo med in mleko,dokler tece,ko pa ga zmanka,pa jasno ze tako ali tako je vsak na svojem,ni kaj delit in ko ni kaj delit tudi ni prepira.

glede sexa,ti samo govori o njem,toliko da ga bos ze z besedami zmatrala,sicer ti pa ostane se en nacin-uspavalne tablete zanj,vendar se o nacinu jemanja in nezazeljenih ucinkih posvetujte pri zdravniku ali farmacevtu haha

no takole. ta starejši hčeri sva novico kar povedala. rekla je, da je vesela, kasneje mi je sporočila, da naj pač naredim tako, da bom jaz srečna…..in da je že prav tako, da razume, da je to v dobro vseh, kot sem ji tudi povedala. sedaj pa sem malo zbegana glede njenega obnašanja, čeprav ji nič ne oporekam, saj jo probam razumet, da ji ni enostavno. zdi se, kot da me ignorira, hodi mimo mene, kot da sem največji bavbav, morda se pa le meni tako zdi.

a je morda bilo preveč, če sem ji rekla, da si želim, da bi bila z mano, da pa ima, ker je že dovolj stara, možnost se sama odločit kje bi raje živela.

vem, da moram bit trdna in močna zaradi sebe, pa kljub temu se bojim te grozne zamere svojega otroka.

Mislim, da je prav, da si ji tako povedala. samo nikar sedaj tuhtat o zameri, ker znajo otroci takšne stvari začet uporabljat za manipulacijo, kar jim lahko na koncu zelo škodi. nič kriminalnega ne delaš, ampak to kar misliš, da je najbolj prav. tudi otroci se morajo naučiti prenesti svojo bolečino.

Spremenljivost počutja pri otrocih in muhavost bosta sedaj stalna spremljevalca hčerinega obnašanja do ureditve razmer. Itak pa je v puberteti in se na splošno tako vede…moraš razumet, da je ločitev staršev za otroke velik udarec, odrasli vidimo naprej in imamo vizijo za svoje žviljenje, otrokom pa se njihovo življenje sesuje v prah. Ne si pustit vcepljat slabe vesti zaradi te odločitve, vendar bodi obzirna tudi glede čustev svojih hčerk. Poskusi z malo empatije ..predlagam,d a si prebereš kakšno knjigo, ki opisuje doživljanje otrok pri ločitvah in boš lažje razumela, pa tudi kak nasvet je notri kako reagirat.

Ce jo zelis pri sebi, bi ji rekla da bo pri tebi.
Sicer pa ne stekam, 15 let je stara in nas sprasujes, daj vprasaj njo, pelji jo na drink, pojdita nekaj skupaj delat, v kino in do frizerja, na masazo in se pomenita, pri 15tih sem jaz ze seksala in imela resnega fanta, pa pri njih na pol zivela…

Drzi se in ne boj se otrok, to oni vse zacutijo in bos imela se kaksne probleme kdaj, lepo se pomeni z njo, s tem ko si ji povedala je ocitno zanjo shock in se zdalec zdaj ne smes nehat o tem govorit, zdaj je ravno cas, da jo najdes in se zblizata! Hceri bi lahko bila naaaaj naaaaj prijateljica.

hvala za odgovore…

hvala NoNi tudi tebi,
rada berem tvoje odgovore na vseh forumih. spraševala sem pa zato, ker sem pač včasih negotova, saj veš, rada bi naredila kar najbolj prav in neprijetno predvsem zaradi otrok, čeprav je ponavadi taka zadeva neprijetna za vse, še najbolj pa za otroke. glede na to, da imate izkušnje s takimi zadevami na tem forumu, sem se pač obrnila po nasvet, mnenje….

Ti povem glede otrok svojo izkušnjo! Če se vidva oba strinjata z ločitvijo in globoko v sebi vesta, da je to najboljša odločitev za vaju in otroka, ne bo toliko težav! Če pa je v TO 100% prepričan le eden izmed vaju (tako je bilo pri meni), so pa težave ŽE na obzorju.
Ker če eden od partnerjev izgubi družino oz. zanj floskulo, ki mu nudi vse udobje, eksistenco in družbeni ugled, se bo začel boriti, da to ali vsaj del tega (otroci) obdrži.
Nekaj časa poskuša manipulirati še z ženo ( izklapljanje elektrike itd.), ko mu to ne uspe, se preusmeri na otroke! Kako bi lahko bilo (v glavnem lepo), če mama ne bi storila tega in tega! Če ne bi razdrla družine! Nikoli se ne bo pripravljen pogovarjati o tem, zakaj je do tega prišlo, niti o tem, kako otrokom olajšati situacijo!
Taki moški postanejo največji “reveži” na svetu in zanimivo je, da otroci velikokrat stopijo na njihovo stran! Saj kadar so prisotni oz. lepo postreženi, ko je skuhano in zlikano, ko so otroci poštimani in ljubica popedenana, znajo biti tako zelo prijetni! In tudi kakšen sladek poljubček in evrček pade otroku by the way!

Torej, če se vajina zveza zaključuje s 100% soglasjem vaju obeh. bo reševanje težav konstruktivno in za otroka povsem neboleče! Če temu ni tako, se pripravi na marsikaj! Lp!

Se podpišem!

Če sta sožna in bosta otrokom govorila enako ter vredu skrbela zanju, bosta hčerki hitro dojeli, da ima nova situacija za njiju včasih celo prednosti, če pa je situacija takšna ko tpiše ninočk@ potem pa so velike težave na obzorju (čeprav men še danes ni jasno zakaj dela največje težave v našem priemru pravzaprav tisti, ki je našo družino razdrl – varanje, predlog za ločitev, …ker ponavadi dela probleme tisti, ki je v ločitev pahnjen..sam zgleda da je pri nas šele pol dojel, da je izgubil svoje udobje :)..je najbrž ugotovil, da se s 100 evri pač ne da skoz mesec pridet…)

No, pri mojem ex se je po treh letih izkazalo, da je v bistvu homoseksualno usmerjen in da ga ženske kot osebnosti in spolni partnerjei sploh ne zanimajo! Ampak to je moral zaradi primarne družine, ki je bila splošno nerazgledana in neizobražena, skrbno prikrivati! Pogoj staršev, da mu prepišejo družinsko podjetje, je bil, da si ustvari družino in firmi zagotovi potomce! Pravzaprav nikogar nikoli ni brigalo, kaj čuti in si želi on! To mu štejem v olajševalno okoliščino! To, da je imel mene za toliko neumno, da bi njegova nagnjenja tolerirala v nedogled, mu pa ne štejem v olajšavo!
Dejstvo pa je, da so ga kmalu po ločitvi tudi njegovi intimni prijatelji začeli puščati na cedilu! Ko se že toliko borijo za to, da bi bili lahko le skupaj in bili deležni nekih pravic!
Jaz pravim, najtežje je biti iskren do samega sebe! Pot do drugih, predvsem do lastnih otrok, bi bila v večini primerov veliko lažja!Lp!

Kako prikupno napisano, cudovito in cist zadetek.

In res je tudi kot pravi Lena, da je cudo ker najbolj serje tisti ki je vse zasral, to pa je ze neko globje poglavje, ce tisti ki je zasral ni sposoben in noce pogledati resnici v oci, stat za svojimi dejanji, ceprav le ta niso kavalirska (kdo od ljudi pa je brez napak no?, no – razen kotlotka seveda!!) , je psihopat, je vedenjsko motena oseba in s taksnimi mi normalosi nismo sposobni prit do konca, kaj sele jim pomagat na poti k ozdravitvi – ti ljudje zive v svojem svetu in ce kateri od njih sam ne posteka da je totaln podn (verjetno to nihce ne posteka), bo zivel svoje sprenevedajoce zivljenje in igral svojo pokvarjeno igro do konca svojega zivljenja. Po navadi so ti, ki zaserjejo familije, serjejo pri prezivninah, veliki egotripi, egoisti, ki ljubijo samo same sebe – a to znajo leta in leta prekrivat, tako da, ko prides gor kdo je tvoj partner, imas ze po navadi minimalno enega otroka..

Kako prikupno napisano, cudovito in cist zadetek.

In res je tudi kot pravi Lena, da je cudo ker najbolj serje tisti ki je vse zasral, to pa je ze neko globje poglavje, ce tisti ki je zasral ni sposoben in noce pogledati resnici v oci, stat za svojimi dejanji, ceprav le ta niso kavalirska (kdo od ljudi pa je brez napak no?, no – razen kotlotka seveda!!) , je psihopat, je vedenjsko motena oseba in s taksnimi mi normalosi nismo sposobni prit do konca, kaj sele jim pomagat na poti k ozdravitvi – ti ljudje zive v svojem svetu in ce kateri od njih sam ne posteka da je totaln podn (verjetno to nihce ne posteka), bo zivel svoje sprenevedajoce zivljenje in igral svojo pokvarjeno igro do konca svojega zivljenja. Po navadi so ti, ki zaserjejo familije, serjejo pri prezivninah, veliki egotripi, egoisti, ki ljubijo samo same sebe – a to znajo leta in leta prekrivat, tako da, ko prides gor kdo je tvoj partner, imas ze po navadi minimalno enega otroka..[/quote]

Po mojem jim udarja slaba vest na dan in da bi jo utišali in lahko živeli sami s sabo, pač zganjajo cirkus.
Pri meni je bilo podobno, samo da res nisem imela toliko problemov – samo ločitve se je pa branil z vsemi štirimi, čeprav mu sploh ni bilo več do mene. Go figure. Kako svojo zgodbo predstavlja drugim, raje sploh ne razmišljam. Nekaj stvari sem slišala … ampak od tistih, ki so ga spregledali. Pa saj niti ni pomembno, če je njemu lažje, ker laže sam sebi, pa naj mu bo.

Ja, svoje zgodbe.. dobro stocisce.. In ne zele locitev – moj se je jokal vsa leta, sral pa ko sam hudic, no na koncu zdaj nekaj let je bil priden kot bubica skoraj, samo meni vec ni bilo.. V glavnem revcka, ki me ljubi na smrt in se je sposoben zame ubit (ha ha ha), sem zabrisala ven – KLJUB TEMU IN CEPRAV SE JE NA SMRT TRUDIL IN MI DAJAL VSE, bil je v glavnem naaaajboljsi, jaz pa nehvaleznica, hahaha.
Prav ljubko se mi zdi, prvo sem se obremenjevala, zdaj pa si recem: JA; TOCNO TAKO JE BILO IN JE, PIKA, se zmeraj pa nobena pripovedka ne spremeni dejstva, da mi vec do njega ni.

Vceraj je ravno enemu od mojih znancev grozil, da ga bo vbil, prvo njega, pol pa sebe… (bom mu se za Kotlotka povedala, hahaha, ce je ze pri pucanju mojih moskih afer, hihih) – in on iz neke katoliske verne familije, mars, kako je to vse primitivno, ne vem no, hujse od najhujsih muslimanov…

Locevalka, mislis da ti ljudje resnicno imajo vest, celo SLABO VEST ? Jaz ne verjamem da imajo bilokaj od tega… mogoce kje globoko v sebi ampak se s tem ne obremenjujejo, izmislijo si svojo zgodbo in se prepricajo, da je edino ta resnicna – potrudijo se cim bolj, da okolici to svojo varianto dobro igrajo, to jim je po navadi zelooo pomembno, taksnih modelom – kaj okolica misli o njih, tako da se pocutijo zrtve in opravicijo vsa svoja podla dejanja.

zakaj eni tako tezko sprejmejo locitev,pa vedo da so ga srali..to je isto kot tezko sprejeti kazen,ko ves da si vozil cez omejitev in so te dobili..saj ves sam pri sebi,da si ga usral,zakaj torej tako tezko sprejeti lastno sranje in posledice le tega..ego?dominanca?samoprecenjenost?ali misel meni se ne more zgoditi?