Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja Ostala bom sama z dojenčkom

Ostala bom sama z dojenčkom

Mož se je odločil, da želi ločitev. Poskušala sem s pogovori na vse mogoče načine, a ne želi slišati o tem da ostanemo skupaj. Nekako se skušam sprijazniti s tem, da bova s 6 mesečnim sinom ostala sama. Kako ste se spopadli z novim življenjem vsi ki ste bili v podobni situaciji kot jaz? Zaenkrat sem še zmedena, nisem še vsega skupaj dojela. Je kje v okolici Maribora še kakšna samska mamica z dojenčkom s katero bi si lahko pomagali s pogovori?

Tak moški, ki žensko zapusti z dojenčkom, je navadna rit!
Egoist, ki misli le nase! Skoraj bi rekla, da je v igri katera druga, ki je prosta, brez otroka. Mogoče mu gre otrok na živce in mu je starševska vloga tuja. Ne vidi se ob tebi.
Želim ti, da bi imela okrog sebe ljudi, ki jim zaupaš in te imajo radi, da boš lahko otroka vzgojila sama. Mogoče se ti pa javi tudi kakšna mamica.
Srečno!

Pozdravjena,

ko bi vedela kako te razumem… Tudi midva s sinom sva ostala sama, ko je bil mali star komaj 6 mesecev. Bila je kriza. Zaradi vsega. Čeprav sem jaz šla od njegovega očeta, mi je bbilo hudo za umret…

Kaj ti naj rečem? Bodi pogumna, glej naprej, nasloni se na koga, če imaš koga v bližini, naj ti ne bo nerodno.

Lp.

nova
Uredništvo priporoča

Bila v podobni situaciji, z nekoliko starejšim otrokom. Pravi razlog je bila druga ženska, ki je bila seveda brez otrok. Bolelo me je tako, da me še danes prešine groza, ko je že kar nekaj let od tega. Pa vendar sem si ustvarila novo, srečno življenje, za katerega z gotovostjo trdim, da je boljše kot če bi bil bivši ob meni… Na začetku je res hudo, kot bi zares doživljala nočno moro, potem pa je iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec, iz leta v leto lažje 🙂 Zagotovo! Menim pa, da je pomembno, da v situaciji kot si, misliš na dve stvari: najprej misli nase, naredi veliko zase, delaj na sebi, ne smili se sama sebi, tvoj mož ni edini na svetu, ko se boš namreč začela spet smejati, bodo letali kot muhe okoli tebe :), otrok ni ovira :)). Pomembno pa je tudi, da ohraniš karseda trezno glavo glede dogovarjanja o ločitvi in predvsem nadaljnjih koristih za razvoj otroka (ustrezen dogovor o preživnini, stikih, pa še en kup drobnih malenkosti…). Pa srečno!

Hvala za odgovore in spodbudne besede. Trdi, da v igri ni druge ženske, enostavno me več nima rad. Po porodu mi je stal ob strani, ko se je vrnil v službo so se pa začeli najini prepiri. Veliko je delal, jaz pa sama z otrokom, zagrabila me je depresija, veliko sem jokala in na vse možne načine iskala njegovo pozornost. Pa sem bila po njegovi oceni preveč vsiljiva v njega, naveličal se me je. Otroka ima rad in želi imeti z njim veliko stikov tudi naprej, z menoj pa več prihodnosti ne vidi, pravi da bo tako bolje za vse, tudi za otroka. Najhuje mi je to, da je še pred 2 tednoma planiral za našo skupno prihodnost, pra dni zatem pa me konkretno šokiral s svojo odločitvijo.

zelo dobro te razumem. tudi pri meni je bilo podobno. pred rojstvom drugega otroka, je še govoril kako je srečen in da ima sedaj v življenju tisto kar si je želel. po porodu, 6 mesecev kasneje, pa je kar naenkrat ugotovil, da takšno življenje ni zanj.nekaj časa sva se še trudila, potem pa je spokal in šel.
po 14 letih skupnega življenja in dveh otrocih!!

od takrat je že 3 leta,pa bi mu še danes vrat zavila.

daj si duška, zjokaj se, obrni se na ljudi katerim zaupaš, razjezi se. vzemi si čas, da preboliš. potem pa se postavi na noge. ni konec življenja, le spremeni se in je drugačno kot smo si ga predstavljale. kar pa ni nujno, da je slabše. po mojih izkušnjah celo postane boljše.

Ti ga imaš še rada, potrebuješ ga, njega, nežnost, pozornost, ljubezen, on pa se je obrnil stran in te zapušča z vajinim otrokom. Prava tragedija.
Kaj so to še sploh MOŠKI, ki počno takšne stvari in ne znajo čuvati SVOJE družine, varovati svojih otrok in žena, ali so to navadne ničvredne spužve, nesposobne se prilagoditi, skrbeti in biti odgovorne odrasle osebe.
Verjemi, preživela boš in ojačala se boš tudi. Sigurno ti bo na začetku blazno blazno hudo, ampak kot so ti že napisale, ne delaj si zidu okoli sebe, poskušaj se ne smiliti sama sebi in naj se ti ne smili otrok. Si odrasla, sposobna si vaju spraviti čez vodo, tudi v najhujšem, pa zdrava sta verjetno oba, torej je sreča že na tvoji strani. Brez takšnega priveska kot je ta tvoj bivši boš čez čas lahko srečnejša kot bi bila če bi se mučila ob njem, ker te ni vreden, ne tebe ne otroka!
Vzami si nekaj časa, prav določi si ga, da prebolevaš, razčiščuješ, se prilagajaš novi situaciji, pol pa si več ne dopusti in zadihaj na novo, glej naprej in ne nazaj.
Želim ti vse dobro in fajn bi bilo če se spet čez nekaj let oglasiš in verjemi, prepričana sem da boš pisala o svoji sreči. Le pozitivno glej naprej!!!

Pa da še jaz izlijem gnev nad to manjvredno, zakompleksano, parazitsko in koristolovsko sorto…
So kot paraziti, prisesajo se, pijejo energijo, ko ti jo zmanjka pa grejo naprej po svežo kri…
Ja vse to in še več so tejle xy, stvori s kromosomskim primankljajem katerim je ” odletel” delček kromosoma x in nastal je y…

A tako kot za vse na svetu, tudi za te stvore pride cas placila. Soocanja z lastnimi dejanji. Pa ne za to ker bi obstajala pravica, ampak le za to ker veljajo mogocni zakoni privlacnosti. V kar verjames se ti uresnici, kar verjamejo tej stvori je njihova resnica…

Tako kot je nasa ta, da ce verjamemo da so tej stvori res taksni to klicemo v obstoj in taki se pojavljajo v naseih zivljenjih…

Vse to vem a se vedno ne vidim razloga zakaj bi bili vredni spodtovanja???

uhh … inaziva … tule gor ne pišeš samo o moških … temveč tudi in predvsem o sebi… posploševanje in metanje v isti koš, pa te vedno znova in znova udari nazaj … boš morala presekati pri sebi, da boš lahko stopila korak naprej.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ Nikakor ne bi mogli razumeti prihodnosti, če se ne bi zavedali preteklosti. (G.A. Livraga) ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Moj “prispevek” je mešanica cinizma, ironije in nekaj resnice…

Hočem povedati, da lahko še bolj in bolj pljuvamo po okolici in to postaja NAŠA RESNICA.

uhuhu Inazija…Močne besede, močne…Polne bolečine, prezira,…Mešanica cinizma gor ali dol… Pri vsem skupaj pa pozabljaš na dejstvo, da obsojaš po zgodbi, ki je povedana iz enega zornega kota. Druge plati sploh ne poznaš. In tako vsi veselo obsojamo… Pa je to fer? Hm…

ojoj, kako lahko to počnejo. Vem kaj preživljaš, saj sem tudi sama ostala z dojenčkom in butastimi izgovori. Na žalost nas je kar mnogo takih in lahko ti povem, da postane sčasoma lažje, bolečina zvodeni in na koncu ugotoviš, da si pravzaprav lahko srečna, da je tak človek šel stran. Saj kaj nam preostane, preživeti, si ustvariti novo, drugačno življenje ali pa ostati zagrenjen in s tem zamoriti tudi otroka, ki ni kriv za to. Veliko poguma, ker te razumemo!

tudi sama sem žalostna mamica, ki se ji je svet čez noč postavil na glavo, ko me je zdaj že bivši partner pustil samo s komaj en mesec starim sinčkom. tega je dobra dva meseca nazaj. moja situacija je še toliko težja, ker nimam službe, vendar imam v planu dokončati šolo, ki sem jo začela že v času nosečnosti. hvala bogu imam starše, ki so naju sprejeli in mi pomagajo. še vedno nisem povsem dojela situacije v kateri sem, kajti življenje sem si povsem drugače predstavljala. “obupno”, lepo si napisala, povsem se strinjam s tabo, taka oseba ki to naredi, res ni moški, ampak en navaden sebičnež, ki se boji prevzeti odgovornost. tvoje vzpodbudne besede so me navdale z močjo in upanjem, da se mi lahko življenje le spremeni na bolje in da spoznam partnerja, ki me bo resnično ljubil in spoštoval, sprejel mojega malega sončka in ga imel rad. Želim biti samo srečna in nič drugega. To si res vsak človek zasluži. Zaenkrat pa dajem vso svojo ljubezen mojemu drobišku in ljub temu da sem ostala brez partnerja, me neizmerno osrečuje.

Kako te razumem… Jaz sem pri njenih treh mesecih ugotovila, da nisem nič vredna že vsa štiri leta. Laži, varanje, v najhujši možno meri – drugje skakal okrog, potem pa še meni doma pridno ustvarjal otroka, dokler ga nisva res ustvarila, ker sva si oba želela družino skupaj – le da je on mislil da lahko živi dvojno življenje, ima varnost, redno servisiranje in družinsko fasado doma, naokrog pa adrenalinske dogodivščine. In to tudi skozi vso mojo nosečnost in kasneje, ko se je rodila. Pa sem bila pripravljena nekako vseeno gledat naprej, bila pripravljena na pogovore kljub vsem res hudim svinjarijam, pod pogojem, da se to ne bi ponavljalo. Pa se, ves čas, ni zmožen nehat in živet brez tega. Še vedno in vedno se bo ponavljalo. Zdaj sem se odločila in ga ne želim ob sebi, ker naju ni vreden in me preveč boli. Moja mala bo jeseni stara eno leto in je najlepše, kar se mi je zgodilo v življenju, sem pa zaradi nje ostala tudi brez službe, ker mi razmerja niso podaljšali – izteklo se je na začetku moje porodniške. Za povrh je nisva vpisala v vrtec. Njegovi so se obrnili proti meni, ker to, kar je počel, ni pomembno, moji starši so pa proti meni obrnjeni že vse od mojega rojstva in si z njimi kaj dosti ne morem pomagati. Tudi meni se je svet res postavil na glavo, še nekaj mesecev nazaj sem trdila, da je bilo vse dosedanje trpljenje res vredno, ker imam vsaj v ljubezni srečo. Res smo bili srečna družina. No, pa jo imam, srečo… Vsaj vem, zakaj sva se tako dobro razumela.

Res mi je žal zate, sploh ker je otrok še tako majhen in si ostala z njim sama v najhujšem prvem tromesečju. Ampak verjemi, da postane kmalu veliko lažje in vsak dan ti bo bolj všeč. Tudi sama sem si čisto drugače predstavljala svoje in naše življenje – videla sem nas kot srečno družino, kako gremo na morje, praznujemo rojstne dneve in praznike, zdaj pa… Najhujše možno in vse tisto, česar si za svojega otroka nikoli ne bi želela – vse tisto, zaradi česar sem izbrala njega, ker sem se z njim videla za vedno. Ljubezen do njega je umirala na obroke zelo dolgo, zdaj pa ne morem več. Pikica je pa tako popolna, da ne morem verjet, da ga ne ganeva ne jaz, ne ona, ne moje trpljenje in bolečina, ne moja pripravljenost, da mu odpustim… Nič ga ne premakne. Tisto je najbrž več vredno. Vsi lepi spomini imajo sranje za ozadje in se kar ne morem sprijazniti. Rada bi ga izbrisala iz svojega življenja in vse, kar je z njim povezano, pa imava za vse življenje nekaj skupnega in tega ne morem narediti.

Ampak veš… Sem prepričana, da bova preživeli. Z malo piko sva dobili toliko volje in energije, da lahko premikava gore, samo prebuditi se mora. Ne rabiva ob sebi tistih, ki nama kvarijo vsakdan. Lahko si ga narediva boljšega, sami. Bo izjemno težko, ampak ni nemogoče in sva več kot sposobni se postaviti na noge brez pritiklin.

Enkrat… Ko bo čas za to… Bova pa tudi midve našli tisto družinsko srečo.

Želim ti vso moč, ker je lahko sprejmeš vase, veliko volje in veliko dobrega. Srečno s šolo. In z vsem, česar se lotiš!

Čas naredi svoje in če ostanete dobri in sledite svojim ciljem, se slej kot prej obrne vam v prid. Je pa najhujše to čakanje in trenutki, ko imaš občutek, da ne zmoreš več, pa se po možnosti primaje kdo mimo, ki to potrdi in vam skuša razložiti, da ste sami krivi. A to so le trenutki, sreča, ki vas čaka na koncu je vredna vsega tega.

Nikoli ne obupajte, hkrati se pa zavedajte, da ste storili prav, ker navidezna iluzija se enkrat razblini, dlje ko v njej vztrajate, huje je. Vaša odločitev je najboljše kar ste naredili zase in za otroka.

Pogumno naprej.

Ola

tudi sama sem se znašla v podobi situaciji, ko naju je oz, mene bivsi partner zapustil 2,5 m po porodu..zaradi sodelavke..Vsa ta agonija (bi, ne bi) se je vlekla celo nosecnost..Parkrat sem ga zelela zapustiti,pa je on sam vztrajal ces, mogoče se bo pa spremenilo..Ampak se ni..No pa se je zgodilo. Zapustil me samo v obdobju, ko racunas na pomoč partnerja..a ta raje odide ..Obenem pa tudi ta sodelavka je vedela kaj ima in da bo dobil otroka..hcerko..po vecletnem trudu, ampak ga je vseeno raje zapeljlala..On pa seveda vse to dopustil..Odselili sva se nazaj k mojim starsem, sedaj pa on hoče vsakodnevno videvat hcerko(ne oporekam), čeprav to scasoma tudi ne bo slo. In to vsakodnevno videvanje je tako kot bi dajal sol na rano..Bilo je tezko, še vedno je tezko..saj vseeno sva se videla do konca zivljenja, dokler….Sedaj on zivi s to partnerico v istem kraju kot midve s hcerko..in ze misel…ja..tezko je..ampak vseeno postaja lazje. Hčerka raste, in vliva mi moč..On počasi tone nekam nazaj, čeprav…ja..Tezko..ampak..sem pa sprevidila resnico..Je sebičnez nezrele narave ki ni sposoben sprejemat neke odgovornosti…Ampak, ja..tako se je odločil in vso sreco obema..če mislita da je to to…Verjamem v karmo in ja…ljudje ki bezijo pred odgovornostjo , so in postajajo vedno bolj razdvojeni..

Zato, glavo pokonci in pogumno naprej!..Je, in bo tezko..ampak..so otroci ki vlivajo moč in upanje v lepši jutri..

Pozdravljene.

Jaz se pa ravno v teh dneh odločam kaj naj. Sem v 8.mesecu nosečnosti prve pikice. Partner ima kar naprej izpade (znane so mi samo spletne prevare, čeprav ne dvomim v dejanske). Ko sem mislila, da bo čez nosečnost dal mir, sem se pošteno zmotila, saj tega miru ni in ni. Ne dvomim v to, da bo slab oče; ima namreč veliko lepih kvalitet, zna biti skrben, ljubeč, … Ampak ko ima viška časa, bluzi. Je pravi odvisnik. Oboji starši med podpirajo, ne želijo si razhoda, saj gledajo v korist otroka (češ, da bo imel oba starša). Želijo narediti vse, kar je v njihovi moči, da bi pomagali, da rešimo tole zmes. Verjetno ga bo v času rojstva prijela evforija novorojenčka, toda ne dvomim v to, da bo potem kaj drugače kot sedaj. Rada bi ga zapustila, zadihala, postala samostojnejša, pa sem preveč navezana nanj.

Grozno mi je hudo, ki vidim, da se nekateri malčki že rojevajo (tisti, ki bi morali biti rojeni kasneje) in ko vidim, kakšni srčki so. Hudo mi je, ko pomislim, kakšna škoda se dela moji mali pikici; rada bi ji omogočila normalno družinsko življenje, ki bi ga lahko živeli, ampak pri vseh prevarah to ne bo šlo. Tudi če se trudim pozabit, ne b lahko, saj preveč podoživljam vsako znano informacijo okrog partnerja. Da ne bom začela naštevat kolikokrat sem že prejokala v tej nosečnosti…

Jaz sem tudi že napisala svojo zgodbo, ne mislim ponavljat. Imam pa 3 otroke, za tretjega sem še na porodniški. Ločitev je vložena, bitka me čaka, življenje gre iz dneva v dan naprej. Pri nas je prišla tudi frajlica vmes, bistveno mlajša.Jaz sem nas imela za popolno družino, otroci, služba, šola, gos.opravila zase mi ni kaj dosti časa ostajalo, on pa služba pa en kup drugih stvari pa še čas za novo, za družino mu ga je pa zmanjkalo. Ja sebičneži so tile naši možje( ne mečem vseh v en koš).Otroci ti pa dajo energijo, da greš lahko naprej. Kot so že napisale osebe,ki imajo pozitivno energijo naj ostanejo drugih pa se reši.Jaz to že počnem, pa nekaterim ni jasno- sedaj spoznaš šele prave prijatelje.

čisto ista zgodba je bila pri meni. prasec me je med nosečnostjo varal s sodelovko, ona pa tudi svojega tipa. s tem, da je zguba še pil. res upam, da se obema maščuje. da bo kaznovan za vso bolečino in trpljenje, katerega mi je povzročil. res ne morem razumeti, kako gre lahko eni ženski delat otroka, se zavestno skurba z drugo in se tik pred rojstvom odloči, da ne želi živeti s tabo in otrokom. svinjarija čista! res, kaj taki moški sploh delajo na tem planetu???

…meni ,tudi pri tretjem otroku.
Tudi njemu je glavo zmešala 15 let mlajša frajlica…Ona stara 25, on 40…..

In kako se je končala njuna pravljica?
Poročila sta se, imela otroka, no,potem ga je pa ona lepo varala.
Tako,da je hodil naokoli z zelo lepim in velikim rogovjem.
Še vedno sta skupaj,ampak ljubezen in zaupanje sta šla ….pa,pa….

Moji otroci so zrasli, so pridni, jaz pa sem si počasi našla drugega.

Zelo sem srečna z njim!

New Report

Close