osebna rast
To navadno rečejo tisti, ki mislijo, da se posvečajo osebni rasti, v resnici pa se ravno od nje oddalijo.
Osebni rasti se ne moreš posvetit. Rasteš kot osebnost, kadar se posvečaš življenju, družini, službi, prijateljem… Medtem ko živiš življenje, pridobivaš izkušnje, znanja, si odprt za spremembe, drugačna razmišljanja… , se osebna rast dogaja sama od sebe.
Enkrat mi je ena prijateljica, ki je brez otrok in jih niti ne namerava imeti, razložila, da sta se s partnerjem odločila, da ne bosta imela otrok, ker se bosta raje posvetila osebni rasti. Od tega je že kar nekaj let, pa ta ženska ni prav nič bolj zrela, kot takrat. Marsičesa ne ve, ker se ni imela od česa naučiti. Morda je prebrala kako knjigo več kot kdo drugi, ampak zaradi tega ni bogatejša od tistega, ki je v življenju nekaj izkusil in se iz tega nekaj naučil.
ena moja znanka ima za osebno rast obiskovanje delavnice za boljšanje samopodobe. no ja … po dveh letih še vedno en ve čisto dobro kaj samopodoba sploh je, ampak če je zadovoljna v tisti delavnici, med tistimi ljudmi, če se počuti ok … tudi prav. je pa malček smešno (ne znam reči drugače) ko se sva skupaj v družbi in se obnaša kot “ne me gledat, mene ni” – da en rečem, da igrnorira dvogovore, da vedno oči obrača stran, da menca z rokami, ko ji kaj govoriš. po tem vem, da je njena samopodoba še vedno tam kjer je vedno bila.
jaz rastem skupaj z otroci, svojimi prijatelji, novimi doživetji, razmišljanjem o sebi, svetu, družbi … osebno raast kot besedno zvezo pa ne uporabljam.
Tudi sama tako mislim, rastemo skupaj z otroci, partnerjem, prijatelji in tudi skupaj z tistimi, s katerimi smo v nekih situacijah tudi primorani sodelovati in jih recimo “prenašati”. Vsaka situacija, vsak dogodek in vsak človek nam pripomore k osebni rasti, brez da se tega sproti zavedamo. zelo veliko dajo tudi/ali pa predvsem krizne situacije, kako se z njimi spopadamo in tudi, kako jih rešujemo, predvsem pa, kako se s tem počutimo.
Tako nekako: skupek življenja je osebna rast.
Delo na sebi pa se mi zdi vseeno nekaj drugega in je seveda v povezavi z oseno rastjo. Vsekakor ni to, da gremo k frizerju ij “da si jo obrijemo”.Delo na sebi so odnosi in kako jih doživljamo. vsi odnosi, do otrok, do partnerja, do prijatejev, živali in odnos do življenja nasploh. Kajti vask odnos lahko “naredimo” da nam je ugoden ali da ga sploh ni, vendar je to odvisno od nas samih.
Tako na kratko nekako jaz mislim.
zame je recimo osebna rast tudi to, da si ogledam kak “težak” film, da razmišljam o vprašanjih, ki se jih ljudje večinoma izogibamo (zdaj recimo o tem, kako lahko starš zataji otroka, kajti ne morem razumet, da sta mi mama in oče zatajila brata).
osebna rast je zame tudi širjenje obzorja in razumevanje situacij, ki se meni niso zgodile, neobsojanje in zmožnost iskanja lepega/zanimivega v stvareh, ki so navidez nelepe/nezanimive. in pa zbiranje zgodb, to imam itak najraje.
Katarina, tudi meni so jih nekaj zatajili:)), niti ne vem, če dva ali tri.
Za ostale pa so govorili, da so boljši od mene in da jih imajo rajši. Pa da bo (zelo veliko) premoženje ostalo njim, jaz ne bom nič dobila. Res so jih razvajali.
Poanta:
-premoženje zasegla banka, še so ostali dolgovi
-razvajeni pol- bratje in sestre se ne morejo z vsem tem spoprijeti, skratka težave.
No, jaz sem pa zrastla in jih VSE prerastla.
Zato pravim, da krizne situacije pomagajo pri osebni rasti.
osebna rast je zelo relativen pojem.
kar je skupno vsem pomenom pa se meni zdi, da je to, da se
TRUDIJO nekaj naredit zase. in to je že samo po sebi pozitivno
zdej na kakšen način in koliko jim uspe, pa je druga zgodba, pa po mojem za vsakega različna.
enim pomeni npr. to, da začnejo brat miljone knjig o duhovnosti – ene se lahko primejo, druge pa ne… kaj v resnici oseba odnese od teh knjig je relativno. če se življenje spreminja na bolje je edini dokaz, pol že neki bo dobrega. zdej, drugim pa uspe spremenit svoje življenje že zaradi tega, ker se iz tega, kar doživijo lohk neki naučijo, brez miljonov knjig. al pa je dost ena sama. al pa je dost že bežen nasvet ene osebe na ulici. lahko je karkoli.
rast = pozitivna sprememba
:-))))))))))) nisem slabe volje, pa ni glih “moj” dan :-).
Ko pridem po dolgem času na forum, najdem nekaj zanimivih tem. Seveda kliknem, da dobim kaj dobrega iz tega. In potem pod temo “Osebna rast”, ki bi vsaj po mojem mnenju naj zadevaal posameznike in NJIHOVE izkušnje na tem področju, najdem posameznice, ki opisujejo svoje znance (ali še slabše prijatelje), kako so oni zgrešili poanto osebne rasti in kako zelo so oni osebnostno nizki….
In potem še moja ugotovitev:
vse, ste kot lisice, ki jim je vse nedosegljivo grozdje kislo. Najhuje pa je, da bi čisto vse lahko imele vse, kar si želite, če le ne bi bile toliko “popacane” z iskanjem napak svojih PRIJATELJEV/JIC/STARŠEV/BRATOV/SESTER.
Ne mislim zdaj pametovat, ker sama ne bom mogla vedet kaj pomeni pojem osebnostna rast, dokler ne bom dosegla nekaj. Sem se pa definitivno odločila, da nekaj na tem naredim. Prvi korak k temu je seveda, da sprejmeš druge, jih ne sodiš, daješ za primerjavo, torej, si jih ne postavljaš za pručko…Ne bom rekla, da je kakšna sprememba na obnašanju drugih do mene (mislim predvsem očeta svojega malčka), ampak je pa sprememba na mojem doživljanju njegovih izpadov. Drugi korak je zavist. Čeprav nikoli nisem bila “nezdravo” zavistna in sem res vsakomur privoščila vse dobro, se zdaj vsakič, ko me prime misel “kako lahko mu/ji je”, zamislim, akko lepo je meni-imam krasnega sina, partnerja, dobro službo, denar, da plačam položnice, kupim hrano. Imam zdravje, da lahko funkcioniram (tudi, če kak dan ne morem, ni frke). Vse imam. Za kaj bi torej lahko obžalovala, da nečesa nimam, ko imam pa vse. Imam orodje, torej potrebujem samo še PRAVO strategijo da pridem do željenega cilja.
SOnčka vsem.
jaz ne mislim, da je moja znanka osebnostno nizka, mislim pa (in to tudi ona ve) da ji terapija za izboljšanje samopodobe ne koristi.
ej, če si ti srečna super. itak. da pa je tvoja sreča odvisna od zunanjih djeavnikov pa ni super. ker potem boš nesrečna, če boš spet brez partnerja, če sin ne bo priden, če ti bo bivši težil, če boš brez plače, če …
kaj pa sploh pomeni imeti vse? delaš na tem, da imaš vse? mislim to vse (partnerja, službo, …)? zanimivo. na življenje še nisem gledala s tega zornega kota. hvala za nov pogled.
Napisala sem, da spreminjam sebe, ne zunanjih dejavnikov. Nisi razumela, kaj sem ti želela povedati. Nisem napisala (opis mislim), da imam PRIDNEGA sina, napisala sem, da imam krasnega sina. Tudi, če mi včasih jezika nazaj, ali kljubuje-Bogu hvala, da ga imam, da je tukaj. Nisem napisala, da mi bivši ne teži, celo poudarila sem, da je on še vedno isti-torej težek. Nisem napisala, da ZATO, ker imam partnerja, ampak, da ga imam. Nisem napisala, da sem srečna, ker imam plačo, ampak da imam dobro službo. Torej, zdaj sem v tvojem jeziku napisala vse, kar sem že prej. Me zdaj razumeš, kaj ti hočem povedat?
In, ja. Imam vse. Tudi ti imaš, samo osredotoči se na to, kar imaš in ne na to, česar nimaš. Bodi srečna za vse kar imaš, ne zavidaj drugim, se ne hrani na njih, boš videla, kako lažje je tako živet.
detajli, a :))))
hvala bogu, da se ne hranm na drugih, ker potem bi bila res lahko nesrečna. in jz sem srečna tudi če se z mojim spreva, pa če tamali doma ne pospravita, pa če ne vem ali bom naslednji mesec še tukaj v službi ali ne. itak je vse odvisno od tega, kako jaz gledam na te stvari (ti praviš, da imaš krasnega sina, jaz sem napisala, da imaš pridnega; jaz pravim ,da ti je lepo, ker imaš spet partnerja, ti praviš, da tri je lepo ker ga maš … ja, pa sej sva napsiali isto. vsaj glede partnerja. tebi to veliko pomeni, za koga drugega pa je partner samo češnj na torti, ne pa torta sama.
ej, ti privoščim, da ti je super, nočem pa, da namiguješ, da sem jaz nekaj, kar nisem. jaz res ne vem komu kaj zavidam.
Spet si povzela po svoje.
Torej: krasen, ni definiran z priden.
Jaz pa nisem srečna, če se SPREM z mojim, ali sosedom, ali … s komerkoli. Poudarek na “spreti”.
Nisem srečna, če je stanovanje nepospravljeno, umazano. Pa ne zato, ker bi naj moj sin to naredil. Ni važno, če ne pospravi igrač. Jih pa jaz. Bogu hvala za dve roki (ki sta parni in ne dve levi), pa za dve nogi (ki sta parni), pa za kognitivni del možganov, itd. Pa nisem srečna, če ne vem, kje bom naslednji mesec zaposlena, ker se dobro počutim v tej službi, v tem kolektivu…
Naj ti napišem: srečna sem ker imam sredstvo, da pridem do cilja. Ne ker imam cilj dosežen. Me razumeš? Pa ja ni tak težko.
To, da se hraniš na drugih, pa sem mislila na tvoja DVA posta takoj za prvim, ko opisuješ dve svoji PRIJATELJICI kako sta zgrešili. Jemlješ si pamet in pravico, da ju sodiš, kaj je za njiju prav in kaj ne. Njima je očitno to prav, ti kot PRIJATELJICA, pa bodi vesela zanju in ju podpiraj pri početju, ki njima ustreza.
sem ti že zgoraj odgovorila glede svoje znanke, citiram spet:/jaz ne mislim, da je moja znanka osebnostno nizka, mislim pa (in to tudi ona ve) da ji terapija za izboljšanje samopodobe ne koristi/
drugov drugem koemntaru pa je bilo govora o mojem očetu in mami, citiram spet: /zdaj recimo o tem, kako lahko starš zataji otroka, kajti ne morem razumet, da sta mi mama in oče zatajila brata/
ne vem kaj naj bi tukaj podpirala, prva itak ve, da ji tisto ne koristi, s situacijo v kateri pa sem po zaslugi mojih staršev, pa se moram spopast sama.
torej s čim točno se hranim?
No, daj. Saj ti ne težim, samo na 1001 način ti moram razložit, kaj sem že v prvem postu mislila povedat. Moram pa reči, da res nisem zaznala v prvem postu, da si napisala “znanka” in ne “prijateljica”.
Pa nisi razumela poante mojega pisanja. Ni moj namen prikazovanje drugih, sploh ne. Pisala sem ti le, ker si spraševala. Če ne bi spraševala, ti tudi ne bi odgovarjala. Neolikano od mene bi pa bilo, če bi začela nekaj pisat in potem ne bi odgovarjala na tvoja vprašanja. Al ne?
neva jaz te zelo dobro razumem, kaj si napisala že v prvem postu. in ja, pot je tista in ne cilj, ki nas dela srečne in zadovoljne… in da znamo uživati in živeti v tistem kar imamo. da znamo nasmeh nekoga vzeti, kot baterijo in zaradi polen, le dobro dvigujemo noge…