Kako hud stres je v resnici ločitev?
Velik stres, ne glede na to, da sem na mojo željo odšla…..zdaj po 2 letih se mi zdi, da ne podoživljam več tistih žalostnih trenutkov – ko sem gledala partnerja v njegovi žalosti – to se mi zdi, da me je najbolj prizadelo , ker sem takšna po naravi.
Glede na istočasno menjavo službe, stanovanja in ločitev – sem pristala na bolniški za 1 mesec, ker sem pregorela.
Mi je pa kadrovik b bicši službi povedal, da je največji stres kao menjava službe (no zame je bila to ena velika svetla točka:)))
Zame je bil hud stres. Tako grdo na tla v življenju še nikdar nisem padla. Sesul se mi je svet. Tisto obdobje takoj ko se je zgodilo in že kak mesec prej,ko se je očitno pripravljajo vse skupaj je bilo obupno.
Če ne bi imela takrat dojenčka doma starega 4 mesece, bi najraje preležala cele dneve v postelji in jokala.Muka
Mene je sesulo spoznanje, da me bivši ne ljubi več, kar se je zgodilo cirka dve leti pred ločitvijo oz. “sproženjem postopka”. Pa potem vedno znova razočaranje, ko še upaš, da se bo dalo kaj poflikati. Tako da samo ločevanje pravzaprav mala malca. Ampak ti imaš verjetno v mislih prav to, prvo? Konec ljubezni?
Mislim, da vsaka ločitev “potegne nekaj za sabo”. Pa naj bo to slabo ali dobro ali oboje. Človek zaživi drugače… Pomembno je to, kako je posameznik psihično močan po ločitvi, kako gleda na stvar po ločitvi, kako razmišlja, kakšen je odnos in pogled na bivšega partnerja, sploh če ima z njim potomca… Vsaka takšna izkušnja, pa če je še tako huda, nas obogati in z njo postanemo še močnjejši…
P.S. “Naša naloga je, da iz tega odkrijemo dobre barve in začnemo risati našo novo sliko življenja….”
Tudi zame je bila ločitev hud stres. Lahko rečem, da je bila ločitev psihično nekaj najtežjega, kar se mi je v življenju zgodilo. Je pa res, da sem ga resnično imela rada, nisem pa želela postopati drugače, kot da ga zapustim, ko sem se prepričala, da se dobiva z drugo. Torej se je vse odvilo praktično v enem dnevu: izvedela sem da me vara in naslednji dan sem mu že pakirala.
Vendar sem prebolela in lahko rečem, da sem se iz te izkušnje tudi naučila največ. Postala sem osebnostno veliko bolj zrela, bolj se zavedam stvari v življenju, ne idealiziram …
Druga stvar je otrok, ki je imel (še ima občasno) vidne posledice ločitve; težave so se pokazale kmalu po ločitvi, niso našli telesnih vzrokov, zato so pripisali stanje psihi. To je najbolj hudo … pa ko slišiš besede, da po vsem tem času otrok še vedno želi mamico in očka – skupaj – ob sebi.
Ampak zagotovo vem, da sem se odločila prav in mi ni bilo nikoli niti za trenutek žal, čeprav se zavedam, da mogoče nikoli več ne bom tako zelo ljubila.
Uhhh, hudo, res je hudo bolelo.
Čeprav, ko se danes spomnim, mislim da sem bila takoj, po prvem šoku nekaj dni kar otopela in sploh nisem dojela ali pa nisem želela sprejeti dejstva da se je zgodilo.
Vedno sem govorila, da se zaradi enega moškega ne bom jokala in ne sekirala, da ga bom takoj postavila pred vrata. Pa so bile vse moje reakcije, tiste prve in kasnejše vse prej kot to.
Bolelo je seveda tudi otrokovo doživljanje vseh dogodkov in kot so navedle nekatere pred mano, sem bila ne samo na dnu, mislim, da celo nekje še globje.
To, kateri dogodek oz. življenjska izkušnja predstavlja največji stres, pa po moje ne moremo opredeliti v neko lestvico, ker smo ljudje različni in tudi posledično različno sprejemamo in doživljamo zadeve.
Enako mislim, da je vse skupaj pogojeno s tem, kakšne ljudi imamo ob določeni zadevi ob sebi in še…. mnogo drugih dejavnikov.
In vsekakor je tudi to res, da je vsakemu tisto, kar se dogaja njemu, najhujše. Pa naj bo to karkoli. Kako se nekdo drug počuti v določeni situaciji lahko približno “izmeriš” sam, šele takrat, ko jo doživiš.
